Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Petek, 30.12.2022 Rubrika:
KULTURA Redakcija
Glasbena družina Jakšič (od leve proti desni): Regina, Dominik, Rosana in Dejan
Kaj imajo poleg priimka skupnega Elizabeta, Dejan, Rosana, Dominik in Regina Jakšič? Poleg družinskih vezi jih povezuje glasba, ki so ji popolnoma predani, a ne samo to – svojo ljubezen do glasbe in glasbeno znanje z velikim žarom prenašajo na mlajše rodove, sodelujejo z različnimi glasbenimi sestavi in z notnimi zapisi ustvarjajo nove glasbene podobe v obliki skladb, ki prebujajo najplemenitejša občutja in čustva, dajejo polet domišljiji in krila umu ter širijo veselje do življenja.
ODRAŠČANJE V GLASBENI DRUŽINI
Utrinek s koncerta, ki ima tri dele, a uprizorjena sta bila samo dva, tako da tretji iz zgodbe Pe(i)vska vaja še čaka na svojo priložnost in člani MoPZ Papirničar Jagnjenica se že veselijo skupaj z zborovodkinjo Rosano in korepetitorjem Dejanom.
Dejan Jakšič je odraščal v glasbeni družini in prav tako njegova mati Elizabeta Jakšič, kajti njen oče je bil talentiran glasbenik, medtem ko je Elizabetina mati vodila Dejana kot majhnega dečka dvakrat na teden na vaje Ženskega pevskega zbora Dol pri Hrastniku. »Spominjam sem, da sem dve uri pridno sedel in poslušal petje, a ne samo to. V Hrastniku je delovala ljubiteljska gledališka skupina in v njej sta igrali moja mama in stara mama in tako sem veliko ur presedel tudi na teh vajah ter opazoval delo gledališčnikov. Morda od tu izvira moja ljubezen do gledališča in zborovskega petja,« pripoveduje sogovornik. V nižji glasbeni šoli, ki ji je obiskoval v rodnem Hrastniku, je veliko in rad nastopal – igral je klavir. Zelo lepe spomine je ohranil na profesorico klavirja Gito Mally, ki je pred leti na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani poučevala tudi njegovo mater. »Vzgojila je mnogo odličnih pianistov in klavirskih pedagogov,« se nasmehne in nadaljuje, da ga je začela v srednji glasbeni šoli zanimati glasba od njenega izvora do izvedbe, zato je na Akademiji za glasbo vpisal študij klavirja in glasbene pedagogike, katere predmetnik je med drugim vseboval kompozicijo in dirigiranje ter kot avtor in izvajalec glasbe sodeloval pri predstavah v eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. Od študentskih let dalje z veseljem nastopa tudi v komornih skupinah, izvaja solistično filmsko, popularno in jazz glasbo ter prireja in aranžira skladbe za različne sestave. Bil je zborovodja Akademskega pevskega zbora Celje, s katerim je leta 1997 osvojil srebrno priznanje na tekmovanju Naša pesem v Mariboru. V času ženine porodniške odsotnosti je vodil Moški pevski zbor Papirničar Jagnjenica. Z veseljem se spominja številnih klavirskih nastopov in mednarodnih tekmovanj, na katerih je prejel kar nekaj priznanj. Na enem izmed nastopov je spoznal maestra Mojmirja Sepeta in kasneje ga je ob praznovanju kulturnega praznika povabil v Radeče, kjer so na odru Doma kulture izvajali njegove popevke in ob zaključku z eminentnim gostom še poklepetali.
