Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Objavljeno:
Sobota, 17.05.2025 Rubrika:
NOVICE RedakcijaKatja Knez Steinbuch (foto: osebni arhiv)
Slovenska prestolnica je postala njen dom, a psihoterapevtka zakonske družinske terapije Katja Knez Steinbuch se rada vrača v domači kraj ob Savi, kjer je odraščala in razvijala čut do sočloveka. Z iskreno toplino in strokovno predanostjo že več kot deset let kot pomaga posameznikom, parom in družinam na poti do globljega razumevanja, boljših odnosov in notranjega miru. Deluje znotraj Inštituta Vita bona, ki se že vrsto let ukvarja s starševstvom in vzgojo.
V kakšnem spominu vam je ostal čas vašega odraščanja – ste bili tiha opazovalka ali odločna sogovornica; so vas že v otroštvu zanimali odnosi, pomoč drugim?
Moja Sevnica, predvsem premnogi ljudje, prijatelji in družina, mi bodo vedno ostali v lepem spominu. Veliko je vseh, ki so pustili vtis, od sočutnih vzgojiteljic in učiteljic do duhovnikov, najboljših prijateljic, celo bivših županov. Na poti odraščanja sem verjetno vstopala v obe vlogi, od tihe deklice v osnovni šoli do odločne sogovornice na občini, ko je šlo za vprašanje sprememb, ki jih je prinesla hidorelektrarna Boštanj v naš domač prostor na Orehovem. Spomnim se, da sem že v vrtcu ‘držala’ s tistimi, s katerimi večina ni govorila in mi je bilo zanje hudo. Pomoč drugim mi je bila verjetno vedno blizu, ker sem ta občutek za dobro in soljudi zaznavala tudi v svojih starših.
Ste odraščali v družini, v kateri je bilo mogoče odkrito govoriti o čustvih in odnosih; vas je to morda usmerilo na pot družinske terapevtke – psihoterapevtke?
V moji primarni družini ni bilo vse idealno, včasih je bilo tudi težko. Ko sem študirala psihoterapijo in nabirala izkušnje v osebni psihoterapiji, sem se med drugim soočala s stiskami, ki sem jih doživljala, in ni bilo vedno enostavno, priznam. Pa vendar, afiniteto do psihologije je imela že moja mami, ki je sicer delala popolnoma drugje, tako v Jutranjki kot Labodu, in mi s tem privzgojila dve ljubezni, do ljudi in mode. O čustvih smo se še največ učili kasneje, ob Christianu Gostečniku, saj smo vsi radi poslušali njegova predavanja. Moja starša sta se potrudila in velikokrat prišla v Ljubljano. Mislim, da je bilo to zelo pomembno za naše odnose in za to ostajam hvaležna.
V življenju se učimo o marsičem, na zakon nas nihče zares ne pripravi; kako naj gradimo trdno zakonsko zvezo?
Tako kot nas nihče ne more pripraviti na starševstvo, podobno velja za zakon. Pri partnerstvu se mi zdi pomembno, morda malo naivno, a vseeno, da najdemo takšno osebo, za katero vemo, da se je pripravljena soočati predvsem s sabo in svojimi vzorci. Ta proces lahko sicer vsak vidi drugače, ampak ta pripravljenost na spremembe je ključnega pomena tudi v procesu vsake psihoterapije. Če najdemo nekoga, ki se je pripravljen skupaj z nami spreminjati in rasti, potem se lažje pogovarjamo, dogovarjamo in sklepamo kompromise. Ta spontanost in prožnost je v odnosih pomembna, da se lahko res počutimo drug ob drugem slišane, uzrte, sprejete in upoštevane.
Kaj po vašem mnenju tvori varno in zaupanja vredno družinsko okolje; kaj je jedro ‘zdrave’ družine?
Občutek varnosti lahko doživljamo zelo različno, ampak načeloma ta občutek povečujejo rutina, stalnost, zanesljivost, doslednost in čas – da ni preveliko nenehnih negativnih sprememb in da res naredimo to, kar rečemo, in sicer najprej starši, šele potem lahko to pričakujemo od otrok. Potem je tu še nekaj, kar ste že vi prvi omenili: odprtost za čustva, spoštljivi pogovori in kompromisi. Če je vse to opremljeno z neko nežnostjo, sočutjem in ljubeznivostjo, potem se otrok lahko počuti ljubljeno in varno. Nujno pa se mi zdi poudariti nično toleranco do nasilja – niti klofuta ali ‘ena po riti’ nista nekaj, kar bi bilo za otroke kadarkoli dobro ali potrebno, nasilje je vedno izraz starševske nemoči in poskusa postavljanja meja. Toda v resnici naredi izključno samo škodo in dolgotrajne posledice, zato se s starši v psihoterapiji pogosto učimo tega, kako najprej umiriti sebe, da lahko pomirimo tudi naše otroke.
