Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Davčni svetovalci ves čas trdimo, da so obdavčitve prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, nezakonite, saj leta 2022 te prodaje niso bile predmet obdavčitve, ker je bila črtana 6. točka četrtega odstavka 90. člena zakona o dohodnini. O tem sem pisal v mojem 240. blogu https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/ in 241. blogu https://simic-partnerji.si/2024/11/20/je-obdavcitev-prodaje-lastnih-poslovnih-delezev-iz-leta-2022-nezakonita-241/ Ker sem želel izvedeti, kaj o tem misli umetna inteligenca sem na ChatGTP zastavil naslednje vprašanje:

»Po katerem členu finančna uprava obdavči prodajo lastnih poslovnih deležev v letu 2022?«

Odgovor ChatGTP je glasil:

»To je kompleksno vprašanje, ker se je v letih okoli 2022 zgodilo več sprememb zakonodaje in pravne prakse. Na kratko:

 FURS pogosto uveljavlja, da se prodaja lastnih poslovnih deležev lahko obravnava kot prikrito izplačilo dobička in je tako obdavčena kot dohodek podobne narave (torej kot dividenda). To stališče pa temelji na 4. odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

 Vendar Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 61/2021 določilo, da prodaja lastnih poslovnih deležev ni nujno transakcija, ki bi sodila pod 4. odstavek 74. člena ZDavP-2.

 Pomembno pa je, da je bila s spremembo Zakona o dohodnini (ZDoh-2Z), sprejeto marca 2022 (objavljeno v Uradnem listu, št. 39/2022), črtana 6. točka 4. odstavka 90. člena ZDoh-2, po kateri so bile obdavčene tudi “izplačane vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve … v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe”.

 Posledično obstaja stališče, da za leto 2022 ta črtana določba pomeni, da prodaja lastnih poslovnih deležev ne more biti obdavčena pod to določbo zakona.

 Torej, če to vprašanje razumem pravilno — po katerem členu bi FURS obdavčil prodajo lastnih poslovnih deležev v letu 2022 — bi primarno šlo za 4. odstavek 74. člena ZDavP-2, če se obravnava kot prikrito izplačilo dobička. Vendar pa je pravno vprašanje, ali je ta obdavčitev z zakonom sploh bila mogoča v letu 2022 zaradi omenjene spremembe 90. člena ZDoh-2.

Nato sem še enkrat zastavil isto vprašanje in to: »Po katerem členu finančna uprava obdavči prodajo lastnih poslovnih deležev v letu 2022?«

Odgovor ChatGTP je glasil:

»To je kompleksno vprašanje, ker se je v letih okoli 2022 zgodilo več sprememb zakonodaje in pravne prakse. Na kratko:

 FURS pogosto uveljavlja, da se prodaja lastnih poslovnih deležev lahko obravnava kot prikrito izplačilo dobička in je tako obdavčena kot dohodek podobne narave (torej kot dividenda). To stališče pa temelji na 4. odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Vendar Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 61/2021 določilo, da prodaja lastnih poslovnih deležev ni nujno transakcija, ki bi sodila pod 4. odstavek 74. člena ZDavP-2.

 Pomembno pa je, da je bila s spremembo Zakona o dohodnini (ZDoh-2Z), sprejeto marca 2022 (objavljeno v Uradnem listu, št. 39/2022), črtana 6. točka 4. odstavka 90. člena ZDoh-2, po kateri so bile obdavčene tudi “izplačane vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve … v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe”.

 Posledično obstaja stališče, da za leto 2022 ta črtana določba pomeni, da prodaja lastnih poslovnih deležev ne more biti obdavčena pod to določbo zakona.

 Torej, če to vprašanje razumem pravilno — po katerem členu bi FURS obdavčil prodajo lastnih poslovnih deležev v letu 2022 — bi primarno šlo za 4. odstavek 74. člena ZDavP-2, če se obravnava kot prikrito izplačilo dobička. Vendar pa je pravno vprašanje, ali je ta obdavčitev z zakonom sploh bila mogoča v letu 2022 zaradi omenjene spremembe 90. člena ZDoh-2.«

Torej, kot vidimo, zakonske podlage po kateri bi bile te prodaje obdavčene kot prikrito izplačilo dobička ni in zato davčni organ ne bi smel te prodaje obdavčiti kot prikrito izplačilo dobička. Vam pa prepuščam, da se odločite komu boste verjeli.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Tokratni blog je namenjen odgovoru na članek z naslovom »Davčni divji zahod« (Mladina, petek, 26.02.2025), katerega avtor je novinar Mladine Peter Petrovčič. Ni mi jasno, kaj je bil namen tega članka in kaj je želel novinar z njim doseči. Moj zaključek je, da je s tem člankom dokazal, da je pristranski in da se očitno ne spozna dovolj na področje, o katerem je pisal v tem članku. Glede na to, da je novinar pisal tudi o meni, pred tem pa ni pridobil moje izjave menim, da je kršil 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Ni bilo prvič, da je kršil Kodeks novinarjev Slovenije, kar si lahko preberete na https://razsodisce.org/2025/05/milivoj-perkon-proti-petru-petrovcicu-mladina/ . Ne bom ga prijavil na častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije, saj postopek predolgo traja in v današnjih časih se te zadeve hitreje in uspešneje urejajo na družabnih omrežjih, kjer se vsakomur prepusti, da si sam ustvari svoje mnenje.

Glede njegovega sogovornika, davčnega svetovalca mag. Franca Derganca, bi le dodal, da bi bilo bolje, če bi kaj naredil na področju davčnega svetovanja, namesto da kritizira. Zadnja leta je bil član Strateškega sveta za davke, katerega je ustanovil minister za finance. To pomeni, da je bil neke vrste svetovalec finančnega ministra in ne vem zakaj ni ministra prepričal, da bi pripravili zakon o davčnem svetovanju. Je pa verjetno sodeloval pri davčnih spremembah te vlade, ki so poslabšale položaj davčnih zavezancev.

Dejstvo je, da je poklic davčnega svetovalca v Sloveniji urejen. Imamo dve organizaciji, ki združujeta davčne svetovalce (fizične osebe) z opravljenim izpitom za davčnega svetovalca in pridobljeno licenco za davčnega  svetovalca. To sta:

1. Davčno svetovalna zbornica Slovenije dszs.si, ki združuje 137 davčnih svetovalcev z licenco, kar si lahko ogledate na https://www.dszs.si/davcni-svetovalci-z-licenco in
2. Sekcija preizkušeni davčnikov pri Slovenskem inštitut za revizijo, ki združuje 29 preizkušenih davčnikov, kar si lahko ogledate na https://sis.si-revizija.si/registry-enrollments/titles/2/?active=1

Obstaja še Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije, katere član pa lahko postane vsaka  fizična ali pravna oseba, ki izpolni prijavnico in plača polovično članarino, ki znaša toliko kot polna članarina v Davčno svetovalni zbornici Slovenije. To pomeni, da član Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije lahko postanejo tudi fizične ali pravne osebe, ki se ne ukvarjajo z davčnim svetovanjem, kar navedeni zbornici žal ne daje statusa prave zbornice davčnih svetovalcev. Ta zbornica naj bi imela 46 davčnih svetovalcev z opravljenim izpitom za davčnega svetovalca in pridobljenim certifikatom davčnega svetovalca te zbornice, kar si lahko ogledate na https://zdss.si/2-13-seznam-clanov-s-certifikatom-davcnega-svetovalca-zdss/ Vse člane te zbornice, jih je 94, pa si lahko ogledate na https://zdss.si/2-22-seznam-clanov-zdss/ Če boste primerjali oba seznama boste ugotovili, da so člani te zbornice tudi pravne osebe, ki nimajo nobene zveze z davčnim svetovanjem, kot na primer ZZZS.

Ivan Simič davčni svetovalec

Novinar v članku zapiše, da ena zbornica v različnih oblikah deluje več kot trideset let in že več kot desetletje poziva k ureditvi razmer na področju davčnega svetovanja. Druga pa je precej mlajša, zaradi »drugačnega razmišljanja o razvoju davčnega svetovanja« jo je ustanovil davčni svetovalec Ivan Simič, ki je bil, čeprav se to zdi precej očitno navzkrižje interesov, v času zadnje vlade Janeza Janše celo direktor finančne uprave.

V temu zapisu je kar nekaj neresnic, ki so verjetno posledica novinarjevega nepoznavanja razmer na področju davčnega svetovanja. Grem po vrsti:

1. Prva, tako imenovana Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije, je bila ustanovljena 01.04.1993, kot Društvo davčnih svetovalcev Slovenije. Med ustanovitelji je bil tudi Ivan Simič, ki je bil sedem let predsednik Društva davčnih svetovalcev Slovenije. To društvo se je pozneje preoblikovalo v Zbornico davčnih svetovalcev Slovenije. Društvo davčnih svetovalcev Slovenije se je od ustanovitve dalje zavzemalo za ureditev poklica davčnega svetovalca in Ivan Simič je bil velik zagovornik ureditve poklica davčnega svetovalca v Sloveniji. Tako je bil 06.06.1997 pripravljen predlog Zakona o davčnem svetovanju, katerega je leta 1998 v državni zbor vložil poslanec Rudolf Moge. Zakon je na obravnavo čakal šest let, to je do leta 2004, ko je bil umaknjen iz postopka sprejemanja.
2. Ivan Simič je bil tisti, ki je v Društvu davčnih svetovalcev Slovenije leta 1996 predlagal in pozneje uvedel opravljanje izpita za davčnega svetovalca. Skupaj s Tonetom Potočnikom je bil predlagatelj ustanovitve Davčnega inštitut v Mariboru, katerega soustanovitelj je bilo tudi Društvo davčnih svetovalcev Slovenije. Ivan Simič je bil prvi direktor tega inštituta in idejni oče revije Davčno finančna praksa, ki jo je izdajal inštitut.
3. V letu 2000 je Davčni inštitut izvedel dve davčni šoli za izobraževanje davčnih svetovalcev, kateri je vodil in izvedel Ivan Simič, ki je zbral predavatelje in pripravil vse potrebno za izvedbo teh dveh šol.
4. Leta 1997 je bilo Društvo davčnih svetovalcev Slovenije, pod predsedstvom Ivana Simiča, sprejeto v članstvo CFE – Evropskega združenja davčnih svetovalcev in to najprej kot pridruženi član in nato 24.09.1999 kot polnopravni član.
5. V letih 1999 in 2000 je bilo Društvo davčnih svetovalcev Slovenije na višku svojih aktivnosti, imelo je preko 165 članov, izvedlo je dve davčni šoli, postalo je član CFE – Evropskega združenja davčnih svetovalcev in takrat so nekateri člani društva pričeli z rušenjem Ivana Simiča. Le-ta se je odločil, da tega ne bo prenašal, saj se je zavedal dejstva, da lahko še enkrat izgradi novo združenje davčnih svetovalcev. Zato je odstopil kot predsednik Društva davčnih svetovalcev Slovenije in kot direktor Davčnega inštituta iz Maribora.
6. Leta 2001 je Ivan Simič ustanovil Davčno izobraževalni inštitut, v katerem je ponovno začel z izobraževanjem bodočih davčnih svetovalcev. Tako letos poteka že »14. davčna akademija Ivana Simiča«.
7. V okviru Davčno izobraževalnega inštituta je začela delovati Sekcija davčnih svetovalcev in ko se je zbralo dovolj članov, je bila 06.12.2018 ustanovljena Davčno svetovalna zbornica Slovenije. Med ustanovnimi člani je bilo 92 davčnih svetovalcev z licenco. Od ustanovitve dalje je ta zbornica aktivna na vseh področjih davčnega svetovanja.
8. Dne 04.10.2019 je bila Davčno svetovalna zbornica Slovenije sprejeta v članstvo CFE – Evropsko združenje davčnih svetovalcev in to kot pridruženi član, 01.01.2022 pa je postala polnopravni član CFE.
9. Dve leti pozneje, to je septembra 2024 je Davčno svetovalna zbornica Slovenije že organizirala Generalno skupščino CFE v Ljubljani, kar Zbornici davčnih svetovalcev Slovenije ni uspelo v vseh teh 32-tih letih. Na navedeni generalni skupščini so člani CFE Ivana Simiča izvolili za podpredsednika CFE. Mandat mu poteče decembra 2026, kar si lahko ogledate na https://taxadviserseurope.org/project/new-cfe-executive-board-for-2025-2026-appointed-by-general-assembly/ Kot podpredsednik CFE je zadolžen za pridobivanje novih članov CFE. Tako so bili na zadnji generalni skupščini CFE, ki je bila pred enim tednom v Ghentu, v članstvo CFE sprejete tri nove organizacije.
10. Ob vsem navedenem je potrebno dodati, da je bil Ivan Simič idejni vodja ustanovitve Združenja davčnih svetovalcev Srbije, ki je bilo ustanovljeno junija 2014. Ustanovil ga je skupaj s 56 davčnimi svetovalci iz Srbije in že enajst let je predsednik tega združenja. Združenje ima danes 78 članov.