UČITELJ KLAVIRJA, ZBOROVODJA, KOREPETITOR, SKLADATELJ
Pot učitelja klavirja je začel spoznavati kot študent drugega letnika Akademije za glasbo, ko je na srednji glasbeni šoli v Ljubljani nadomeščal profesorico klavirja, ki je bila na porodniškem dopustu. Po zaključenem študiju se je zaposlil na Glasbeni šoli Hrastnik, nato je nekaj let poučeval na GŠ Trbovlje, kjer sta se spoznala s sopranistko Mihaelo Komočar iz Krškega in začela sodelovati (letos sta skupaj nastopila na 20. Aninih glasbenih večerih v Leskovcu pri Krškem). Eno leto je poučeval na GŠ Krško, in sicer na povabilo takratnega ravnatelja Draga Gradiška. Danes kot klavirski pedagog posreduje svoje bogato znanje učenkam in učencem klavirja v GŠ Laško – Radeče. »Na začetku mojega poučevanja ni bilo mogoče naročiti notne literature po internetu. V Ljubljani je obstajala edina trgovina Muzikalije, kjer si lahko kupil note, zato sem se večkrat odpravil v Gradec ali na Dunaj in pregledal ter kupil novo klavirsko literaturo,« predstavi še del spominov ter se dotakne še sedanjosti. »V zadnjih letih komponiram skladbe in ravno v tem šolskem letu sta dve moji skladbi namenjeni igranju trobente solo na državnem tekmovanju TEMSIG za 1b in 1c kategorijo. Sodelavec Marko Razboršek je izdal priročnik za začetni pouk trobente in zanj sem napisal klavirske spremljave. Z ženo Rosano že 30 let soustvarjam in klavirsko korepetiram Moškemu pevskemu zboru Papirničar Jagnjenica. 16 sem let sem zborovodja Moškega pevskega zbora Laško. 20 let sem član Izvršnega odbora Društva klavirskih pedagogov Slovenije. Nekaj let sem bil njen podpredsednik, 12 let pa vodim cikel Pianissimo – serijo koncertov mladih pianistov, študentov klavirja in zmagovalcev TEMSIG po slovenskih glasbenih šolah,« zaključi z opisom svoje uspešne glasbene poti Dejan Jakšič, ki stopa po poti priznanega pianista že več kot 30 let.
ZVOK KLAVIRJA JO JE OČARAL
Rosano Jakšič je mati kot sedemletno deklico vpisala v glasbeno šolo v domačih Radečah. »Nad materino idejo najprej nisem bila navdušena, a mati je vztrajala in popustila sem. Klavir, ki sem ga prvič videla in slišala, mi je postal zelo všeč in ko sem znala zaigrati prvo skladbico, sem komaj čakala, da dobim svoj inštrument. Starša sta mi kupila pianino znamke Petrof, iz katerega še vedno izvabljam prijetne zvoke. Šolanje sem nadaljevala na srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in nato na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po zaključenem študiju sem se zaposlila v Glasbeni šoli občine Laško, kot se je takrat imenovala današnja Glasbena šola Laško – Radeče, kjer ravno v tem času začenjam svoj šesti mandat kot ravnateljica,« teče pripoved o glasbenem izobraževanju in zaposlitvi, ki jo dopolnijo še spomini na srednješolsko ljubezen.