Bi rekli, da je starševstvo danes zahtevnejše kot nekoč; kje se skrivajo največji izzivi sodobnih staršev?
Predvsem se mi zdi zahtevnejše, kot je bilo na primer v času plemenskih ureditev, ko so imeli veliko podpore drug v drugem in je res ‘vas vzgajala otroka’, vsi so sodelovali pri tem. Očetje so lahko odhajali recimo na lov, mame so bile otrok vedno vesele, veliko čustvene podpore so dobile od prijateljic, tako da so bili odnosi manj zahtevni. V sodobnem času so matere velikokrat same z otroki, partnerji morajo delati za preživetje. Na koncu imamo dva utrujena posameznika, ki se v tej utrujenosti težje povežeta in težje poskrbita za drug drugega in za otroka. Torej, ostali smo brez močne podpore skupnosti, pričakovanja v partnerstvu in starševstvu pa so se povečala. Primerjava z nekaj desetletji nazaj najprej prebudi misel, da so včasih vsi lahko gradili hiše in bili navadno celo življenje zaposleni le na enem delovnem mestu in je to dvoje dajalo močan občutek varnosti. Danes to nikakor ni več samoumevno in je že zato vse težje.
Mladi starši se lovijo med različnimi oblikami vzgoje, sledijo zdaj eni, zdaj drugi metodi; kakšen je vaš nasvet?
To je resna težava današnjega časa, da vsi ‘solimo pamet’ staršem, kako naj bi vzgajali. Verjamem, da je ‘zdrava kmečka pamet’ najboljši odgovor na to, čemu slediti. Močno verjamem, da če smo v stiku s sabo, če čutimo sebe, čutimo tudi otroka in njegove potrebe in se nanje instinktivno odzivamo. Težava nastane, ko težko zaznavamo sebe, če so nas ranili, če naši starši niso znali ravnati z nami, če ni bilo dovolj topline in bližine, potem se moramo tega priučiti in idealno je, da to naredimo še pred rojstvom otrok. Meni osebno je najbližje sočutno, rahločutno starševstvo, to je takšno, ki poleg postavljanja meja otroka tudi spoštuje in skuša vzpostaviti v odnose mehkobo in toplino. Najbolj pomembno se mi sicer zdi, da od mladih staršev ne pričakujemo preveč in da jim damo občutek, da so dovolj dobri. Otroci so naši največji učitelji in tega ne more zamenjati noben leksikon in noben nasvet, na srečo.
V družinske odnose, njeno dinamiko vse bolj pogosto posega tudi sodobna tehnologija; kaj opažate pri svojem delu?
To spremljam z zanimanjem in hkrati z resno skrbjo. Po eni strani so otroci neverjetno sposobni in napredni, hitreje ugotovijo kot mi odrasli, kakšne so nastavitve aplikacij in podobno. Po drugi strani pa vsi strokovnjaki opažajo nevarnosti ekranov, v primeru, da ni dovoljšnega starševskega nadzora, da je čas ogledov predolg ipd. Predvsem je zaskrbljujoče, da otroci ne zmorejo več daljše koncentracije, kar se zagotovo pozna v šolskem sistemu. Pretirana uporaba se lahko kaže tudi v večjem tveganju za porast anksioznosti, depresij, motoričnih težav in težav s spanjem. Ker uporaba ekranov zmanjša melatonin, hormon, ki uravnava spanje, se lahko pojavijo izzivi tudi tam. Skrbi nas tudi socialni moment, ko se s pretirano uporabo ekranov zmanjša želja po druženju v živo. Obstaja torej kar nekaj pasti in resnih skrbi ter izzivov pri multimediji v povezavi z negativnimi vplivi tako na telesno kot duševno in socialno zdravje.
Kakšno vlogo imajo stari starši pri vzgoji otrok; kako lahko podpirajo starše in otroke brez poseganja v njihove vloge?
Stari starši so vedno zelo pomembni, nekateri kar zažarijo in zaživijo ob tem, ko dobijo vnučke. Zdi se, da se počutijo, kot da so dobili drugo priložnost, in se res potrudijo, da dajejo samo najlepše in najboljše in vse, česar kot starši niso zmogli. Včasih pa žal ni tako, ali ne zmorejo ali pa dajejo celo preveč, kot da bi skušali nadoknaditi zamujeno in podariti le lepo, prijazno in sladko. Tako da je super, če jim to uspemo kot starši dopustiti in spregledati kaj, kar ni čisto po naše. Boleče je takrat, ko so odnosi že v osnovi nevarni, toksični, manipulativni, ali pa celo nasilni – tega, žal, ni tako malo, zato se mi zdi pomembno poudariti, da morajo tudi stari starši spoštovati vlogo staršev, se usklajevati z njihovimi željami in potrebami. Na kratko, če smo vsi zares spoštljivi, potem ne moremo zgrešiti, ne v življenju ne v starševstvu.
