Arhivi Kategorije: Nova24TV

Zelenski bi Rusijo razglasil za teroristično državo

Posledice raketnega napada na nakupovalno središče v ukrajinskem Kremenčuku. (Foto: epa/Printscreen)

Pozno zvečer v torek je ruski okupator proti Harkovu izstrelil dve raketi, s katerima je povzročil požar v južnem delu mesta. Zaradi tovrstnih dejanj je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski že pozval Varnostni svet OZN, da Rusijo razglasi za teroristično državo. 

Poleg dveh raket, ki sta na območju Harkova povzročili požar, se navaja tudi uboj dveh prebivalcev kraja Cirkuni v Harkovskem okrožju. Zaradi topniškega obstreljevanja industrijske četrti mesta Harkov pa je bilo ranjenih pet civilistov, poroča Polska Agencja Prasowa.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je posledično v torek pozval predstavnike Varnostnega sveta OZN, da bi sformulirali pravno definicijo “teroristične države” in Rusijo kaznovali za njeno ravnanje proti civilistom. Prav tako je ruska stran pretekli dan v Doneškem okrožju na ukrajinskem vzhodu izvršila kar šestnajst vojnih zločinov.

Ruski raketni napad na trgovski center v kraju Kremenčuk. (Foto: epa)

Ruski vojni zločini nad civilisti so stalnica vojskovanja te države. Pred dnevi smo že poročali o napadu na ukrajinsko mesto Kremenčuk. V raketnem napadu na nakupovalni center je bilo umorjenih najmanj deset ljudi.

Domen Mezeg

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

Postkomunistična elita na Hrvaškem upravlja z enormnim bogastvom in uzurpira javno dobro

Foto: Theturquoisecollection.com

Najbogatejši Dalmatinec Branko Roglić daje v najem luksuzno hvarsko vilo s plažo, na uzurpiranem obmorskem posestvu svojega vnuka Jakova Blaževića – “cena sitnica” znaša 2200 evrov na noč. Villa Camelia ima zasebno plažo, bazen in “senzacionalno” ureditev, zraven pa je še ena več kot luksuzna vila, napisana na Željka Krištovića, zeta Jakova Blaževića oziroma soproga Dubravke Blažević, hčerke komunističnega oblastnika, ki so ga leta 1996 pokopali na Mirogoju, poroča Imperijal.net. Vse zapisano v članku ponazarja, da je med elitami, ki vladajo na območju naše nekdanje skupne države, malo naključnih povezav. Obstaja nešteto dokazov in indicev, da so vezi med potomci komunistične elite še danes zelo žive in vplivne. To se je pokazalo tudi na primeru tragično preminulega Splitčana Mateja Periša – Maja Sopta, ki jo je Periš klical pred svojim izginotjem, je v intervjujih mirno manipulirala in zavajala, brez vsakršnih posledic.

Številni zagovorniki lustracije, ki se nikoli ni zgodila in se tudi ne bo, poudarjajo, da komunistična elita še naprej gospodari v prostoru naše nekdanje skupne države in da imajo njihovi otroci ali vnuki vse, kar je vrednega. Trdijo, da so vezi Udbe in KOS-a v jedru moči in bogastva nove hrvaške elite. V tem kontekstu se med drugim izpostavlja, da je bil stric najbogatejšega Hrvata Branka Roglića, lastnika Orvasa in Orbica, Marko Roglić, ki je lani umrl v starosti 91 let, glavni šef KOS-a za Split. V spominih kronistov udbaških umorov se najdejo navedbe, da je bil nadrejen vodji Udbe za Split, Vici Sopti, dedku Maje Sopte, ki jo je tragično preminuli Matej Periš zadnjo kontaktiral, preden je izginil.

Portal Imperijal.net nadaljuje, da je bil kontroverzni “Slobodni tjednik” (ST), ki je izhajal v začetku 90. let prejšnjega stoletja pod vodstvom Marinka Božića iz Splita, vzpostavljen z denarjem, ki ga je desetletja kopičil  Marko Roglić, kot vodilni v družbi INA-Tours. Wikipedia navaja, da so izvršni svet ST sestavljali že omenjeni Marko Roglić kot predsednik in direktor INA-Tours Zagreb, zdaj že pokojni Mario Plenković kot namestnik, sicer oče aktualnega hrvaškega premierja ter Tomislav Đorđević – podpredsednik parlamenta SRH. Ni neznano, da je bil bogati Branko Roglić sponzor nekdanjih predsednikov Stjepana Mesića in Iva Josipovića, pa tudi, da je podpiral Zorana Milanovića v tekmi za Pantovčak. Vsi so ostali dolžni svojemu ‘botru iz sence’ in prihajali na promocije Roglićeve biografije. Poznavalci trdijo, da sta oba hrvaška trgovska tajkuna – tako Emil Tedeschi  kot tudi Branko Roglić zrasla na položajih, ki sta jih ustvarila Tedeschijev oče Svetozar Emil, ki je bil ljubljenec KOS-a ter Rogličev stric Marko, ki je zasedal najvišje položaje v KOS-u in nato v podjetjih, ki so nastala pod okriljem jugoslovanskih tajnih služb ter se ukvarjala s trgovino in nafto.

Imperijal.net

Dr. Rado Pezdir, ki govori in piše o povezanosti starih komunističnih struktur, Udbe in celotne kleptokracije nekdanje države, je po navedbah Imperijala nekoč povedal: “Imam kartoteko Svetozarja Tedeschija, o tem človeku in njegovi družini sem podrobno prebral praktično vse, še iz časa, ko je bil mlad direktor splošnega sektorja v ladjedelnici Korčula. Z jugoslovanskimi tajnimi službami je sodeloval kot obveščevalec ‘Brod’, s splitsko Udbo, kjer je spoznal Marka Roglića, bližnjega sorodnika Branka Roglića, ki je po devetdesetih letih postal vpliven tajkun in lastnik mega velike družbe Orbico, sodeloval je tudi z britanskimi tajnimi službami in Johnom Mottom, preganjan je bil zaradi gospodarskega kriminala, vse do 90. let, ko je bil lastnik podjetja Rothen iz Trsta, kjer je svojo kariero začel tudi mladi Emil. Takrat se je družil s Celestino Sardelićem iz CK SKH, prijatelj pa je bil tudi z Eugenom Padovanom, ki je bil zaposlen v jugoslovanski vladi v Beogradu.”

