Nesreče ljudi na in v vodi 27. 5. 2022 10.44





Nesreče ljudi na in v vodi 27. 5. 2022 10.44 | Občina Brežice | MojaObčina.si














Logo MojaObčina.si

DANES

image

32°C

19°C

JUTRI

image

33°C

18°C

Ob 10.42 je v naselju Krška vas, občina Brežice, občan v reki Krki opazil neodzivno osebo. Gasilci PGE Krško so z opremo za reševanje iz vode utopljeno osebo prenesli na brežino in jo predali pristojnim službam. Na kraju so bili prisotni policisti, reševalci NMP Brežice in pogrebna služba.

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi

Copyright © PriMS, d. o. o. Vse pravice pridržane.

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Mojaobcina.si Brežice.

Furs, čas je za slovo – 174

V začetku junija 2022 bomo dobili novo, že 15. vlado Republike Slovenije. Prišel bo novi finančni minister, ki si bo izbral svojo ekipo. Kot sem že napovedal, bom takrat odstopil. To pomeni, da se umikam z odhajajočo vlado, novemu finančnemu ministru pa omogočam, da si izbere novega direktorja, ki bo ustrezal njegovim kriterijem. Zame je to popolnoma normalna poteza ob zamenjavi vlade.

Prišel bo tudi novi predsednik vlade, ki je že pred volitvami napovedal, da bodo po volitvah zamenjali vse kadre sedanje vlade. Tudi to štejem za normalno potezo in nikakor ne razumem novinarjev in s tem seveda medijev, za katere delajo, da ob vsaki menjavi, ki jo izvede vlada ali odgovorni v vladi, iz tega ustvarjajo afere. Popolnoma normalno je, da si nova vlada izbere svoje kadre. To je moje mnenje. Mogoče tako razmišljam, ker nisem politik in ker zagovarjam stališče, naj si vsak minister izbere ekipo, s katero želi delati. Le tako bo lahko uspešen, saj bo ob sebi imel tiste, ki jim zaupa.

V državni upravi sem že tretjič na visokem uradniškem položaju in vem, da je na vodilnih položajih veliko sposobnih, zagnanih in pridnih uradnikov, ki tej državi želijo le najbolje. Zaradi tega ne razumem in se ne strinjam z drugim delom izjave prihodnjega predsednika vlade, da so dediščina odhajajoče vlade nekompetentni ljudje na vodstvenih položajih. Žal ta njegova trditev ne drži in menim, da bo sam imel kar nekaj težav, da bo našel kompetentne.

Tako je revija Mladina 17. 4. 2022 kot izjavo dneva objavila izjavo Roberta Goloba, prihodnjega predsednika vlade, ki jo je v soboto, 16. 4. 2022, podal v Dnevnikovem Objektivu. Izjava se glasi:

»Prizadevali si bomo, da v šestih mesecih po volitvah razčistimo z dediščino aktualne vlade. To je prvi pogoj, da bomo prišli do temeljev, na katerih bomo lahko gradili boljšo družbo.

Dediščina te vlade so nekompetentni ljudje na vodstvenih položajih, ne samo v državni upravi, tudi v javnih zavodih, agencijah, podjetjih v državni lasti. Dediščina so nesorazmerni in nezakoniti ukrepi, kaznovanje drugače mislečih, podrejanje družbenih podsistemov, vrsta zakonskih ukrepov.«

Glede na to, da sem tudi sam na vodstvenem položaju v državni upravi, saj zasedam mesto generalnega direktorja Finančne uprave Republike Slovenije, je popolnoma normalno, da je bila njegova izjava namenjena tudi meni. Mnogi me prepričujejo, da ni tako mislil, da je to bilo mišljeno na splošno in da ni razloga, da bi me menjali. Sam to izjavo razumem popolnoma drugače in na podlagi svojih izkušenj v državni upravi vem, kaj to pomeni. Dejstvo je, da ne moreš biti uspešen direktor davčne oziroma finančne uprave, če nimaš popolnega zaupanja finančnega ministra in predsednika vlade. Gre za preresno funkcijo, pri kateri bi si lahko dovolil, da nadrejeni dvomijo o tvojem delu.

Izjava Roberta Goloba je pokazala, da tega zaupanja ni. Nekateri mi pravijo, naj ne odstopim in počakam, da me razrešijo, saj naj bi mi na ta način pripadla odpravnina v višini štirih mesečnih plač, kar predstavlja okoli 12.000,00 evrov. Moj odgovor je, da je ponos več vreden kot teh 12.000,00 evrov in zaradi tega bom odstopil.

