Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Pred nekaj dnevi smo na Linkedinu zasledili zapis samohvale generalnega direktorja Fursa na temo prodaje lastnih poslovnih deležev. Tako je zapisal:

»Zadnje čase sem malo zanemaril Linkedin, tole pa je tema, ki jo moram izpostaviti – odkupi lastnih deležev. 👇

 Za kaj gre? Predstavljajte si, da ima vaša družba dobiček, ki pa si ga nočete izplačati, ker bi od tega plačali 25% davka. Zato se kot družbenik raje dogovorite z družbo (ki jo lastniško in upravljavsko obvladujete), da z denarjem, ki bi si ga sicer izplačali kot dobiček, družba od vas odkupi del lastniškega deleža? Znanstvena fantastika? Družba je lahko lastnik sama sebe? Ja, ZGD to omogoča.

 Z vidika davkov to pomeni, da plačate dohodnino od kapitalskega dobička, kjer stopnja po 15 letih lastništva znaša 0%. Med 0% in 25% je pa kar velika razlika, kajne?

 Vendar to, da je posel formalno z vidika ZGD-ja speljan pravilno, ne pomeni, da se tak posel tudi za davčne namene obravnava tako, če v resnici tak posel nima ekonomske vsebine oz. je umeten konstrukt, kot se je v sklepu X Ips 4/2024 izrazilo Vrhovno sodišče.

 Zakaj zdaj pišem o tem?⁉️

 Ker smo pred nekaj dnevi dobili sodbo Upravnega sodišča, ki je v ponovljenem postopku glede na napotila Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 4/2024 (FURS je na Vrhovno sodišče uspešno vložil revizijo zoper sodbo upravnega sodišča) dopolnilo postopek, zavrnilo tožbo zavezanca in odločilo, da je bil glavni namen transakcij odkupa lastnih deležev in njihovega umika davčni prihranek in da gre zato za davčno zlorabo. 💪

 Sodišče je ugotovilo, da sta družbenika d.o.o.-ja v treh zaporednih letih s to družbo sklenila tri pravne posle odkupa lastnih deležev, s katerimi je družba pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa sta v zameno prejela kupnino iz preteklih nerazporejenih dobičkov družbe. Družbenika sta nato lastne poslovne deleže v naslednjem letu umaknila, s tem pa ponovno dosegla enak delež v družbi, kot je bil pred izvedenim odkupom lastnih deležev.

 V okviru davčnega izogibanja je Upravno sodišče presojalo, ali obstojijo razumni poslovni razlogi za omenjene transakcije ali pa so davčni razlogi glavni namen izvedenih transakcij. Zavezanec je zatrjeval, da so omenjeni pravni posli del postopne likvidacije družbe, česar pa po stališču sodišča ni uspel dokazati. Ekonomski učinek, ki je nastal po izvedbi opisanih pravnih poslov, je tako izplačilo dohodka družbe družbenikoma, katero sta formalno izvedla na način prodaje poslovnega deleža, ter tako dosegla neobdavčeno izplačilo omenjenega dohodka. Zaradi umika poslovnega deleža sta družbenika družbe ohranila svoj poslovni delež v bistveno podobnem delu kot pred izvedbo omenjenih transakcij. Njun položaj do družbe se torej ni spremenil.

 Zavezanec in družbenika so se s tako skrbno oblikovano umetno shemo skušali izogniti plačilu davka v višini 901.963,05 evra.«

Ob tem pa ni zapisal, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve).«

 Zakaj generalni direktor Fursa izpostavlja primer, v katerem je davčni zavezanec opravil tri prodaje lastnega poslovnega deleža, ne navede pa, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 navedlo, da pri eni sami prodaji ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja.

Zakaj je potem generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, ki sedaj davčnim zavezancem, ki so opravili samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža in to v letu 2022, ko te prodaje sploh niso bile obdavčene, izdajo zapisnike, dodatne zapisnike ali odločbe in jim odmerjajo davek? Zakaj generalni direktor Fursa ne spoštuje odločitve Vrhovnega sodišč Republike Slovenije. Preberite še moja bloga številka 204 in 245.

Če grem naprej. Zakaj je generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, da maltretirajo zasebne medicinske centre in njihove pogodbene sodelavce (zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje), ki za te medicinske centre opravljajo storitve kot samostojni podjetniki ali preko svojih pravnih oseb?

O tem sem pisal v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«.

Konec januarja, točneje 29.01.2025, je Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v svoji sodbi opravilna številka X Ips 11/2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/ 2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713 v jedru sodbe zapisalo:

»Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).

Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

V 14. točki navedene sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Vrhovno sodišče je v zvezi z uporabo navedene določbe že poudarilo, da davčni zavezanci niso dolžni poslov voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države, in tudi, da je treba mejo med dopustno davčno optimizacijo in nedovoljenim davčnim izogibanjem ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh okoliščin posameznega primera. Razložilo je, da sklenitev posameznega dopustnega pravnega posla, ki ga je zakonodajalec uredil za uresničitev določenih predvidenih pravnih in ekonomskih posledic, pri čemer te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) tudi nastanejo, sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe predpisov in nedovoljenega davčnega izogibanja. Zato mora presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženemu v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. Sklenitev le enega pravnega posla tako ne more šteti za takšen umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Obdavčenje tudi v tem primeru nastopi ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi ekonomskih dogodkov, ki izhajajo iz tega pravnega posla. Če pa želi zakonodajalec z obdavčitvijo določenega pravnega posla pridobiti davčne prihodke ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje fizičnih in pravnih oseb, mora biti takšna obdavčitev tega pravnega posla izrecno vnaprej določena z zakonom, skladnim z načelom jasnosti in pomenske določnosti (147. člen Ustave).«

Ob tem ne gre prezreti 18. točko sodbe, v kateri je vrhovno sodišče zapisalo:

»Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.«

Vse to sem trdil v davčnih postopkih, ko je Furs inšpiciral zasebne medicinske centre, toda finančni inšpektorji so imeli navodila in vprašanja Generalnega finančnega urada, s katerimi so vršili pritisk na zasebne medicinske centre in njihove pogodbene izvajalce. Še več, zasledil sem primer, ko so nadrejeni vršili tudi pritisk na finančno inšpektorico, ko je želela odločiti tako kot je pravilno. Takšna ravnanja nadrejenih v finančni upravi so nedovoljena in lahko pomenijo tudi storitev kaznivega dejanja. Težko je v nekaj stavkih opisati, kako se je težko boriti proti takšni samovoljni, sploh, ko vidiš, da se finančni inšpektorji zavedajo, da morajo postopati nepravilno. To se ne sme dogajati in zaradi tega bo pristojno ministrstvo za finance moralo ugotoviti, kdo je odgovoren za to početje na Fursu.

Za konec pa ne smemo spregledati še 23. in 31. točko navedene sodbe vrhovnega sodišča, v katerima je vrhovno sodišče zapisalo:

»23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.«

Zakaj potem Furs inšpicira, oziroma maltretira zasebne medicinske centre in njihove pogodbene partnerje. Za to početje Furs ni imel nobene zakonske podlage, kajti če bi jo imel, potem vrhovno sodišče ne bi odločilo tako, kot je. To sem trdil tudi v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače« https://simic-partnerji.si/2024/10/25/zakaj-zdravnike-obdavciti-drugace-238/, to je tri mesece pred odločitvijo vrhovnega sodišča. Moje stališče sem utemeljeval z veljavno zakonodajo in seveda z »zdravo kmečko pametjo«.

Kljub mojim opozorilom je Furs na teren poslal finančne inšpektorje, da so inšpicirali prodaje lastnih poslovnih deležev in to kljub sklepu vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686 iz katerega izhaja, da enkratna prodaja lastnega poslovnega deleža ne more biti predmet obdavčitve.

Prav tako je Furs »poslal na teren« določeno število finančnih inšpektorjev, da inšpicirajo delo samostojnih podjetnikov posameznikov za zasebne medicinske centre, čeprav sem trdil, da tudi za to nima zakonske podlage, kar je sedaj s svojo sodbo potrdilo vrhovno sodišče.

V nadaljevanju vam navajam še nekaj primerov, v katerih je Furs izgubil proti davčnim zavezancem. Kar je zanimivo je dejstvo, da je tudi v teh primerih šlo za identično vodstvo Fursa kot je sedaj.

Do sedaj je bilo davčnim zavezancem vrnjenih že na desetine milijonov evrov davkov in zamudnih obresti. Lahko bi rekel, da je ta številka verjetno že presegla tudi sto milijonov evrov. In kdo bo odgovarjal? Očitno nihče, pa bi moral.

Imamo tudi primer, ko je uradnica v finančnem uradu postopala zakonito in v skladu s sodbo vrhovnega sodišča davčnemu zavezancu izdala zakonito odločbo, finančna inšpektorica, ki pa se želi maščevati določenemu davčnemu zavezancu, ne želi spoštovati te sodbe vrhovnega sodišča in pravnomočne odločbe istega finančnega urada. Še več, sedaj išče načine, kako bi finančni urad, ki je izdal zakonito odločbo, z izrednim pravnim sredstvom odpravil lastno pravnomočno odločbo. Še več, zaradi izdane zakonite odločbe naj bi bila zamenjana vodja sektorja. Sploh si ne predstavljam, kam to vodi in kaj razmišlja direktor tega finančnega urada.

V nadaljevanju objavljam dvanajst primerov iz obdobja od 08.11.2012 do 21.12.2020, v katerih je Furs izgubil davčne postopke uvedene zoper davčne zavezance, in to:

1. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
2. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
3. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
4. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
5. Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
6. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
7. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
9. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
10. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
11. Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).