Raziskava TOM telefona je pokazala, da se mladi izjemno redko zaupajo svojim staršem; kako graditi zaupanje in kako ga vzpostaviti ob morebitni izgubi?
Del tega rezultata je pričakovan in razumljiv, ker z leti pridobijo izjemno pomembno vlogo sovrstniki in tudi širša družba. Starši pogosto nehote pozabljamo, da je odnos zaupanja nekaj, kar gradimo od prvega dne. In pri vsakem krhanju zaupanja smo ravno starši edini, ki imamo moč, da to popravimo. Starš je torej edina oseba v odnosu z otrokom, ki ima to čudovito in skoraj presežno sposobnost, da zmore vedno znova najti poti do njega. Staršem sicer z mladostniki pogosto ni enostavno in bi pogosto potrebovali ‘podnapise’ pri otrokovih stavkih. Če se pojavijo težki stavki, ko je na primer: Sovražim te. To je v resnici le otrokovo nezavedno vprašanje: Ali boš res zdržal z mano? Za stavkom: Ti si najslabša mami na svetu se skriva otrokova stiska, ki pomeni, da mu je težko, ker se mu postavljajo meje. Kadar otrok reče: Nikamor ne grem z vami, skuša povedati, da si želi, da bi ugotovili, kaj mu je všeč in šli kdaj tja z njim in podobno. Vsekakor je treba do takih bolečih stavkov vzpostaviti distanco in razumeti, da smo odrasli tisti, ki moramo najti stik z mladimi. Najbolj odrešujoče pa je spoznanje, da nad svojim otrokom ne moremo in smemo nikoli obupati, ker ima samo nas, zato moramo in smemo iskati vedno znova vse možne načine povezanosti. V terapijah so vedno lepi preboji takrat, ko starš prepozna to nujnost in svojo starševsko pomembnost.
Eden pomembnih dejavnikov pri vzgoji je tudi šolsko okolje; menite, da učitelji v večini primerov pravočasno prepoznajo stiske otrok in mladostnikov ter znajo ustrezno ukrepati?
Tako kot pri vseh poklicih imamo tudi v šolstvu na eni strani malo manj uspešne ter na drugi strani sočutne in razumevajoče učitelje. Ravno v Sevnici globoko spoštujem in občudujem eno tako rahločutno učiteljico s srcem, Mirjano Jelančič, pa jih je v resnici še veliko več. Tudi moja osebna izkušnja v sevniški osnovni šoli je bila lepa in zelo dragocena. Največja težava se zdi to, da učitelje sistem in kurikulum ter vsa birokracija pravzaprav drži predvsem v funkciji podajalca znanja, pogosto pa ni dovolj časa za pogovore in oporo, ki jo vsak otrok nujno potrebuje. To ni krivda učiteljev, ampak našega sistema, ki se mora še močno spreminjati v smer podpornega okolja. Prav tako menim, da Pedagoška fakulteta še ne poudarja dovolj nujnih in pomembnih tem o dinamikah odvisnih odnosov, o nasilju in travmi, niti o spolnih zlorabah ne. To vse vodi do tega, da od učiteljev pričakujemo preveč in oni sami dejansko ne zmorejo vsega.
Kako lahko pri tem sodelujejo šole in terapevti?
Zaposleni v šolah se pogosto odločijo za psihoterapijo, ker potrebujejo pomoč in znanje, kako pristopati k reševanju zapletenih situacij. Ravno učitelji, ravnatelji in tudi svetovalne delavke, dobesedno na stotine njih, so že leta 2023 poslali odprto pismo ministru s prošnjo po uvedbi klinično-psihološke in psihoterapevtske supervizije v šolah. Gre za to, da bi vsaka šola po zakonu lahko imela strokovno pomoč vedno na voljo. Moja osebna ideja je, da bi poleg omenjenega vzpostavili delovanje specializiranih mobilnih enot, sestavljenih iz ekip vrhunskih senzibilnih strokovnjakov, ki bi delovali na področju medvrstniškega nasilja, samomorilnosti, pretirane rabe telefonov, zlorab itd. Iskreno se mi zdi, da s tovrstnimi projekti zamujamo že desetletja in več kot nujno je, da bi končno enkrat zaščitili otroke pred težkimi situacijami, v katerih se počutijo popolnoma sami in neopaženi. Ko govorimo o psihoterapiji, se mi zdi področje sociale in šolstva najbolj potrebno sprememb, saj so tam najbolj ranljive skupine – otroci, mladostniki, socialno ogroženi –, ki si same ne morejo pomagati.
