Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Soustvarjalci Radia Brežice z moderatorjem na domoznanskem pogovornem večeru v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice
Na praznik občine Brežice, 28. oktobra 1963, torej pred natanko 60 leti, se je iz prostorov Prosvetnega doma, danes znanega kot Dom kulture Brežice, prvič oglasil Radio Brežice. To častitljivo obletnico so v Knjižnici Brežice obeležili dva dni pred 60-letnico z domoznanskim pogovornim večerom s soustvarjalci Radia Brežice.
Gostje so bili: Vlado Podgoršek, ki je bil skupaj z Boženo Češnovar, poročeno Zorko, prvi napovedovalec Radia Brežice, celo desetletje je bil tudi njegov glavni in odgovorni urednik, svoj čas pa tudi predsednik slovenskih lokalnih radijskih postaj; Jelica Koršič, ki je na Radiu Brežice v letih 1990–2009 delovala kot novinarka in napovedovalka; Evgen Volčanšek, ki je bil na Radiu Brežice med letoma 1989 in 1995 zaposlen kot tehnik, ter Srečko Zore, direktor in glavni urednik Radia Brežice v letih 1990–1997. Moderator pogovora je bil bibliotekar Knjižnice Brežice dr. Dejan Pacek.
Radio Brežice je obenem informiral, poučeval in zabaval občinstvo
Srečko Zore (levo) in Vlado Podgoršek
»Pred šestimi desetletji, na praznik občine Brežice, se je 28. oktobra 1963, v ponedeljek dopoldne točno ob 9. uri, prvič oglasil Radio Brežice. Radijski studio je dobil domicil v Prosvetnem domu, za njegovo stavbo proti stadionu pa je zrasel prvi oddajnik, ki je končal prevlado frekvenc zagrebškega radia v obmejnem območju. Radio Brežice se je naglo uveljavil kot resnično ljudski radio, toda nikakor ne populistični. Ko se oziramo po njegovi zgodovini, lahko z gotovostjo ugotovimo, da je ostajal zvest trojnemu imperativu kakovostnega medija: obenem informirati, poučevati in zabavati občinstvo,« je pogovorni večer pričel Pacek. Nadaljeval je, da »je na začetku program Radia Brežice ustvarjala peščica zanesenjakov, po pretečeni pionirski dobi pa so kadrovske okrepitve in tehnični napredek omogočili razširitev ter izpopolnitev radijskega programa. Ustvarjalci Radia Brežice so vseskozi imeli izostren posluh za potrebe poslušalcev in lokalnega okolja. V trajnem spominu poslušalcev ostajajo oddaje Občani čestitajo in pozdravljajo, Izbrali ste sami, Za domačo mizo, Lojtrca domačih, pa tudi druge radijske oddaje, kot so kmetijska, mladinska, literarna, glasbena, športna in celo računalniška.« Kot je še omenil Pacek, so zaposleni na Radiu Brežice in njegovi zunanji sodelavci pripravljali tudi oddaje za šolarje, o glasbenih novostih, filatelistične oddaje ter vabili poslušalce med knjižne police brežiške in krške knjižnice. Običajni ljudje so še posebej cenili možnost objave osmrtnic in zahval. »V informativnem programu Radia Brežice se je kalila cela vrsta prepoznavnih novinarskih imen. Radio Brežice je bil glas, ki je povezoval ljudi, vasi in občine v Posavju. Meril je utrip lokalnega okolja in ga z neposredno besedo posredoval naprej. Pred radijskim mikrofonom se niso vrstili zgolj funkcionarji in strokovnjaki, temveč so tudi preprosti ljudje dobili možnost, da se je v etru slišal njihov glas. Žal je Radio Brežice, kakršnega so poslušalci desetletja poznali in mu ostajali zvesti, umolknil v zadnjih urah leta 2007,« je sklenil uvodni del.