Imperijal.net

Konec marca 1988 je zagrebški center SDS proti njemu sprožil “predoperativno obravnavo”, ker je sodeloval pri mahinacijah na škodo gospodarstva. Obravnavo je osebno odobril vodja Centra Kolja Družić. Leta 1988 je tudi zagrebški center SDS zapisal, da je bil Svetozar kot strasten hazarder “precej blizu nekemu Arkanu, Črnogorcu iz Beograda, čigar oče je bil partizan in polkovnik JNA”. Vir je citiral Tedeschija, ki mu je povedal, da je bil Arkan “Dolančev človek, ki je po njegovem ukazu in za potrebe Udbe v tujini likvidiral nekaj ljudi”. Zabeleženo je, da sta se Tedeschi in zloglasni Željko Ražnatović za novo leto dogovarjala z direktorjem zagrebškega hotela Esplanade o prihodu skupine okoli 50 tujih hazarderjev. In tako naprej, in tako naprej. Ljudi, kot sta Svetozar oziroma Emil Tedeschi, je nešteto. Poleg omenjenih Artukovićev iz ‘Francka’, Vlahovića iz ‘TDR’, Roglića iz ‘Orbice’ je še vrsta drugih imen, nekdanjih sodelavcev jugoslovanskih tajnih služb, ki so nekdanjo družbeno lastnino na sumljive načine prenesli v lastne žepe ali pa so s tovrstnimi nakupi prali umazan denar. Pezdir je bil eden prvih, ki je o tem spregovoril in nanizal mnogo dejstev o pošasti INA oziroma o hobotnici, ki je črpala denar tudi iz Republike Hrvaške.

Pezdir je v ljubljanskem arhivu našel originalne dokumente o povezanosti hrvaških tajkunov in Udbe, povedal je o ukradenih milijonih, s katerimi so bila kupljena  hrvaška podjetja. Pojasnil je, kdo vlada hrvaškemu gospodarstvu in bankam, predvsem pa je zanimivo to, kako se je komunistično vodstvo in službe nekdanje skupne države še v 80. letih dogovarjalo za plenjenje Hrvaške in Slovenije. Zelo podrobno je opisal, kako je denar odtekel iz INE. INA je dajala posojila različnim  fiktivnim podjetjem v Republiki Hrvaški, pravi lastniki pa so bili tisti, ki so črpali denar iz te družbe. Podjetja v Liechtensteinu ali Luksemburgu in nato na Karibih so kupovala nafto in jo prodajala družbi INA, ki pa ni imela denarja, zato je pri teh istih podjetjih jemala posojila, za katera so ji zaračunavala ogromne obresti. To je bil eden od načinov izginjanja denarja iz Republike Hrvaške.

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je v samo enem letu izginila sled za 100 milijoni nemških mark od Ine, je pojasnil Pezdir in dodal, da je našel originalne dokumente, ki kažejo na nezakonito trgovino Udbe, oziroma je razvidno, da so vsi centri Udbe odpirali zasebne račune v Švici, “če pride do vojne” in podobno. Obstaja nešteto dokazov in indicev, da so vezi med potomci komunistične elite še danes zelo žive in vplivne. To se je pokazalo na primeru tragično preminulega Splićana Mateja Periša, čigar truplo je bilo po skoraj petih mesecih neuspešnega iskanja najdeno v Donavi pri Adi Huji. Komentatorji na družbenih omrežjih se niso mogli načuditi, kako je splitska podjetnica Maja Sopta, ki jo je Periš klical pred svojem izginotjem, v intervjujih mirno manipulirala brez vsakih posledic. Po tem primeru je portal Imerija.net objavil serijo besedil, iz katerih je razvidno, da ima Maja Sopta moč, ki očitno izvira od njenega pokojnega dedka Vica Sopte, nekdanjega šefa splitske Udbe, ki je bil med drugim odgovoren za smrt Marijana Šimundića, ki je bil likvidiran v Nemčiji – o tem smo že pisali. Poleg tega je tudi Vice Vukojević, soustanovitelj Hrvaškega društva političnih zapornikov, član Komisije za nadzor nad delom Službe državne varnosti ter nekdanji ustavni sodnik pričal o tem, da je Sopta ob koncu druge svetovne vojne in takoj po njenem koncu sodeloval pri množičnih likvidacijah v Hercegovini – tudi Vukojevića so leta 1956 evidentirali kot potencialnega državnega sovražnika in ga med drugim poslali na otok Grgur.

Portal Imperijal.net poudarja pomenljivost, da se je v tem primeru prepletla na videz nepomembna povezava med dejstvom, da je Vica Vukojevića nekoč obsodil oče Emila Tedeschija ml. Nikola Perenčević, dedek Nike Perenčević, ki se je prej pisala Cizel in zdaj Tedeschi, ki je pred kratkim rodila prvega vnuka hrvaškega tajkuna Emila Tedeschija, je kot komunistični sodnik namreč obsodil nekdanjega HDZ-jevega poslanca, ki je bil preganjan v komunizmu, kot smo že omenili. Toda povezave se tu ne ustavijo. Ob robu primera se je pojavila zgodba o posnetku, ki povezuje primer Mateja Periša in nekaterih drugih izginotjih, ki so ga med iskanjem pogrešanega, predvajali na beograjski TV Avala. Posnetek z YouTube kanala TV Avala z naslovom ‘Kaj povezuje Mateja Periša in druge tragedije‘ je bil nato na zahtevo beograjske pisarne Tedeschijeve Atlantic Group odstranjen. Portal Imperijal navaja, da ni njihov namen pisati, kako je tajkun Tedeschi povezan z izginotjem Mateja Periša. Toda vsi omenjeni elementi so v članku izpostavljeni zato, da bi videli, kako posamezni akterji uživajo posebne položaje in statuse samo zaradi omrežij in povezav iz komunističnega obdobja. V tem kontekstu so se komentatorji na družbenih omrežjih spraševali, kako je lahko Maja Sopta izjavila, da so jo beograjski preiskovalci tolažili in da nihče ni opravil resne preiskave o nelogičnosti in njenih lažnih navedbah. Vse to je pri navadnih ljudeh vzbudilo prepričanje, da v naši regiji zadev ne urejajo zakoni in postopki, ampak da imunitete in privilegiji prevladujejo na podlagi pripadnosti nekdanji jugoslovanski komunistični eliti in tajnim službam ter da so te vezi nadnacionalne oz. obstajajo v novonastalih državah nekdanje Jugoslavije.

Imerijal.net

V tem kontekstu je pomembno omeniti, da se je mnogo ljudi spraševalo o tem, da je bil med preiskavo primera Periš zaščiten tudi klub Gotik (kjer se je zabaval Periš),  čemur botruje dejstvo močnih povezav šefa Gotika Srećka Ćirovića – tako z ljudmi iz politike kot podzemlja. Poleg tega preiskava niti ni bolj temeljito zajela Matejeve splitske družbe, s katero je bil pred izginotjem in tragično smrtjo. V tem kontekstu se je ponovno pojavil udbaški element iz časov nekdanje Jugoslavije. Zoran Bokšić, oče bratov Mira in Vinka Bokšića, je bil namreč dolga leta član nadzornega sveta luksuznega braškega hotela Pastura v lasti partnerja nekdanjega slovenskega udbaša Dragana Isajlovića, ki je osebno aretiral nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janšo v poznih osemdesetih letih. V istem hotelu je bil nadzornik tudi njegov pokojni oče Živko-Krešo Bračić, o čemer smo že pisali.

