[Intervju] Denis Poniž: “Na srečo so mladi, ki ne gledajo teh televizij in ne berejo tovarniških glasil, naše upanje za prihodnost”

Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Naš sogovornik je dr. Denis Poniž, kritičen opazovalec dogajanja v Sloveniji in v svetu – še zlasti, kar se tiče kulture, tako v ožjem kot v širšem pomenu.

Kot profesor, publicist in literarni ustvarjalec zagotovo pozorno spremljate dogajanje v družbi in tudi v politiki. Kako ste doživljali zadnja štiri leta?

Denis Poniž: Ta čas, seveda bi ga lahko razširili še na obdobje pandemije covida, je bil v vseh pogledih daleč od normalnosti, ki jo upravičeno pričakujemo, da bo vladala v demokratični evropski državi, članici Evropske unije. To je čas, ki je strašljivo drugačen in neprimerljiv s časom pred letom 2020. A po aprilu 2022 in vladi, ki so jo sestavile tri radikalne leve stranke, pravzaprav trije kloni iste socialne in politične miselnosti, so se stvari poslabšale do absurda. V štirih letih se je koalicija »svobode« prelevila v izrazito avtokratsko, kleptokratsko in pajdaško združbo »prvorazrednih«, ki je pod svoj popoln nadzor spravila tako policijo kot tudi sodstvo, vse pa je »pokrila« s svojimi podkupljenimi mediji, ki so že pred letom 2022 obvladovali 90 odstotkov medijskega prostora in ga še vedno.

 

In to verjetno sploh še ni vse …

Druga značilnost vladanja levice zadnja štiri leta pa je vsekakor nesmiselno širjenje javne uprave, od najnižjih položajev pa vse do razbohotenja ministrstev in osebja v njih, novačenega po pravilu »dober je, ker je naš« in »ker je naš, je dober«. Poleg vseh drugih bizarnosti, ki jih je preveč za ta intervju, smo dobili še »ministrstvo za solidarno prihodnost«. Nisem zasledil, da bi se kdo poigral s semantiko tega orwellovskega naslova.

Denis Poniž, foto: Metod Berlec

Glede tega izraza se tudi sam sprašujem, kaj bi lahko pomenil.

Solidarna prihodnost, kaj je to? S kom ali čim je prihodnost lahko solidarna? To pomeni, da preteklost in sedanjost nista solidarni, a spet je vprašanje, s kom ali čim? Mislim da je vse skupaj samo goljufija neznanskih razsežnosti, neizmerno draga in povsem nesmiselna. In takih nesmislov je pajdaška druščina ustvarila še kar nekaj. Vzporedno je ta druščina razgrajevala temeljne socialne strukture, zdravstvo, varstvo starejših, resnično varovanje okolja, šolski sistem. Avtoceste so že zdavnaj pretesne za sedanje število vozil, železnice so na ravni tistih, ki jih je poznala Avstro-Ogrska, nimamo več nacionalnega letalskega prevoznika, nacionalne ladjarske družbe itd. V vseh pogledih nas prehitevajo tisti, iz katerih smo se še pred kratkim norčevali.

 

Nekje sem zasledil, mislim, da lani, vašo izjavo v kolumni na Portalu Plus, o feministični zunanji politiki …

V Sloveniji ni feminizirana samo zunanja politika, temveč tudi sodstvo in šolstvo. Ampak to je nek čuden feminizem, ki z resničnim feminizmom, torej s prizadevanji za enakopravnost žensk, nima nič skupnega. Ker o preferencah ne odločajo znanje, sposobnost, strokovnost, samoiniciativnost, ampak spet, poleg famoznih spolnih kvot, drugi dejavniki. Na prvem mestu je zahteva, da je neka gospodična, gospa ali – to levičarke raje slišijo – tovarišica »naša«, da zvesto in brez osebne refleksije ponavlja »feministične« floskule, prazna gesla, orwellovske frazeme, v konkretnem delovanju pa se vede zunaj okvirov, ki veljajo recimo za resno diplomacijo. Pa ne gre samo za posvajanje opic, poskakovanje v nekih taborih na glasbo tam-tam, reči so bolj resne in nas bo zaradi njih še dolgo bolela glava, pa najsi bo sanacija še tako hitra in temeljita.

