Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Torek, 13.08.2024 Rubrika:
NOVICE Redakcija
Pri motnji hranjenja, kot je anoreksija, je po navadi značilno, da posameznik čedalje bolj zmanjšuje obroke oz. jih sploh ne želi jesti (foto: R. R.).
Motnje hranjenja so resna zdravstvena težava, ki lahko prizadene vsakogar, ne glede na starost ali spol, a najstnice so še posebej ranljiva skupina. Anoreksija (v grščini an- pomeni ’brez’ in -orexis ’apetit’) je ena izmed teh motenj, pri kateri hrana postane sredstvo za soočanje s težavami. Največkrat se pojavi v kombinaciji z drugimi psihičnimi težavami, kot je depresija. Obravnavati je treba vse vidike posameznikovega duševnega in telesnega zdravja, da bi omogočili popolno okrevanje.
Kot pojasnjuje Sanja Zupančič, mag. psih., ki je na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana kot psihologinja zaposlena na Kliničnem oddelku za neonatologijo in Centru za redke bolezni, je anoreksija nervoza, kot jo poznamo danes, seveda bolj razširjena tudi zaradi vpliva medijev in kulturnih standardov, ki promovirajo določeno telesno podobo, na podlagi česar bi jo lahko poimenovali tudi kot bolezen sodobnega časa. Sodoben način življenja, ki že otrokom v zgodnjih razvojnih obdobjih omogoča dostop do socialnih omrežij in s tem tudi izpostavljenost vsebinam, ki vršijo pritisk k doseganju družbenih idealov, zagotovo prispeva k povečani pojavnosti te bolezni, pravi in ob tem svetuje: »Čeprav so pritiski družbe in medijev, ki promovirajo nerealne lepotne ideale, močni, je pomembno, da se zavedate svoje vrednosti ter skrbite za svoje zdravje in dobro počutje. Če opazite, da se pogosto obremenjujete s svojo telesno težo ali prehranjevalnimi navadami, se ne bojte poiskati pomoči in se o tem pogovorite s starši, prijatelji ali drugo osebo, ki ji zaupate.« Dodaja, da imajo motnje hranjenja sicer kompleksno etiologijo. Za nastanek so odgovorni tako dedni dejavniki kot tudi dejavniki posameznikovega okolja, ki skupaj v širšem socialno-kulturnem okolju privedejo do razvoja motnje.
Anoreksija nervoza je resna duševna bolezen, za katero so značilni pretirano omejevanje vnosa hrane, izkrivljena telesna podoba (telesna dismorfija) in intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže. Zaradi slednjega oseba omejuje vnos hrane, kar pogosto spremlja tudi čezmerna telesna vadba in/ali uporaba diuretikov, z namenom izgube telesne mase.
Vzroki so čustvene stiske
Sanja Zupančič (foto: osebni arhiv)
Anoreksijo med duševne motnje uvrščamo, ker so vzroki njenega nastanka čustvene stiske, čeprav se navzven kaže s telesnimi znaki. Poleg izgube teže se lahko ob dolgotrajnejšem omejevanju vnosa hrane pojavijo tudi drugi telesni simptomi, kot so izpadanje las, suha koža, lomljivi nohti, utrujenost, omotičnost, motnje menstrualnega ciklusa ali izguba menstruacije pri dekletih (amenoreja), zmanjšana kostna gostota, kardiološke težave ipd. Značilnosti anoreksije pa, poleg telesnih, vključujejo tudi psihološke simptome. Strah pred pridobivanjem telesne teže je pri posamezniku z motnjo hranjenja lahko tako intenziven, da prevzame večino njegovih misli in vedenj ter vodi k nadaljnjemu omejevanju hrane in iskanju načinov za izgubo teže. Pogosto se na podlagi tega posamezniki pričnejo izogibati družabnim dogodkom ter se umikajo od druženja z družino in prijatelji med obroki. Socialna izolacija je lahko posledica sramu, strahu pred obsojanjem ali želje po skrivanju svojih prehranjevalnih navad. Raziskave so pokazale, da so pri posameznikih, ki so zboleli za anoreksijo, pogosteje prisotne osebnostne lastnosti, kot so perfekcionizem, visoka stopnja samokontrole in vztrajnost. Te lastnosti lahko prispevajo k njihovemu omejevalnemu vedenju in vztrajanju pri nezdravih prehranjevalnih navadah. Posebej nevarna značilnost anoreksije pa je pomanjkanje posameznikovega vpogleda v resnost bolezni, ki otežuje zdravljenje in okrevanje.