Foto: theturquoisecollection.com

Vse zapisano ponazarja, da je med elitami, ki vladajo na tem območju, malo naključnih povezav
Zato ne preseneča, da so luksuzno vilo v hvarskem zalivu, kjer stoji le nekaj nepremičnin, zaupali vnukom pokojnega komunističnega oblastnika Jakova Blaževića, ki je sodil blaženemu kardinalu Alojziju Stepincu. Ob Villi Camelia se nahaja še luksuzna vila, vpisana na Željka Krištovića, soproga Dubravke Blažević, ene od treh hčera pokojnega Jakova Blaževića. Družina Krištović-Blažević večji del leta živi v Parizu, del poletja pa preživi na Hvaru. Villo Camelia, ki jo na vrhuncu sezone najame Roglićev Orvas, je mogoče najeti za 2200 evrov na noč. Zanimivo je, da je ta objekt v zemljiški knjigi vpisan kot trikrat manjši, kopališča ni in vila Blaževićevega zeta, ki ima tudi bazen, je navedena kot gozd. Plaža je očitno nezakonito zabetonirana in “privatizirana”.  V lastninski listini sta vpisana vnukinja Jakova Blaževića Maša in vnuk Luke Krištović-Blažević, ki je postal mednarodno priznani odvetnik. V zalivu “Uljeni Bok” na Hvaru so sosedje družine Jakov Blažević Vladimir Bilandžić in Svetlana Božinović s Hvara, Radovan Marinković iz Beograda, Goran in Ranko Domačić iz Splita, Radoslav Benčić s Hvara ter zagrebški tajkun Josip Kordić. Zaliv Uljeni bok se nahaja v neposredni bližini rezidence Kovač, kjer letuje hrvaški predsednik Zoran Milanović, v dveh mandatih pa sta letovala tudi nekdanji predsednik Stipe Mesić in Ivo Josipović. Mesić je tudi osebni prijatelj Blaževićevega zeta Željka Krištovića. ‘Udba kao sudba’  je rek, ki ni brez razloga preživel do današnjih časov in ki razkriva ozadje sveta in družbe, v kateri živimo, kjer močni ljudje iz sence držijo v rokah vzvode politike, moči, kapitala, pa tudi plavajo v razkošju, ki ga tisti z bolj globokim žepom lahko najamejo vsaj za krajši čas.

Sara Kovač

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

Burne razprave: V SDS in NSi za pravico do izbire, levica bi obvezni RTV prispevek kar podvojila!

Burne razprave: V SDS in NSi za pravico do izbire, levica bi obvezni RTV prispevek kar podvojila! | Nova24TV

Foto: Zajem zaslona, RTV

V Državnem zboru danes poteka razprava o načinu financiranja nacionalne televizije. Na tnalu je predlog Slovenske demokratske stranke, ki je predlagala razpis posvetovalnega referenduma o ukinitvi RTV prispevka. Če bi predlog uspel, bi se državljani in državljanke znašli pred referendumskim vprašanjem, ki se glasi: “Ali ste za to, da se odpravi obvezno plačevanje prispevka RTV?” Predlog SDS ima zagotovljeno podporo Nove Slovenije, nima pa podpore ostalih parlamentarnih strank. 

Kot je povedala Alenka Jeraj, je namen predloga posvetovalnega referenduma dopustiti državljanom in državljankam, da se sami odločijo, ali želijo še plačevati RTV prispevek, koliko mu želijo nameniti – torej uvesti prostovoljni prispevek. Gre torej za veliko razliko v konceptu, saj je prispevek sedaj obvezen za vse, tako za tiste, ki RTV še vedno gledajo, kot za tiste, ki si želijo svoje informacije, iz takšnih ali drugačnih razlogov, prejemati drugje. Nacionalna radiotelevizija je sicer v zadnjih letih začela izgubljati gledalce, že dolgo časa pa se sooča s kritikami o nepoštenem poročanju v prid strank levega političnega pola. Dejstvo, da RTV spremlja vedno manj ljudi, je v svoji razpravi poudarila poslanka Alenka Jeraj: “RTV ima že dolga leta težave s tem, da izgublja gledalce. Odgovorno vodstvo bi moralo ukrepati, vendar v zadnjih letih nismo bili priča kakšnim spremembam, pač pa vztrajanju na obstoječih konceptih, ki očitno ne pritegnejo gledalcev.” Po dostopnih podatkih sta dve poglavitni informativni oddaji, Dnevnik in Odmevi, v zadnjih desetih letih izgubili več kot 250 tisoč gledalcev, kar znaša približno polovico vseh gledalcev.

Ob dejstvu, da se je do sedaj pokazal že neizpodbiten trend upadanja gledalcev, pa je bila izpostavljena tudi kadrovska in finančna neučinkovitost javnega zavoda. Kot je povedala poslanka Jeraj, ima Slovaška 5,5 milijona prebivalcev in manj kot 400 zaposlenih, Grčija z 11 milijoni prebivalcev pa nekaj čez 600. Vse te države imajo torej večje število prebivalcev in veliko manjše število zaposlenih. RTV namreč zaposluje, recite in pišite, preko 2200 ljudi. Zavod pa je po besedah poslanke tudi finančno neučinkovit, saj od 128 milijonov evrov, kar 98 milijonov zbere iz naslova RTV prispevka.

RTV obvladuje levica
V svoji razpravi pa se je odzvala tudi na del javne razprave, ki se tiče t.i. obvladovanja javne radiotelevizije. Pri tem je spomnila na besede nekdanje kandidatke za generalno direktorico RTV Nataše Pirc Musar, ki je na neki točki dejala: “Ta zgodba je še vedno moja velika bolečina, saj sem prepričana, da se mi je zgodila krivica. Bolj od moje zgodbe je pomembno nekaj drugega. RTV Slovenija je bila in to se še vedno pozna, pod vplivom Socialnih demokratov. Po njej je kot duh hodil gospod Lenart Šetinc in malo usmerjal uredniško politiko. Mene takrat ni razrešila SDS, ampak SD. Visoki predstavniki stranke so takrat govorili, da Nataša Pirc Musar ne posluša, zaradi česar jo je potrebno razrešiti.”

Razpravi pa se je nato pridružila tudi Mojca Šetinc Pašek, ki je povedala, da je v resnih demokracijah financiranje javnega medija urejeno s posebno dajatvijo, ponekod pa se financira iz proračuna. Nato je predstavila argument v prid javnega monopola in sicer, da obvezno financiranje ne stane veliko, le dve vstopnice za kino mesečno, gledalci pa naj bi v zameno dobili bogate in raznovrstne vsebine. Nekdanja novinarka RTV se je sicer pred začetkom politične kariere dolga leta soočala z obtožbami, da je bila v svojem novinarskem delu izrazito pristranska v prid leve politične opcije. Posebno zgražanje javnosti je doživela potem, ko se je na sodišču (v pravdi zoper Janeza Janšo) skupaj z Eugenijo Carl predstavljala kot neodvisna novinarka, nato pa je dobesedno naslednji dan javno razglasila svoje politične barve, s tem ko je najavila kandidaturo za poslanko v stranki Roberta Goloba.