 

Pa vendar, Slovenija je v svetu že nekaj pomenila, zdaj pa …?

O zunanji politiki v zadnjih štirih letih in tovarišici, ki jo je vodila, pa bi lahko napisali debel učbenik z eno samo temo, kaj NI zunanja politika, ampak je zasebniško politikantstvo, ki je polno velikih besed o svobodi, demokraciji, ženskih pravicah, v resnici pa potuhnjeno podpira hamasovske teroriste, iranske verske blazneže in podobne človeške izmečke. Za trpeče ženske po svetu, posebej v islamskem, ne najde niti ene besede, kaj šele obsodbe. Sicer pa, kaj lahko pričakujemo od falirane novinarke? Od osebe, ki se klanja krvniku Kidriču? Velike diplomatske sposobnosti? Delovanje v prid slovenske države? Pozabite!

 

Mimogrede, zakaj se je vaše sodelovanje s spletno stranjo Portal Plus končalo?

Omenili ste Portal plus. Da, pisal sem, kar nekaj časa, brezplačno zanje, dokler me ob zadnjem objavljenem prispevku lani urednik oziroma uredništvo ni cenzuriralo (izpustili so nekaj besedila, ne da bi me o tem pred objavo obvestili), svoje cenzurno dejanje pa so začinili še s tistim zavarovalniškim stavkom, »da mnenje pisca ne predstavlja tudi mnenja uredništva«. Žalostno in strahopetno je uredništvo, ki absolutno in brez omejitev ne stoji za piscem, čigar tekst je objavilo! Nisem reagiral, pa mi je nekdo iz uredništva čez nekaj tednov poslal mail, češ kdaj bom spet kaj objavil. Odgovoril sem le, da ne morem več sodelovati z uredništvom, ki se obnaša tako, kot sem opisal zgoraj. Kakšnega pojasnila, kaj šele opravičila, nisem dočakal. Da se vrnemo k diplomaciji feminističnega tipa: srčno upam, da se bomo od eksotike obrnili nazaj k deželam, ki smo jim ali so one nam sorodne, tu mislim predvsem na Višegrajsko skupino pa Pobudo treh morij. Da bomo znova podprli, pa ne le z besedami, Ukrajino in njen boj proti rusonacizmu. Zahodna Evropa je tako in tako bolj ali manj izgubljena zgodba.

Denis Poniž, foto: Metod Berlec

No, dame iz socialističnega sveta vladajo tudi v kulturi. Asta Vrečko se sicer poslavlja, a vendar, kako ste doživljali njeno »služenje« slovenski kulturi?

Zelo kmalu po tem, ko se je gospa ugnezdila na ministrstvu in začela čistiti »janšiste« in vse druge (sam bi se uvrstil mednje, med druge, namreč), sem od neke njene uradnice dobil mail, da bodo na novo sestavljali komisije, ki presojajo posamezna umetnostna področja (mene je, o groza in smrtni greh!, nastavil Vasko Simoniti), in da se moram, če hočem še naprej opravljati funkcijo predsednika komisije za scenske umetnosti, na novo prijaviti – bil sem pa na polovici mandata. Tovarišici uradnici sem sporočil, da se lepo zahvaljujem za izkazano prijaznost in naj si poiščejo svojega človeka, s katerim ne bodo imeli težav, jaz pa ne z njimi. Finita la storia. Kako je šlo naprej, pa vsi vidimo in smo videli; tovarišica ministrica je z obema rokama zgrabila priložnost, da sebi in svojim, ki so se namnožili kot uši, omogoči kar se da lagodno in bogato življenje, doma in v tujini, da se »njeni« pomastijo s takimi projekti, kot sta bila Frankfurtski knjižni sejem in Evropska prestolnica kulture 2025, in še veliko bi se našlo. Ob tem je brez trohice sramu delovala celo protizakonito, ko je podelila denarni del Prešernove nagrade tovarišici Svetlani, ki se je temu denarju pred leti, ko je nagrado dobila, pompozno odrekla. Kaj vse se je še dogajalo na tem ministrstvu, pa ni moja stvar, a žalostno je, da mnogi resnični umetniki od tega ministrstva ne dobijo ničesar, blebetači in razgrajači pa veliko (preveč).