Kot še pojasnjuje Zupančič, je prepoznava motenj hranjenja v obdobju otroštva in mladostništva velikokrat zahtevna, saj osebe z motnjami hranjenja pogosto ne izpolnjujejo vseh diagnostičnih meril in lahko zato dlje časa ostanejo neprepoznane. »Anoreksija je namreč motnja, ki se razvija postopno. Pravzaprav gre za proces, ki ima zametke že mnogo prej, kot se izrazijo vidni simptomi, ki jih lahko prepoznamo. Najpogosteje se izrazi na prehodu iz otroštva v mladostništvo (med 8. in 12. letom starosti) in lahko traja globoko v odraslost. Simptomi postanejo vidnejši v adolescenci (med 13. in 18. letom), lahko pa mine še nekaj let, preden oseba z anoreksijo poišče strokovno pomoč,« pravi. V ozadju nastanka motnje sta najpogosteje slaba samopodoba ter slabša zmožnost zaznavanja in izražanja lastnih čustev. Lastno vrednost oz. potrditev posameznik zaznava skozi oči drugih, predvsem na zunanji, telesni ravni. Bolezen se pogosto začne z dietami, ki sprva ne vzbudijo nikakršne pozornosti oz. zaskrbljenosti, posameznik navadno prejema komplimente, kar njegovo prizadevanje še okrepi. Po določenem času se režim prehranjevanja in gibanja zaostruje. Vse bolj se izražajo sekundarni znaki na telesnem, čustvenem in socialnem področju, npr. socialna osamitev, spremenjeno čustvovanje, togost v razmišljanju in vedenju, utrujenost, izguba menstruacije (ali primarna amenoreja), zastoj v razvoju in rasti, znižane vrednosti spolnih hormonov, osteoporoza in podobno. Večkrat okolica komaj takrat prepozna, da se z otrokom ali mladostnikom nekaj dogaja in da potrebuje strokovno pomoč.
»Če otrok začne zavračati hrano in sumimo, da bi vzrok lahko bila motnja hranjenja, moramo biti pozorni na že zgoraj opisane znake, kot so pojav nenadne ali drastične izgube telesne teže ali spremembe v prehranjevalnih navadah (npr. izogibanje obrokom). Pogosto sta ob tem prisotni tudi preobremenjenost s prehrano in dietami (npr. štetje kalorij) ter pretirana telesna vadba. Ob prisotnosti izrazitega strahu pred pridobivanjem telesne teže lahko mladostniki postanejo skrivnostni glede svojih prehranjevalnih navad in telesne teže ter se pričnejo socialno umikati iz družbe ali družabnih dogodkov. Pogosto motnje hranjenja spremljajo tudi spremembe v razpoloženju in vedenju, kot so simptomi depresije, tesnoba, razdražljivost in nihanja v razpoloženju,« opisuje Zupančič. Eden od izzivov pri zdravljenju motenj hranjenja je po njenih besedah odpor pacienta do zdravljenja, saj pogosto ne priznavajo resnosti svoje bolezni. Zato je pomembno, kot poudarja, da znamo bližnji zaznati, da se z otrokom ali mladostnikom nekaj dogaja. Pri tem se moramo zavedati, da ni nujno, da bodo pri posamezniku prisotni vsi navedeni simptomi. Tudi če opazimo le nekaj od teh sprememb, je smiselno poiskati pomoč osebnega zdravnika, ki bo ocenil situacijo in po potrebi otroka napotil na nadaljnjo obravnavo. Zgodnja prepoznava motnje in hitra napotitev k ustreznim strokovnjakom sta namreč ključnega pomena za uspešno ozdravitev.
Motnje hranjenja so resna duševna bolezen, ki se vse pogosteje pojavlja pri mlajših posameznikih. Smrtnost je pri motnjah hranjenja med vsemi duševnimi motnjami največja. Največkrat se anoreksija pojavi v kombinaciji z drugimi psihičnimi težavami. Depresija je najbolj pogosta spremljajoča motnja pri osebah z motnjami hranjenja, saj se pojavi kar pri 60 % bolnikov, medtem ko tesnobo in obsesivno-kompulzivno motnjo ugotavljajo pri tretjini bolnikov. K zdravljenju je zato pomembno pristopiti celostno in obravnavati vse vidike posameznikovega duševnega in telesnega zdravja, da bi omogočili popolno okrevanje.