“RTV je izrazito pristranska”
Prav to izrazito pristranskost pa je v svoji razpravi izpostavila Alenka Jeraj, ki je spomnila, da so se na javni RTV v preteklosti pojavili transparenti, ki so vsebovali grožnje s smrtjo usmerjene proti predsedniku SDS, Janezu Janši: “Transparent “Smrt Janšizmu” smo prvič videli na RTV na seji programskega sveta leta 2016. Takrat je bila #SDS v opoziciji, nato smo take transparente gledali na protestih. Novo grožnjo s smrtjo smo videli pred enim tednom, ko so stavkali novinarji RTV.” 

Da je nacionalna radiotelevizija dejansko pristranska, pa je v razpravi poudaril tudi novi poslanec Andrej Hoivik, ki je dejal, da po njegovem mnenju RTV krši 39. člen Ustave Republike Slovenije, saj je bil v preteklosti nemalokrat cenzuriran drugačen pogled na aktualno dogajanje: “Ne moremo znebiti občutka, da so bile dnevno informativno oddaje po večini v nasprotju s svobodo javnega nastopanja,” je povedal poslanec SDS. Po njegovem mnenju tudi sicer javna RTV trenutno ni kos izzivom časa, zato so potrebne spremembe.

Desnica za pravico do izbire, levica bi prispevek podvojila
Pozivom k spremembam, pa se je pridružil tudi poslanec NSi Jožef Horvat, ki meni, da si gledalci želijo moderen profesionalni servis, zato je potrebno RTV prestrukturirati skladno z najboljšimi evropskimi praksami. Po njegovem mnenju veliko ljudi ne spremlja programov RTVS zaradi velike konkurence oz. tehnološke ponudbe, ljudje pa imajo pravico do izbire. Za razliko od poslanca SD Jonasa Žnidaršiča, ki je predlagal, da bi se financiranje RTVS kar podvojilo, je Horvat povedal, da bodo sredstva za RTV zagotovljena, a le, če bo javni servis postal, kot že rečeno, moderen in profesionalen. “Če bo tak, bo tudi denar, saj smo zrela družba,” je zaključil.

Generalni direktor RTV: Gre zgolj za to, da bi dobro plačani novinarji zamenjali nas, mene …
Do razprave na izredni seji Državnega zbora pa prihaja le teden po razpravi na Odboru za kulturo, na kateri se je vodstvo javne RTV soočilo z obtožbami novinarskih sindikatov in predstavnikov. Le ti so namreč vodstvo obtožili neracionalnega “šparanja” z zbranimi sredstvi, saj naj bi RTV v prihodnje delovala z manj mednarodnimi dopisništvi, ki so izredno draga. Po direktorjevih besedah naj bi te stale vrtoglavih 1,4 milijone evrov, javni zavod pa namerava posvojiti model fleksibilnega dopisništva, ki se je v tujini izkazal kot izjemno učinkovit. Delavski sindikati vodstvo obtožujejo tudi vmešavanja v delo novinarjev, kar generalni direktor Andrej Whatmough Grah kategorično zanika, svoje besede pa je podkrepil tudi s predlogom oblikovanja posebne komisije, ki bi domnevna vmešavanja raziskala. Generalni direktor je sicer stavko označil kot neiskreno in da stavkajočim dejansko ne gre za izboljšanje delovnih razmer, temveč za politični boj, katerega cilj je zamenjava vodstva, ki ga je očitno postavila novinarjem neljuba vlada.

Andrej Žitnik

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

Primer Periš: Se za potenciranim valjenjem krivde na mamila skriva kaj drugega?

Dedek Maje je Vice Sopta, šef splitske Udbe (Foto: zajetje zaslona)

Poročali smo že, da so po poročanju hrvaških medijev znani rezultati toksikološke raziskave trupla pokojnega 27-letnega Splitčana. V krvi in laseh Mateja Periša so zaznali prisotnost drog in alkohola – kljub temu, da so njegovo truplo našli šele po 140 dneh, ko sledi drog v telesu niso več prisotne. Čeprav so dolgo časa Periševi prijatelji zatrjevali, da se v njihovi družbi nedovoljenih drog ne konzumira, Perišev oče pa je to možnost kategorično zanikal, sedaj pravijo drugače. Eden izmed prijateljev je za Blic povedal, da je vedel, da je Matej tisto noč nekaj vzel, vendar pa tega niso hoteli razglašati, hoteli so ga le najti. Da so policisti v kombiju našli sledi spida, je potrdila tudi Maja Sopta, vnukinja splitskega šefa Udbe, ki je bila zadnja oseba, ki jo je Periš pred izginotjem kontaktiral. Mnogi tako sumijo, da se za nenadnim valjenjem krivde na mamila skriva kaj drugega ali pa se nekoga poskuša zaščititi.

Srbski Blic poroča, da je bilo truplo Mateja Periša najdeno v fazi naprednih posmrtnih sprememb. Okoliščine pred njegovim izginotjem, izjave oseb, ki so bile pred izginotjem v njegovi družbi, skupaj z opravljenimi pregledi in obdukcijskimi ugotovitvami ne kažejo, da bi bila njegova smrt povezana s kakršnim koli nasiljem, so sporočili s tožilstva. Obdukcija, ki jo je po naročilu Višjega državnega tožilstva v Beogradu opravila Inštitut za sodno medicino, je namreč ugotovila, da na telesu Periša ni poškodb kosti glave, vratu, trupa ali okončin. Po drugi strani pa je portal Imperijal pred nekaj dnevi poročal, da naj bi bil Periš brez enega stopala, na oblačilih pa so bile vidne sledi krvi. Nenavadno je tudi to, da so rezultati toksikoloških analiz pokazali prisotnost toksičnih koncentracij amfetaminov v krvi in ​​organih, ob prisotnosti etilnega alkohola. V vzorcu las so tudi našli sledi kokaina in benzoilekgonina (metabolit kokaina) – čeprav naj bi bilo te sledi v laseh možno zaznati le 90 dni, Periša pa so našli po 140 dneh. Po nekaterih podatkih naj bi bila zaznava metabolitov kokaina v laseh sicer možna tudi dlje časa, vendar naj bi to veljalo pri rednih uporabnikih.