Jelica Koršič
Jelica Koršič: Takrat je bil na radiu jezik še vedno zelo pomemben
Sogovorniki so se v nadaljevanju spomnili svojih začetkov na radiu in skušali najti odgovor na to, kakšen je dober radijski napovedovalec oz. ’spiker’. Kot je dejal Podgoršek, je vsekakor v ospredju primeren glas pa tudi dobro poznavanje slovenskega knjižnega jezika in sproščenost pred mikrofonom. Koršič, ki ima med sogovorniki najdaljši staž dela na brežiškem radiu, je pred tem učila slovenščino na šoli in jo je malo zmotilo, kako so nekateri na radiu govorili, zato je šla leta 1990 na avdicijo Radia Brežice in bila tudi izbrana. Po njenih besedah je bil takrat na radiu jezik še vedno zelo pomemben, zato so posnetke z avdicije poslali tudi v Ljubljano legendarnima Ajdi Kalan in Nataši Dolenc, ki sta odločili, kdo je primeren in kdo ni. Njen krst v etru Radia Brežice je bil 14. novembra 1990 v narodnozabavni oddaji Po domače, ki jo je takrat vodil Franci Hedl. Sicer pa je na radiu začela s sprejemanjem čestitk, zahval, osmrtnic itd., ki sta jih sprejemali skupaj z žal že pokojno Natjo Jenko Sunčič. Koršič je še omenila, da se je radijski program začel širiti z mladinskimi, športnimi, razvedrilnimi oddajami, imeli so tudi kmetijsko oddajo, duhovno misel in seveda tudi informativne oddaje, po domače so jim rekli kar poročila, v naslednjih letih so pridobili tudi nove sodelavce. Kot je še navedla, je nek preporod radio doživel leta 1998 s prihodom urednice Lidie Kostevc, zdaj Zbašnik, ko so pridobili še več novih sodelavcev in oddaj, in leta 2000, ko so poleg radijskega medija postali tudi časopisna hiša, saj so začeli izdajati časopis Sava glas. »Radijski novinarji smo postali tudi časopisni novinarji,« je dodala. Do leta 2005 se je na radiu vse skupaj širilo, nato pa se je začelo krčiti s spremembami lastništva in ostalimi zadevami, je še dejala Koršič.
Evgen Volčanšek
Radio Brežice kot drugi lokalni radio v Sloveniji
Spregovorili so tudi o tem, na kak način glas radijskega napovedovalca ali glasbe doseže poslušalca ob domačem radijskem sprejemniku in zakaj je bil takrat tako velik dogodek, da so Brežice dobile svoj lasten lokalni radio. Po mnenju Volčanška je radio tudi še danes izjemno pomemben medij za obveščanje prebivalstva. Izpostavil je, da je bil vedno problem s pridobitvijo frekvenc, saj to ni bila stvar samo ene države. Po njegovih besedah je bil Radio Brežice takrat druga lokalna radijska postaja v Sloveniji, ki je bila ustanovljena, prva je bila v Šmarju pri Jelšah. »Ko sem prišel na radio, je bilo osem CD-jev, ko sem odšel jih je bilo tisoč. Danes mnogi sploh ne vedo, da obstaja še kak CD, ker so prisotni drugi mediji. Takrat tudi ni bilo mobitelov, imeli smo samo tri računalnike, vse se je tipkalo na pisalni stroj,« se spominja in je omenil tudi dva nepogrešljiva radijska tehnika – Ljuba Štegerja in Ivana Galiča. Predvsem slednji je po njegovih besedah zaznamoval širši medijski prostor, ne samo brežiški.
Srečko Zore: Treba je ljudem dati lokalno informacijo
Direktorica Knjižnice Brežice mag. Tea Bemkoč
Zore je povedal, da ko je leta 1990 prišel na radio, se je ta uradno imenoval Radio Posavje Studio Brežice, pri čemer sta obstajala dva studia, eden za Brežice in drugi za Sevnico. Po njegovih besedah so že takrat sanjali o regiji Posavje. Njegova usmeritev, ko je postal direktor in glavni urednik radia, je bila, da je treba ljudem dati lokalno informacijo, »saj vsi radi izveste, kaj se dogaja v sosednji vasi, ali pa ko gre otrok na neko tekmovanje, bi radi izvedeli rezultat, na drugi strani pa bi rada tudi politika izvedela, kaj se dogaja v okolju«. Takrat je bil tudi ukinjen Zavod za kulturo Brežice, zato je radio prevzel njegovo računovodstvo, kar je vodilo tudi do tega, da so svoje storitve začeli tudi tržiti oz. so se začeli komercialno obnašati, kot je dejal Zore. Poleg informativnega programa so imeli tudi zabavni (Z lojtrco pod okence – predstavitev narodnozabavnih ansamblov in domačih glasbenih skupin, Kam danes? – dnevni napovednik dogodkov, bili so dejavni tudi na kulturnem področju, med drugim je v organizaciji Radia Brežice potekal prvi letni koncert MePZ Viva Brežice, Potrebno je vedeti – izobraževanje poslušalcev, Duhovna misel – koordiniral jo je brežiški župnik Milan Kšela, v oddaji so nagovarjali vernike različnih veroizpovedi itd.). Zore je še navedel, da so vsi govorci morali iti skozi šolo govora na oddelku za kulturo govora na RTV Slovenija pri Ajdi Kalan in Nataši Dolenc, da je marsikateri zdajšnji novinar oz. novinarka svojo kariero začel oz. začela na Radiu Brežice ter da so obnovili kompletno tehnologijo, tako da je bilo pripravljeno tudi že za digitalno oddajanje.