Pomembna je preventiva
Psihologinja poudarja tudi pomen preventivnega ravnanja, ki lahko služi kot varovalni dejavnik pred razvojem tovrstnih motenj. »Pomembno je, da že v zgodnjih razvojnih obdobjih spodbujamo zdrav odnos do telesa in krepimo pozitivno samopodobo. To storimo na način, da sprejemamo raznolikosti telesnih oblik in otroke učimo, da vrednost posameznika ni odvisna od zunanjega videza. Izogibamo se kritiziranju telesne teže ali videza in namesto tega poudarjamo notranje lastnosti in sposobnosti. Prav tako je pomembno spodbujati uravnoteženo prehranjevanje in redno telesno aktivnost na način, ki poudarja užitek in zdravje, ne pa nadzor telesne teže,« izpostavlja ter nadaljuje, da je treba otroke in mladostnike naučiti, kako se soočati s stresom in čustvi na zdrav način ter jim omogočiti prostor za izražanje svojih občutkov. »Z odprtim pogovorom o medijskih sporočilih in (ne)realističnih standardih lepote lahko mladostnikom pomagamo razviti kritično mišljenje glede družbenih idealov. Na ta način ustvarjamo podporno okolje, ki zmanjšuje tveganje za razvoj motenj hranjenja ter spodbuja duševno zdravje in dobro počutje,« še pravi.
Pri anoreksiji je značilen tudi intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže (foto: Canva).
Pri obravnavi posameznikov z motnjami hranjenja je ključnega pomena ustvariti varno in podporno okolje, kjer se počutijo slišane in razumljene. Pomembno je tudi izobraževanje in vključevanje družine, saj imajo pomembno vlogo pri okrevanju. Povprečen čas bolnišničnega zdravljenja motenj hranjenja na oddelku je približno tri mesece, seveda pa se zdravljenje in sodelovanje pacienta in staršev z zdravstvenim osebjem nadaljuje tudi po odpustu v domače okolje, še pove Zupančič.
Ob tem tudi poudarja, da je anoreksija pri moških res manj pogosta kot pri ženskah, vendar pa je pojavnost v zadnjih letih pri obeh spolih v porastu. Ocenjuje se, da približno 10–25 % vseh primerov anoreksije predstavljajo moški. Ena izmed največjih ovir pri zdravljenju je ravno stigma, saj so motnje hranjenja pogosto napačno razumljene kot »ženske bolezni«. Na podlagi tega motnje hranjenja pri moških dlje časa ostanejo neprepoznane in imajo posledično lahko slabše izide zdravljenja.
Zdravljenje anoreksije je celostno in zahteva sodelovanje multidisciplinarnega tima strokovnjakov, ki ga sestavljajo pediater, endokrinolog, dietetik, psiholog, psihiater, gastroenterolog in tim zdravstvene nege.
Bolj bi bilo treba informirati in ozaveščati
Kot so nam sporočili iz ZD Krško, se v ambulanti družinske medicine srečujejo s pacienti z motnjami hranjenja le izjemoma. Običajno pri takšnih pacientih sodelujejo skupaj s psihiatri ali/in kliničnimi psihologi. V oporo jim je tudi diplomirana medicinska sestra v referenčni ambulanti in Center za krepitev zdravja (CKZ). Obravnava je običajno kompleksna in dolgotrajna, uspeh zdravljenja pa je v večinski meri odvisen od sodelovanja in motiviranosti pacienta. Kot pravijo v CKZ Krško, motenj hranjenja ne obravnavajo. »Če se s strani naših obiskovalcev pojavijo vprašanja ali problematika s tega področja, jih usmerimo do pediatra. Za otroke, ki se šolajo v mestni občini Krško, je vzpostavljena tudi Posvetovalnica za otroke in starše mestne občine Krško, usmerimo pa jih tudi v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov Posavje v Sevnici,« pojasnjujejo. Tudi v ZD Brežice prihajajo bolniki oz. bolnice z motnjami hranjenja, ki so bili tudi že napoteni na CKZ ali na specialistično obravnavo na sekundarni ravni. Po besedah Blaženke Kranjec, mag. dietetike, iz CKZ Brežice bi bilo treba informirati oz. ozaveščati splošno javnost, strokovne delavce v šolah, starše, trenerje (gimnastika, atletika, balet itd.) o znakih, simptomih motenj hranjenja kot tudi o tem, kje poiskati pomoč. »Izpostavili bi tudi, da se že pri promociji preda znanje, da ne obsojamo takoj oz. ne kažemo s prstom na osebo ali dajemo neprimerne opazke. Potrebno je, da smo dobri poslušalci, da nam osebe s težavami oz. motnjami hranjenja lahko zaupajo,« dodaja.
