V blogu številka 238, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«, z dne 25.10.2024, sem zapisal:
»Kot je bilo opaziti, se je v Sloveniji organizirala skupina posameznikov, ki je zoper zdravnike in njihovo popoldansko delo sprožila pravo vojno in v tem razmišljanju jim očitno sledi tudi država in mediji.
Tako je Furs 21.08.2024 izdal pojasnilo številka DT 061-307/2024-1, ki se nanaša na »Davčna tveganja in nepravilnosti pri pogodbenih razmerjih s samostojnimi podjetniki v zdravstvu«. Moja prvo vprašanje je bilo, zakaj se to pojasnilo nanaša samo na samostojne podjetnike v zdravstvu in ne na splošno na vse samostojne podjetnike? Zato me ne bo nihče prepričal, da to pojasnilo ni del borbe proti zdravnikom, ki delajo več, saj so ga objavili sredi največje vojne ministrstva za zdravje in s tem vlade, zoper navedene zdravnike. To je zoper zdravnike, ki so pripravljeni delati več, ob tem nekaj zaslužiti in seveda plačati davke in prispevke.
V šestem odstavku 3. člena ZGD-1 je določeno, da je samostojni podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Status podjetnika je podrobneje urejen v 71. do 75. členu ZGD-1. V prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da je gospodarska pobuda svobodna. Torej, zakaj potem groziti le eni dejavnosti v Sloveniji.
Furs je v svojem pojasnilu med drugim zapisal:
»Finančna uprava razpolaga s podatki, iz katerih izhaja, da številni zdravniki, ki so sicer v delovnem razmerju pri različnih delodajalcih (najpogosteje javnih zavodih), opravljajo dejavnost s področja zdravstva kot samostojni podjetniki tudi pri drugih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Glede na ugotovljeno vas želimo obvestiti o nekaterih ključnih vidikih samostojnosti in neodvisnosti pri opravljanju dejavnosti. Zdravniki, ki delujejo v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika in ustanove oziroma druge samostojne pravne osebe, morajo poznati zakonska določila, ki urejajo to področje.
Opozoriti je treba, da odvisno razmerje ni zgolj razmerje, ki izpolnjuje elemente delovnega razmerja, temveč tudi vsako drugo pogodbeno razmerje, ki skladno z drugim odstavkom 35. člena zakona o dohodnini – Zdoh-2 kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo in se presoja v zvezi z naslednjimi elementi:
- glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela in storitev,
- načina opravljanja dela in storitev,
- prevzema poslovnih in finančnih tveganj,
- prevzemanja odgovornosti za opravljeno delo,
- plačilo za opravljeno delo ali storitev,
- zagotavljanje sredstev in pogojev za opravljanje dela in storitev in
- drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca.
V okviru doseganja dohodka iz dejavnosti se presojata neodvisnost in samostojnost kot elementa opravljanja podjetniške, kmetijske ali poklicne dejavnosti skladno s 46. členom ZDoh-2. Za dohodek iz dejavnosti po poglavju III.3. ZDoh-2 se skladno s 46. členom tega zakona šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti.«
Nato pa v naslednjem odstavku Furs zagrozi vsem tistim, ki bodo sklepali pogodbe z zdravniki, ki imajo status samostojnega podjetnika in navede, da na tem področju prihaja do nepravilnih opredelitev ter s tem neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti. Ne vem, kako lahko prihaja do neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti, če je status samostojnega podjetnika predviden z ZGD-1 in če je obdavčitev samostojnega podjetnika urejena v davčnih zakonih. Če postopam v skladu z veljavno zakonodajo, potem ni možno govoriti, da postopam nepravilno.