V SREDNJI ŠOLI SPOZNALA ŽIVLJENJSKEGA SOPOTNIKA
»V prvem letniku srednje glasbene šole sem spoznala Dejana in deset let kasneje prevzela njegov priimek. Z rojstvom sina Dominika in štiri leta kasneje hčerke Regine smo postali družina, ki je spretno, s pomočjo starih staršev, krmarila med družinskim in službenim življenjem. Oba z Dejanom že vrsto let vodiva pevske zbore in tako ohranjava tudi društveno dejavnost v lokalni skupnosti. Trudiva se, da tako na strokovnem področju v okviru šole kot tudi v ljubiteljski kulturi ter z idejami in projekti prispevava k razvoju obojega. Oba otroka sta obiskovala glasbeno šolo, ker sva kot starša mnenja, da glasba oziroma ukvarjanje z glasbo ali plesom vpliva na razvoj otrokovih mnogoterih veščin,« pojasni pomen glasbene in plesne vzgoje. »Dominik je začel obiskovati predšolske glasbene urice s petimi leti, nato se je učil violino, klavir in ob spodbudi moje matere še diatonično harmoniko, ki mu jo je tudi kupila. Igral je v godalnem in harmonikarskem orkestru. Kot dijak Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani je obiskoval še ure solo petje v Glasbeni šoli Laško – Radeče. Študij kompozicije je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Regina je prav tako obiskovala predšolsko glasbeno vzgojo, kasneje je igrala violino in violo, obiskovala sodobni ples in kot srednješolka še solo petje. Igrala je v šolskem godalnem orkestru in še danes igra v radeškem godalnem orkestru Strunikat, poleg tega pa se strokovno ukvarja s fotografijo,« sogovornica predstavi glasbeno izobraževanje in delovanje sina in hčerke ter obudi spomni, kako je bilo v glasbeni šoli v njunem času. »Dejan je Dominika poučeval klavir, sama sem oba otroka poučevala teorijo v glasbeni pripravnici. Vedno se nasmejimo, ko obujamo spomine na ta čas, kajti otroka nista vedela, kako bi me klicala pri pouku nauka o glasbi, mama ali učiteljica,« pove z nasmehom na obrazu profesorica glasbe, ki kot zborovodkinja vodi MoPZ Papirničar Jagnjenica in od lanskega leta še ženski pevski zbor v Laškem.
DRUŽINA JAKŠIČ ŽIVI Z GLASBO IN ZA GLASBO
»V zadovoljstvo mi je, da našo družino povezuje glasba, da si lahko izmenjamo strokovna mnenja in preposlušamo nove skladbe pred objavo v javnosti. Z možem vzpodbujava Dominika pri njegovem skladateljskem, pedagoškem in koncertnem delovanju in se veseliva vseh njegovih kompozicijskih novitet, ki jih predstavlja v kulturnih dvoranah. Prav tako vzpodbujava Regino, ki z osnovnim glasbenim znanjem uspešno ustvarja. Za letošnji tradicionalen septembrski koncert Strunikata je pripravila priredbe filmske glasbe za godalni orkester, sicer pa zaključuje študij fotografije. Fotografija ljubiteljsko navdušuje tudi Dominika, ki je pred časom pripravil samostojno razstavo v knjižnici v Radečah. Z Dejanom sva za Moški pevski zbor Papirničar zasnovala scensko-pevsko trilogijo in dve smo v preteklih letih izvedli v Domu kulture v Radečah. Zadnja, tretja, Pe(i)vska obletnica bi morala biti izvedena ob 50-letnici zbora, a je dogodek preprečila corona, zato jo bomo izvedli ob 55-letnici delovanja, leta 2025. Naša družina, v katero smo z veseljem sprejeli tudi snaho Tjašo s Koroške, ki je pianistka, živi z glasbo in za glasbo,« z nasmeškom zaključi pogovor Rosana Jakšič.
GLASBA IN FOTOGRAFIJA ZA IZRAŽANJE NEUBESEDLJIVEGA
Prvi spomini leta 1995 rojenega Dominika Jakšiča so povezani z zvokom domačega klavirja, iz katerega sta izvabljala znane in malo manj znane melodije njegova starša, Dejan in Rosana. Njegova babica Elizabeta ga je kot fantiča spoznala s simfoničnim orkestrom, ki ga je takrat vodila v Hrastniku. »Zvok orkestra me je docela prevzel s svojo barvno paleto in še danes je simfonični orkester moj najljubši inštrument, poleg klavirja, seveda,« se spominja otroških let, v katerih je veliko poslušal, predvsem pa prepeval – najraje slovenske ponarodele pesmi in nekaj mu jih je še vedno ostalo v spominu. »Eno izmed njih, Nmau čriez jizaro, sem pred kratkim uporabil v simfoničnem delu Slavnostna uvertura, kjer je glavni motiv koroška ljudska pesem,« pove in nadaljuje, da se je za glasbo resneje začel zanimati šele v srednji šoli.