Tako s svojimi sodelavci v finančni upravi zaključujemo zadeve, na katerih smo delali zadnje leto, saj je do mojega odstopa ostalo le še nekaj dni. Kar nekaj zadev bo zaključenih tudi po mojem odhodu, toda ekipa, s katero sem delal zadnje leto, je odlična in bo vse projekte pripeljala uspešno do konca. Upam, da me bo nova vlada razrešila takoj po tem, ko bom podal svoj odstop finančnemu ministru. Moji ožji ekipi in vsem ostalim sodelavcem, brez katerih tega napredka ne bi bilo, se bom zahvalil za možnost, da sem lahko delal z njimi in odšel bom novim izzivom naproti. Vrnil se bom v svoje podjetje.

V zadnji dneh prejemam veliko pozivov, ustnih in pisnih, davčnih zavezancev, zaposlenih v finančni upravi, in znancev, ki me prosijo, naj še naprej ostanem v Fursu, saj si davčni zavezanci želijo takšen odnos, kot je zgrajen zdaj. Vsi mi priznajo, da na odmerne odločbe ni treba več čakati po 30 ali več dni, temveč jih prejmejo v nekaj dneh, zaposleni v finančni upravi so dosegljivi za razgovore, pripravljeni so pomagati davčnim zavezancem in vse je več ali manj tako, kot mora biti.

V nadaljevanju sem povzel izjave nekaterih davčnih zavezancev, zaposlenih v finančni upravi, in znancev, ki me pozivajo, naj še naprej ostanem generalni direktor.

»Ivan, lahko rečem, da malo gospodarstvo do zdaj ni imelo boljšega direktorja finančne uprave, to mi vsakodnevno povedo podjetniki.«

»Če bodo Golobovi menjavali Ivana Simiča (Furs), Boštjana Napasta (Luka Koper) in Blaža Košoroka (GEN energija), se bodo morali potruditi, da bodo našli boljše. Če jih bodo menjali kar tako, ne da bi našli dobre razloge in ustreznejše ljudi, pa bomo lahko sklepali, da so menjave politične oziroma posledica osebnih antipatij – s čimer smo se v Sloveniji sicer sprijaznili. Tako pač je.«

»Simič je kot direktor Fursa zelo dober. Poslovni svet razume in zelo ceni poenostavitve, ki jih je uvedel. Tudi posamezniki bi morali znati ceniti, da jim že dobrih 15 let ni treba izpolnjevati dohodninskih napovedi, pač pa jo dobijo izpolnjeno po pošti.«

»Gospod Ivan! Trideset let je Slovenija in več! Vsa leta so bili razni davčni strokovnjaki, strokovnjakinje. Za nobenega ne vem imena! Vašega pa vem, pomnimo ga že od prej, zapomnili si ga bomo pa tudi od sedaj. Zatorej srečno, pa upam, da še kdaj!«

»Škoda, da se umikate, čeprav vas razumem. Zame eden top sposobnih menedžerjev in finančnikov v RS.«

»Profesionalen. Visoko strokoven in etičen direktor. Skratka normalen in iskan za urejeno državo. Ne pa za našo, žal. Vse dobro, g. Ivan Simič.«

»Direktor Fursa mag. Ivan Simič napovedal svoj odstop ob imenovanju novega ministra. Kar koli, nova vlada bi se morala z vsemi močmi boriti, da Simiča prepriča ostati direktor Fursa vsaj še pet let. Drugače bomo davkoplačevalci ponovno žrtve izživljanja nestrokovnih davkarjev.«

»Ne, no. Žena računovodja je čisto zaprepadena, do zdaj je pod vašo roko res vse delovalo, kot mora. Težko si predstavljamo koga drugega na tej poziciji.«

»Razumem vas. Z novo garnituro niste kompatibilni. Imate moje globoko spoštovanje. Malo je tako poštenih ljudi, kot ste vi. Vse dobro vam želim.«

»G. Ivan! Bili ste najboljši direktor finančne uprave do zdaj! Vaša poteza je modra in logična. S svojim znanjem in strokovnostjo imate mnogo izzivov v prihodnosti. Po predčasnih volitvah jeseni 2022 pa spet nazaj, če se boste tako odločili.«