Na podlagi navedenega lahko zaključimo, da je nekoliko neprimerno trditi, da se Davčno svetovalna zbornica Slovenije ne zavzema za ureditev poklica davčnega svetovalca v Sloveniji. Dejstvo je, da smo nekateri že pred sedemindvajsetimi leti pripravili in s pomočjo poslanca Rudolfa Mogeta vložili v državni zbor Zakon o davčnem svetovanju in smo se dolga leta zavzemali za zakonsko ureditev poklica davčnega svetovalca. Žal nismo bili uslišani. Mag. Franc Derganc verjetno takrat še ni vedel kaj je davčno svetovanje, saj je svoje podjetje, ki se ukvarja z davčnim svetovanjem, ustanovil šele septembra 2003. Zato mu predlagam, da se udeleži mojega predavanja, ko predavam o zgodovini davčnega svetovanja v Sloveniji.

Torej, Davčno svetovalna zbornica Slovenije, ki ima 137 članov, ni samo moja zbornica, ampak je zbornica vseh članov te zbornice, ki pa so za razliko od mag. Franca Derganca, seznanjeni z zgodovino davčnega svetovanja in vedo, da je bil predlog zakona o davčnem svetovanju šest let v postopku sprejemanja v državnem zboru.

Ivan Simič direktor davčne uprave

Glede zapisa novinarja, da sem bil kot davčni svetovalec, v času zadnje vlade Janeza Janše celo direktor finančne uprave, pa bi mu povedal naslednje:

1. Ivana Simič ni bil direktor davčne uprave enkrat, temveč trikrat in to:

• najprej direktor Davčne uprave Republike Slovenije (od 01.01.2006 do 17.07.2008),
• nato direktor Davčne uprave Republike Srbije (od 01.02.2013 do 31.12.2013), kjer je za svoje enajstmesečno delo prejel naziv reformator leta v srbski državni upravi na področju organa v državni upravi, kar si lahko preberete na naslednji povezavi https://www.blic.rs/vesti/drustvo/radulovic-i-simic-reformatori-godine-u-srbiji/vs6te82 in
• nato še enkrat direktor Finančne uprave Republike Slovenije (od 01.06.2021 do 09.06.2022).

2. V času, ko je bil Ivan Simič direktor davčne/finančne uprave, je le-ta spoštovala davčne zavezance in seveda tudi sodbe sodišč. Davčni zavezanci še danes povedo, da je v tistih časih bil drugačen, bolj spoštljiv odnos davčnega organa do davčnih zavezancev.
3. Ivan Simič je bil dvakrat predsednik IOTA, to je Evropske združenja davčnih uprav, kar si lahko ogledate na https://www.iota-tax.org/about-us/iota-president

Torej, če je Ivan Simič bil trikrat direktor davčne uprave v dveh različnih državah in če je bil dvakrat predsednik IOTA – Evropskega združenja davčnih uprav, potem bi težko govorili o navzkrižju interesov. S predpisi so določena pravila postopanja v tovrstnih primerih in če jih ne kršiš, ni možno govoriti o navzkrižju interesov. Moj primer, da sem kot davčni svetovalec postal direktor davčne uprave ni osamljen. V Evropi je še nekaj primerov, ko so direktorji davčnih uprav postali davčni svetovalci, kot v Sloveniji niso osamljen primer, da odvetnik postane sodnik ali celo predsednik sodišča.

Ne drži trditev novinarja, da je Davčno svetovalna zbornica za popolnoma dereguliran sistem ureditve poklica davčnega svetovalca, saj si ga je sam uredila. Vpisana je v sodni register in ima stroga pravila, kdo je lahko član zbornice, saj je član te zbornice lahko le fizična oseba, ki je opravila izpit za davčnega svetovalca in je pridobila licenco davčnega svetovalca.

V zvezi z zapisom novinarja, da je Rok Snežič član Davčno svetovalne zbornice Slovenije, je potrebno novinarja opozoriti na dejstvo, da Roka Snežiča ni med člani Davčno svetovalne zbornice Slovenije in nikoli ni bil član te zbornice. Je pa članica zbornice njegova nekdanja soproga Klavdija Snežič, ki ni Rok Snežič.

Zavedam se dejstva, da je v tem zapisu za nekoga lahko veliko samohvale, toda zoper neresnice in prirejene članke se ni možno boriti drugače kot, da se zapiše tisto, kar je res. Davčnemu svetovanju in razvoju davčnega svetovanja v Sloveniji, v Srbiji in sedaj tudi v drugih evropskih državah, sem posvetil praktično celo svoje življenje in zaradi tega ne morem dovoliti posameznikom, kot sta novinar Peter Petrovčič in mag. Franc Derganc, da o eni objavljata neresnice.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Vojna, ki jo z zdravstvenimi s.p.-ji vodi FURS poteka najmanj od leta 2019. Na nižjih nivojih, na FURS-u, ministrstvu za finance in upravnem sodišču, ko deluje tudi navoščljivost, je bil FURS uspešen, toda kot sem vam že predstavil v mojih dveh blogih številka 251 https://simic-partnerji.si/2025/03/25/furs-izgubil-se-pri-samostojnih-podjetnikih-251/ in 252 https://simic-partnerji.si/2025/05/06/furs-mora-spostovati-sodbe-vrhovnega-sodisca-252/ je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713, jasno zapisalo, da z delom s.p. za pravne osebe ni nič narobe. Kljub tej sodbi in jasni obrazložitvi Vrhovnega sodišča, je FURS nadaljeval z davčnimi pregledi in seveda izdajanjem nezakonitih odločb.

V začetku junija smo dočakali še odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka Up-16/23-12, U-I-4723-8 z dne 05.06.2025 https://www.us-rs.si/sl/zadeve-in-odlocitve/ odlocitve/up-1623-u-i-423?SearchTerm=U-I-4%2F23-8, ki se nanaša na zdravstvene s.p., iz katere ravno tako izhaja, vsaj tako jo razumem, da z zdravstvenimi s.p.-ji, ki res delajo, ni nič narobe. Če izhajamo iz predpostavke, da je bil FURS z navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča seznanjen sredi junija 2025 in če vemo, da FURS oziroma finančni inšpektorji FURS-a še naprej opravljajo davčne preglede medicinskih centrov, ki poslujejo s samostojnimi podjetniki ali pravnimi osebami in jim izdajajo odločbe, da ne gre za delo s.p. ali pravne osebe, temveč za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja, nam je jasno, da FURS ne spoštuje tudi te odločitve ustavnega sodišča. Vam spoštovani bralci in cenjene bralke prepuščam odločitev ali imam prav jaz, ki trdim, da bi FURS moral takoj prenehati z davčnimi pregledi in spoštovati odločitev Vrhovnega in Ustavnega sodišča, ali ima prav FURS, ki z davčnimi pregledi nadaljuje.

Po mojem mnenju, kar trdim ves čas in kar je v svoji obrazložitvi zapisalo tudi Ustavno sodišče, FURS mora spoštovati načelo avtonomije pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava, ki je izhodiščno utemeljeno v splošni svobodi ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave, varujeta pa jo tudi 33. in 74. člen Ustave, kot tudi zaradi pravne varnosti zavezancev za davek, ki jo zagotavlja 2. člen Ustave, in načela zakonitosti na področju obdavčevanja, ki ga zagotavlja 147. člen Ustave, morajo biti pravni posli obdavčeni v skladu z njihovo pravno obliko.

To pomeni, da FURS mora spoštovati pogodbe, ki jih imajo medicinski centri sklenjene z zdravstvenimi delavci, ki za te medicinske centre delajo kot s.p., d.o.o. ali zavod. Zaradi tega ne razumem trmastega vztrajanja FURS, ko ob pomanjkanju strokovnih razlogov, na svojem stališču očitno vztraja le še zaradi svoje pozicije moči.

Ob tem je potrebno poudariti, da obstajajo finančne inšpektorice, ki se ne podrejajo navodilom od zgoraj in samostojno odločajo, da v poslovanju oziroma sodelovanju medicinskih centrov oziroma zdravstvenih ustanov, z medicinskim osebjem (zdravniki, medicinskimi sestrami in ostalimi), ki poslujejo kot s.p., d.o.o. ali zavod, ni nič narobe. Takšne finančne inšpektorice za svojo odločnost, samostojnost in predvsem znanje, zaslužijo vso pohvalo.

Trenutno imam dva primera, ko je delo ene in iste medicinske sestre, za dve različni zdravstveni ustanovi oziroma dva različna medicinska centra, različno opredeljeno. V enem davčnem pregledu je FURS odločil, da gre za neodvisno razmerje, to pomeni, da je vse v redu, v drugem primeru pa je FURS odločil, da gre za odvisno razmerje in je delo medicinske sestre – s.p. prekvalificiral v podjemno pogodbo. Ob tem je potrebno poudariti, da je v primeru, ko se je FURS odločil, da gre za odvisno razmerje, da je ta medicinska sestra delala za več različnih zdravstvenih ustanov. Za to pravno osebo, kjer se je FURS odločil, da gre za odvisno razmerje, je delala malo več kot 5,00 % od vseh za katere je delala in v celem letu je izdala za manj kot 3.000,00 evrov računov.

Preden objavim celotno odločbo Ustavnega sodišča se ob tej priložnosti zahvaljujem kolegici, davčni svetovalki in odvetnici, mag. Tamari Kek in seveda Zdravstvenemu domu Izola, da sta vztrajala do konca.

Odločitev Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je v tako imenovanem evidenčnem stavku oziroma, če poenostavim, v povzetku svoje odločitve zapisalo:

»Zaradi spoštovanja načela avtonomije pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava, ki je izhodiščno utemeljeno v splošni svobodi ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave, varujeta pa jo tudi 33. in 74. člen Ustave, kot tudi zaradi pravne varnosti zavezancev za davek, ki jo zagotavlja 2. člen Ustave, in načela zakonitost na področju obdavčevanja, ki ga zagotavlja 147. člen Ustave, morajo biti pravni posli obdavčeni v skladu z njihovo pravno obliko. Drugačna obdavčitev pravnih poslov, t. i. davčna prekvalifikacija, je zato dopustna zgolj v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Te primere taksativno določa 74. člen Zakona o davčnem postopku, ki davčno prekvalifikacijo dopušča v naslednjih položajih: če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven (drugi odstavek), če je pravni posel navidezen (tretji odstavek) ali če se ugotovi izogibanje ali zloraba drugih predpisov, ki sta namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju (četrti odstavek).

Ker se Upravno sodišče kljub izrecnemu pritožnikovemu ugovoru v tej smeri ni opredelilo do vprašanja, ali smejo javni zdravstveni zavodi poslovne pogodbe o zagotavljanju zdravstvenih storitev z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti sklepati tudi na podlagi sedmega odstavka 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, in ker se tudi ni opredelilo do pritožnikove navedbe, da mu ta določba dovoljuje skleniti pogodbo z zasebnim zdravstvenim zavodom, čeprav zanj delo opravlja pri pritožniku zaposlena zdravnica, je kršilo ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave.«

Torej, kot ste lahko prebrali, nam ustava zagotavlja avtonomijo pri sklepanju pogodb obligacijskega prava in pravni posli morajo biti obdavčeni v skladu z njihovo obliko.  Drugačna obdavčitev pravnih poslov, t. i. davčna prekvalifikacija, je zato dopustna zgolj v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Teh primerov pa pri delu zdravstvenih delavcev, ki delo dejansko opravljajo, ni.

Ves čas trdim, da je s.p. dovoljen, da je predviden z zakonom o gospodarskih družbah, da s.p. ima svoj način obdavčitve, ki ga je določil državni zbor in če posamezniki postopajo v skladu s to zakonodajo, potem jim FURS ne more odvzeti te pravice in jih obdavčiti drugače. Žal to FURS v nekaterih primerih še zmeraj počne.

V primeru, ki ga je obravnavalo ustavno sodišče je šlo za odločanje o sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 1709/2019 z dne 29.03.2022, ki je bila s to odločitvijo ustavnega sodišča razveljavljena in je bila zadeva vrnjena upravnemu sodišču v novo odločanje.