 Zaradi vsega navedenega vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje veljavne predpise, sodbe vrhovnega sodišča in se kaj nauči iz teh izgubljenih primerov. Maščevalnost ni prava rešitev. Še posebej pa vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje določbe 6. člena (načelo sorazmernosti) veljavnega zakona o davčnem postopku, ki glasi:

»(1) Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

 (2) Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Današnji oblačen in občasno deževni dan je kot naročen za pisarniško delo. Tako sem tudi danes začel zelo zgodaj z delom in tako kot vsak dan malo čez sedmo uro sem prejel seznam objav, v katerih je navedeno moje ime. Tako sem zasledil zapis »Petkove centrifuge« na Valu 202, Radia Slovenija, v katerem je bilo omenjeno moje ime. Petkova centrifuga je imela, tako izhaja iz zapisa objave, naslov »Ker ne morem molčati«. Tako je voditelj g. Luka Hvalc, to izhaja iz zapisa, saj ne poslušam Radia Slovenija in praviloma ne gledam TV Slovenija, čeprav naročnino redno plačujem, saj je to zakonska obveza, med drugim povedal:

»A z Vučićem je vedno dobro shajala tudi Janševa vlada, SDS. Med svojim zadnjim mandatom v času pandemije koronavirusa je za direktorja slovenske finančne uprave imenovala Ivana Simiča, ta je bil med drugim leta 2013 tudi že direktor srbske davčne uprave. Trenutno pa predvsem biznisira in nasprotuje morebitnemu nepremičninskemu davku v Sloveniji.«

Ne vem zakaj me je vključil v svojo zgodbo, saj mene v Srbijo ni povabil Aleksandar Vučić, temveč takratni finančni minister Republike Srbije Mlađan Dinkić, ki je v takratni vladi, katere predsednik je bil Ivica Dačić in ne Aleksandar Vučić, opravljal funkcijo finančnega ministra in to približno eno leto.

Pravilen komentar voditelja Luke Hvalca, če je že omenjal mene in mojo funkcijo v Srbiji, bi moral biti:

»Ivan Simič je bil v času od januarja 2006 do julija 2008 generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije. V tem času je davčna uprava uvedla veliko poenostavitev med katerim je bila največja uvedba informativnega izračuna dohodnine. To pomeni, da več kot enemu milijonu dohodninskih davčnih zavezancev ni bilo potrebno vlagati dohodninskih napovedi. Poleg tega je bila v tistem času ukinjena obveznost plačevanja upravne takse v davčnih postopkih, uvedena je bila virtualna davčna asistentka, ki je odgovarjala na vprašanja davčnih zavezancev, spremenjen je bil odnos zaposlenih v finančni upravi do davkoplačevalcev, da so lahko davkoplačevalci poslovali v miru in brez strahu, da bi jih kdo nezakonito obdavčil. Znižali so se davki in poenostavili so se davčni postopki.

 Po odhodu iz davčne uprave se je vrnil v svoje davčno svetovalno podjetje, katerega je ustanovil junija 1989 in se je ukvarjal z davčnim svetovanje. Julija 2012 je prejel poziv takratnega finančnega ministra Republike Srbije g. Mlađana Dinkića, ki je iskal svetovalca za področje davkov. Slišal je, da je Ivan Simič na tem področju naredil največ pri modernizaciji davčne uprave. Zaradi tega ga je poklical v Beograd in po razgovoru je Ivan Simič postal njegov svetovalec. Ker pa odgovorni v Davčni upravi Republike Srbije niso upali uvesti sprememb, ki jih je predlagal Ivan Simič, je Ivan Simič 01.02.2013 postal v.d. direktorja njihove davčne uprave. V enajstih mesecih, kolikor je vodil njihovo davčno upravo s 6.500 zaposlenimi, so vsem zaposlenim zamenjali računalnike in postavili sodoben računski center, kar je bila osnova za uvedbo sprememb. Tako je bila uresničena ideja Ivana Simiča, da se uvede en obrazec za vse vse dohodke fizičnih oseb in en vplačni račun za vse davke in prispevke od izplačanih dohodkov. Vse to se je prej opravljalo ročno, od 01.01.2014 pa le elektronsko. Prav tako je pospešeno elektronsko poslovanje na podorčju DDV in spremenil se je odnos davčne uprave do davkoplačevalcev. Za svoje enajstmesečno delo in vodenje Davčne uprave Republike Srbije je konec decembra 2013 prejel naziv reformator leta v srbski državni upravi na področju “rukovodilac regulatornog tela“, kar lahko preberete na spletni strani RTV Srbija: https://rtv.rs/sr_lat/drustvo/radulovic-i-simic-reformatori-godine_448706.html in si lahko ogledate na https://www.youtube.com/watch?v=wJaqHBLpZGY

 Naslednji dan po prejemu nagrade je Ivan Simič odstopil s funkcije v.d. direktorja Davčne uprave Republike Srbije in se je vrnil v Slovenijo, kjer je nadaljeval z delom, v svojem davčno svetovalnem podjetju do 01.06.2021, ko je, na poziv takratnega finančnega ministra g. Andreja Širclja, ponovno postal direktor Finančne uprave Republike Slovenije in jo je vodil do 09.06.2022. Odstopno izjavo je podal tistega dne, ko je bila imenovana sedanja vlada.