»Glede na moje odraščanje v glasbeni družini, bi lahko malce provokativno dejal, da sem se v glasbi profesionalno znašel po naključju. Je pa res, da sem že od nekdaj razpet med ustvarjanjem in poustvarjanjem – kot otrok sem hotel biti violončelist, pa dirigent, na koncu sem se znašel primarno kot skladatelj. Menim, da je preplet ustvarjanja in poustvarjanja nujen in tudi sicer si ne predstavljam, da bi bil zgolj skladatelj,« pojasnjuje predstavnik najmlajše generacije slovenskih skladateljev, ki je po študiju kompozicije v Ljubljani in Pragi dejaven kot skladatelj, dirigent, pianist, pedagog in muzikolog.
ZAPIRANJE V HERMETIČNE UČILNICE ZAVIRA USTVARJALNOST
»V glasbenem svetu je danes tako, da se učenci že zelo zgodaj specializirajo, kar je v glasbi nasploh slabo, in se zapirajo v hermetične učilnice, kjer od zore do mraka robotično vadijo, a iz česa potem črpajo glasbeno vsebino, če praktično nimajo zunanjega življenja? A vendarle je tudi ves svet preseljen v virtualno okolje in vprašanje je, v kakšno prihodnost plujemo: verjetno v norijo vse večje konzumacije, neučakane globalizacije, hlepenju po več, več e-mobilnosti, več bio hrane, več potovanj, več super življenja, več, več … Po drugi strani nas je zadela zdravstvena kriza, ko moramo sedeti doma in zgolj potrpežljivo čakati, a je evidentno, da te potrpežljivosti med nami žal ni. Umetnost je ogledalo časa skozi oči in dojemanje umetnika,« se dotakne še aktualnih razmer v družbi in predstavi še strast do fotografiranja.
FOTOGRAFIJA JE MOST MED GLASBO IN SLIKO
»Od nekdaj sem rad fotografiral, nekako pri koncu osnovne šole pa se je pojavila resnejša potreba po ukvarjanju s fotografijo, ki se je produktivno razvila pri odhodu v srednjo šolo v Ljubljano. V najstniških letih, ko se je večina vrstnikov okajevala po nočnih klubih, sem na sprehodih lovil glasbene in fotografske ideje. Najstništvo, ki se pri večini izrazi v uporniški svojevoljnosti, mi je bilo prihranjeno, saj sem za izražanje neubesedljivega rajši posegel po glasbi ali fotografiji. Nikoli se nisem vdinjal temu ali onemu, pač pa sem sledil svojim notranjim občutkom in s pomočjo vzorov svojo osebnost le utrjeval. V tem smislu sem bil dolgo časa pred dilemo, kateri dejavnosti posvetiti življenje, a sem k sreči še pravi čas ugotovil, da to ni potrebno – trenutno skladam, izvajam in poučujem glasbo, fotografiram in pripravljam fotomonografijo o mojih Radečah, letenje pa je most med obema dejavnostma in doda drugačen zorni kot pogleda. Z radostjo letenja me je seznanil stric Božo Groznik, mamin brat. Polet nekega novembrskega dne z majhnim športnim letalom znamke Cessna nad Mariborom me je popolnoma prevzel,« pove glasbeni ustvarjalec, »kajti v vsej kaotičnosti se trudim iskati lepoto, ki je sicer vedno prisotna – le najti je ne znamo in jo posredovati ter hkrati z vsebinsko originalnostjo oplemenititi poslušalca, gledalca. Ker je glasba v svoji izraznosti malce omejena, se je pri meni pojavila potreba po fotografiranju, kljub temu da sem primarno akademski glasbenik.«
Glasbeno družino Jakšič povezujejo tudi skupni obiski koncertov, na katerih nastopa kateri izmed družinskih članov, včasih pa so vsi samo v vlogi poslušalca in gledalca v kulturni dvorani.
Smilja Radi
Članek je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 22. decembra 2022.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