 

Bi lahko rekli, da je v tem obdobju alternativna kultura zavladala oziroma prevladala nad tisto tradicionalno?

Velik del oblasti so v roke vzele določene nevladno-vladne organizacije, v katere se je ne le iz kulturnega, ampak tudi iz mnogih drugih ministrstev steklo na desetine milijonov evrov – za kaj že? Za nič, za osebno bogatenje posameznih razgrajačev in uslužnih podanikov leve politične vrhuške. Vse pokrito z mižanjem pravosodnega in policijskega dela pajdaške združbe. Vse pokrito z molkom vladi naklonjenih in od vlade plačanih medijev. Gospod predsednik vlade pa se je raje kot z vodenjem države, ki se je v teh štirih letih pogreznila v kaotično neučinkovitost do vratu, ukvarjal s turizmom na veliko in malo. Ministrica za zunanje zadeve, predsednica države in predsednica državnega zbora nikakor niso zaostajale, pa še kakšen minister ali ministrica je obiskal/obiskala za davkoplačevalski denar kakšno eksotično destinacijo daleč od ponorelega sveta.

 

Verjetno pa izraz “kulturni boj” ni ravno pravšnji za to dogajanje?

Izraz kulturni boj mi je tuj in deloma celo nerazumljiv. Vsak resnični umetnik, ki ni plačanec državnih, partijskih, podjetniških ali kakšnih podobnih »naročnikov«, je uporniški posameznik in stoji sam s svojim umetniškim in človeškim habitusom na bregu »morja zla«, če si sposodim del znamenitega Hamletovega monologa. In vsak pravi umetnik bo s svojim delom šel nad to “morje zla”, pa čeprav se zaveda, da so možnosti za njegovo zmago le malenkostne, delne in časovno omejene. Pa da ne bomo iskali odgovorov samo pri Willu iz Stratforda, vzemimo v roke Cankarja, čigar 150-letnico rojstva praznujemo te dni, resda precej stišano, brez kakšne velike proslave.

 

Imate prav, o Cankarju pravzaprav ni veliko slišati.

Značilno je, da raje praznujemo obletnice smrti naših umetnikov, ker olajšani vemo, da ne bodo več kalili usmrajene barjanske vode in nastavljali barabam ogledala, ali pa ker je kultura smrti bliže levosučnim ideologom, politikom in vsem drugim, ki odločajo in so odločali o naši in o usodi naših prednikov. Saj vemo, da so praznovanje 8. februarja kot praznika uvedli rdeči tovariši, ki so se s smrtjo bavili od leta 1941 pa skoraj do osamosvojitve. Vemo, kdaj je Udba, tudi slovenska, likvidirala zadnjega nasprotnika ali namišljenega nasprotnika. O teh kriminalnih rabotah Udbe lahko vsakdo prebere v knjigah Igorja Omerze in drugih raziskovalcev teh »herojskih« časov.

 

 

Med sadovi vlade, ki se poslavlja, je tudi »depolitizirana« RTV Slovenija. Tam trdijo, da z RTV-prispevkom branijo slovensko kulturo. Jim verjamete?