 Dvakrat je vodil tudi IOTA – Evropsko združenje davčnih uprav in to od junija 2007 do julija 2008 in junija 2013 do decembra 2013.«

Mnogi me sprašujejo zakaj nisem, v skladu z Zakonom o medijih, zahteval objavo popravka. Moj odgovor je, da je zahtevati objavo popravka izguba časa in poniževanje samega sebe. Praviloma mediji ne želijo objaviti popravek ali pa zavlačujejo z objavo popravka. Potem jih moraš tožiti in celotna zadeva se samo zavleče. RTV Slovenija mi je že zavrnil objavo popravka in zato ne vidim razloga, da bi zahteval objavo popravka, sploh pa ne ob današnji dosegljivosti informacij na družbenih omrežjih. Več kot 15 let sem doživljaj medijske linče in bral neresnice, ki so jih o meni objavljali mediji, vlagal se zahteve za objave popravkov in le malo so jih objavili, vlagal sem tožbe, podpisoval sporazume s toženimi, izgubil sem mesece ali leta na dokazovanju, da mediji lažejo in danes še zmeraj najdete posameznike, ki bodo o meni trdili tisto, kar so jim posredovali mediji, čeprav to ni res in čeprav me ne poznajo. Ljudje so pač takšni. Zato je najbolje takoj reagirati na spletu.

Še zaključek:

“Nepremičninskemu davku ne nasprotujem, saj ga že imamo in to dva. Nasprotujem pa temu, da se z nepremičniskim davkom obdavčujejo le izbrani posamezniki, da je ta davek prihodek državnega proračuna in ne občinskega, da se potem pobrani davek preko zvišane splošne dohodninske olajšave razdeli dohodninskim davčnim zavezancem in da še naprej ostane obdavčitev z NUSZ.”

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Po enodnevni razpravi, pripombah mnogih na družabnih omrežjih in prespani noči sem pripravil popravljen predlog, ki zajema le obdavčitev nepremičnin. Kot vemo je vlada predstavila izhodišča za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč. Tako je vlada predvidela:

• da se bodo obdavčevale le stanovanjske nepremičnine po stopnji 1,45 %, s katerim naj bi pobrali 600 milijonov evrov, ki bo vplačan v državni proračun in bo nato namenjen za zvišanje neto plač zaposlenih,
• da bo odpravljen davek od premoženja (leta 2023 je bilo plačanega 9.587.346,00 EUR),
• da se bo še naprej plačeval NUSZ (v letu 2023 je bilo plačanega 272.240.321,00 EUR), ki pripada občinam.

Sam sem zaradi nestrinjanja s tem, da se obdavčijo le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča, kar je za mene nepošteno do lastnikov teh nepremičnin, pripravil predlog za obdavčitev tudi drugega premoženja. V tem času sem prejel veliko upravičenih pripomb, ki jih moram upoštevati. V svojem današnjem predlogu sem tako ohranil obdavčitev nepremičnin, izločil pa se obdavčitev ostalega premoženja. Tako bi bile predmet obdavčitve:

• stanovanjske in poslovne nepremičnine (stavbe oziroma deli stavb) in stavbna zemljišča,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Vodna plovila so še naprej predmet obdavčitve po Zakonu o davku na vodna plovila (ZDVP).

Izhodišča za obdavčitev nepremičnin pa so naslednja:

• zamenja se obstoječa obdavčitev stanovanjskih in poslovnih nepremičnin ter stavbnih zemljišč, ki so obdavčene z NUSZ in davkom od premoženja, z novim davkom na nepremičnine,
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je še zmeraj 200.000,00 EUR, ki pa se po izvedbi konkretnih izračunov lahko korigira,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR ali drugi določeni znesek, se obdavči po stopnji 0,2 % (ne več 0,3 %), kar je sedemkrat manj kot predlaga vlada,
• pri poslovnih nepremičninah se lahko uporabi drugačna stopnja, na primer 0,3 %, kar prepuščam strokovnjakom, ki bodo opravili izračune,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehata veljati do sedanji obdavčitvi nepremičnega premoženja z NUSZ in davkom od premoženja,
• pobrani davek je prihodek občinskih proračunov in ne državnega proračuna.