Imperijal se tudi sprašuje, kako je možno, da je bila njegova zapestna ura v tako dobrem stanju, prav tako mu iz žepa ni padel mobitel – pa čeprav naj bi njegovo truplo plavalo čez predel reke, kjer je potopljena železniška konstrukcija, za katero bi se truplo skoraj zagotovo moralo zatakniti. Če so prej Periševi prijatelji trdili, da se nedovoljenih drog nikakor ni uživalo, pa so se zdaj našli prijatelji, ki trdijo nasprotno. “Matej je bil čudovit fant, vendar je občasno kaj vzel. Vedel sem, da je tiste usodne noči tudi nekaj vzel, saj so tako rekli fantje, ki so bili z njim, a tega nisem želel razglašati,” je sedaj za Blic povedal eden od Periševih prijateljev. Poleg tega je tudi Maja Sopta po poročanju Imperijala povedala, da naj bi policija v kombiju, s katerim je Periševa družba prišla v Beograd, našla sledi spida. Mnogi tako sumijo, da se za potenciranim valjenjem krivde na mamila skriva kaj veliko večjega ali pa se nekoga poskuša zaščititi.

Vir: imperijal.net

Spomnimo, mediji so poročali, da naj bi bila zadnja oseba, s katero je izginuli Periš poskušal vzpostaviti stik, preden je zapustil klub Gotik, Maja Sopta – slednja pa je vnukinja Vica Sopte, ki je bil šef splitske Udbe. Poročali smo že, da je po tem, ko je na silvestrovo v Beogradu izginil 27-letni Splitčan, primer še dolgo vzbujal pozornost javnosti v regiji. Mnogi se tako še danes sprašujejo, zakaj je bilo to izginotje nekaj posebnega, saj na Hrvaškem in v Srbiji vsak dan izgine na desetine ljudi, ki ne pritegnejo medijev in javnosti. Nekateri se tudi sprašujejo, ali morda obstajajo neki višji interesi, zaradi katerih so se določene podrobnosti primera prikrivale ali pa napačno interpretirale. Nekaj dejstev namreč bode v oči – na primer to, da je družbo, v kateri so se gibali Matej Periš in njegovi prijatelji, zaznamovalo že več smrti. Poleg tega je zadnja oseba, s katero je izginuli Periš poskušal vzpostaviti stik, preden je zapustil klub, vnukinja nekdanjega šefa splitske Udbe. Nenazadnje je bilo v njenih izjavah zaznati precej nekonsistentnosti. Omenili pa smo tudi, da je Perišev oče vidni splitski HDZ-jevec, ki se dobro pozna s hrvaškim premierjem. Če pogledamo poznanstva malo širše, pa pridemo celo do Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 aretiral Janeza Janšo.

Imperijal omenja tudi strokovni članek, v katerem je opisano, kako dolgo lahko različne droge, kot so marihuana, kokain in MDMA, ostanejo v telesu in v kakšnem časovnem roku jih je mogoče razbrati. Dolžina odkrivanja se seveda močno razlikuje glede na to, ali sledi drog iščemo v urinu, krvi ali laseh. Na primer, marihuana ostane v urinu 7-30 dni, v krvi približno dva tedna, v laseh pa do 90 dni. Kokain naj bi v urinu ostal le tri do štiri dni, v krvi le en do dva, v laseh pa do 90 dni. Po istem viru alkohol iz krvi “izhlapi” v 10-12 urah, iz urina v treh do petih dneh, v laseh pa ostane tudi do 90 dni. Zanimivo je, da najlažje zakrijejo sledi tisti, ki konzumirajo LSD, tega namreč iz urina razberemo le največ tri dni, iz krvi le dve do tri ure, iz las pa do tri dni. Skratka, najdaljši časovni rok, v katerem je možno iz vzorca las zaznati sledi droge, je 90 dni, izjema so resni uporabniki.

So Periša našli brez ene superge ali brez stopala, kot trdijo nekateri? (Vir: informer.rs)

Poleg tega je po poročanju Imperijal strokovnjak razkril, da je Periševa ura znamke Seiko v preveč dobrem stanju, kar kaže na to, da je bil Periš vsaj nekaj časa nekje na suhem, nikakor pa ne v vodi celih pet mesecev. Po mnenju strokovnjaka, ki morala popustiti vsaj tesnila, če ne takoj, pa ob dvigu temperature. Gre za to, da je Nenad Periš, oče umrlega Periša, v intervjuju za Courier povedal, da je dobil Matejevo uro in da ta še vedno deluje. Mimogrede, Perišev oče je tudi povedal, da je za toksikološke rezultate izvedel šele iz medijev, obenem pa ponovno zanikal, da bi lahko šlo za prepovedane droge. Periša prav tako zanima način, na katerega so naredili to analizo, saj je tudi sam kemik – vendar teh pojasnil še ni dobil. Oče sicer sumi, da je njegov sin odgovore na vsa pereča vprašanja odnesel s seboj v grob in verjetno ima prav – sploh če je v interesu nekaterih, da resnica nikoli ne pride na dan.

Sara Kovač

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

Jože Možina: Priča smo odkriti pristranosti in navijaštvu za sedanjo vladno stran in Roberta Goloba na eni strani ter demonizacijo Janeza Janše in predstavnikov prejšnje vlade

Vir: Demokracija

O slovenski polpretekli zgodovini, dogajanju na RTV Slovenija in politiki smo se pogovarjali z novinarjem, televizijskim voditeljem in priznanim slovenskim zgodovinarjem dr. Jožetom Možino.

DEMOKRACIJA: Gospod Možina, konec leta 2019 ste na podlagi svoje nadgrajene doktorske disertacije izdali knjigo, pravzaprav znanstveno monografijo Slovenski razkol, okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Knjiga je postala ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let na Slovenskem. Kako si to razlagate?

Možina: Zgodovina, ki jo knjiga obravnava, je še tako živa, delno zamolčana in zlagana in prikrito zlobna, krivična da nas ne pusti iz rok. Pravzaprav je še del sedanjosti, in šele ko jo bomo spoznali in se iz zmot tistega temnega časa naučili, česa se ne sme, takrat se bo preteklost pomaknila tja, kamor sodi – v zgodovino. Desetletja naložene laži, ki se sedaj ob knjigi Slovenski razkol razkrajajo, to daje knjigi živost – aktualnost.

DEMOKRACIJA: Vendar pa so na to temo izšle že številne druge knjige, vaša je nekaj posebnega …

Možina: Očitno. Glede na fascinantne odzive bralcev ne morem drugače kot da z zadovoljstvom, da jih je knjiga prevzela, prepričala, navdušila, spremljam njihove odzive. Imajo jo kot svetinjo na polici, mnogi poleg Sv. pisma, take poslušam. Ne mine dan, da me ne bi nekdo na pločniku, na bencinski črpalki, v trgovini ali zadnjič pri zobozdravniku nagovoril, se zahvalil … Moji otroci se že dolgo hecajo na ta račun, saj se določene besedne zveze pohval ponavljajo, a ljudje so iskreni in njihovi odzivi dragoceni. Tudi sam sem presenečen, ganjen, da knjiga res tako globoko deluje. Tega si res nisem predstavljal. Ko te ljudje ogovorijo, prav danes npr. mlajši par z majhnima otrokoma na Tržaški cesti v Ljubljani, in izražajo podporo, je to potrditev dela, velik smisel pa tudi moč in pogum rasteta iz tega. Fascinantno je, ko slišim, kakšna moč je v tej knjigi in v vsem, kar počnem sam in seveda tudi kolegi, ki se trudijo za isto stvar.