Opažate pri svojem delu morda razlike pri stiskah otrok in družin v podeželskem in mestnem okolju?
To je dobro vprašanje, ker na terapijo res pridejo otroci iz različnih okolij, ampak ko pridejo na psihoterapijo, so ponavadi stiske že zelo velike in boleče. V zadnjem času imamo porast otrok, ki se zaradi anksioznosti celo težko odpravijo v šolo ali pa razvijejo že resna bolezenska stanja, alergije, glavobole ipd. Na deželi je zagotovo nižja dostopnost do psihoterapije in stigma glede strokovne pomoči večja. Po drugi strani pa se družine med sabo bolj poznajo in si lažje pomagajo, če niso preveč izolirane. Revščino lahko najdemo povsod, ampak je na deželi zaradi samooskrbnosti manj opazna. V mestu je večja odprtost za pomoč in večja dostopnost psihoterapije, ampak se ljudje, na primer sosedje, med sabo ne poznajo dovolj. Zame kot družinskega terapevta je vedno ključna družina, hitra odzivnost in zavedanje, da je kdaj zunanja pomoč neizbežna.
Kadar pride do ločitve, je skrb za otroka največkrat dodeljena materi, kako naj očetje ostanejo v dobrem odnosu tako z bivšo partnerko kot otrokom; kaj bi svetovali materam za dobro sodelovanje v korist otroka?
Ločitve nikoli niso enostavne in včasih so ljudje, ki jih preživijo, pravi novodobni mučenci. Najbolj pomembno je, da po ločitvi vsak najde svoj prostor za predelavo težkega preteklega odnosa in da z vsem tem ne ostaja sam. Ko se nek odnos predela, starša tudi lažje sodelujeta. Za otroka je v resnici pomembno samo to, da kljub ločitvi starša drug drugega spoštujeta in da z otroki ohranjata močne stike. To konkretno pomeni, da oba, tako oče kot mama, o bivšem partnerju ne govorita na grd način, ampak ga ohranjata v lepi luči. Vse to lahko predstavlja velik izziv. Če so bili odnosi nevarni, če so vsebovali nasilje in zasvojenosti ali pa tudi težje duševne motnje, je sodelovanje zelo oteženo. Dokler nekdo namreč ne razreši teh resnih težav, ne more biti sam sebi dober prijatelj niti dober starš, zato je pri ločitvah pomembna morda tudi širša okolica, ki lahko ponudi podporo, ko se osnovna domača celica razdeli.
Poleg predanosti delu in družini, ste namreč tudi mati, vas osrečujejo potovanja – je še kakšen prostor, ki bi ga res močno želeli obiskati?
Drži. Zagotovo je takšnih dežel ostalo še ogromno, zanimal bi me namreč cel svet, obiskali pa smo le nekatere države. Dva kontinenta, Južna Amerika in podsaharska Afrika, sta nam še ostala v celoti. Vedno radi izberemo tople, sončne kraje, ki dvignejo razpoloženje in poskrbijo za dodaten vitamin D. Pravzaprav se kljub različnemu zanimanju radi vračamo na že znane lokacije, kjer smo že ustvarili lepe vtise in spomine ter spoznali čudovite ljudi, na primer v Mehiki, kjer smo med kovidom preživeli pol leta. To je namreč najbolj čudovit in zanimiv del potovanj, poleg skupnega druženja, da spoznavamo ne le sebe, ampak tudi različne kulture, verstva, običaje in dragocene, drugačne ljudi.
Zaključiva z odgovorom na vprašanje, kaj je v življenju resnično najbolj pomembno?
Zdi se mi, da na to vprašanje vsi pogosto pozabljamo, vključno z mano. V osnovi se zdi pomembno to, da skušamo zares živeti izpolnjeno življenje, karkoli že to komu pomeni. Verjetno ima vsak malo drugačen odgovor, ampak meni se zdi zares pomembno, da se vsi trudimo biti dobri ljudje, da gradimo lepe odnose in ljudem pokažemo, koliko nam pomenijo, da jih imamo radi; da gradimo občutek za bližnjega in da ne spregledamo tistih, ki so nemočni in nas potrebujejo. Včasih si neuspešno lajšam vest, da to ‘dobrost’ nekako ‘lovim’ že v terapiji, ampak v resnici me potem kar hitro sreča stavek Matere Terezije: Če hočeš rešiti svet, pojdi domov in ljubi svojo družino. Predpogoj za ljubezen do najbližjih in drugih pa je seveda ljubezen do sebe. Če sem prej govorila o spoštovanju in tukaj posredno o samospoštovanju, bi lahko odgovor oplemenitila s stavkom, ki pove vse: Ljubezen je nad vsem. Seveda sta pomembni vrednoti tudi zdravje in mir.
Smilja Radi
Pogovor je objavjen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 15. maja 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