Vsem, ki ste sodelovali v razpravi in ste podali svoje predloge, se zahvaljujem za vse podane pripombe oziroma predloge in vas prosim, da analizirate moj sedanji, to je popravljeni predlog in podate vaše mnenje. Hvala vam.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V zadnjem mesecu se je v Sloveniji razvila velika razprava o davku od premoženja oziroma o davku na nepremičnine, saj je vlada predstavila izhodišča za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč. Tako je vlada predvidela:

• da se bodo obdavčevale le stanovanjske nepremičnine po stopnji 1,45 %, s katerim naj bi pobrali 600 milijonov evrov, ki bo vplačan v državni proračun in bo nato namenjen za zvišanje neto plač zaposlenih,
• da bo odpravljen davek od premoženja (leta 2023 je bilo plačanega le 9.587.346,00 EUR),
• da se bo še naprej plačeval NUSZ (v letu 2023 je bilo plačanega 272.240.321,00 EUR), ki pripada občinam.

Sam sem zaradi nestrinjanja s tem, da se obdavčijo le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča, kar je za mene nepošteno do lastnikov teh nepremičnin, pripravil predlog za obdavčitev tudi drugega premoženja. Če država želi obdavčiti premoženje posameznikov, potem je edino pravilno, da obdavči vse premoženje in ne le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča. Tako po moje mora biti predmet obdavčitve celotno premoženje posameznikov, in to:

• vse nepremične,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Naštel sem le nekatere oblike premoženja in dopuščam možnost, da v današnjih digitalnih časih obstajajo še kakšne druge oblike premoženja. Moja izhodišča za obdavčitev premoženja so naslednja:

• uvede se obdavčitev premoženja (vsega prej naštetega),
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je, da je to 200.000,00 EUR, kar se lahko tudi zviša,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR ali drugi določeni znesek, se obdavči po stopnji 0,3 %, kar je petkrat manj kot predlaga vlada,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehajo veljati vse do sedanje obdavčitve premoženja, kot so NUSZ, davek od premoženja, davek na plovila in drugi oblike obdavčitve premoženja,
• pobrani davek je prihodek občinskih proračunov in ne državnega proračuna.

Po predstavitvi tega predloga sem prejel nekaj pohval za moj predlog, še več pa je bilo kritik. V glavnem mi kritiki očitajo, da uvajam novi davek, kar ni res, ker ta davek že imamo. Več kot očitno je, da kritiki mojega predloga ne vedo, da že sedaj plačujemo dva davka zaradi lastništva nepremičnin, in to:

• NUSZ – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki se plačuje od stanovanjskih in poslovnih stavb, katerega ugotavljanje in odmera sta določena v občinskih odlokih in
• davek od premoženja, ki je bil urejen v Zakonu o davkih občanov (Uradni listi SRS, številka 36/88) in se plačuje za stavbe, dele stavbe, stanovanja, garaže in za prostore za počitek in rekreacijo.

Najhuje od vsega je dejstvo, da kritiki mojega predloga nenehno poudarjajo, da želim obdavčiti denar v bankah, deleže v gospodarskih družbah, naložbe v plemenite kovine in podobno. Ne zanima jih, da je moja stopnja obdavčitve, ki zanaša 0,3 %, petkrat nižja od tiste, ki jo predlaga vlada v svojem izhodišču obdavčitve premoženja in da jaz predlagam, da se obdavči vso premoženje, saj ne vidim logike v tem, da se obdavči le določeno premoženje. Nekdo se pač odloči za naložbo v nepremičnine, drugi pa v vrednostne papirje ali plemenite kovine. Ne vidim utemeljenega razloga, zakaj bi bil prvi obdavčen, drugi pa ne. V moje primeru je pobrani davek prihodek občin, v vladinem predlogu pa je davek prihodek državnega proračuna, ki se nato deli vsem zaposlenim. Občine potem sredstva, ki jih prejmejo iz naslova tega davka porabijo za urejanje občinske infrastrukture in za druge potrebe občine. Zaradi tega ta davek imenujem »naš davek«, saj se porabi v naših občinah.

Imam občutek, da kritiki mojega predloga gledajo le sebe in da mogoče niso lastniki nepremičnin, saj mi ni jasno zakaj se ne strinjajo s petkrat nižjo obdavčitvijo in s tem, da davek prejmejo občine, ki ga nato porabijo za urejanje občinske infrastrukture, ne pa državni proračun, nato pa se razdeli le zaposlenim. Zato se sprašujem:

• če se že sedaj obdavčuje lastništvo oziroma posest nepremičnin, zakaj nihče tega ne kritizira,
• zakaj so obdavčene samo nepremičnine in ne tudi druge oblike naložb, saj ni nobenega utemeljenega razloga, da se obdavčujejo naložbe v nepremičnine, ki so lahko dosti manjše od naložb v ostalo prej našteto premoženje.