Vsi primeri, ki jih imam v mislih, ko pri zdravnikih zagovarjam status samostojnega podjetnika, gre za primere, ko zdravnik dela za več naročnikov. Ne poznam primera, da bi zdravnik samostojni podjetnik, ki je redno zaposlen v neki zdravstveni ustanovi (javni ali zasebni) popoldne delal za samo enega naročnika. Če bi zdravnik delal za samo enega naročnika je za naročnika prav gotovo ugodneje, da zdravnika redno zaposli, kot da dela za njega kot samostojni podjetnik.«
Tako se je Furs konec leta 2024 in v začetku letošnjega leta zagnal v davčne preglede zasebnih medicinskih centrov, ki so imeli sklenjene pogodbe z zdravniki, ki so imeli status samostojnega podjetnika. Začetih je bilo kar nekaj davčnih pregledov, sledila so množična zasliševanja zdravstvenega osebja, ki so imeli status samostojnega podjetnika in so delali za navedene medicinske centre. V tej zagnanosti izvajanja davčnih pregledov zasebnih medicinskih centrov, se ne morem znebiti občutka, da gre za naročene davčne preglede, saj se na ta način država najlažje vrši pritiske na zasebne medicinske centre. Očitno ni pomembno, da pacienti pridejo hitro na vrsto in so deležni ustreznega zdravljenja, temveč je pomembno, kdo je močnejši v tej vojni. Zato država svojo moč kaže v obliki davčnih pregledov in nasilnem določanju odvisnega razmerja, čeprav je določbe o odvisnem in neodvisnem razmerju razumeti kot pravico delavca oziroma izvajalca storitev. Če on želi, jo lahko izkoristi. Furs sem opozarjal na moje stališče, da je edino ministrstvo za delo pristojno za ugotavljanje odvisnega ali neodvisnega razmerja in da gre za predhodno vprašanje. Furs mi je gladko odgovoril, da nimam prav.
Sedaj smo tudi v zvezi z delom samostojnih podjetnikov dočakali sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, ki je potrdilo, da je postopanje Fursa napačno. V jedru sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:
»Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.
Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«
Tako je sodišče v 16., 18., 23., 24 in 25. točki sodbe zapisalo:
»16. Iz navedenih stališč izhaja, da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi uvodnih (splošnih) določb in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom, da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji sicer ne bi pripadala (neupravičena korist). Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).
18. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.
23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.
24. Zakon o delovnih razmerjih namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena).
25. Iz teh določb izhaja, da je delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene pravne posledice – ne glede obstoja delovnega razmerja v preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni zavezanec nedovoljeno izogniti.«
Na podlagi predstavljene sodbe lahko zaključimo, da ni nič narobe, če zdravniki, kot samostojni podjetniki, sklenejo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zasebnimi medicinskimi centri. Status samostojnega podjetnika je urejen v zakonu o gospodarskih družbah in pomeni samostojno opravljanje dejavnosti na trgu. Zaradi tega menim, da je nastopil čas, da Furs vsem tistim, pri katerih je izdal sklepe o uvedbi davčnega pregleda, sedaj izda sklepe o ustavitvi postopka, se vsem udeleženim opraviči za nepravilno postopanje ter jim povrne vse stroške, ki so jih imeli zaradi neupravičeno uvedenih davčnih pregledov.
Za konec še moje razmišljanje o tem, da Furs ne sme biti organ, katerega se lahko uporabi ali celo zlorabi za doseganje določenih političnih točk, kot je to danes zatiranje zasebnega zdravstva in kaznovanje pridnih zdravnikov, ki želijo delati več.
Ob vsem tem pa ne morem mimo navedbe ministrice za zdravje, ki je objavljena na https://www.rtvslo.si/zdravje/beovic-moramo-opozoriti-na-verjetne-posledice-zakona-prevolnik-rupel-podrocje-mora-biti-urejeno/740419, ki kaže na namen države na področju zasebnega zdravstva.
»Opozorila o odhodih zdravnikov zaradi uveljavitve predloga novele na ministrstvu jemljejo resno, je ob robu seje DZ-ja medijem povedala ministrica za zdravje. A ob tem vztraja, da mora biti področje urejeno zakonito, ker “se dogajajo napotitve iz javnega v zasebni sektor, kar vemo vsi že dolga leta”.«
Ministrico za zdravje bi vprašal, kako bi ona postopala, če bi bila zdravnica v javni bolnišnici in bi zelo bolnega pacienta naročila na pregled ali poseg čez tri leta. Ta bi jo v joku prosil, če lahko pride prej na vrsto, oziroma naj mu pove, kje bi prišel prej na vrsto, saj ima samo eno življenje, ker ima družino, za katero skrbi in da želi še živeti. Ali bi mu hladno odgovorila, vidimo se čez tri leta, ali pa bi mu povedala, da v tem in tem zasebnem medicinskem centru lahko pride na vrsto v enem tednu. Kaj bi izbrali vi, če bi bili ta pacient?
Mag. Ivan Simič