Bodimo prijazni do sebe
Strah pred pridobivanjem telesne teže je pri posamezniku z motnjo hranjenja lahko tako intenziven, da prevzame večino njegovih misli in vedenj ter vodi k nadaljnjemu omejevanju hrane in iskanju načinov za izgubo teže (foto: Canva).
Psihologinja Zupančič dá še življenjski napotek: »Pomembno je, da smo prijazni do sebe in do drugih ter na ta način ustvarjamo bolj sprejemajočo družbo. S prijaznostjo do sebe negujemo pozitivno samopodobo in zdrav odnos do svojega telesa, kar je ključno pri preprečevanju motenj hranjenja. Hkrati pa z razumevanjem in podporo do drugih prispevamo k okolju, v katerem se vsak posameznik počuti sprejetega in vrednega, ne glede na svojo telesno podobo. Tako skupaj ustvarjamo prostor, kjer se lahko odprto pogovarjamo o izzivih in iščemo pomoč, kadar jo potrebujemo, kar je bistvenega pomena za duševno zdravje in dobro počutje vseh.«
Pomembno je, da že v zgodnjih razvojnih obdobjih spodbujamo zdrav odnos do telesa in krepimo pozitivno samopodobo. To storimo na način, da sprejemamo raznolikosti telesnih oblik in otroke učimo, da vrednost posameznika ni odvisna od zunanjega videza. Izogibamo se kritiziranju telesne teže ali videza in namesto tega poudarjamo notranje lastnosti in sposobnosti. Prav tako je pomembno spodbujati uravnoteženo prehranjevanje in redno telesno aktivnost na način, ki poudarja užitek in zdravje, ne pa nadzor telesne teže.
Prispevek zaključujemo z osebno zgodbo mlade Posavke, ki se je z anoreksijo spopadala sedem let, a najbolj pomembno je, da je to zgodba s srečnim koncem.
Anoreksija – osebna zgodba Tatjane Stopar
Pri 20-letni Tatjani Stopar z Boršta se je vse začelo v 7. razredu oz. pri 12 letih. »Kot majhna sem bila bolj ’popolnjena’ in zato se nisem najbolje vklopila v družbo. Skoraj vsi so se norčevali zaradi moje teže in na začetku mi je bilo vse to smešno, kmalu pa me je začelo bolj in bolj prizadevati. Začela sem izgubljati prijatelje, zato sem padala v depresijo. Doma se nisem želela več pogovarjati z nobenim, nikamor nisem želela iti, ocene v šoli so se mi poslabšale …, preprosto sem se zaprla vase in odganjala ljudi od sebe. Na internetu sem iskala vse možne načine, kako izgubiti težo, kako postati boljši prijatelj, se spraševala, zakaj sem slaba oseba itd. Postala sem tudi vegetarijanka in čedalje bolj zmanjševala obroke oz. jih sploh nisem želela jesti. Vsak dan mi je bil enak, ko sem se zbudila, sem razmišljala le o tem, kaj in koliko smem pojesti. Sestavljala sem si jedilnike, ki pa sploh niso bili kalorični. Na primer: za zajtrk nisem pojedla nič, le popila črno kavo; dopoldanske malice nisem imela; za kosilo sem si pripravila le kuhano zelenjavo ter solato brez začimb in olja; za večerjo pa ponavadi le ovsene kosmiče, pripravljene z vodo; v poštev sploh ni prišel kakršen koli sok, le voda,« razlaga in dodaja, da je pretiravala tudi s telovadbo, saj je po vsakem obroku MORALA telovaditi. »Tekla sem na primer po dve do tri ure, delala vaje za trebuh in celotno telo. Vse možne vaje sem počela, samo da bi čim prej zgubila odvečne kilograme in salo po telesu. Starša sprva nista nič vedela, ker sem vse to počela na skrivaj, pred njima sem se pretvarjala, kako jem normalno, izgovor za telovadbo pa je bil le, da vadim za športni karton, ki smo ga morali opravljati v šoli. Velikokrat sem hodila tudi na igrišče proti večeru, ker sem vedela, da ne bo nobenega, in sem potem telovadila brez prestanka tudi po dve uri. Spremenila sem tudi način oblačenja. Začela sem nositi široka, temnejša oblačila in nisem veliko dajala na videz,« se spominja ’Taja’, kot jo kličejo domači in prijatelji.