Slovenske nacionalne televizije ne gledam že nekaj let, oddaje, kot so Pričevalci, si ogledam na internetu. Dela, Dnevnika in drugih tovarniških glasil ne berem od leta 2005 in sem si s tem verjetno za kar nekaj časa podaljšal življenje. Ortodoksni levičarji, komunisti in vsi drugi že od leninske ere v Sovjetski zvezi naprej (nacisti so se pridno učili pri njih!!) vedo, da je agitprop, kratica za agitacijo in propagando, »naših« idej, ki morajo postati tudi ideje vseh drugih, eno najpomembnejših orožij za kolektivno poneumljanje državljanov, za njihovo ustrahovanje in utišanje kritičnih glasov. Pri tem je pridno sodelovalo Ministrstvo za kulturo RS, ki je zadnja štiri leta z obilnimi denarnimi paketi podpirala ta trobila. Tako si je levičarska oblast podredila glavne medije, jih naredila za svoje propagandiste.

Posebna »skrb« velja popolnemu nadzoru nad televizijskimi, posebej informativnimi programi javne televizije. Da je mera polna, to isto ministrstvo denarno podpira (!) tudi zasebne televizije. Ta propagandna vojna je rodila uspehe. To se je pokazalo na volitvah 2022 in tudi letos, ko je generacija, na žalost moram napisati tudi »moja« generacija, ki slabo ali sploh ne obvlada novih medijev, s svojimi opranimi možgani dosegla, da so leta 2022 zmagali levičarji, letos pa so tudi z njihovo pomočjo dobili velik odstotek glasov. Na srečo so mladi, ki ne gledajo teh televizij in ne berejo tovarniških glasil, naše upanje za prihodnost, čez štiri leta taki volilni rezultati ne bodo več mogoči.

 

Novinarski sindikat delavcev RTV med enim od protestov (Foto: STA)

Toda v akademskem svetu ima levica še vedno močno vlogo?

Levica v Evropi je sicer vedno bolj obroben pojav, razen tam, kjer se je dokopala do oblasti (Španija, Velika Britanija). Bolj zaskrbljujoče je, da je kontaminirala velik del akademske sfere, kjer je biti »ne-levičar« nekaj nezaslišanega, kaj šele, da se pojavi nekdo, ki levim idejam zoperstavi nasprotne. Primer kolegice Saške Štumberger je več kot škandal, je znamenje, kakšen je danes mentalni in moralni profil ljubljanske filozofske fakultete in širše, ljubljanske univerze, ki je v preteklosti že dvakrat pokleknila, najprej ko je postala Univerza kralja Aleksandra Zjedinitelja, in v sedemdesetih, ko je postala Univerza Edvarda Kardelja. Ne prvi ne drugi nista imela nič z akademskim duhom in vrednotami, ki so zaobsežene v pojmu universitas.

 

Na splošno – ali ni koruptivno, da medijem, ki so blizu dosedanji vladni koaliciji, prav ta ista koalicija deli denar?

Kogar ne morem pritegniti na svojo stran z argumenti in dokazi, tega vedno lahko podkupim. Denar ne smrdi in znan je rek “Denarja in drv ni nikoli preveč”. O drveh kdaj drugič, denar pa nikomur ne smrdi. Če me spomin ne vara, je nekdo pameten že davno tega dejal: “Važna je samo cena, vse drugo pride samo od sebe.” Ampak tako koruptivnih ljudi, kot so nekateri slovenski radijski in televizijski novinarji, je malo na svetu. Ko na dan prihajajo podatki o njihovih osebnih dohodkih na eni strani in o nedelu, da ne rečem zabušavanju, na drugi strani, je človek osupel, še posebno, ker mora prisilno financirati ta kupleraj. Ob tem pa jih je kar nekaj, ki se jih je razum izognil v velikem loku. Pomanjkanje inteligence nadomeščajo z nastopaštvom in lažnim strokovnjaštvom, posledica je, da se mnogi vdajajo alkoholu. Vse skupaj se začne in konča pri generaciji konzumentov, ki se vsak večer, ali pa že opoldne, usedejo pred televizor in z odprtimi usti in široko razprtimi očmi vsrkavajo polresnice, dezinterpretacije, največkrat pa kar laži, ki ne zadevajo samo domačih logov, ampak tudi širni svet. Naj bo televizijska naročnina prostovoljna, sam bi z veseljem pozdravil možnost, da mi take vsakodnevne nebuloze črtajo s programa televizijskih postaj in kanalov. Kdor pa potrebuje ta opij za ljudstvo, naj ga ima in naj si ga plača!