»Ne olajšujte jim stvari. Naj vas odstavijo in da potem vidimo, kako bodo neodvisni watchdogi pokrili to zamenjavo politično nastavljenega s strokovnim. Kdo ima več referenc od vas?«

»Nikoli si ne bi mislila, da bom z veseljem sledila direktorju finančne uprave. Bravo. Nekateri zelo cenimo vaš glas razuma.«

»Razumem pa našega direktorja, da kot izjemen, mednarodno uveljavljen strokovnjak, izjemni ustvarjalec, človek, ki je vedno pred časom, v katerem živi, kar ga, kot že dolga leta poudarjam, postavlja ob bok največjim mislecem v zgodovini ne le naše državice, se le stežka zadovolji s trenutnimi rezultati. Ko le-tega doseže, že vidi celo vrsto naslednjih izzivov. Res je užitek delati in živeti ob takšnem človeku, hkrati pa priznam, tudi naporno, saj gre za nenehno samorefleksijo vseh nas naokrog, stalno učenje, samoizpraševanje in iskanje izboljšav. A le takšen način vodi naprej. In kdo od zunaj je torej dovolj kompetenten, da sodi o kompetencah Ivana Simiča?«

»Spoštovani direktor! Ne glede na najino zgodovino osebno obžalujem vašo odločitev, da nas zapuščate. Kar nekaj rešitev je šlo v pravo smer in to ocenjujejo tudi sodelavci, ki jih osebno cenim po njihovi strokovnosti in lojalnosti službi. Prav včeraj sem govoril z eno naših starejših inšpektoric, ki je povedala, da je zdaj drugo vzdušje in so se na inšpekciji normalizirale razmere glede odnosov. Menim, da ne bi smelo biti potrebno toliko časa za njihovo ureditev in ste morali vi poseči, da se stvari uredijo. Upam, da si premislite in nadaljujemo po poti nujnih sprememb, ki se začnejo pri miselnosti in pravem dojemanju pomena davčnih zavezancev.«

»Katastrofa. Če pa ti nisi kompetenten, potem pa nihče v tej državi ni. Sramota.«

»Bil si odličen, umirjen, jasen s svojimi odgovori in vem, da vsi vedo, da si strokoven, ki bi se ga vsakdo želel imeti. Zakaj bi bili tako hudobni, da bi ti nekaj podtikali? Ivan, sigurno ne! Daj pogovori se z Golobom, preden ukrepaš. Res te je škoda, da se moraš ukvarjati s takimi stvarmi.«

»Takega strokovnjaka, kot ste vi, lahko iščejo z največjo lučjo, pa ga ne bodo našli.«

V življenju je za uspeh treba garati, toda garanje ni zmeraj dovolj. Moraš imeti srečo, da te kdo opazi in ti da možnost, da pokažeš, kaj znaš. Meni je vlada Janeza Janše po predhodnem predlogu dveh finančnih ministrov, dr. Andreja Bajuka in mag. Andreja Širclja, to možnost dala dvakrat. Če tega ne bi storila, ne bi nihče vedel, ali sem sposoben voditi Durs oziroma Furs. Zato je normalno, da funkcijo generalnega direktorja Fursa zapustim ob nastopu nove vlade. Več mi pomeni ponos in spoštovanje tistega, ki mi je namenil to funkcijo, kot funkcija sama. Res je, da tudi zaposleni na Fursu želijo, da ostanem, toda kot sem jim že povedal, je moja odločitev edina pravilna, predvsem pa poštena do tistih, ki so mi opravljanje te funkcije omogočili. Zaposleni v Fursu pa so dobro usposobljeni in bodo začete projekte zaključili brez težav.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Ivan Simič.

Leja Glojnarič – Zlata Leja

V ponedeljek, 16. 5. 2022, so Brežice praznovale zmagoslavni prihod dvakratne olimpijske prvakinje Leje Glojnarič, ki je skupaj z ekipo na 24. poletnih olimpijskih igrah gluhih v Saxias do Sulu (Brazilija) spisala slovensko zgodbo najuspešnejših poletnih olimpijskih iger gluhih do sedaj.

Domov so prinesli štiri slovenske medalje, od tega dve zlati, ki ju je v mnogoboju in v skoku v višino osvojila Brežičanka Leja Glojnarič. Ob tem pa je osvojila še 4. mesto v metu kopja. Nazadnje smo bili Slovenci tako uspešni na zimskih olimpijskih igrah gluhih leta 1995 na Finskem, ko so Samo Petrač, Lojzka Meglič in Sabina Hmelina osvojili sedem medalj v alpskem smučanju.