Delovanje radia med osamosvojitveno vojno
Podžupanja Občine Brežice Mojca Florjanič
Koršič se delovanja radia med osamosvojitveno vojno spominja predvsem po pogostejšem terenskem delu, saj so morali na teren tudi nekateri, ki niso bili v prvi vrsti novinarji. »Takoj ko smo dobili v hiši informacijo, takoj smo jo dali v eter, tako da so bili ljudje sproti in zelo hitro informirani o dogajanju v naših koncih,« je poudarila, da so vsi na radiu usmerili vse napore v to, da so bili pri poročanju predvsem ažurni in so intenzivno spremljali, kaj se je dogajalo. Koršič in Jenko Sunčič sta bili v pisarni in sta sprejemali vse pomembne informacije, ostali, kot npr. Franci Babič, Franci Hedl in Edi Štraus, pa na terenu, kamor je moral iti tudi Volčanšek, ki je dodal, da so imeli med vojno določeno tudi zasilno lokacijo oddajanja v primeru, da bi zasedli radijske prostore ali uničili oddajnik.
V brežiškem studiu tudi Drnovšek, Bučar …, ne pa tudi Janša
Na Radiu Brežice so gostili številne vidne osebnosti, med drugim tudi takratnega premierja Janeza Drnovška. »Spoznali smo, da je v resnici čisto navaden človek, saj je, preden sva se pogovarjala v studiu, nahranil še svojega psa,« se spominja Zore in dodaja, da so se pri njih pred takratnimi parlamentarnimi volitvami zvrstili vsi pomembni slovenski politiki, nikoli pa ni bil v brežiškem studiu Janez Janša. »Najbolj se spomnim pokojnega Franceta Bučarja, ki je pokazal in dokazal, da veličina človeka pomeni v tem, kako komunicira in se obnaša,« je še dejal.
Navzoči na pogovornem večeru
Radio Brežice še vedno nosi naziv zmagovalca festivala nekomercialnih radijskih postaj Slovenije
Podgoršek je povedal še nekaj več o časopisnem novinarstvu, s katerim se je ukvarjal po radijski karieri. Omenjeno je bilo tudi, da je Radio Brežice še vedno aktualen zmagovalec festivala nekomercialnih radijskih postaj Slovenije iz leta 2003 (takrat je bilo v Sloveniji 13 lokalnih radijskih postaj), ko so brežiški radijci z oddajo Dan do 15 slavili v kategoriji informativna oddaja. »Sledili smo trendom, kako se delajo informativne oddaje, npr. prispevki so bili krajši, imeli so tonske izjave s sogovorci itd., skratka, na to smo bili zelo ponosni,« je izpostavila Koršič in dodala, da je zagotovo to priznanje za vse ustvarjalce oddaje. »Škoda, da tega ni več. Čeprav sem še vedno v medijih, me zelo moti, da zdaj ni več nekega ostrega reza pri izboru ’spikerjev’. Zdi se, da lahko že vsak, ki ima pet minut časa in si to želi, pride pred mikrofon in govori, kakor mu paše. Mogoče je to še primerno za kak poseben žanr oddaje, na splošno pa bi morali po radiu res govoriti zborno,« je poudarila, po njenem je govor pred mikrofonom čisto nekaj drugega in po pravem pred mikrofonom ne bi smeli brati, ampak pripovedovati, da bodo ljudje razumeli, če pa že, pa je treba brati tako, da sam razumeš, kaj bereš, potemtakem te bodo tudi ljudje razumeli.
Volčanšek se je spomnil tudi kakšnih bolj nerodnih in neprijetnih situacij med oddajanjem v živo, od napada smeha do zamenjane plošče z glasbeno željo pri čestitkah, Koršič pa pretipkavanja čestitk na računalnik, ko je že vse prepisala, a pozabila shraniti in se ji je z napačnim pritiskom na gumb vse zbrisalo, tako da je morala vse pretipkati spet od začetka.
»Radio Brežice tako pomemben, da so ga ljudje odhajali z njive poslušat domov«
Zore glede prihodnosti radia meni, da je velika, »še posebej takrat, ko bodo ljudje začeli iskati informacije, saj lahko edino preko radijskega medija pridobijo relevantno informacijo, če bo radijska postaja oz. ustanovitelj imel ’jajca’, oprostite izrazu, da poroča to, kar se dogaja«. Ima pa radio po njegovem tudi eno veliko težavo, in sicer da zraven nima slike. Koršič ga je dopolnila, da radio kot medij zagotovo ima prihodnost, saj je to najhitrejša informacija, ki jo lahko nekdo dobi. »In kakšen pomen je imel Radio Brežice za to okolje, mislim, da se ne da opisati. Ob 40. obletnici radia smo imeli dan odprtih vrat in ne morete si zamisliti, koliko ljudi je takrat prišlo in nam čestitalo, čestitali so nam tudi po radiu, prišli so bivši sodelavci in nam čestitali … Ko sem postala del Radia Brežice, mi je mož rekel, da je Radio Brežice tako pomemben, da ko je začel oddajati, so ljudje odšli z njive, da so ga lahko poslušali. In res je škoda, da ga ni več,« je zaključila pogovorni večer.