Tudi nepremičnine, ki so sedaj predmet obdavčitve, so bile kupljene iz že obdavčenega denarja. Podobno velja tudi za nakup ostalih oblik premoženja ali depozite v bankah. Tudi v teh primerih gre za že obdavčen denar. S tem, da v mojem primeru ta davek, ki je petkrat nižji, gre v občinski proračun, po vladinem predlogu pa gre davek v državni proračun, nato pa se razdeli zaposlenim. Ob tem pa poudarjam, da ta razdelitev denarja zaposlenim ne pomeni razbremenitev plač, temveč le povečanje neto plače, saj sta to dve različni zadevi.

V Sloveniji imamo davek od premoženja že od leta 1988, ko je bil sprejet Zakon o davkih občanov, ki je bil objavljen v Uradnem listu SRS številka 36/88. Osnovne značilnosti davka od premoženja predstavljam v nadaljevanju.

Davek od premoženja

Davek od premoženja se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.  Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika.

V primeru solastništva stavbe se vrednost stanovanjske površine deli v sorazmerju s solastniškimi deleži.

Davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, se ne plačuje:

• od kmetijskih gospodarskih poslopij;
• od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti;
• od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva;
• od stavb, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;
• od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati.

Davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, so začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let. Za prvega lastnika se šteje tudi tisti, ki je tako stavbo podedoval, vendar le v obsegu pravic, ki jih je imel prvi lastnik. Oprostitev se prizna tudi za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oziroma stanovanja in garaže, če se je zaradi popravila ali obnove vrednosti stanovanjske hiše oziroma stanovanja ali garaže povečala za več kot 50 %. Ta doba se računa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji dovoljenja za uporabo stavbe oziroma od pričetka uporabe stavbe, če se stavba prične uporabljati pred izdajo dovoljenja. Če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba za izpolnitev teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Če obstaja dvom, ali so izpolnjeni osnovni pogoji za bivanje, odloči o tem davčni organ na podlagi podatkov za stanovanjske zadeve pristojnega občinskega upravnega organa in krajevne skupnosti. Začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Oprostitev davka po tem členu se ne more priznati za prostore za počitek oziroma rekreacijo, pa tudi ne za poslovne prostore, četudi so sestavni del stanovanjske stavbe.

Zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, s katerimi je v letu pred letom, za katero se odmerja davek, stalno prebival v lastni stanovanjski hiši ali stanovanju, se odmerjeni davek zniža za 10 % za četrtega in vsakega nadaljnjega družinskega člana. Za družinske člane se štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Zavezanec uveljavlja olajšavo s posebno vlogo, ki jo mora predložiti davčnemu organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava ne prizna.

Davčna obveznost za davek od premoženja nastane takrat, ko je sklenjena pogodba o prodaji. Če je zavezanec stavbo oziroma prostor za počitek oziroma rekreacijo pridobil z gradnjo, nastane davčna obveznost z izdajo dovoljenja za uporabo. Če zavezanec prične stavbo ali prostor za počitek oziroma rekreacijo uporabljati pred izdajo dovoljenja, nastane davčna obveznost s pričetkom uporabe teh prostorov. Nastanek, sprememba ali prenehanje davčne obveznosti se pri odmeri davka upošteva od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je obveznost nastala oziroma prenehala ali je prišlo do spremembe.

Kot lahko vidimo, je ta ureditev bila dokaj enostavna in velja že od leta 1988 in zato me preseneča, da vlada pred pripravo izhodišč za obdavčitev premoženja, ni uporabila dobrih rešitev iz te določb.

Zakon o davku na nepremičnine

Leta 2013 je bil sprejet Zakon o davku na nepremičnine – ZDavNepr, ki je bi objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013. V veljavo je stopil 01.01.2014. Takrat so prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, kar je posledično pomenilo, da se v letu 2014 ni izvajala odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), davek od premoženja, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest ter davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

Z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, z izjemo davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

NUSZ – Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča

V skladu z določilom 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Uradni list SRS, številka 18/84 z vsemi spremembami in dopolnitvami) se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Uradni list RS, številka 102/04-UPB, s spremembami in dopolnitvami)občinski svet predpiše in ustrezno razdela z občinskim odlokom za NUSZ nadaljnje pogoje in merila. NUSZ se plačuje od zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča na območju občine. NUSZ plača neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Če uporabnik ni znan, je zavezanec za plačilo lastnik ali upravljalec. Višina NUSZ se določi z upoštevanjem metode točkovanja, določene z občinskim odlokom.

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin je bil sprejet leta 2006 https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-01-2126/ to je v času vlade Janeza Janše. To je bil prvi korak, k ureditvi nepremičnin, kar je bi predpogoj za pripravo in uvedbo Zakona o davku na nepremičnine, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013 in je v veljavo stopil 01.01.2014.