Tedaj se je začelo opažati, da se je v zelo kratkem času začela spreminjati, tako po videzu kot po vedenju. Starša sta bila zaskrbljena, ker je zelo hitro izgubljala kilograme. Hodila je na preglede k zdravniku, ker je bila velikokrat slabotna in omotična, in tedaj so ji postavili diagnozo – anoreksija. »Vsi bližnji so bili v šoku, ker sem kot majhna zelo rada jedla in nikoli se nisem obremenjevala z videzom. Kmalu sem začela postajati zelo depresivna in na žalost sem se tudi samopoškodovala, ker enostavno nisem videla drugega izhoda. Vsak dan sem jokala v sobi ob depresivnih pesmih in premišljevala, kako naprej. Bila sem tudi zelo nesramna do domačih, čeprav so mi le oni stali ob strani. Velikokrat so jokali in bdeli ponoči, ker so preverjali, če je z mano vse v redu, tudi spodbujali so me, da začnem jesti,« pove Tatjana. Leta 2022 je njena bolezen prestopila mejo. Na teden je izgubila tudi do sedem kilogramov, še bolj je telovadila in izčrpala svoje telo do te mere, da so jo dvakrat odpeljali z rešilcem. Najmanj je imela 37 kilogramov in padla je v sladkorno komo, posledično so se ji organi obrnili in začeli odpovedovati. »11 dni sem bila v bolnišnici Brežice na otroškem oddelku. Takrat sem si rekla, da se nekaj mora spremeniti. Odločila sem se, da se bom prijavila na Kliniko za motnje hranjenja v Ljubljani. Na žalost se mi tam stanje ni izboljšalo, še več, na teži se mi je stanje poslabšalo, a sem le spoznala, da vse to ni vredno in lahko to bolezen premagam sama,« poudari. Vrnila se je domov in s pomočjo vseh ljubečih začela spreminjati slog življenja. »Začela sem več jesti in prenehala sem s telovadbo. Priznam, da so bili težki dnevi zame in moje ljubeče, saj ni lahko premagati slabih misli v glavi, vendar sem le uspela, čeprav sem rabila nekaj časa, da se pozdravim telesno in duševno,« nam je zaupala.
Ne da je samo premagala anoreksijo, ampak se ji je tudi v življenju vse obrnilo na bolje. Lani decembra je namreč postala mama deklici Saši, ki ji je polepšala življenje, kmalu pa bo mamica že drugič. »Začela sem na svet gledati bolj pozitivno, čeprav so včasih težki dnevi in se mi velikokrat vrača spomin, potem pa se potihoma nasmejem in si rečem: ’Taja, a je bilo vredno vsega trpljenja, ki si ga preživljala? Kaj pa ostali, ki so tako trpeli s tvojo boleznijo? Si le močna in s tem si to pokazala ter tudi dokazala … Ponosna sem nate, saj si se pozdravila in uresničila se ti je želja, da spoznaš osebo, ki te bo izpopolnjevala in ti podarila najlepše darilo – to, da si lahko mama kljub govoricam zdravnikov, da obstaja majhna možnost, da se to uresniči …’« s ponosom pravi. Tatjana bi se rada zahvalila svojima staršema, bratu in sestri pa tudi določenim sorodnikom, ker so ji pomagali boriti se z boleznijo sedem let in ji bili ves ta čas ob strani. In kaj sporoča vsem tistim, ki so morda v tem trenutku v podobnem položaju kot ona še ne tako dolgo nazaj? »Vse ženske, dekleta pa tudi moški, fantje, ki prebolevate anoreksijo, želim povedati le, da za deževnim dnem vedno posije sonce, le treba je biti potrpežljiv in vztrajati ter imeti cilje, saj so to ključne stvari, ki pomagajo, ko so dnevi videti grozni in ko pride misel, da se nič ne da urediti. Verjemite, vse se da, če se hoče!«
Rok Retelj
Prispevek je (v krajši obliki) objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.