V nadaljevanju objavljam odločitev ustavnega sodišča:

1. FURS je po izvedenem postopku davčnega nadzora pritožniku za leti 2017 in 2018 odmeril dodatno akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve in drugih dohodkov iz zaposlitve, prispevke za socialno varnost ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 146.362,08 EUR. V postopku nadzora je FURS podrobneje pregledal pogodbe civilnega prava (v nadaljevanju podjemne pogodbe), ki jih je pritožnik, ki je javni zdravstveni zavod, sklenil z različnimi zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev, ki so bili po statusni obliki zasebni zdravstveni zavodi ali gospodarske družbe (d. o. o.) ali zdravniki s statusom samostojnega podjetnika (s. p.). Ti naj bi po podjemnih pogodbah za pritožnika opravljali različne zdravstvene storitve. Ugotovljeno je bilo, da so dela na podlagi podjemnih pogodb opravili zdravniki, ki niso bili zaposleni pri pritožniku, temveč pri pogodbenih partnerjih, z izjemo dveh zdravnic, ki sta bili redno zaposleni pri pritožniku, na podlagi pogodb pa sta delo zanj opravljali prek svojih zdravstvenih zavodov. FURS je izplačila za delo, ki so ga na podlagi podjemnih pogodb opravili zdravniki, ki pri pritožniku niso bili zaposleni, štela za izplačila dohodka iz drugega pogodbenega razmerja v smislu 38. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Izplačila za delo, ki sta ga na podlagi podjemnih pogodb opravili zdravnici, ki sta bili pri pritožniku zaposleni, pa je štela za dohodke iz delovnega razmerja v smislu 37. člena ZDoh-2. Posledica take opredelitve izplačil je višja davčna in prispevkovna obveznost pritožnika, ki je bil izplačevalec teh dohodkov (plačnik davka). 

2. Odločitev glede zdravnikov, ki pri pritožniku niso bili zaposleni, je FURS utemeljila s sklicevanjem na prvi odstavek 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Ta naj bi javnim zdravstvenim zavodom dovoljeval sklepanje podjemnih pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev le z zdravniki kot fizičnimi osebami, ne pa tudi z gospodarskimi subjekti. Glede na navedeno in glede na ugotovitve o načinu izvajanja dela na podlagi podjemnih pogodb je bilo po mnenju FURS sklepanje obravnavanih pogodb z gospodarskimi subjekti le navidezno. Delo na podlagi podjemnih pogodb naj bi se dejansko izvajalo kot odvisno pogodbeno delo med delodajalcem in fizično osebo. To naj bi izkazovale okoliščine, da so zdravniki pogodbeno dogovorjene zdravstvene storitve opravljali v pritožnikovih prostorih in z njegovimi sredstvi; da je bilo v pogodbah določeno, da morajo zdravniki storitve opravljati osebno; da so dela opravljali po vnaprej dogovorjenem urniku in razporedu urgence, dežurstva in nadomeščanj; da niso plačevali najemnin; da jim je podporno službo nudil pritožnik; da je paciente pridobival pritožnik in da so se pacienti tudi naročali pri njem. Odločitev glede zdravnic, ki sta bili pri pritožniku zaposleni, pa je FURS utemeljila s sklicevanjem na šesti odstavek 53.c člena ZZDej, ki javnemu zdravstvenemu zavodu ne dovoljuje sklepanja podjemnih pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev z lastnimi zdravstvenimi delavci, razen če gre za opravljanje storitev v okviru državnih presejalnih programov in drugih posebnih programov, ki jih potrdi pristojni minister. Da bi šlo za opravljanje teh storitev, naj ne bi bilo izkazano, hkrati pa naj bi zdravnici delo opravljali na način, iz katerega izhaja, da gre za delo v odvisnem pogodbenem razmerju. 

3. Ministrstvo za finance je zavrnilo pritožbo zoper odločbo FURS. 

4. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Tudi po presoji Upravnega sodišča 53.c člen ZZDej ni veljavna pravna podlaga za sklepanje podjemnih pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev med javnim zdravstvenim zavodom in gospodarskimi subjekti, saj naj bi ta člen javnim zdravstvenim zavodom dovoljeval sklepanje podjemnih pogodb le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Obravnavane pogodbe naj bi bile zato sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi. Po mnenju Upravnega sodišča se dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, tj. kot dohodki s. p., d. o. o. ali zavodov. Dejanske ugotovitve davčnega organa o vrsti in načinu opravljanja storitev po pogodbah, ki naj ne bi bile sporne, tudi po presoji Upravnega sodišča kažejo na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo v smislu tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2. Okoliščin, ki bi kazale na tržno ravnanje ter samostojno in neodvisno opravljanje storitev po sklenjenih pogodbah o poslovnem sodelovanju, naj ne bi bilo mogoče zaslediti in naj tudi ne bi bile konkretno zatrjevane. Okoliščine, v katerih deluje pritožnik in ki so privedle do sklepanja spornih pogodb, na katere se v tožbi sklicuje pritožnik, pa naj ne bi mogle vplivati na drugačno odločitev. Upravno sodišče pa se ni strinjalo s stališčem FURS, da so bile pogodbe sklenjene le navidezno. Menilo je, da sta pogodbeni stranki prevzeli obveznosti in pridobili pravice, ki so vsebina tega posla. Vendar naj to na odločitev ne bi imelo vpliva. Davčni organ in ministrstvo naj bi namreč v zvezi z obdavčitvijo izplačanih prejemkov utemeljeno izhajala iz drugega odstavka 5. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19, 163/22 in 100/24 – v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se predmet obdavčitve ter okoliščine in dejstva, ki so bistveni za obdavčitev, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, in iz drugega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki določa, da neveljavni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno. 

5. Vrhovno sodišče je predlog za dopustitev revizije zavrnilo brez posebne obrazložitve. 

6. Zoper sodbo Upravnega sodišča je pritožnik vložil ustavno pritožbo, v kateri uveljavlja kršitev 2., 14., 22., 33., 49. in 67. člena Ustave v zvezi s 1. členom Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter 74. in 147. člena Ustave. 

7. Pritožnik zatrjuje, da je razlaga Upravnega sodišča, po kateri 53.c člen ZZDej dovoljuje sklepanje podjemnih pogodb samo z zdravniki kot fizičnimi osebami, prepoveduje pa sklepanje takih pogodb z drugimi izvajalci zdravstvenih storitev, v neskladju s 74. členom Ustave. Prvi in sedmi odstavek 53.c člena ZZDej naj bi bila jasna in nedvoumna. Po mnenju pritožnika iz jezikovne, namenske in logične razlage teh določb ne more izhajati nič drugega kot to, da je javnim zdravstvenim zavodom dovoljeno sklepanje podjemnih pogodb o opravljanju zdravstvenih storitev tako z zdravniki kot fizičnimi osebami (prvi odstavek 53.c člena ZZDej) kot tudi z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti iz 3. člena ZZDej (sedmi odstavek 53.c člena ZZDej). Očitno napačno in zato v neskladju z 22. členom Ustave naj bi bilo sklicevanje Upravnega sodišča na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo na podlagi 65. člena ZZdrS, ki je prenehal veljati že z uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 105/12, 85/14, 95/14, 90/15, 102/15 in 72/19 – ZUJF). Razlaga Upravnega sodišča naj bi bila sporna tudi zato, ker naj del storitev, ki jih za pritožnika na podlagi podjemnih pogodb opravljajo drugi izvajalci zdravstvenih storitev, ne bi sodil v javno zdravstveno službo, saj se pri pritožniku opravljajo za plačilo. Omejitev sklepanja podjemnih pogodb za storitve, opravljene na trgu, naj bi kršila tudi drugi odstavek 14. člena Ustave, saj naj ne bi bilo razumnega razloga za neenako obravnavo izvajalcev tržnih zdravstvenih storitev. Na izvajalce tržnih zdravstvenih storitev, ki niso javni zavodi, naj se razlaga Upravnega sodišča ne bi nanašala. 

8. Pritožnik nasprotuje tudi stališču Upravnega sodišča, da so pogodbe, ki so sklenjene v nasprotju s 53.c členom ZZDej, z davčnega vidika neveljavne in se zato na podlagi drugega odstavka 74. člena ZDavP-2 obdavčijo po njihovi ugotovljeni ekonomski (gospodarski) vsebini, ne pa v skladu z njihovo pravno obliko. Pritožnik meni, da drugega odstavka 74. člena ZDavP-2 ni mogoče razlagati na način, da se (z davčnega vidika) neveljavni pravni posli obdavčujejo po njihovi ugotovljeni ekonomski (gospodarski) vsebini, pač pa kot določbo, ki zgolj določa, da civilnopravna (in ne davčna) neveljavnost sklenjenih pravnih poslov ne vpliva na obdavčenje. Stališče Upravnega sodišča naj bi nasprotovalo enotni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da se lahko sklenjeni pravni posli obdavčijo po njihovi ugotovljeni ekonomski (gospodarski) vsebini le, če je pred tem ugotovljeno, da gre bodisi za navidezne pravne posle v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 bodisi za zlorabo predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Upravno sodišče naj bi od te sodne prakse Vrhovnega sodišča neobrazloženo odstopilo, saj je sporne pravne posle obravnavalo po njihovi gospodarski (ekonomski) vsebini, pri tem pa sprejelo stališče, da niso navidezni, niti ni ugotovilo, da bi šlo za posle, ki pomenijo zlorabo. Stališče Upravnega sodišča, da se sklenjene podjemne pogodbe lahko presojajo po drugačni pravni vsebini brez ugotovitve o navideznosti pravnih poslov ali ugotovitve o zlorabi, naj bi bilo tudi tako očitno napačno, da naj bi kršilo 22. člen Ustave. 

9. Za primer, če bi Ustavno sodišče pritrdilo razlagi 53.c člena ZZDej, ki jo je sprejelo Upravno sodišče, pa pritožnik zatrjuje, da sklenjeni pravni posli niti niso bili neveljavni. Po njegovem mnenju bi se veljavnost pravnih poslov tudi z vidika obdavčitve pravnih poslov morala presojati po pravilih civilnega (pogodbenega) prava. To naj bi izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, da je treba navideznost pravnih poslov, ki je institut obligacijskega prava, tudi v davčnem pravu razumeti s pomočjo razlage, ki se je glede navideznih pravnih poslov oblikovala na civilnopravnem področju. Pritožnik opozarja na drugi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ), ki določa, da v primeru, ko je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Prepoved sklepanja pogodb za javne zdravstvene zavode iz 53.c člena ZZDej naj bi bila prepoved, ki je naložena zgolj eni stranki, zato naj sklenjene pogodbe ne bi bile neveljavne. Za te primere naj ZZDej tudi ne bi določal česa drugega. Zato pritožnik meni, da bi ga lahko zadele le posledice prekrška. Sklicuje se na 88. člen ZZDej, ki določa, da je sklenitev podjemne pogodbe v nasprotju s 53.c členom ZZDej prekršek. Stališče Upravnega sodišča, da je določen pravni posel neveljaven le z davčnega vidika, čeprav civilnopravno velja (ker sta stranki prevzeli obveznosti in pridobili pravice, ki so vsebina tega posla), naj bi po mnenju pritožnika kršilo načelo zakonitosti v davčnem pravu iz 147. člena Ustave in načelo usklajenosti pravnih aktov iz 2. člena Ustave. Upravno sodišče naj bi namreč isti pravni posel hkrati kvalificiralo kot civilnopravno veljavnega in kot davčno neveljavnega. Po pritožnikovem mnenju stališče, ki ločuje navadno in davčno neveljavnost, čeprav pravni sistem davčne neveljavnosti sploh ne ureja, ustvarja anomalijo v pravnem sistemu in je zato tudi očitno napačno. 

10. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo s sklepom senata št. Up-16/23 z dne 30. 9. 2024. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Ministrstvo za finance in Upravno sodišče. 

B. 

Splošno o obdavčitvi dohodkov in “davčni prekvalifikaciji” 

11. V obravnavani zadevi so bili pravni posli, ki jih je sklenil pritožnik, obdavčeni na način, ki ne ustreza njihovi pravni obliki in ne upošteva izrecne volje pogodbenih strank, da svoje pravne odnose uredijo v izbrani pravni obliki. Zaradi spoštovanja načela avtonomije pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava, ki je izhodiščno utemeljeno v splošni svobodi ravnanja, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave, varujeta pa jo tudi 33. in 74. člen Ustave, kot tudi zaradi pravne varnosti zavezancev za davek, ki jo zagotavlja 2. člen Ustave, in načela zakonitosti na področju obdavčevanja, ki ga zagotavlja 147. člen Ustave, morajo biti pravni posli obdavčeni v skladu z njihovo pravno obliko. Drugačna obdavčitev pravnih poslov, t. i. davčna prekvalifikacija, je zato dopustna zgolj v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Te primere taksativno določa 74. člen ZDavP-2, ki davčno prekvalifikacijo dopušča v naslednjih položajih: če je pravni posel neveljaven ali postane neveljaven (drugi odstavek), če je pravni posel navidezen (tretji odstavek) ali če se ugotovi izogibanje ali zloraba drugih predpisov, ki sta namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju (četrti odstavek). 