Tesna povezanost radia in knjižnice
Na začetku sta zbrane nagovorili direktorica Knjižnice Brežice mag. Tea Bemkoč in brežiška podžupanja Mojca Florjanič. Bemkoč je omenila, da sta se Radio Brežice in Občinska matična knjižnica skupaj z Delavsko univerzo, Kinom in Bifejem, do tedaj samostojnimi zavodi, ob koncu leta 1964 združila v Zavod za kulturo Brežice, s tem pa prostore dobila v dograjenem Prosvetnem domu. »V letu 1980 je sledila selitev in odprtje knjižnice na Trgu izgnancev in tako smo z radiem postali sosedje. Skupna pot med seboj različnih ustanov je rasla dobri dve desetletji, nato pa se z občinskim odlokom zaključila 23. decembra 1991, ko je bil zavod ukinjen. Tako radio kot knjižnica pa sta svojim uporabnikom še naprej omogočala potovanje v neke druge svetove – tiste že znane in tudi malce skrite. Skupna nit obeh je ostala beseda; govorjena in zapisana,« je izpostavila. Dodala je, da je znano, da so brežiški radijci ledino orali postopoma, saj se je na začetku Radio Brežice oglašal le ob sredinih popoldnevih, nato pa še ob nedeljah, ki so jih zaznamovale že legendarne čestitke.
Brežičani so bili vedno ponosni na svoj radio
Florjanič je omenila, da se je v mladosti kot študentka in amaterska ’spikerka’ Radia Brežice kalila pri starosti slovenskega voditeljstva Ajdi Kalan ter nekaj časa celo preživela ob vodenju radijskih oddaj Radia Brežice. »Radio Brežice je na pobudo Franca Bukovinskega, Miloša Kovačiča in Staneta Kramarja pričel prvič oddajati 28. oktobra 1963 z znamenitim stavkom: ’Oglaša se Radio Brežice.’ Njihova prva zgodba pa se je začela nekaj mesecev prej, ko so Alojz Cerjak, Ivan Lapuh, Anton in Andrej Urek ter Franc Šetinc postavili prvi oddajnik,« je opisala ter dodala, da radijci takrat niso imeli preprostega dela in ledina, ki so jo orali, je bila mnogokrat bridka, najprej z eno in potem drugo oddajo, pozneje s štirimi, petimi. »S količinami oddaj je rasla tudi vsebinska vrednost programa, pri katerem so takratni radijski ustvarjalci mnogokrat potrebovali pomoč, tako domačinov, od katerih so si gramofonske plošče izposojali in jih potem snemali na magnetografski trak, kot tudi ostalih deležnikov, ki so jim na raznovrstne načine pomagali zbirati vsebine, ki so bile pri pripravi kvalitetnih oddaj prepotrebne,« je povedala in nadaljevala: »Če strnem, smo Brežičani vedno z veseljem spremljali našo lokalno radijsko postajo in bili ponosni nanjo. Prišli pa so drugi časi, ki so prinesli v našo slovensko državo osamosvojitev in so dejansko spremenili monopolni radijski trg Slovenije. Trg, ki je takrat spadal pod državno kontrolo s programom državne RTV in le nekaj lokalnimi radijskimi postajami, se je zaradi liberalizacije medijskega prostora, ko je v prvih letih po osamosvojitvi potekalo podeljevanje radijskih frekvenc brez pravih omejitev, ter zaradi uvajanja tržnega gospodarstva in podjetniške miselnosti spremenil v prostor s številnimi novimi radijskimi postajami. In na podjetniškem trgu so bile tudi te kot vse ostalo podvržene njihovim pravilom. In posledice so doletele tudi naš lokalni radio,« je še pojasnila Florjanič in dodala, da je od januarja 2008 na dotedanjih frekvencah Radia Brežice zaigral Radio Aktual, od 9. januarja 2009 pa je Radio Aktual nasledil Radio Veseljak.
Dogodek se je začel in končal z vsem še dobro poznanim radijskim avizom s prvimi takti melodije En hribček bom kupil, ki so jo predvajali pred osmrtnicami, na začetku pa smo slišali tudi originalne posnetke radijske napovedovalke Božene Zorko, takrat še Češnovar.
R. R., foto: R. R. in Knjižnica Brežice
#povezujemoposavje
Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.