Navedbe predstavnikov vlade so neresnične

Zato ne držijo navedbe predstavnikov vlade, da na tem področju v zadnjih tridesetih letih ni bilo narejeno ničesar. Bilo je narejeno veliko. Ta vlada ima vse te informacije in zaradi tega ni potrebe po sprenevedanju, sploh ob dejstvu, da je bil Zakon o davku na nepremičnine sprejet v času, ko je vlado vodila Alenka Bratušek, ki je danes članica aktualne vlade.

Neznanje med državljani

Kot lahko ugotovite, so bile te zadeve uvedene že pred štiridesetimi leti in zaradi tega me preseneča tolikšno nepoznavanje teh zadev, ki se odražajo tudi v zapisih na družabnih omrežjih. Težko dojamem, da je med ljudmi toliko neznanja in to tudi pri tistih, ki že vsa leta plačujejo NUSZ in mogoče tudi davek od premoženja. Ne morem verjeti, da ne vedo, kaj plačujejo.

Sedaj, ko vlada želi uvesti visoko obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč s stopnjo 1,45 %, mnogi napadajo moj predlog petkrat nižje davčne stopnje in z bolj pošteno obdavčitvijo celotnega premoženja. Zakaj bi davek plačevali samo tisti, ki se odločijo za investicijo v stanovanja oziroma nepremične, ne pa tisti, ki investirajo v druge oblike premoženja?

Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da po vladinem predlogu pride do dvojne obdavčitve stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč, saj se bo poleg davka, ki ga predlaga vlada po stopnji 1,45 %, še naprej plačevalo Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Za lažje razumevanje, koliko davka od premoženja, ki je občinski prihodek, se pobere v Sloveniji v primerjavi z ostalimi davčnimi viri, sem pripravil naslednjo tabelo, ki predstavlja znesek pobranih davkov in socialnih prispevkov v letu 2023:

Kot je razvidno iz tabele, vsi davki od premoženja predstavljajo zgolj 1,32 % od vseh davčnih prihodkov.

Ob zaključku tega zapisa še enkrat poudarjam, da po mojem predlogu bo pobrani davek predstavljal prihodek občin in nikakor ne prihodek državnega proračuna. Zaradi tega vsem tistim, ki v moje predlogu vidijo, da davek predstavlja prihodek državnega proračuna predlagam, da pozorno berejo moje zapise.

Davčna zakonodaja mora biti poštena do vseh davkoplačevalcev in ne sme dajati prednost določenim oblikam premoženja, ali določenim vrstam dohodkov oziroma prihodkov. Davkoplačevalci pa pri spremembah davčne zakonodaje ne smejo gledati le lastni interes, temveč morajo zagovarjati davčno zakonodajo, ki je enaka do vseh.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Spremljam davčne preglede finančnih inšpektorjev, ki po navodilih z Generalnega finančnega urada opravljajo davčne preglede prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, čeprav v letu 2022 prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile predmet obdavčitve kot dividenda, temveč kot kapitalski dobiček. Osebno menim, da gre za zlorabo finančne uprave kot državnega organa in za ustrahovanje davčnih zavezancev. Naloga finančne uprave je nadzor poslovanja davčnih zavezancev in seveda odmera davka v primerih, ko davčni zavezanci kršijo davčne predpise. V primeru prodaje lastnih poslovnih deležev v letu 2022 davčni zavezanci niso kršili davčne predpise, ker v letu 2022 prodaja lastnih poslovnih deležev ni bila obdavčena kot prikrito izplačilo dobička, saj je bila črtana določba, ki je to določala. To pomeni, da z izvajanjem davčnih pregledov prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bili izvedeni v letu 2022 in z obdavčitvijo teh prodaj kot, da gre za izplačilo dividend, davčne predpise krši finančna uprava. Žal, to lahko finančna uprava počne predvsem s pozicije moči in pa zaradi dejstva, ker se davčni zavezanci uklonijo temu nasilnemu dejanju. Nikakor mi ni jasno, kako se na finančni upravi ne najde oseba, ki bi razumela sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka 1/2024 z dne 18.09.2024, ki je v šestnajsti točki obrazložitve zapisalo:

16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

O tem sem že pisal v blogu številka 240 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/ in blogu 241 https://simic-partnerji.si/2024/11/20/je-obdavcitev-prodaje-lastnih-poslovnih-delezev-iz-leta-2022-nezakonita-241/

Torej, če je šlo za samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža, to pomeni za en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil, ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja. Tako pravi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, finančna uprava pa tega ne upošteva. Zato finančni inšpektorji od davčnih zavezancev zahtevajo, da jim le-ti pojasnijo zakaj so se odločili za prodajo lastnega poslovnega deleža v letu 2022. Pojasnjevati morajo zakaj so storili tisto, kar ni bilo prepovedano in kar ni bilo predmet obdavčitve. Zato se lahko upravičeno  sprašujemo, kdaj bo konec te samovolje. Žal je tovrstnih primerov še več.