Presoja pogodb med pritožnikom in izvajalci zdravstvenih storitev, za katere so delali zdravniki, ki niso bili zaposleni pri pritožniku 

12. Davčno prekvalifikacijo pogodb, ki so jih kot izvajalci zdravstvenih storitev s pritožnikom sklenili gospodarski subjekti (d. o. o. in s. p.) in zasebni zdravstveni zavodi, je Upravno sodišče utemeljilo s sklicevanjem na prvi odstavek 53.c člena ZZDej, ki naj bi javnim zdravstvenim zavodom prepovedoval sklepanje pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev z gospodarskimi subjekti kot izvajalci zdravstvene dejavnosti. Glede na to naj bi bile sklenjene pogodbe z davčnega vidika neveljavne (kar je položaj, ki ga ureja drugi odstavek 74. člena ZDavP-2). Hkrati je Upravno sodišče ugotovilo, da pogodbe niso bile navidezne (kar je položaj, ki ga ureja tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), saj naj bi obe stranki na podlagi sklenjenih pogodb prevzeli obveznosti in pridobili pravice, ki so vsebina tega posla. Z vprašanjem, ali je morda šlo za pravne posle izogibanja ali zlorabe (kar je položaj, ki ga ureja četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa se Upravno sodišče niti ni ukvarjalo. 

13. Za odločitev v obravnavani zadevi je tako pomembno, da je Upravno sodišče potrdilo davčno prekvalifikacijo zgolj iz razloga, ki je določen v drugem odstavku 74. člena ZDavP-2, torej zaradi neveljavnosti pravnih poslov. Pritožnik uporabi drugega odstavka 74. člena ZDavP-2 nasprotuje z argumentom, da je stališče Upravnega sodišča o neveljavnosti sklenjenih pravnih poslov očitno napačno (22. člen Ustave), saj sedmi odstavek 53.c člena ZZDej sklepanje takšnih poslov izrecno dovoljuje. To določbo (sedmi odstavek 53.c člena ZZDej) naj bi Upravno sodišče povsem spregledalo. 

14. ZDavP-2 ne daje odgovora na vprašanje, kdaj je pravni posel neveljaven v smislu drugega odstavka 74. člena ZDavP-2. Ustavno sodišče, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je lahko pravni posel obligacijsko-pravno (civilnopravno) veljavno sklenjen in hkrati davčnopravno neveljaven, ugotavlja, da je v konkretnem primeru stališče Upravnega sodišča, po katerem so sporne pogodbe neveljavne zato, ker njihovo sklenitev javnemu zdravstvenemu zavodu prepoveduje 53.c člen ZZDej, premalo obrazloženo, ker se ne opredeli do sedmega odstavka 53.c člena ZZDej, ki (vsaj na prvi pogled) ureja in pritožniku dovoljuje sklepanje prav takšnih pogodb, kot so bile sklenjene v konkretnih primerih. 

15. Upravno sodišče je svoje razlogovanje in zaključek o neveljavnosti pravnih poslov, ki jih je sklepal pritožnik z gospodarskimi subjekti, oprlo zgolj na ugotovitev, da prvi odstavek 53.c člena ZZDej javnim zdravstvenim zavodom dovoljuje sklepanje podjemnih pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev zgolj z zdravniki kot zasebniki. Ker pa se kljub izrecnemu pritožnikovemu ugovoru v tej smeri ni opredelilo do vprašanja, ali smejo javni zdravstveni zavodi poslovne pogodbe o zagotavljanju zdravstvenih storitev z drugimi izvajalci zdravstvene dejavnosti sklepati tudi na podlagi sedmega odstavka 53.c člena ZZDej, je prekršilo 22. člen Ustave, ki zagotavlja pošteno sojenje. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Zahteva po obrazloženi sodni odločbi po eni strani izhaja iz pravice stranke do izjavljanja kot sestavnega dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki strankam zagotavlja, da se v postopkih pred sodišči in drugimi organi v kontradiktornem postopku izjavijo glede okoliščin, pomembnih za odločitev, ter podajo svoja pravna naziranja. Obveznost sodišča, ki logično izhaja iz te pravice stranke, je, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo. 

Presoja pogodb med pritožnikom in zasebnima zavodoma, za katera sta delali zdravnici, zaposleni pri pritožniku 

16. Upravno sodišče je (enako kot FURS) neveljavnost podjemnih pogodb, ki ju je pritožnik sklenil z zasebnima zdravstvenima zavodoma, preko katerih sta delo za pritožnika opravljali zdravnici, ki sta bili sicer redno zaposleni pri pritožniku, utemeljilo z dodatnim razlogom. Šesti odstavek 53.c člena ZZDej javnim zdravstvenim zavodom prepoveduje sklepanje podjemnih pogodb z lastnimi zaposlenimi (razen v določenih primerih, ki za konkretni primer niso relevantni), zato naj bi bila pogodba med zasebnima zdravstvenima zavodoma, preko katerih sta delo opravili zdravnici, in pritožnikom neveljavna. Upravno sodišče je posledično potrdilo ugotovitev FURS, da se izplačila za delo, ki sta ga na podlagi podjemnih pogodb opravili zdravnici, štejejo za dohodke iz delovnega razmerja v smislu 37. člena ZDoh-2. 

17. Upravno sodišče ob tem ni odgovorilo na pritožnikovo trditev, da sedmi odstavek 53.c člena ZZDej pritožniku dovoljuje sklepanje civilnopravne pogodbe z zasebnim zdravstvenim zavodom (pravno osebo). Pritožnikova navedba, da mu sedmi odstavek 53.c člena ZZDej dovoljuje skleniti pogodbo z zasebnim zdravstvenim zavodom, čeprav zanj delo opravlja pri pritožniku zaposlena zdravnica, ni niti neupoštevna niti očitno neutemeljena, saj je od te presoje odvisno, ali so bili posli (ne)veljavni. Upravno sodišče se do pomena sedmega odstavka 53.c člena ZZDej za veljavnost pritožnikovih pogodb z zasebnima zdravstvenima zavodoma, preko katerih sta delo opravili zdravnici, ni opredelilo, čeprav je (ne)veljavnost pogodb ključni razlog za davčno prekvalifikacijo. Iz navedenih razlogov je izpodbijana sodba Upravnega sodišča v neskladju s pritožnikovo ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave. 

18. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Glede na ugotovljeno kršitev se Ustavnemu sodišču z drugimi očitki pritožnika ni bilo treba ukvarjati. 

19. Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in sedmega odstavka 53.c člena ZZDej, prvega odstavka 53.c člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08 in 14/13) in 2. točke tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2. Ker je Ustavno sodišče ugodilo njegovi ustavni pritožbi, pobudnik za presojo izpodbijanih določb ne izkazuje pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka). 

Ustavno sodišče je odločilo soglasno.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Prejšnji teden so se mediji razpisali o samostojnem podjetniku »normirancu«, ki je v letu 2024 ustvaril 5,2 milijona prihodkov. Čeprav je plačal več kot en milijon evrov dohodnine, so se skoraj vsi ukvarjali s tem, kako je lahko normiranec in ne s tem koliko dohodnine je plačal. Namesto, da bi bili veseli, da je plačal toliko dohodnine in bi si želeli še več takšnih samostojnih podjetnikov, se ukvarjajo s tem, kako je to mogoče. Zaradi takšnega razmišljanja se lahko zgodi, da bodo odgovorni začeli razmišljati še o dodatnih popravkih pri obdavčitvi normiranih samostojnih podjetnikih. Nato pa je še dodatno olje na ogenj dolil predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, ki je med drugim povedal:

»Tukaj imamo sedaj seveda situacijo, ko se zaradi ugodne davčne obravnave tega sistema poslužujejo tudi tisti, za katere ta sistem seveda ni bil mišljen. V primerjavi recimo nekega mizarja, kjer je veliko materiala vloženega v delo in seveda ob ustvarjenem prometu gre velik del tega prometa za pokritje stroškov. Medtem, ko nekdo, ki dela iz pisarne, teh stroškov nima, obdavčena olajšava pa je enaka, to seveda ni pošteno.«

O tem, kaj je pošteno in kaj ni, bi lahko razpravljali. Tako na primer ni pošteno, da če v zakonu piše, da nekaj ni obdavčeno, da Furs to obdavči, ker meni, da ni pošteno, da ni obdavčeno. S takšnim razmišljanjem lahko pridemo le v davčno anarhijo, ko ni več pomembno, kaj piše v zakonu, temveč je pomembno, kako si zakon razlaga tisti, ki ima oblast.

Podatkov, ki jih je Furs posredoval medijem, sem se lotil na drug način, kot so to prejšnji teden počeli mediji. Ni mi pomembno, koliko je zaslužil določen posameznik, temveč me zanimajo povprečni podatki. Zanima me ali so v letu 2024 obstajale velike razlike med povprečnimi podatki po oddanih obračunih, med samostojnimi podjetniki posameznik, ki so vodili poslovne knjige in normiranci. Tako sem na podlagi posredovanih podatkov izračunal povprečni znesek prihodkov, povprečno davčno osnovo in povprečni plačani znesek dohodnine.

Kot je razvidno iz tabele znaša povprečen prihodek pri samostojnih podjetnikih posameznikih, ki so vodili poslovne knjige 121.421.14 evrov, pri normirancih pa 27.426,78 evrov.

Povprečna davčna osnova, ob upoštevanju pokrivanja izgub in ob upoštevanju drugih davčnih olajšav, ki jih lahko uveljavljajo samostojni podjetniki, ki vodijo poslovne knjige, znaša 9.364,88 evrov, pri normiranih s.p. pa 9.659,21 evrov. To pomeni, da normirani samostojni podjetniki imajo višjo povprečno davčno osnovo kot samostojni podjetniki, ki vodijo poslovne knjige.

Samostojni podjetniki posamezniki, ki vodijo poslovne knjig, so v povprečju plačali 1.414,55 evrov dohodnine, samostojni podjetniki »normiranci« pa 1.928,60 EUR, kar je v povprečju 514,05 evrov oziroma 36,34 % več.

Če pa pogledamo letne podatke, so samostojni podjetniki posamezniki plačali 85.788.437,00 evrov dohodnine, samostojni podjetniki posamezniki normiranci pa so plačali 171.938.639,00 evrov dohodnine, kar je 86.150.202,00 evrov oziroma dvakrat več.

Iz navedenih podatkov je razvidno, da samostojni podjetniki normiranci v proračun vplačajo več dohodnine, kot tisti samostojni podjetniki, ki vodijo poslovne knjige. Na podlagi navedenih podatkov lahko zaključimo, da ni bilo potrebe po spremembi obdavčitve pri samostojnih podjetnikih normirancih.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Tokrat ne bom veliko pisal, ampak bom zgolj povzel del odločbe Fursa (april 2025), s katero je Furs obdavčil prodajo lastnega poslovnega deleža in to kljub temu, da je šlo le za eno prodajo in kljub temu, da je bila prodaja izvedena v letu 2022, ko se prodaje lastnega poslovnega deleža niso obdavčevale kot dividenda. Furs v odločbi zapiše:

»Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini – Zdoh-2AA je bila ponovno dodana 6. točka četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini, ki pravi, da se kot dividende obdavčuje tudi izplačana vrednost delnic in deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic deležev družbe. Tako je veljalo že za davčni leti 2020 in 2021. Leta 2022 pa je bila z ZDoh-2Z določba 6. točke četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini črtana. Kot je že navedeno, pa je bila s spremembo ZDoh-2AA 6. točka ponovno dodana in se kot dividende, tako kot je veljalo že za leti 2020 in 2021, ponovno (od 1.1.2023 dalje) obdavčuje izplačana vrednost lastnih deležev.