DEMOKRACIJA: V čem je po vaše največja dodana vrednost te knjige?

Možina: Verodostojna je, napisana je pošteno in skrbno. Zapisano je preverjeno in drži. Najtežje in najbolj zapletene stvari so povedane strokovno, a na vsakomur razumljiv način. Knjiga ne vsiljuje ene razlage, izpostavlja različne, tudi še neznane vire ene in druge strani, tako da se bralec v nekem smislu sam dokoplje do spoznanja resnice – kar ga potem fascinira in ključne stvari si tudi bolje zapomni. To sedaj razumem iz pripovedovanja številnih, ki so knjigo v celoti prebrali, in vidim, kako dobro sedaj poznajo ta najmračnejši del naše zgodovine.

Poleg tega je knjiga na 624 straneh velikega formata bogato opremljena z barvnim tiskom, s fotografijami, z dokumenti, grafi, s pomočjo katerih izjemno natančno ugotovimo ključno okoliščino slovenskega razkola – kdo je začel pobijati slovenske civiliste, kdo je prednjačil … Odgovori so za dosedanjo “partijsko” zgodovino uničujoči. Vendar to ni moja krivda. Taka do dejstva …

DEMOKRACIJA: Kaj pa viri?

Možina: Seveda, izjemno pomemben je prvič uporabljeni zakopani arhiv stražarjev s ključnimi dokumenti protirevolucionarne in revolucionarne strani – od osebne korespondence in povelj za ubijanje slovenskih civilnih oseb, ki jih daje Edvard Kardelj Zdenki Kidrič, do rokopisov vosovskih atentatorjev pa osebnega dnevnika Cirila Žebota, fotografij italijanskih okupatorjev …, tu so še drobci arhiva Kominterne pa arhiva Zedinjene Slovenije itd. Kot slišim, je velika prednost moje knjige tudi v tem, da mi je uspelo ta zapleteni čas predstaviti ne le v zgodovinski, ampak tudi v drugih razsežnostih – antropološki, sociološki, emocionalni. Tu so ključna pričevanja, ki so kot sekundarni vir uporabljena v knjigi in odločilno pomagajo razumeti duha tedanjih razmer.

DEMOKRACIJA: Knjiga je že doživela več ponatisov. Kateri ponatis Slovenskega razkola je ta čas v prodaji?

Možina: Bralci sedaj posegajo po 7. ponatisu, ki je še dodatno okrašen z jubilejno oznako ob 30-letnici slovenske države …

DEMOKRACIJA: Ali to pomeni, da je šlo med bralce več kot 10.000 izvodov vaše knjige?

Možina: Tudi več kot 15.000.

DEMOKRACIJA: Očitno je knjiga tudi cenovno dostopna bralcem.

Možina: Je, glede na obseg in bogato opremo knjiga ni draga, to vidi vsak, ki to 2,6 kg težko zadevo vzame v roke. Za nižjo ceno smo se zavestno odločili zato, da je dostopna čim več bralcem. Sedaj ko je dosegla tak uspeh, kar veliko knjig tudi podarimo, sploh za božič, ena gre na primer sedaj oskrbovanki doma v Radovljici. Saj nihče ne prosjači za brezplačno knjigo, ampak včasih s sodelavci preprosto začutimo, da je prav, da storimo dobro delo.

Vir: Demokracija

DEMOKRACIJA: V knjigi pišete tudi o partizanskih pobojih Romov med drugo svetovno vojno. Prejšnja desnosredinska vlada je v začetku maja razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila prizadevanjem, da se najbolj tragični dogodki iz naše zgodovine ne bi ponovili. V knjigi pišete, da se je leta 1942 prav na ta dan zgodil največji komunistični oziroma partizanski pomor Romov …

Možina: Datum je zelo primerno izbran in tudi utemeljen, saj je bil po več kot letu dni vojne to prvi primer na Slovenskem, ko je neka oborožena sila kar pomorila več kot 50 slovenskih civilih oseb hkrati. In kar je najbolj boleče, morilci teh neoboroženih ljudi niso bili okupatorji, ampak domača komunistična gverila. Prav na dan razglasitve dneva spomina na vse žrtve komunističnega nasilja 17. maja me je poklical pričevalec Tone Oblak iz Buenos Airesa. Kot devetletni otrok je v Vrbljenju pod Krimom videl žalostno povorko zajetih Romov, ki so živeli med njimi in so jih poznali, videl je partizane, ki so po pomoru utrujeni in umazani prišli v vas in se umivali, tudi te so poznali. Pričeval je, kot je slišal, da so romske otroke morili brez strelov … in ko je bilo morišče leta 2017 odkopano, so se njegove besede izkazale za resnične. Ganjen je bil do solz, ko je po 80 letih ta dolgo zamolčana tragedija dobila javni državni spomin. Pomor v Iški sicer ni bil največji pomor Romov. Ta se je odvil dva meseca kasneje, ko so partizani izpraznili in požgali romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, zajeli celotno skupnost ter vodili zajete nad Mavrlen in vse pobili, večina je bila žensk in otrok, starih le nekaj let. No, enemu Romu je uspelo zbežati, visoko noseče Rominje pa se je usmilil partizan in je potem rodila zdravo deklico.

DEMOKRACIJA: Kako pa si razlagate to, da se zgodovinske knjige, ki jih pišejo avtorji, ki simpatizirajo s prejšnjim totalitarnim sistemom ali tranzicijsko levico, kljub medijski podpori veliko slabše prodajajo?

Možina: Mislim, da so te t. i. režimske knjige “žrtve” instinkta bralcev, ki so ne glede na politično prepričanje brezbrižni do zgodovinske mitologije. Kdor danes s pomočjo zgodovine še opravičuje agresivno ideologijo, namesto da bi v središče vrednotenja postavil ljudi tistega časa, je pač zastarel in neverodostojen. Ne ponuja nič novega. Izhodišče vsake resne zgodovinske knjige, ki zadeva vojno in povojno obdobje, sloni na etični normi, da v krogu 360 stopinj po istih kriterijih ocenjujemo delovanje vseh v vojni udeleženih strani. Zgodovinar vrednoti na podlagi analize vzrokov in posledic, to, da kritično sooči vire, ki so na voljo, ter upošteva kontekst takratnega časa in prostora, pa je tako ali tako abeceda zgodovinopisja.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da sta Spomenka in Tine Hribar lani izdala knjigo Slovenski razkoli in slovenska sprava (Usodni trk ‘valjhunstva’ in boljševizma?) Se pravi knjigo, ki v naslovu močno spominja na vašo?