Sprejem Leje Glojnarič

V Brežicah, ki slovijo po odličnih pogojih za šport in športnikih, kar potrjuje tudi prejem naziva Evropsko mesto športa 2022, je zgodba olimpijcev izjemna. Primožu Kozmusu, Barbari Špiler in Juretu Rovanu se je pridružila tudi olimpijka Leja Glojnarič.

Navijači in podporniki iz cele Slovenije, prisotni so bili tudi številni mladi atleti iz brežiškega atletskega kluba, so s svojo prisotnostjo izrazili spoštovanje do odličnega rezultata domačinke in parašporta, ki marsikateremu športniku invalidu izboljšuje kakovost življenja in mu daje možnost vključevanja in razvoja od rekreativnega do vrhunskega parašporta. Za vzdušje na odru in topel sprejem so ob podpori navijačev poskrbele dobovske mažoretke, skupina Booom in Nuša Derenda.

Župan občine Brežice Ivan Molan je ob čestitki Leji poudaril, da občina podpira vse oblike športa in športnike, tako rekreativne kot tudi vrhunske. Župan je poudaril, da se zaveda izjemnega uspeha domače športnice, še posebej v letu, ko nosijo Brežice naziv Evropsko mesto športa 2022.

»Ponosni smo, ker ste nas s svojim uspehom vrnili v čas sprejemov ob odmevnih rezultatih. Verjamem, da bo Leja pravi navdih vsem mladim generacijam v Atletskem klubu Brežic,« je dodal župan.

Predsednik Atletskega kluba Brežice in Lejin dolgoletni trener Henrik Omerzu se še vedno dobro spominja Lejinih začetkov, saj je ob čestitki in predstavitvi zgodbe Lejinega športnega razvoja, dejal: ”Leja je pred 12 leti prišla na prvi trening. Takoj sem ugotovil, da je poseben deklič, ki se je treninga lotil z neverjetno vnemo.”

Iztok Glojnarič, Lejin oče in sedanji trener, je povedal, da se na 24. poletne olimpijske igre niso odpravljali po medaljo zaradi Lejine poškodbe kolena. Po prvi tekmi pa je postalo jasno, da Leja zmore doseči vrhunski rezultat kljub poškodbi, dežju in nizkim temperaturam. Tako je ob podpori fizioterapevta nastopila na vseh tekmah in ob dveh zlatih medaljah in 4. mestu dosegla še dva osebna rekorda.

Leja Glojnarič in oče Iztok

Anton Petrič, vodja odprave na 24. poletne olimpijske igre gluhih in sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, ter tolmač Matjaž Juhart sta dejala, da so izjemno ponosni na sodelovanje z Lejo in  njen izjemni talent.

Čestitkam za osvojeni zlati olimpijski medalji so se pridružili tudi Gregor Gračner, podpredsednik Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenski paraolimpijski komiteNejc Jeraša, direktor Atletske zveze Slovenije in Bogdan Kuhar, predsednik Društva gluhih in naglušnih Posavja,

Leja pa je svojim navijačem in podpornikom ob zahvali zaupala tudi načrte za prihodnosti: ”Najprej bi se rada pozdravila,  nato me čaka še svetovno prvenstvo, v mnogoboju pa želim preseči mejo 5.000 točk. Čez tri leta pa na olimpijado v Tokio”.

Tadej Škof: Slovenija je športni narod, zato si naši otroci zaslužijo več športne vzgoje že v šoli

Zakaj je šport, športni duh, gibalnost pri najmlajših oziroma pri splošni populaciji zelo pomemben ter zakaj si kot športni delavec oziroma trener v občini Brežice želim, da bi naši otroci imeli vsak dan v času šolskega pouka vsaj eno šolsko uro telesne vzgoje?!