 Od 01.01.2023 se prodaja lastnega deleža svojemu podjetju obravnava kot dividenda, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi moral zavezanec za davek od izplačanega zneska v višini 2.000.000,00 EUR obračunati davek po 25% stopnji v znesku 500.000,00 EUR. Družbenik je delež svojemu podjetju prodal dne 16.12.20222, zgolj z namenom, da se je izognil plačilu davčne obveznosti.«

Samo v vednost tistim, ki se ne spomnite več. Ko je leta 2012 prišlo do zvišanja stopnje dohodnine od dohodkov iz kapitala iz 20 % na 25 % (ZUJF, Uradni list RS 40/2012) so si nekateri davčni zavezanci pred iztekom leta 2012 izplačali dividende in jih obdavčili z 20 % dohodnino, ker so vedeli, da bo od 01.01.2013 dalje izplačilo dividend obdavčeno 25 %. Nekateri inšpektorji so nato v začetku leta 2013 želeli te izplačane dividende, ki so bile izplačane decembra 2012, obdavčiti po stopnji 25 %, ki je veljala od 01.01.2013, ker so trdili, da so se davčni zavezanci s tem izognili plačilu davka. Podobno kot je predhodno zapisano glede prodaje lastnega poslovnega deleža.

Zanima me, kako se počutite ob takšnem tolmačenju davčnih predpisov? A je to res potrebno?

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Do pred kratkim sem bil prepričan, da moramo davkoplačevalci in seveda tudi Furs spoštovati sodbe oziroma sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Potem pa mi generalni direktor Fursa v svojem dopisu zapiše, da temu ni tako in da se generalni direktor Fursa očitno sam odloča, kdaj in katero sodbo oziroma sklep Vrhovnega sodišča bo Furs spoštoval in katero ne. Njegova odločitev očitno gre v smeri, da Furs ne spoštuje tistih odločitev, ki so ugodne za davčne zavezance. V zadnjem času je bilo izdanih kar nekaj sodb in sklepov Vrhovnega sodišča, ki so bile/i ugodne/i za davčne zavezance. Zato smo vsi upali, da sedaj ne bo več težav in bo Furs spoštoval te sklepe in sodbe. V tem blogu se bom omejil na dve, ta trenutek najbolj aktualni odločitvi Vrhovnega sodišča in to:

• sodbo številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, ki se nanaša na delo samostojnih podjetnikov poameznikov, o čemer sem pisal v mojem blogu številka 251 z dne 25.03.2025 https://simic-partnerji.si/2025/03/25/furs-izgubil-se-pri-samostojnih-podjetnikih-251/ in
• sklep številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev, o čemer sem pisal v mojem blogu številka 240 z dne 04.11.2024 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/

Na podlagi teh dveh odločitev sem pričakoval, da bo Furs spremenil svoj način odločanja in bo spoštoval obe odločitvi Vrhovnega sodišča. Toda to se ni zgodilo.

Prodaja lastnih poslovnih deležev

Pri prodaji lastnih poslovnih deležev, kljub temu, da je šlo za eno prodajo lastnega poslovnega deleža oziroma za en pravni posel, ki je bila izvedena v letu 2022, ko so se prodaje lastnih poslovnih deležev obdavčevale kot prodaja kapitala in ne kot prikrito izplačilo dobička oziroma dividenda, Furs kljub temu v nekaterih primerih še zmeraj odloča v nasprotju z zakonodajo in odločitvijo Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v 16. do 19. točki obrazložitve sklepa številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve). Ob tem pa je poudarilo, da to ne izključuje možnosti, da bo pravni posel nakupa lastnega poslovnega deleža del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju (27. tč. obrazložitve).

18. Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022, kjer je pojasnilo, da sama okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 (23. tč. obrazložitve). Tudi v tej sodbi pa je izpostavilo, da bi določene objektivne okoliščine lahko kazale na to, da je bil navedeni pravni posel del širšega, sicer vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki pa bi lahko pomenil zlorabo predpisov in s tem podlago za zaključek o drugačnem obdavčenju na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP‑2 (25. in 26. tč. obrazložitve).«

Čeprav je navedeni sklep Vrhovnega sodišča jasen in nedvoumen, ga Furs oziroma nekateri inšpektorji Fursa ne spoštujejo in kljub temu izdajajo odločbe, s katerimi prodajo lastnega poslovnega deleža, ki je izvedena kot en pravni posel in to v letu 2022, ko so prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile obdavčene kot dividenda, le-te obdavčujejo kot dividendo. Ob tem o davčnih zavezancev zahtevajo obrazložitve za dejanja, ki niso bila prepovedana. Kot, da bi živeli v državi, kjer pravila ne veljajo, temveč si odvisen od dobre v državnega uradnika. Zato se v tovrstnih primerih utemeljeno zastavlja vprašanje, ali v primeru tovrstnih odločb Fursa, ki jih izdajajo nekateri finančni inšpektorji, ki so pri svojem delu samostojni, ne gre za sum storitve kaznivega dejanja »nevestnega dela v službi«, in to po 258. členu veljavnega Kazenskega zakonika, ki glasi:

»Uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.«

Delo samostojnih podjetnikov posameznikov

V zvezi z delom samostojnih podjetnikov posameznikov, ki na podlagi pogodbe opravljajo storitve za več naročnikov, je Furs 21.08.2024 izdal pojasnilo številka DT 061-307/2024-1, ki se nanaša na »Davčna tveganja in nepravilnosti pri pogodbenih razmerjih s samostojnimi podjetniki v zdravstvu«. Utemeljeno se lahko vprašamo zakaj se je Furs odločil samo za davčne preglede v zdravstvu, ne pa tudi v drugih dejavnosti. Tako je Furs začel dokaj veliko število davčnih pregledov pri zdravnikih in medicinskih centrih. Ves čas sem trdil, da so samostojni podjetniki pri svojem delu samostojni in neodvisni.

Na srečo smo v zvezi z delom samostojnih podjetnikov dočakali sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713, ki je potrdilo, da je postopanje Fursa napačno. V jedru sodbe je Vrhovno sodišče zapisalo:

»Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

Nadalje je Vrhovno  sodišče v 16., 18., 23., 24 in 25. točki sodbe zapisalo:

»16. Iz navedenih stališč izhaja, da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi uvodnih (splošnih) določb in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom, da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji sicer ne bi pripadala (neupravičena korist). Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). 

18. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi. 

23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno. 

24. Zakon o delovnih razmerjih namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena). 

25. Iz teh določb izhaja, da je delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene pravne posledice – ne glede obstoja delovnega razmerja v preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni zavezanec nedovoljeno izogniti.«

Poziv Fursu, da naj spoštuje odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

Glede na to, da bila 29.01.2025 izdana sodba Vrhovnega sodišča številka X Ips 11/2024, sem 24.02.2025 generalnemu direktorju Fursa poslal dopis, v kateri te sodbe nisem omenjal. V dopisu sem zapisal:

»Finančna uprava Republike Slovenije (Furs) v zadnjih mesecih pospešeno opravlja davčno inšpekcijske nadzore v zasebnih medicinskih centrih in to z namenom obdavčitve dela samostojnih podjetnikov posameznikov (zdravnikov) za te zasebne medicinske centre. Tako opažam, da finančni inšpektorji v davčno inšpekcijskih nadzorih dokazujejo, da so določeni samostojni podjetniki posamezniki (zdravniki), ki so opravljali zdravstvene storitve za različne medicinske centre, te storitve opravljali v odvisnem razmerju, čeprav to ne drži. Določitev odvisnega razmerja je v pristojnosti delovno-pravne zakonodaje in tako je v definicija odvisnega razmerja podana v 213. členu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, v katerem je določeno:

(1) Ekonomsko odvisna oseba je samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev.

 (2) Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika.

Navedeno pomeni, da davčni organ ne more odločati mimo teh določb, ki so primarne za ugotavljanje odvisnega ali neodvisnega razmerja. Res je, da je v tretjem odstavku 35. člena

Zakona o dohodnini določeno:

(3) Za odvisno pogodbeno razmerje se šteje:

 1. delovno razmerje in

2. vsako drugo pogodbeno razmerje, ki glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, načina opravljanja dela ali storitev, plačila za opravljeno delo ali storitev, zagotavljanja sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev in drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo,

toda te določbe pridejo v poštev šele, ko se v skladu z zakonom o delovnih razmerjih ugotovi ali gre za ekonomsko odvisnost oziroma odvisno razmerje.

Zato še enkrat poudarjam, da davčni organ ne more mimo določb zakona o delovnih razmerjih, ki je primaren zakon za ugotavljanje (ne)odvisnega razmerja. Davčni organ nima te pristojnosti. Na podlagi navedenega pričakujem, da bo davčni organ pri izvajanju davčno inšpekcijskih nadzorov, odvisno oziroma neodvisno razmerje ugotavljal po jasnih in nedvoumnih določbah 213. člena veljavnega Zakona o delovnih razmerji.

Poleg tega pa še predlagam, da Generalni finančni urad predlaga vladi, da zaradi neskladnosti določb tretjega odstavka 35. člena Zakona o dohodnini s primarnimi določbami 213. člena Zakonom o delovnih razmerjih, predloži to zadevo v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj ugotovi ali je 80 odstotkov prihodkov od istega naročnika (213. člena Zakona o delovnih razmerjih) nujna predpostavka za ugotavljanje odvisnega razmerja, saj menimo, da gre v konkretnem primeru gre za kršenje Ustave Republike Slovenije.

Na podlagi navedenega me zanima, na podlagi katerega zakona oziroma predpisa davčni organ ugotavlja obstoj odvisnega, če tega ne ugotavlja na podlagi Zakona o delovnih razmerjih in kje je zakonska podlaga za to.«

Dne 21.03.2025 sem prejel dopis/odgovor generalnega direktorja Fursa, ki mi ni odgovoril na moje zastavljena vprašanja, zaradi tega sem mu še isti dan vrnil njegov odgovor in sem ga prosil, da pri pripravi odgovora upoštevajo tudi sodbo Vrhovnega sodišča številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025.

Tako sem v začetku aprila 2005 prejel odgovor generalnega direktorja Fursa Petra Gruma, ki je v svojem odgovoru med drugim zapisal:

»Vrhovno sodišče odloča na podlagi konkretnega primera in ugotovljenega dejanskega stanja. Sodba na katero se sklicujete, ne pomeni splošnega pravila, temveč je uporaba njenega stališča mogoča le v primerih s podobnimi okoliščinami in ob uporabi istih pravnih podlag, v konkretnem primeru 1. odstavka 37. člena Zakona o dohodnini.«

Na koncu svojega dopisa pa je generalni direktor Fursa še zapisal:

»Na tem mestu želimo izpostaviti, da sodna praksa (tudi V sklep številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev, o čemer sem pisal v mojem rhovnega sodišča) v Republiki Sloveniji, ne glede na morebitne težnje k drugačni ureditvi, ni pravni vir, na katerega je moč opreti izdajo upravne odločbe, oziroma povedano drugače, sodna praksa ne more biti materialna podlaga odločbi izdani v upravnem postopku. Vsekakor pa Finančna uprava RS tekoče spremlja sodno prakso in jo ustrezno upošteva pri svojem delu.«

Ker se nisem strinjal z odgovorom generalnega direktorja Fursa, sem na Vrhovno sodišče Republike Slovenije poslal dopis s prošnjo, da mi odgovorijo, ali Furs mora spoštovati sodbe Vrhovnega sodišča. Ali pa je Fursu prepuščeno, da upošteva le tiste sodbe, ki njemu ustrezajo

Zadnji dan aprila 2025 sem prejel odgovor Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v svojem odgovoru zapisalo:

»O pomenu sodne prakse, dometa precedensa, je veliko napisanega, tako v odločbah Ustavnega sodišča kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter v pravni literaturi.

 Precedenčna vloga Vrhovnega sodišča se ne izčrpa v rešitvi konkretnih primerov, ampak je vloga Vrhovnega sodišča prav v tem, da se ob manjšem številu odločitev začrta in postavi pravno zavezujoča smer odločanja v bodoči sodni in upravni praksi.

 Načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije določa, da so vsi pred zakonom enaki. To načelo zavezuje organe državne oblasti, ne samo zakonodajalca in sodišča, temveč tudi izvršno vejo oblasti, da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, razen če obstajajo za razlikovanje razumni in stvarni razlogi (na primer razlogi v 5. točki odločbe ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1802/08-17 z dne 16.12.2009). Ustava Republike Slovenije v 22. členu določa vsakomur enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.«

Tekst 5. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1802/08-17 z dne 16.12.2009 glasi:

»5. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Načelo enakosti je ena od temeljnih ustavnih načel, ki pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). To načelo zavezuje organe državne oblasti – ne samo zakonodajalca, pač pa tudi izvršilno in sodno vejo oblasti – da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, različne pa različno, razen če obstajajo za razlikovanje (oziroma enačenje) razumni in stvarni razlogi. Tudi na področju uporabe prava zato velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oziroma za enako obravnavanje. Sodišča materialnopravnih določb veljavnih predpisov (tudi ratificiranih mednarodnih pogodb) ne smejo razlagati na način, ki je v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji pravico do enakosti pred zakonom večkrat uporabilo kot merilo za presojo izpodbijanih posamičnih aktov.«

Na podlagi vsega do sedaj navedenega je nesporno jasno, da Furs mora spoštovati sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, saj gre pri delu samostojnih podjetnikov posameznikov za svoje naročnike, za identične primere. Prav tako mora spoštovati tudi sklep Vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodaje lastnih poslovnih deležev.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj na vse to poreče minister za finance in kako minister za finance ocenjuje tovrstno delo generalnega direktorja Fursa.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V blogu številka 238, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«, z dne 25.10.2024, sem zapisal:

»Kot je bilo opaziti, se je v Sloveniji organizirala skupina posameznikov, ki je zoper zdravnike in njihovo popoldansko delo sprožila pravo vojno in v tem razmišljanju jim očitno sledi tudi država in mediji.