Možina: No, vsej trije izpričani primeri so, vem za Koper in Kranj, ko so v knjigarnah kupcem moje knjige neuspešno ponujali knjigo zakoncev Hribar. Glede na to, da nista izkoristila bogastva, ki ga v izražanju ponuja slovenski jezik, ampak sta naslov Slovenski razkol v bistvu kopirala za vodilni del naslova svoje knjige, je moč razumeti, da gre za poskus odgovora na mojo knjigo. Vendar se je vse skupaj izjalovilo. Znanstvene monografije Slovenski razkol, ki temelji na dokumentih in pričevanjih in ima več kot 2300 referenc na vire, ni mogoče relativizirati z neznanstveno metodo, ki se na trenutke pogrezne v aktualen politični aktivizem. Škoda predvsem za dr. Tineta Hribarja, ki je v preteklosti pisal pomembne tekste, no, morda jih še bo.

DEMOKRACIJA: V knjigi svarita pred nekakšnim “četrtim velikim razkolom”, ki naj bi “grozil” slovenskemu narodu “kot posledica državne avtokracije pod okriljem cerkvene teokracije”. Po zadnjih volitvah je očitno, da so takšne trditve povsem zgrešene …

Možina: Ma dajte no, to je omračeno vsiljevanje kulturnega boja na ravni leta 1946, ko je komunistični režim videl glavnega sovražnika in hrbtenico opozicije v Cerkvi, pa že takrat so pretiravali. Danes o tem govoriti ali celo pisati je na ravni slabe provokacije. Vloga in (ne)moč Cerkve je vsakomur jasna.

Vir: Demokracija

DEMOKRACIJA: Kako pa kot zgodovinar, novinar, televizijski voditelj in politični analitik gledate na izide zadnjih volitev? Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da so volitve spet odločili mediji?

Možina: Volitve je odločal čustveni trans, ki ga je znova in tokrat še bolj prepričljivo uspelo ustvariti skrajno levim političnim silam s pomočjo dominantnih medijev in s pomembno podporo kvazicivilne družbe in drugih mehanizmov, ki služijo slovenski levici. V zraku je bilo sprovocirano vzdušje proti “diktaturi” Janševe vlade, kar je bila sicer laž, saj je jasno, da ni bilo diktature, prej nasprotno, a v paradigmi levičarke propagande to ni pomembno. Kaj potem če je laž, “če jo lahko uporabimo, je dragocenejša kot resnica”. Ljudje so se v tem razpoloženju sicer odločali po svoji volji, vrag pa je v tem, da je morda ta val “volje”, ki jih je s pomočjo vplivnežev in medijev globoke države preplavil, dejansko proti njihovim interesom, morda celo vrednotam. V spretno zmanipuliranih postkomunističnih družbah ni bilo redko, da je ljudstvo v dobri veri podpiralo tiste, ki so ga najbolj izkoriščali. Za desno sredino pa je ob teh volitvah dozorelo bridko spoznanje, da nedvoumni rezultati dobrega vladanja v taki histeriji ne pomenijo veliko. Saj je banalno, kar bom rekel, pomembnejši je agitprop kot pa visoka gospodarska rast, varnost, nizka brezposelnost, visok ugled v tujini.

DEMOKRACIJA: Kakšen odnos ima nova oblast do polpretekle zgodovine? Robert Golob je delil oznake o fašizmu, do žrtev komunističnih zločinov pa ne kažejo pietete?

Možina: Na mestu dr. Goloba ne bi preveč opletal s fašizmom, da ga ne bo potem našel pri katerem od svojih prednikov. No, njegov odziv na dan spomina na vse žrtve komunizma pa je bil porazen. Rekel je: “Očitno bomo morali imeti 9. maj, dan zmage, bolj pogosto, da se bomo spominjali, kaj je resnica.” Ne vem, kako si predstavlja in sploh zakaj bi morali zatreti spomin na 25.000 slovenskih žrtev komunizma, pa še deset tisoče drugih narodnosti na naših tleh pa na sto tisoče, ki so trpeli pod tem režimom. Nobene empatije, nobene pietete, upam, da se bo kaj naučil od predsednika Pahorja, ki je tu naredil velike korake.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da ste na RTV Slovenija soočeni z dejstvom, da so levi novinarski politični aktivisti začeli uprizarjati nekakšno stavko, s katero želijo doseči, da bi naša osrednja nacionalna medijska hiša ostala še naprej v službi tranzicijske levice? Pri tem so se prav bizarno oblekli v majice z napisom “nikogaršnji hlapci”, ko pa se ve, komu želijo služiti …

Možina: Okoliščine osupnejo. Nekateri so očitno politični delavci, saj jim je kolektiv politike bliže od delovnega kolektiva, in taki niti ne pozdravijo na hodniku, le srepi pogledi in pena na ustih. Sploh nekatere tovarišice dajejo impulze, ki spominjajo na tiste druge čase, ki jih raje ne omenjam. To se pozna tudi na ekranu. V nasprotju s časi npr. mojega direktorovanja na TVS, ko smo v informativnem programu z Rajkom Geričem odpirali vse pomembne teme, smo sedaj priča odkriti pristranosti in navijaštvu za sedanjo vladno stran in Roberta Goloba na eni strani ter demonizacijo Janeza Janše in predstavnikov prejšnje vlade na drugi. Nedavno smo na Portalu plus prebrali analizo poročanja naše televizije ob prvih dneh prejšnje vlade in sedanje. Poslušajte, saj to je škandal, nihče niti ne zavrača teh navedb, očitno je vse res. In še naprej delajo v tej smeri … Za javno TV je to nesprejemljivo. Zakaj takšno hlapčevanje sedanji vladajoči politiki v bistvu ne vem, redko kdo ima od tega kakšne koristi. Zdi se mi, da so nekateri ujeti v nekakšno mesijansko čredno operativo, zdi se jim, da delajo nekaj velikega, pomembnega, pravičnega. Ne vidijo, da so le člen v verigi bogatih levih privatizerjev, kot bi rekla dr. Krajnikova, da bodo imeli še večji monopol, da bodo še bogatejši tudi na račun naivnih, zavedenih drugih. Vseeno je velik del novinarjev, tudi taki, ki so levo usmerjeni, nagnjen k normalnosti. A skrajni aktivisti jih, kot slišim, nadlegujejo, gnjavijo po pisarnah za podpise, za udeležbo na protestih …

Vir: (Demokracija)

DEMOKRACIJA: Že pred volitvami je voditelj levičarske oddaje Studio City Marcel Štefančič na javni tribuni o razmerah na RTV Slovenija, dejal: “Jebeno več nas je kot njih, njih je samo ene par …”