Statistika kaže, da se je debelost otrok povečala za do 25 odstotkov. V dveh letih smo pridobili za skoraj 15 povprečnih osnovnih šol novih otrok z debelostjo.
Zaradi debelosti oziroma gibalne nezmožnosti nas v prihodnosti čaka veliko nepotrebnih zdravstvenih stroškov. Da ne govorim, kaj bo z njihovim psihološkim razvojem, medtem ko bo pri večini teh otrok kakovost njihovega življenja zelo prizadeta.
Otroci so bili v epidemiji največje žrtve, ker so bili zelo solidarni in poslušni, medtem ko družba z njimi ni bila niti malo solidarna.
Občina Brežice je po statistiki na samem vrhu v državi po vlaganju sredstev v šport oziroma nameni nadpovprečno veliko sredstev za šport in vse, kar je povezano z njim, zato bi morali biti vzor drugim občinam.
Na področju naše občine imamo veliko športnih površin, športnih društev oziroma pestro izbiro športov za redno in rekreativno vadbo, vendar te površine čedalje bolj samevajo.
Šport mora postati del vseh nas, tako kot turizem, gastronomija in kultura.
To je zgolj nekaj dejstev, na katera želim opozoriti in sem jih opazil pri analizi vadečih otrok v našem klubu in širše. Naša študija je bila narejena na 100 vadečih osnovnošolcih, starih med 10 in 14 let. Za posledice športno neaktivnih in slabše gibalnih otrok so v veliki večini krive številne karantene, vse manjše druženje otrok na športnih igriščih, parkih, društvih. Medtem ko so bili v preteklem šolskem letu otroci več mesecev doma, so bili v tem šolskem letu serijsko v karantenah. Če so bili lanski podatki morda vprašljivi, otroci so namreč veliko meritev opravili sami, so letos meritve opravljali v šolah in klubih in se zelo razlikujejo.

Naši podatki oziroma podatki naših trenerjev, ki delujejo po regiji, kažejo, da so se poslabšale vse gibalne sposobnosti otrok, najbolj pa vzdržljivost in koordinacija. Kar se tiče vzdržljivosti starejše populacije naših vadečih, smo opazili manjše odstopanje, saj se je starejša populacija prilagodila in je več časa porabila v naravi, na različnih poljskih opravilih seveda tisti, ki so lahko oziroma so doma iz vasi. Treningi na daljavo, ki smo jih izvajali na začetku, so daleč od tega, kar bi otroci potrebovali. Tudi število otrok, ki so se vpisali v redno vadbo po prvem koronskem šoku, je upadlo, medtem ko se je po drugem valu vrnila večina otrok, vendar so bili v precej slabšem kondicijskem stanju. Po koronskem času je prišel množični vpis predvsem zaradi odločnih staršev, ki so prepoznali, v kakšnem problemu se nahajajo njihovi otroci. Velika težava v klubih je tudi dejstvo, da klubi precej favoriziramo tekmovalni vidik športa mladih, saj je financiranje klubov v veliki meri odvisno od rezultatov. Tudi klubi bodo morali premisliti o tem, kam se usmeriti, posvetiti oziroma več pozornosti nameniti športni vadbi za vse. Da bi omogočili vadbo tudi otrokom, ki ne bodo hodili na tekme, ampak bodo hodili na redno vadbo zgolj za rekreacijo. Po mojem mnenju bi morali prilagoditi tudi financiranje klubov preko občinskih razpisov kot tudi državnih razpisov. V klubu menimo, da bi morala država začeti subvencionirati treninge, tako kot subvencionira šolsko prehrano. Vsi tisti, ki si ne morejo privoščiti niti šolske malice, si verjetno tudi ne morejo privoščiti redne vadbe, zato bi bilo pametno razmisliti o subvencioniranju vodenih treningov.

Za konec bi dodal še željo, da bi bila športna vzgoja na urniku vsakega osnovnošolca vsak dan, medtem ko bi lahko šole izkoristile športne trenerje, delavce, svetovalce, ki imajo povečini redne vadbe zgolj popoldan, da bi bili v dopoldanskem času na razpolago šolam. S tem ukrepom bi se vse več športnih delavcev oziroma trenerjev odločilo za redno zaposlitev v klubih in bi s tem rešili svoj status profesionalnosti. Ne morem, da ne bi omenil, da smo Slovenci športni fenomeni. Vsega dva milijona prebivalcev, a živimo v športni pravljici. V športnem vrhu smo tako v zimskih kot letnih športnih panogah, tako posamičnih kot ekipnih športnih panogah, skratka, Slovenija živi za šport in zato si resnično želim, da tako tudi ostane.

Pobudo in želje bom zato naslovil tako občinski upravi kot tudi novi vladi oziroma ministrstvu za gospodarstvo, šport in turizem, saj si želim, da bi Slovenija ostala športna nacija ter da bi bilo smiselno sprejeti ukrepe za odpravljanje škode, ki jo je ustvarila korona.

Tadej Škof, športni delavec