Tako je Furs 21.08.2024 izdal pojasnilo številka DT 061-307/2024-1, ki se nanaša na »Davčna tveganja in nepravilnosti pri pogodbenih razmerjih s samostojnimi podjetniki v zdravstvu«. Moja prvo vprašanje je bilo, zakaj se to pojasnilo nanaša samo na samostojne podjetnike v zdravstvu in ne na splošno na vse samostojne podjetnike? Zato me ne bo nihče prepričal, da to pojasnilo ni del borbe proti zdravnikom, ki delajo več, saj so ga objavili sredi največje vojne ministrstva za zdravje in s tem vlade, zoper navedene zdravnike. To je zoper zdravnike, ki so pripravljeni delati več, ob tem nekaj zaslužiti in seveda plačati davke in prispevke.

V šestem odstavku 3. člena ZGD-1 je določeno, da je samostojni podjetnik po tem zakonu fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Status podjetnika je podrobneje urejen v 71. do 75. členu ZGD-1. V prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije je določeno, da je gospodarska pobuda svobodna. Torej, zakaj potem groziti le eni dejavnosti v Sloveniji.

Furs je v svojem pojasnilu med drugim zapisal:

»Finančna uprava razpolaga s podatki, iz katerih izhaja, da številni zdravniki, ki so sicer v delovnem razmerju pri različnih delodajalcih (najpogosteje javnih zavodih), opravljajo dejavnost s področja zdravstva kot samostojni podjetniki tudi pri drugih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Glede na ugotovljeno vas želimo obvestiti o nekaterih ključnih vidikih samostojnosti in neodvisnosti pri opravljanju dejavnosti. Zdravniki, ki delujejo v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika in ustanove oziroma druge samostojne pravne osebe, morajo poznati zakonska določila, ki urejajo to področje.

Opozoriti je treba, da odvisno razmerje ni zgolj razmerje, ki izpolnjuje elemente delovnega razmerja, temveč tudi vsako drugo pogodbeno razmerje, ki skladno z drugim odstavkom 35. člena zakona o dohodnini – Zdoh-2 kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo in se presoja v zvezi z naslednjimi elementi:

• glede nadzora in navodil v zvezi z opravljanjem dela in storitev,
• načina opravljanja dela in storitev,
• prevzema poslovnih in finančnih tveganj,
• prevzemanja odgovornosti za opravljeno delo,
• plačilo za opravljeno delo ali storitev,
• zagotavljanje sredstev in pogojev za opravljanje dela in storitev in
• drugih pravic ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca.

V okviru doseganja dohodka iz dejavnosti se presojata neodvisnost in samostojnost kot elementa opravljanja podjetniške, kmetijske ali poklicne dejavnosti skladno s 46. členom ZDoh-2. Za dohodek iz dejavnosti po poglavju III.3. ZDoh-2 se skladno s 46. členom tega zakona šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti.«

Nato pa v naslednjem odstavku Furs zagrozi vsem tistim, ki bodo sklepali pogodbe z zdravniki, ki imajo status samostojnega podjetnika in navede, da na tem področju prihaja do nepravilnih opredelitev ter s tem neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti. Ne vem, kako lahko prihaja do neupravičenega zniževanja davčnih obveznosti, če je status samostojnega podjetnika predviden z ZGD-1 in če je obdavčitev samostojnega podjetnika urejena v davčnih zakonih. Če postopam v skladu z veljavno zakonodajo, potem ni možno govoriti, da postopam nepravilno.

Vsi primeri, ki jih imam v mislih, ko pri zdravnikih zagovarjam status samostojnega podjetnika, gre za primere, ko zdravnik dela za več naročnikov. Ne poznam primera, da bi zdravnik samostojni podjetnik, ki je redno zaposlen v neki zdravstveni ustanovi (javni ali zasebni) popoldne delal za samo enega naročnika. Če bi zdravnik delal za samo enega naročnika je za naročnika prav gotovo ugodneje, da zdravnika redno zaposli, kot da dela za njega kot samostojni podjetnik.«

Tako se je Furs konec leta 2024 in v začetku letošnjega leta zagnal v davčne preglede zasebnih medicinskih centrov, ki so imeli sklenjene pogodbe z zdravniki, ki so imeli status samostojnega podjetnika. Začetih je bilo kar nekaj davčnih pregledov, sledila so množična zasliševanja zdravstvenega osebja, ki so imeli status samostojnega podjetnika in so delali za navedene medicinske centre. V tej zagnanosti izvajanja davčnih pregledov zasebnih medicinskih centrov, se ne morem znebiti občutka, da gre za naročene davčne preglede, saj se na ta način država najlažje vrši pritiske na zasebne medicinske centre. Očitno ni pomembno, da pacienti pridejo hitro na vrsto in so deležni ustreznega zdravljenja, temveč je pomembno, kdo je močnejši v tej vojni. Zato država svojo moč kaže v obliki davčnih pregledov in nasilnem določanju odvisnega razmerja, čeprav je določbe o odvisnem in neodvisnem razmerju razumeti kot pravico delavca oziroma izvajalca storitev. Če on želi, jo lahko izkoristi. Furs sem opozarjal na moje stališče, da je edino ministrstvo za delo pristojno za ugotavljanje odvisnega ali neodvisnega razmerja in da gre za predhodno vprašanje. Furs mi je gladko odgovoril, da nimam prav.

Sedaj smo tudi v zvezi z delom samostojnih podjetnikov dočakali sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna številka X Ips 11/2024 z dne 29.01.2025, ki je potrdilo, da je postopanje Fursa napačno. V jedru sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

Tako je sodišče v 16., 18., 23., 24 in 25. točki sodbe zapisalo:

»16. Iz navedenih stališč izhaja, da davčni organ ugotavljanja zlorabe ne sme opreti na presojo, da bi davčni zavezanec s plačnikom davka lahko sklenil drugačno pogodbo (za opravljanje dela), táko, na podlagi katere bi lahko bili odmerjeni višji davki in prispevki za socialno varnost od dejansko obračunanih in plačanih, saj je treba pri presoji zlorabe izhajati iz obstoječega dejanskega stanja in na tej podlagi ugotavljati kumulativni obstoj objektivnega in subjektivnega vidika zlorabe. Objektivni element se nanaša na vprašanje, ali z vzpostavitvijo dejstev oziroma okoliščin, ki so na podlagi določb predpisa sicer formalno dopustna, ni ali ne bo dosežen cilj oziroma namen tega predpisa (ta je v zakonu običajno ugotovljiv na podlagi uvodnih (splošnih) določb in zakonodajnega gradiva), subjektivni element pa na to, ali je stranka navedene okoliščine ustvarila umetno, to je samo z namenom, da uresniči lastno korist (da doseže čim nižjo obdavčitev), ki ji sicer ne bi pripadala (neupravičena korist). Za zlorabo torej ne gre, če sklenjeni pravni posli formalnopravno ne izpolnjujejo vseh predpisanih pogojev, lahko pa gre za neveljavne ali za navidezne pravne posle (drugi in tretji odstavek 74. člena ZDavP-2).

 18. Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.

23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.

24. Zakon o delovnih razmerjih namreč opredeljuje delovno razmerje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen). Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena).

25. Iz teh določb izhaja, da je delovno razmerje dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo. V prid temu stališču govori tudi okoliščina, da za davčnega zavezanca samo na podlagi obdavčitve plačnika davka (revidentke) ne nastanejo nobene pravne posledice – ne glede obstoja delovnega razmerja v preteklosti ne v smislu koristi, izvirajočih iz tako plačanih davkov in prispevkov. Zato lahko davčni organ po tem, ko ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje po 74. členu ZDavP-2, dohodek obdavči bodisi kot dohodek iz zaposlitve, prejet na podlagi drugega odvisnega pogodbenega razmerja (2. točka tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2), bodisi kot drugo vrsto dohodka iz ZDoh-2, upoštevaje okoliščine, ki utemeljujejo, kateri obdavčitvi se je želel davčni zavezanec nedovoljeno izogniti.«

Na podlagi predstavljene sodbe lahko zaključimo, da ni nič narobe, če zdravniki, kot samostojni podjetniki, sklenejo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zasebnimi medicinskimi centri. Status samostojnega podjetnika je urejen v zakonu o gospodarskih družbah in pomeni samostojno opravljanje dejavnosti na trgu. Zaradi tega menim, da je nastopil čas, da Furs vsem tistim, pri katerih je izdal sklepe o uvedbi davčnega pregleda, sedaj izda sklepe o ustavitvi postopka, se vsem udeleženim opraviči za nepravilno postopanje ter jim povrne vse stroške, ki so jih imeli zaradi neupravičeno uvedenih davčnih pregledov.

Za konec še moje razmišljanje o tem, da Furs ne sme biti organ, katerega se lahko uporabi ali celo zlorabi za doseganje določenih političnih točk, kot je to danes zatiranje zasebnega zdravstva in kaznovanje pridnih zdravnikov, ki želijo delati več.

Ob vsem tem pa ne morem mimo navedbe ministrice za zdravje, ki je objavljena na https://www.rtvslo.si/zdravje/beovic-moramo-opozoriti-na-verjetne-posledice-zakona-prevolnik-rupel-podrocje-mora-biti-urejeno/740419, ki kaže na namen države na področju zasebnega zdravstva.

»Opozorila o odhodih zdravnikov zaradi uveljavitve predloga novele na ministrstvu jemljejo resno, je ob robu seje DZ-ja medijem povedala ministrica za zdravje. A ob tem vztraja, da mora biti področje urejeno zakonito, ker “se dogajajo napotitve iz javnega v zasebni sektor, kar vemo vsi že dolga leta”.«

Ministrico za zdravje bi vprašal, kako bi ona postopala, če bi bila zdravnica v javni bolnišnici in bi zelo bolnega pacienta naročila na pregled ali poseg čez tri leta. Ta bi jo v joku prosil, če lahko pride prej na vrsto, oziroma naj mu pove, kje bi prišel prej na vrsto, saj ima samo eno življenje, ker ima družino, za katero skrbi in da želi še živeti. Ali bi mu hladno odgovorila, vidimo se čez tri leta, ali pa bi mu povedala, da v tem in tem zasebnem medicinskem centru lahko pride na vrsto v enem tednu. Kaj bi izbrali vi, če bi bili ta pacient?

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Kmalu bodo minila tri leta od kar nam sedanja vlada obljublja davčno reformo. Vse, kar se je zgodilo v tem času, je bila ukinitev za davkoplačevalce dobre davčne reforme prejšnje vlade, nenehne obljube o davčni reformi in napovedana visoka obdavčitev stanovanjskih nepremičnih in stavbnih zemljišč.

Zaradi te pasivnosti na področju davkov, zaradi vedno več fizičnih in pravnih oseb, ki zapuščajo Slovenijo oziroma zaradi primerov, ko pravne osebe sedeže svojih uprav selijo v druge države, sem pripravil predlog možne davčne reforme. Gre za spremembe, ki bi po mojem mnenju pozitivno vplivale na gospodarsko klimo, lahko bi prispevala k dodatni rasti BDP in ob svoji stalnosti bi povrnile zaupanje tujih vlagatelje v stabilno davčno in poslovno okolje v Sloveniji. Moje predloge prestavljam v nadaljevanju.