Možina: “… in vemo točno kateri so.”  Ta izjava je strašljiva, sodi v besednjak vojn in revolucij in jo razumemo kot napoved nasilja in prevlade enoumja. Ostala bo zapisana na temni strani zgodovine. Ker je lahko le klic k popolni dominaciji nad medijem, ki bi moral biti pluralen, pa je že sedaj premočno izrabljen za zvočnik leve vladajoče politične opcije. In ta perverzno in absurdno sedaj napoveduje, da bo RTV depolitizirala. Se pravi, ni dovolj, če uporabimo njihov vojaški besednjak, da ideološko nadzorujejo, ne vem, 91 odstotkov vitalnega televizijskega programa in 99 odstotkov radijskega. Ne, njihov cilj je, kot je dejala naša sindikalistka na enem od mitingov – popoln prevzem RTV. Torej ne gre več za nobeno ambicijo po nazorski uravnoteženosti in pluralnosti programskih vsebin, ampak za korake v preteklost – za popolno simbiozo z vladajočo politiko.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da se tisti, ki ne razmišljate tako kot glasna večina, soočate z grožnjami in javnim sramotenjem? Ste svinje, podgane …

Možina: Vse to je vendarle posledica stiske, ker je ogledalo, ki ga postavljamo, moteče, ker resnica boli in ne vidijo načina, da bi nas onemogočili. Zanimivo je stališče dr. Nine Krajnik v smeri, da je npr. za vulgarnimi izpadi Svetlane Makarovič in Jenulla intelektualno jedro slovenske levice. Bilo bi mogoče, saj so nekateri ta primitivizem skušali opravičevati s satiro. Seveda je laže plavati s tokom, a nekateri za to nimamo “daru”. Je pa mogoče slutiti, da je spoštovanje drugačnosti, različnosti samo floskula vladajočih za dan aktivizma LGBT, nikakor pa ne velja za vse.

DEMOKRACIJA: Grozijo tudi ustvarjalcem oddaje Panorama, ki je nedvomno osvežitev za TV Slovenija, napadajo Igorja Pirkoviča …

Možina: Poskusi onemogočanja nove oddaje, napadanje mladih neobremenjenih sodelavcev, da so kolaboranti in še kaj hujšega spet kaže, da si aktivisti z verbalnim nasiljem jemljejo pravico dominirati nad vsebinami in vse, kar bi morda skalilo nazorsko neuravnoteženost, ki je zanje očitno norma –, je moteče in je treba odstraniti. Neverjetno. Glede kolega Pirkoviča – dan po tem, ko smo vsi videli, kako so prvaki KUL politično zlorabili prostor javne televizije in mu rušili predvolilno oddajo, je levičarski novinarski tim napadel – ne politikov, ki so rušili oddajo – ampak svojega kolega Pirkoviča, ki je bil žrtev njihove zlorabe.

DEMOKRACIJA: Ste kaj podobnega doživeli tudi po intervjuju z Nino Krajnik?

Možina: Ne, zatišje na RTV, slišim sicer, da tajnica režije ni bila zadovoljna z vsebino, pa tonski tehnik. No, tudi meni vsebina v glavnem ni všeč, ampak sem še vedno za nazorsko pluralnost. Sicer pa izjemni odzivi od vsepovsod, ki se kar ne nehajo. Še iz Avstralije, kjer imajo dr. Krajnikovo zelo v čislih. Njena avtentična analiza in precizna dikcija sta dali misliti. Seveda se bo sedaj s služabniških medijev vsulo po njej …

DEMOKRACIJA: Ne moremo prezreti, da skoraj na vseh področjih, ki se jih lotevate, dosegate odlične rezultate, pa naj gre za dokumentarce, intervjuje, Utripe, kjer je očitno, da ste po besedišču in kombinaciji slike ter besede preprosto brez konkurence. Vaša sporočila so res izpiljena in močna. Vam drugi to zavidajo? Gre za dar, pogum? Kaj je pomembnejše?

Možina: Dar je osnova, a dar ni moja zasluga. Kar je talenta, je podarjen in ga ne smem zakopati – zato pa poskrbi pogum, ki je v večji meri moja zasluga, a tudi zasluga pogumnih prednikov, ki so se upirali vsem trem totalitarizmom in plačevali visoko ceno. Pogum pa dajejo tudi ljudje z najrazličnejšo podporo, od bralcev in kupcev knjige do tistih, ki ob pogromih proti mojemu delu telefonirajo, pišejo na RTV, ki se ne pustijo ustrahovati in ignorirati. Te vrline osnovnega državljanskega poguma bodo v prihodnosti preživitvena norma. Kar zadeva zavidanje – to obstaja, včasih prav nebogljeno in ga težko razumem. Saj nič od tega, kar je v mojem delu vredno in trajno, ni bil zadetek na loteriji. Povsod gre za trdo delo, pri knjigi do izčrpavanja in žrtvovanja marsičesa.

Biografija
Jože Možina se je rodil v Šempetru pri Gorici, odraščal pa v Dobravljah v Vipavski dolini. Zaposlen je kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. Je največkrat nagrajeni novinar na javni RTV. Po izobrazbi je doktor zgodovinskih znanosti in diplomirani sociolog kulture. Uveljavil se je kot eden najprodornejših raziskovalcev slovenske polpretekle zgodovine, še posebno v televizijskem mediju. V letih 2006 do 2010 je bil direktor Televizije Slovenija. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju in režiser nekaterih najbolj markantnih dokumentarnih filmov v slovenskem prostoru, med drugim: Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Angola: dežela obljub, Skrivnostna celina, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj. Prejel je številne nagrade v Sloveniji (dvakrat Jurčičevo nagrado, gong popularnosti in gong ustvarjalnosti za posebne dosežke), v ZDA (najboljši režiser dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu), v Kanadi (nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti) in v Indoneziji (nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije). Leta 2014 je za svoje dokumentarne filme prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2021 pa je prejel tudi Meškovo priznanje Združenja novinarjev in publicistov ter priznanje Združenja domoljubnih novinarjev.

Metod Berlec

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

V Brežicah bodo gradili novo stanovanjsko sosesko

Brežiški občinski svet je v ponedeljek dal zeleno luč gradnji nove soseske v Brežicah. Sprejel je namreč spremembe občinskega prostorskega načrta, ki omogočajo gradnjo.

Gre za območje za območje ob Cesti svobode v Brežicah. Območje na vzhodu meji na Ulico Alenke Gerlovič, na zahodu pa na kompleks Splošne Bolnišnice Brežice. Južno od območja je Pleteršnikova ulica, severno pa Finžgarjeva.

Načrtovane so stanovanjske hiše, ki jim bo dopuščeno svobodnejše oblikovanje, ter dva večstanovanjska objekta. S tem bo zagotovljenih novih bivalnih kapacitet za okoli 50 družin.

Moje Posavje

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Vir tega prispevka je Nova24TV.

Najbolj lokalna radijska postaja na svetu!