Golobova vlada, foto: STA

Kaj bi morala po vaše vlada, ki prihaja, storiti na področju kulture?

Ker sem bil, preden sem lahko opravljal svoj profesorski poklic, v nekaj službah, ki so imele vsaj rahel stik s kulturo, je bilo najbolj vredno to, da sem lahko kar pogosto hodil po svetu. Tudi kasneje, kot profesor, sem obiskal nekaj držav in številne kulturne institucije. Modeli podpore kulturi so različni, nekje recimo ni davka na knjige, nakup slik ali kipov, drugje dobijo umetniki podporne štipendije, a ne zato, ker so »naši«, ampak ker so se dokazali s svojim delom doma in v tujini. Spet nekje so donatorji, posamezniki ali podjetja, ki podpirajo kulturo, oproščeni davka za tiste zneske. Premisliti bi morali, kateri model je za tako majhno kulturo, kot je slovenska, najbolj učinkovit. Občasno se pri nas pojavljajo glasovi, da ministrstva za kulturo ne potrebujemo, Cankar recimo, je čisto lepo živel brez njega. Prešeren tudi. Sam mislim, da bi ministrstvo morali imeti, ne potrebujemo pa poleg njega še raznih agencij – za knjigo, za ljubiteljske dejavnosti, aktualna tovarišica ministrica je celo ustanovila agencijo, ali kar koli že je, za plesne umetnosti. Se kdo vpraša, kakšen delež denarja, ki ga dobijo ministrstvo in te in one agencije, gre za plače, vzdrževanje prostorov, reprezentanco? Koliko ga v resnici dobijo umetniki in umetniške ustanove? Če tu ne bo radikalnih rezov, potem je stvar izgubljena že na samem začetku Novega ministra ali ministrico čaka nekaj, kar lahko opiše le antična primera: čiščenje Avgijevega hleva.

 

Zanimivo je opazovati, kako se je nenadoma obrnila ost tistih, ki so se prej norčevali iz pomladnih strank, češ podpirajo vas samo “stari”. Zdaj, ko je mlajši del volivcev obrnil hrbet dosedanjim vladajočim strankam, pa je nenadoma veliko govorjenja, da so mladi “neumni” …

Hvala Bogu, večina mladih, ki bodo morali živeti v svetu, ki ni ne lep ne prijazen, a vseeno daje upanje, je spregledala, kako se je Slovenija pogreznila v levičarsko blaznost, ki jo je uspela manjšina »naših« vsiliti vsem drugim. In so rekli NE! Seveda so za patentirane levičarje, ki so od nekdaj prepričani, da se je zgodovina začela z njimi in se bo z njimi tudi končala (od tod vreščanje, kako bomo “propadli”, ko oni ne bodo več vladali«), ti ozaveščeni mladi “neumni”. Diskvalifikacije drugače mislečih so pa tako ali tako njihov zaščitni znak. Da kaj takega izreče dekan ene od fakultet, je pa samo potrditev prej povedanega.

 

In zanimivo, takšne ocene prihajajo iz visokih akademskih krogov, medtem ko denimo na sorodni ustanovi izločajo docentko, ki je bila za to področje »preveč normalna«, kar ste že omenili. Se ponavlja obdobje sedemdesetih let, ko so delali čistke med profesorji na univerzah?