Dohodnina

Pri dohodnini predlagam naslednje spremembe:

• splošna dohodninska davčna olajšava naj znaša 8.000,00 EUR, namesto sedanje 5.000,00 EUR,
• dohodninska olajšava za zavezance do dopolnjenega 29. leta naj znaša 2.000,00 EUR, namesto sedanjih 1.367,60 EUR,
• dohodninska olajšava za zavezance po dopolnjenem 70. letu naj znaša 2.000,00 EUR, namesto sedanjih 1.578,00 EUR,
• najnižja stopnja dohodnine naj se iz sedanjih 16 % zniža na 10 %,
• najvišja stopnja dohodnine naj se iz sedanjih 50 % zniža na 40 %,
• uvede naj se šesti dohodninski razred za davčno osnovo nad 1.000.000,00 EUR in to z davčno stopnjo 10 %,
• dohodninska lestvica naj izgleda tako:

• dohodki iz naslova najemnin naj bodo obdavčeni s stopnjo 15 %,
• dohodki iz naslova kapitalskih dobičkov, obresti, dividende in izvedenih finančnih inštrumentov naj se obdavčijo s stopnjo 20 %,
• udeležba zaposlenih pri dobičku družbe naj se obdavči s stopnjo 25 %, brez kakršnih koli drugih pogojev, omejitev ali shem,
• časovna omejitev za neobdavčene kapitalske dobičke (nepremičnine, deleži, delnice in tudi izvedeni finančni inštrumenti) naj se iz sedanjih 15 oziroma 20 let (pri izvedenih finančnih inštrumentih) zniža na 10 let in to brez stopničastega zmanjševanja obdavčitev vsakih 5 let,
• pri normiranih s.p., ki so obvezno zavarovani na podlagi samozaposlitve najmanj šest mesecev, naj bo meja za normirani s.p. 100.000,00 EUR prihodkov, normirani odhodki naj znašajo 60 % za vseh 100.000,00 EUR in stopnja obdavčitve naj bo 20 %, pri vseh ostalih normiranih s.p. pa naj bo meja na 50.000,00 EUR, normirani odhodki naj znašajo 60 % za vseh 50.000,00 EUR in stopnja obdavčitve 20 %.

Vse ostale zadeve v zakonu o dohodnini naj se ravno tako preverijo in po potrebi dopolnijo oziroma spremenijo.  Prav gotov je spremembe potrebna določba o pokrivanju izgube, ki je sedaj omejena na pet let. Menim, da je to omejitev potrebno ukinit, saj izguba ni ugodnost, temveč ovira v poslovanju, ki je posledica različnih razlogov, na kateri davčni zavezanec praviloma ne more vplivati

Obdavčitev pravnih oseb

 Pri obdavčitvi pravnih oseb predlagam, da se stopnja obdavčitve iz sedanjih 22 % zniža na 15 %, kar je tudi bil končni cilj zadnje velike davčne reforme iz leta 2006. Takrat smo uzakonili postopno znižanje obdavčitve pravnih oseb iz takratnih 25 % na 15 %. Tako se je davčna stopnja postopoma zniževala do 17 %, nato se je najprej zvišala na 19 % in nato na 22 %, kar naj bi veljalo do vključno leta 2028.

Vse ostale zadeve v zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb naj se ravno tako preverijo in po potrebi dopolnijo oziroma spremenijo. Prav gotov je spremembe potrebna določba o pokrivanju izgube, ki je sedaj omejena na pet let. Menim, da je to omejitev potrebno ukinit, saj izguba ni ugodnost, temveč ovira v poslovanju, ki je posledica različnih razlogov, na kateri davčni zavezanec praviloma ne more vplivati

Obdavčitev unovčenja virtualnih valut

Zaradi kompleksnosti ugotavljanja ustvarjenih dobičkov pri nakupu in prodaji virtualnih valut predlagam, da se uporabijo določbe leta 2022 pripravljenega predloga Zakona o debirokratizaciji obdavčitve unovčenja virtualnih valut (ZDUOVV), katerega smo takrat pripravili v Strateškem svetu za debirokratizacijo. Zakon je imel samo 19. členov. Predlagana je bilo, da se davek plačuje od vrednosti unovčenih virtualnih valut, ki je dosežena v davčnem letu. Za unovčenje se je štel priliv na transakcijski račun imetnika virtualne valute. Predvidena je bila 5 % stopnja davka od unovčenega zneska. Za unovčenja do 10.000,00 EUR je bila predvidena oprostitev. V primeru izgube pri unovčenju virtualnih valut bi davčni zavezanec lahko dokazoval izgubo z vložitvijo napovedi.

Ta zakon je prejšnja vlada posredovala državnemu zboru v sprejem, vendar je zmanjkalo časa, sedanja vlada pa je zaključila postopek sprejemanja tega zakona  https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/jY_BCoJAFEW_xYVb31OxrJ0SGGMRapLNJjSmUVBHximhr09oVZT4dvdyzoUHFDKgbf6oeK4q0eb1mM90cSGr0CNhYGLgBC5Gx_AQk62Prr-E0xdgxQ5GG8vfJ2hjkphA5_j45zyc508AdHqeAOW1KN6vem1huxyoZDcmmTTucqxLpbp-raOOwzAYXAheM-MqGh1_KaXoFWSfJHRNmmbPHTt5mvYCc9LReA!!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=C1257A70003EE6A1C1258870003BF056&db=kon_zak&mandat=IX

 Obdavčitev premoženja

Predlagam, da se premoženje (premično in nepremično) obdavči po stopnji 0,2 %, s tem, da se določi znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve. Predlagam znesek 200.000,00 EUR, ki pa se po opravljenih izračunih lahko zviša na 250.000,00 ali 300.000,00 EUR. Ta davek bi bil prihodek občin.

Z uvedbo zakona o obdavčitvi premoženja bi prenehali veljati predpisi o obdavčitvi nepremičnin z NUSZ, zakon obdavčitev plovil in zakon o davku od premoženja.

 Socialni prispevki

Predlagam, da se pri socialnih prispevkih ne posega v obstoječe stopnje, saj bi to lahko pomenilo zmanjšanje pravic ali pa prenos manjkajočih sredstev iz ostalih vrst davkov. Smiselno bi bilo uvesti omejitev obračunavanja socialnih prispevkov (socialna kapica) tudi za zaposlene. Ta meja naj se določi v višini  najvišje možne zavarovalne osnove, ki pri samozaposlenih trenutno znaša 8.382,22 EUR, kar si lahko ogledate na  https://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/prispevki_za_socialno_varnost/osnove_za_placilo_ter_zneski_prispevkov_za_socialno_varnost/

 Davek na dodano vrednost

Ker se bodo, zaradi predhodno predlaganih znižanj davčnih stopenj, znižali davčni prihodki v državni proračun, predlagam zvišanje stopnje DDV in to splošne stopnje iz sedanjih 22 % na 24 ali 25 % in znižane stopnje 9,5 % na 10,0 %. Ocenjujem, da glede na predlagana znižanja obdavčitve fizičnih osebe, predlagano zvišanje stopnje DDV ne bo imelo negativne posledice na njihove dohodke.

Davčni postopek

Potrebno je posodobiti zakon o davčnem postopku in davčnim zavezancem dodeliti več pravic. Prav tako je potrebno razmisliti ali v zakon o davčnem postopku vnesti določbe o odgovornosti finančnih uradnikov, ki davčnim zavezancem izdajajo nezakonite odločbe o odmeri davka.

Zakon o finančni upravi

V zakonu o finančni upravi je potrebno uvesti odgovornost finančnih uradnikov za nespoštovanje sodb sodišč, kot tudi odgovornost za izdajo nezakonitih odločb. Prav tako je potrebno omejiti mandate direktorjev finančnih uradov na štiri leta, z možnostjo ponovnega imenovanja. Tovrstno ureditev je že sprejela prejšnja vlada, sedanja vlada pa jo je odpravila, kar pomeni, da direktorji finančnih uradov nimajo več mandata.

Glede na reorganizacije pri poslovanju finančne uprave, ko se uvajajo posebni oddelki za specializirana področja dela po posameznih finančnih uradih, gre za tako imenovane  kompetenčne centre. Z uvedbo teh kompetenčnih centrov finančni uradi izgubljajo svoj pomen, saj v svojih sestavi nimajo več vseh funkcij dela, kot so jih imeli prej in s tem v bistvu postajajo izpostave Generalnega finančnega urad.

 Davek na finančne storitve

V zakonu o davku na finančne storitve je potrebno odpraviti večkratno obdavčenje storitve zavarovalnih posrednikov in zastopnikov.

Davčni zakoni

Potrebno je pripraviti nove oziroma prečiščene in preštevilčene tekste davčnih zakonov, saj so vse spremembe v zadnjih letih povzročile nepreglednost pri teh davčnih zakonih.

Predlagam, da se v obdavčitev dediščin in daril ne posega.

Delo upokojencev

Predlagam, da se upokojencem, ki so izpolnili pogoje za upokojitev in želijo delati še naprej, omogoči prejemanje celotne pokojnine, ne pa le sedanjih 40 % (prva tri leta po izpolnitvi pogojev za upokojitev). Prav tako jim je potrebno omogočiti, da so še naprej lahko direktorji v pravnih osebah in da zaradi tega ne izgubijo pokojnine.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Pred nekaj dnevi smo na Linkedinu zasledili zapis samohvale generalnega direktorja Fursa na temo prodaje lastnih poslovnih deležev. Tako je zapisal:

»Zadnje čase sem malo zanemaril Linkedin, tole pa je tema, ki jo moram izpostaviti – odkupi lastnih deležev. 👇

 Za kaj gre? Predstavljajte si, da ima vaša družba dobiček, ki pa si ga nočete izplačati, ker bi od tega plačali 25% davka. Zato se kot družbenik raje dogovorite z družbo (ki jo lastniško in upravljavsko obvladujete), da z denarjem, ki bi si ga sicer izplačali kot dobiček, družba od vas odkupi del lastniškega deleža? Znanstvena fantastika? Družba je lahko lastnik sama sebe? Ja, ZGD to omogoča.

 Z vidika davkov to pomeni, da plačate dohodnino od kapitalskega dobička, kjer stopnja po 15 letih lastništva znaša 0%. Med 0% in 25% je pa kar velika razlika, kajne?

 Vendar to, da je posel formalno z vidika ZGD-ja speljan pravilno, ne pomeni, da se tak posel tudi za davčne namene obravnava tako, če v resnici tak posel nima ekonomske vsebine oz. je umeten konstrukt, kot se je v sklepu X Ips 4/2024 izrazilo Vrhovno sodišče.

 Zakaj zdaj pišem o tem?⁉️

 Ker smo pred nekaj dnevi dobili sodbo Upravnega sodišča, ki je v ponovljenem postopku glede na napotila Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 4/2024 (FURS je na Vrhovno sodišče uspešno vložil revizijo zoper sodbo upravnega sodišča) dopolnilo postopek, zavrnilo tožbo zavezanca in odločilo, da je bil glavni namen transakcij odkupa lastnih deležev in njihovega umika davčni prihranek in da gre zato za davčno zlorabo. 💪

 Sodišče je ugotovilo, da sta družbenika d.o.o.-ja v treh zaporednih letih s to družbo sklenila tri pravne posle odkupa lastnih deležev, s katerimi je družba pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa sta v zameno prejela kupnino iz preteklih nerazporejenih dobičkov družbe. Družbenika sta nato lastne poslovne deleže v naslednjem letu umaknila, s tem pa ponovno dosegla enak delež v družbi, kot je bil pred izvedenim odkupom lastnih deležev.

 V okviru davčnega izogibanja je Upravno sodišče presojalo, ali obstojijo razumni poslovni razlogi za omenjene transakcije ali pa so davčni razlogi glavni namen izvedenih transakcij. Zavezanec je zatrjeval, da so omenjeni pravni posli del postopne likvidacije družbe, česar pa po stališču sodišča ni uspel dokazati. Ekonomski učinek, ki je nastal po izvedbi opisanih pravnih poslov, je tako izplačilo dohodka družbe družbenikoma, katero sta formalno izvedla na način prodaje poslovnega deleža, ter tako dosegla neobdavčeno izplačilo omenjenega dohodka. Zaradi umika poslovnega deleža sta družbenika družbe ohranila svoj poslovni delež v bistveno podobnem delu kot pred izvedbo omenjenih transakcij. Njun položaj do družbe se torej ni spremenil.

 Zavezanec in družbenika so se s tako skrbno oblikovano umetno shemo skušali izogniti plačilu davka v višini 901.963,05 evra.«

Ob tem pa ni zapisal, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve).«

 Zakaj generalni direktor Fursa izpostavlja primer, v katerem je davčni zavezanec opravil tri prodaje lastnega poslovnega deleža, ne navede pa, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 navedlo, da pri eni sami prodaji ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja.

Zakaj je potem generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, ki sedaj davčnim zavezancem, ki so opravili samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža in to v letu 2022, ko te prodaje sploh niso bile obdavčene, izdajo zapisnike, dodatne zapisnike ali odločbe in jim odmerjajo davek? Zakaj generalni direktor Fursa ne spoštuje odločitve Vrhovnega sodišč Republike Slovenije. Preberite še moja bloga številka 204 in 245.

Če grem naprej. Zakaj je generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, da maltretirajo zasebne medicinske centre in njihove pogodbene sodelavce (zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje), ki za te medicinske centre opravljajo storitve kot samostojni podjetniki ali preko svojih pravnih oseb?

O tem sem pisal v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«.

Konec januarja, točneje 29.01.2025, je Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v svoji sodbi opravilna številka X Ips 11/2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/ 2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713 v jedru sodbe zapisalo:

»Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).

Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

V 14. točki navedene sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Vrhovno sodišče je v zvezi z uporabo navedene določbe že poudarilo, da davčni zavezanci niso dolžni poslov voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države, in tudi, da je treba mejo med dopustno davčno optimizacijo in nedovoljenim davčnim izogibanjem ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh okoliščin posameznega primera. Razložilo je, da sklenitev posameznega dopustnega pravnega posla, ki ga je zakonodajalec uredil za uresničitev določenih predvidenih pravnih in ekonomskih posledic, pri čemer te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) tudi nastanejo, sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe predpisov in nedovoljenega davčnega izogibanja. Zato mora presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženemu v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. Sklenitev le enega pravnega posla tako ne more šteti za takšen umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Obdavčenje tudi v tem primeru nastopi ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi ekonomskih dogodkov, ki izhajajo iz tega pravnega posla. Če pa želi zakonodajalec z obdavčitvijo določenega pravnega posla pridobiti davčne prihodke ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje fizičnih in pravnih oseb, mora biti takšna obdavčitev tega pravnega posla izrecno vnaprej določena z zakonom, skladnim z načelom jasnosti in pomenske določnosti (147. člen Ustave).«

Ob tem ne gre prezreti 18. točko sodbe, v kateri je vrhovno sodišče zapisalo:

»Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.«

Vse to sem trdil v davčnih postopkih, ko je Furs inšpiciral zasebne medicinske centre, toda finančni inšpektorji so imeli navodila in vprašanja Generalnega finančnega urada, s katerimi so vršili pritisk na zasebne medicinske centre in njihove pogodbene izvajalce. Še več, zasledil sem primer, ko so nadrejeni vršili tudi pritisk na finančno inšpektorico, ko je želela odločiti tako kot je pravilno. Takšna ravnanja nadrejenih v finančni upravi so nedovoljena in lahko pomenijo tudi storitev kaznivega dejanja. Težko je v nekaj stavkih opisati, kako se je težko boriti proti takšni samovoljni, sploh, ko vidiš, da se finančni inšpektorji zavedajo, da morajo postopati nepravilno. To se ne sme dogajati in zaradi tega bo pristojno ministrstvo za finance moralo ugotoviti, kdo je odgovoren za to početje na Fursu.

Za konec pa ne smemo spregledati še 23. in 31. točko navedene sodbe vrhovnega sodišča, v katerima je vrhovno sodišče zapisalo:

»23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.«

Zakaj potem Furs inšpicira, oziroma maltretira zasebne medicinske centre in njihove pogodbene partnerje. Za to početje Furs ni imel nobene zakonske podlage, kajti če bi jo imel, potem vrhovno sodišče ne bi odločilo tako, kot je. To sem trdil tudi v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače« https://simic-partnerji.si/2024/10/25/zakaj-zdravnike-obdavciti-drugace-238/, to je tri mesece pred odločitvijo vrhovnega sodišča. Moje stališče sem utemeljeval z veljavno zakonodajo in seveda z »zdravo kmečko pametjo«.

Kljub mojim opozorilom je Furs na teren poslal finančne inšpektorje, da so inšpicirali prodaje lastnih poslovnih deležev in to kljub sklepu vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686 iz katerega izhaja, da enkratna prodaja lastnega poslovnega deleža ne more biti predmet obdavčitve.

Prav tako je Furs »poslal na teren« določeno število finančnih inšpektorjev, da inšpicirajo delo samostojnih podjetnikov posameznikov za zasebne medicinske centre, čeprav sem trdil, da tudi za to nima zakonske podlage, kar je sedaj s svojo sodbo potrdilo vrhovno sodišče.

V nadaljevanju vam navajam še nekaj primerov, v katerih je Furs izgubil proti davčnim zavezancem. Kar je zanimivo je dejstvo, da je tudi v teh primerih šlo za identično vodstvo Fursa kot je sedaj.

Do sedaj je bilo davčnim zavezancem vrnjenih že na desetine milijonov evrov davkov in zamudnih obresti. Lahko bi rekel, da je ta številka verjetno že presegla tudi sto milijonov evrov. In kdo bo odgovarjal? Očitno nihče, pa bi moral.

Imamo tudi primer, ko je uradnica v finančnem uradu postopala zakonito in v skladu s sodbo vrhovnega sodišča davčnemu zavezancu izdala zakonito odločbo, finančna inšpektorica, ki pa se želi maščevati določenemu davčnemu zavezancu, ne želi spoštovati te sodbe vrhovnega sodišča in pravnomočne odločbe istega finančnega urada. Še več, sedaj išče načine, kako bi finančni urad, ki je izdal zakonito odločbo, z izrednim pravnim sredstvom odpravil lastno pravnomočno odločbo. Še več, zaradi izdane zakonite odločbe naj bi bila zamenjana vodja sektorja. Sploh si ne predstavljam, kam to vodi in kaj razmišlja direktor tega finančnega urada.

V nadaljevanju objavljam dvanajst primerov iz obdobja od 08.11.2012 do 21.12.2020, v katerih je Furs izgubil davčne postopke uvedene zoper davčne zavezance, in to:

1. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
2. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
3. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
4. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
5. Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
6. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
7. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
9. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
10. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
11. Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).

 Zaradi vsega navedenega vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje veljavne predpise, sodbe vrhovnega sodišča in se kaj nauči iz teh izgubljenih primerov. Maščevalnost ni prava rešitev. Še posebej pa vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje določbe 6. člena (načelo sorazmernosti) veljavnega zakona o davčnem postopku, ki glasi:

»(1) Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

 (2) Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Današnji oblačen in občasno deževni dan je kot naročen za pisarniško delo. Tako sem tudi danes začel zelo zgodaj z delom in tako kot vsak dan malo čez sedmo uro sem prejel seznam objav, v katerih je navedeno moje ime. Tako sem zasledil zapis »Petkove centrifuge« na Valu 202, Radia Slovenija, v katerem je bilo omenjeno moje ime. Petkova centrifuga je imela, tako izhaja iz zapisa objave, naslov »Ker ne morem molčati«. Tako je voditelj g. Luka Hvalc, to izhaja iz zapisa, saj ne poslušam Radia Slovenija in praviloma ne gledam TV Slovenija, čeprav naročnino redno plačujem, saj je to zakonska obveza, med drugim povedal:

»A z Vučićem je vedno dobro shajala tudi Janševa vlada, SDS. Med svojim zadnjim mandatom v času pandemije koronavirusa je za direktorja slovenske finančne uprave imenovala Ivana Simiča, ta je bil med drugim leta 2013 tudi že direktor srbske davčne uprave. Trenutno pa predvsem biznisira in nasprotuje morebitnemu nepremičninskemu davku v Sloveniji.«

Ne vem zakaj me je vključil v svojo zgodbo, saj mene v Srbijo ni povabil Aleksandar Vučić, temveč takratni finančni minister Republike Srbije Mlađan Dinkić, ki je v takratni vladi, katere predsednik je bil Ivica Dačić in ne Aleksandar Vučić, opravljal funkcijo finančnega ministra in to približno eno leto.

Pravilen komentar voditelja Luke Hvalca, če je že omenjal mene in mojo funkcijo v Srbiji, bi moral biti:

»Ivan Simič je bil v času od januarja 2006 do julija 2008 generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije. V tem času je davčna uprava uvedla veliko poenostavitev med katerim je bila največja uvedba informativnega izračuna dohodnine. To pomeni, da več kot enemu milijonu dohodninskih davčnih zavezancev ni bilo potrebno vlagati dohodninskih napovedi. Poleg tega je bila v tistem času ukinjena obveznost plačevanja upravne takse v davčnih postopkih, uvedena je bila virtualna davčna asistentka, ki je odgovarjala na vprašanja davčnih zavezancev, spremenjen je bil odnos zaposlenih v finančni upravi do davkoplačevalcev, da so lahko davkoplačevalci poslovali v miru in brez strahu, da bi jih kdo nezakonito obdavčil. Znižali so se davki in poenostavili so se davčni postopki.

 Po odhodu iz davčne uprave se je vrnil v svoje davčno svetovalno podjetje, katerega je ustanovil junija 1989 in se je ukvarjal z davčnim svetovanje. Julija 2012 je prejel poziv takratnega finančnega ministra Republike Srbije g. Mlađana Dinkića, ki je iskal svetovalca za področje davkov. Slišal je, da je Ivan Simič na tem področju naredil največ pri modernizaciji davčne uprave. Zaradi tega ga je poklical v Beograd in po razgovoru je Ivan Simič postal njegov svetovalec. Ker pa odgovorni v Davčni upravi Republike Srbije niso upali uvesti sprememb, ki jih je predlagal Ivan Simič, je Ivan Simič 01.02.2013 postal v.d. direktorja njihove davčne uprave. V enajstih mesecih, kolikor je vodil njihovo davčno upravo s 6.500 zaposlenimi, so vsem zaposlenim zamenjali računalnike in postavili sodoben računski center, kar je bila osnova za uvedbo sprememb. Tako je bila uresničena ideja Ivana Simiča, da se uvede en obrazec za vse vse dohodke fizičnih oseb in en vplačni račun za vse davke in prispevke od izplačanih dohodkov. Vse to se je prej opravljalo ročno, od 01.01.2014 pa le elektronsko. Prav tako je pospešeno elektronsko poslovanje na podorčju DDV in spremenil se je odnos davčne uprave do davkoplačevalcev. Za svoje enajstmesečno delo in vodenje Davčne uprave Republike Srbije je konec decembra 2013 prejel naziv reformator leta v srbski državni upravi na področju “rukovodilac regulatornog tela“, kar lahko preberete na spletni strani RTV Srbija: https://rtv.rs/sr_lat/drustvo/radulovic-i-simic-reformatori-godine_448706.html in si lahko ogledate na https://www.youtube.com/watch?v=wJaqHBLpZGY

 Naslednji dan po prejemu nagrade je Ivan Simič odstopil s funkcije v.d. direktorja Davčne uprave Republike Srbije in se je vrnil v Slovenijo, kjer je nadaljeval z delom, v svojem davčno svetovalnem podjetju do 01.06.2021, ko je, na poziv takratnega finančnega ministra g. Andreja Širclja, ponovno postal direktor Finančne uprave Republike Slovenije in jo je vodil do 09.06.2022. Odstopno izjavo je podal tistega dne, ko je bila imenovana sedanja vlada.

 Dvakrat je vodil tudi IOTA – Evropsko združenje davčnih uprav in to od junija 2007 do julija 2008 in junija 2013 do decembra 2013.«

Mnogi me sprašujejo zakaj nisem, v skladu z Zakonom o medijih, zahteval objavo popravka. Moj odgovor je, da je zahtevati objavo popravka izguba časa in poniževanje samega sebe. Praviloma mediji ne želijo objaviti popravek ali pa zavlačujejo z objavo popravka. Potem jih moraš tožiti in celotna zadeva se samo zavleče. RTV Slovenija mi je že zavrnil objavo popravka in zato ne vidim razloga, da bi zahteval objavo popravka, sploh pa ne ob današnji dosegljivosti informacij na družbenih omrežjih. Več kot 15 let sem doživljaj medijske linče in bral neresnice, ki so jih o meni objavljali mediji, vlagal se zahteve za objave popravkov in le malo so jih objavili, vlagal sem tožbe, podpisoval sporazume s toženimi, izgubil sem mesece ali leta na dokazovanju, da mediji lažejo in danes še zmeraj najdete posameznike, ki bodo o meni trdili tisto, kar so jim posredovali mediji, čeprav to ni res in čeprav me ne poznajo. Ljudje so pač takšni. Zato je najbolje takoj reagirati na spletu.

Še zaključek:

“Nepremičninskemu davku ne nasprotujem, saj ga že imamo in to dva. Nasprotujem pa temu, da se z nepremičniskim davkom obdavčujejo le izbrani posamezniki, da je ta davek prihodek državnega proračuna in ne občinskega, da se potem pobrani davek preko zvišane splošne dohodninske olajšave razdeli dohodninskim davčnim zavezancem in da še naprej ostane obdavčitev z NUSZ.”

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.