O ljubljanski univerzi sem že nekaj povedal, dodajam samo, da je ta institucija v zadnjih letih pričela pospešeno drseti navzdol na lestvici uspešnosti in odličnosti. Imam kar nekaj izkušenj z akademskimi učitelji, ki so se na svojih položajih znašli po pomoti, pravzaprav pa je ta »pomota« del načrta, kako bomo “mi” ves šolski sistem spremeniti v prostor, kjer se rojevajo »naši« najboljši kadri. Kar jim ne uspeva s pranjem možganov študentov na področju naravoslovja in tehnike, jim toliko bolj uspeva na področju humanistike. Tu se množično proizvajajo “naši kadri”, ki potem ustvarjajo taka čudesa, kot je že omenjeno ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ustanavljajo po tekočem traku »nevladne« organizacije, v katere se stekajo milijoni davkoplačevalskega denarja. Od dejavnosti večine teh »nevladnih« organizacij  davkoplačevalci nimamo ničesar. A Bog ne daj, da kdo poskuša razkriti te škodljive, razdiralne in predvsem tatinske posle, takoj ga anonimni dopisovalci (nekateri pa so tako predrzni, da se celo podpišejo z imenom in priimkom, če oboje seveda ni lažno) začnejo zasmehovati, mu groziti, tudi s smrtjo. In policija, sodstvo in kupljeni mediji ne storijo ničesar, za kakšno nemara res neprimerno besedo pa obilno kaznujejo tiste, ki jih levi »bojevniki za solidarno prihodnost« imenujejo s skupno oznako »janšisti«.

 

Bi morala civilna družba, seveda tista ne-leva, bolj »zaropotati«?

Tudi akademska sfera (vse slovenske javne in privatne univerze in druge visoke šole), akademija znanosti in umetnosti, a na žalost tudi slovenska Cerkev, so ob takih dogodkih bolj ali manj tiho ali pa protestirajo, če že, na blag in zato tudi neučinkovit način. Ustvarjen je prostor strahu, negotovosti (očitno se bodo res ponovila sedemdeseta, ko so metali univerzitetne profesorje s fakultet), prostor, ki ga poznajo avtoritativni, represivni in na koncu totalitarni režimi. Na kateri stopnji smo danes v Sloveniji, pa lahko presodi vsakdo sam. In naj dodam: čistke med intelektualci niso od danes ali včeraj ali iz svinčenih časov sedemdesetih: Marjo Boršnik in Antona Slodnjaka so s filozofske fakultete odstranili v šestdesetih, v poznih štiridesetih in petdesetih so “počistili” mnogo profesorjev in tudi članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Da o zaprtih in “prepovedanih” pisateljih in pisateljicah ter disidentih sploh ne govorimo.

 

 

Biografija

Denis Poniž (1948) je po diplomi in magisteriju na ljubljanski filozofski fakulteti doktoriral leta 1980 v Novem Sadu. Po delu asistenta na oddelku za svetovno književnost FF ter raziskovalnem delu na Inštitutu za filozofijo in sociologijo Univerze v Ljubljani, kjer se je ukvarjal s podatkovnimi bazami in informacijskimi sistemi s področja kulture, je med letoma 1980 in 1986 deloval kot svobodni književnik, nato pa je postal predavatelj na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, zatem pa na AGRFT, kjer je bil habilitiran kot redni profesor. Upokojil se je leta 2015. Predaval pa je tudi na tujih univerzah. V svojih univerzitetnih predavanjih je obravnaval predvsem zveze med literaturo in informacijsko teorijo ter teorijo verjetnosti, polliterarne zvrsti (esej, feljton), slovensko poezijo 20. stoletja, slovensko dramatiko, povezave slovenske dramatike z evropsko, teorijo tragedije, komedije in tragikomedije ter literarnoteoretična vprašanja intertekstualnosti po obliki in vsebini. Angažiral se je kot član uredništva Revije 2000 in Skupine 441. Je urednik številnih monografij in avtor pesniških zbirk, esejev ter radijskih iger.  

Gašper Blažič, foto: Metod Berlec

 

The post [Intervju] Denis Poniž: “Na srečo so mladi, ki ne gledajo teh televizij in ne berejo tovarniških glasil, naše upanje za prihodnost” first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom [Intervju] Denis Poniž: “Na srečo so mladi, ki ne gledajo teh televizij in ne berejo tovarniških glasil, naše upanje za prihodnost” z dne, 2026-05-24 22:15:32, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/intervju-denis-poniz-na-sreco-so-mladi-ki-ne-gledajo-teh-televizij-in-ne-berejo-tovarniskih-glasil-nase-upanje-za-prihodnost/