Tako na primer ponovni davčni pregled, ko drugostopni organ vrne zadevo Fursu v ponovno odločanje, izvaja isti finančni inšpektor, kot ga je izvajal prvotni davčni pregled in to kljub temu, da je v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. To pomeni, če je zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovno odločanje, mora ta ponovni postopek voditi drugi finančni inšpektor. Žal temu ni tako.

V naslednjih dveh primeri vam bom poskušal prikazati, kako nenavadno je početje finančne uprave in finančnih inšpektorjev, ko danes opravljajo davčne preglede prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bili prodani v letu 2022, ko niso bili predmet obdavčitve kot prikrito izplačilo dobička, temveč kot kapitalski dobiček.

PRIMER 1

V vaši ulici je hitrost vožnje z avtomobili omejena na 50 km na uro in vi ste zmeraj vozili 50 km na uro. Po enem letu se odgovorni odločijo in v vaši ulici hitrost omejijo na 40 km na uro. Sedaj pride k vam policist in od vas zahteva, da mu obrazložite zakaj ste lani vozili 50 km na uro. Vi mu poveste, da je lani bila omejitev 50 km na uro, on vam odgovori, da ste s tem zlorabili takratni predpis in da je vaša vožnja, ko ste lani vozili 50 km na uro, neke vrste navidezni pravni posel. Zato vas letos kaznuje zaradi lanske prehitre vožnje, ki pa je lani bila v okviru omejitve.

PRIMER 2

Jaz, Ivan Simič, sem prejšnja leta vozil službeni osebni avtomobil, ki je kot gorivo uporabljal dizel. Zaradi tega mi je delodajalec pri obračunu plače obračunal boniteto in vsak mesec sem plačal ustrezen davek ter socialne prispevke. Nato sem se konec leta 2023 odločil, da kupimo električni osebni avtomobil, saj se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne obračunava in ne plačuje boniteta, vstopni DDV se lahko poračuna in še se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

To pomeni, da smo, po logiki finančne uprave, ki jo le-ta letos uporablja pri davčnih pregledih prodaj lastnih poslovnih deležev, izkoristili oziroma zlorabili davčne predpise, ki so določali, da se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne plačuje boniteta, da se lahko poračuna vstopni DDV in da se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

Torej, sedaj bi se lahko davčni organ odločil, da bo prišel v davčno kontrolo in bo trdil, da smo se za nakup električnega osebnega avtomobila odločili izključno zaradi davčnih ugodnosti, da smo zlorabili davčne predpise in zaradi tega moramo podati obrazložitev, zakaj smo se odločili za nakup električnega osebnega avtomobila.

Na podlagi vsega navedenega se upravičeno lahko vprašamo, zakaj imamo zakone.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Vlada Republike Slovenije je s predbožično predstavitvijo izhodišč za obdavčitev premoženja dodobra razburila slovensko javnost in s tem uspešno preusmerila praznično pozornost državljanov od aktualnih političnih tem. Sedaj smo že sredi januarja in mnogi so se lotili analize izhodišč vlade ter ob tem ugotavljajo, da naj ne bi imela podlago v konkretnih izračunih, da so izhodišča nelogična, da so slaba, da bodo najbolj prizadela tiste z nižjimi dohodki in še bi lahko naštevali.

Sedaj vsi nestrpno pričakujejo kakšne bodo pripombe, katere naj bi vlada sprejemala do konca tega meseca. Dejstvo je, da bo vlada sprejemala pripombe na izhodišča za obdavčitev premoženja, ki so po mojem mnenju neustavna, saj so v predstavljenih izhodiščih za obdavčitev premoženja zajeti predlogi, za katere je ustavno sodišče v preteklosti že ugotovilo, da niso v skladu z ustavo. Nenavadno je, da vlada predstavi izhodišča za obdavčitev premoženja, predlaga pa le obdavčitev stanovanjski nepremičnin in stavbnih zemljišč, ne pa tudi ostalega premoženja.

Če že država želi obdavčiti premoženje posameznikov, potem je edino pravilno, da obdavči vse premoženje in ne le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča. Potem mora biti predmet obdavčitve celotno premoženje posameznikov, to pomeni:

• vse nepremične,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Naštel sem le nekatere oblike premoženja in dopuščam možnost, da v današnjih digitalnih časih obstajajo še kakšne druge oblike premoženja. Moja izhodišča za obdavčitev premoženja so naslednja:

• uvede se obdavčitev premoženja (vsega prej naštetega),
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je, da je to 200.000,00 EUR,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR se obdavči po stopnji 0,3 %,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehajo veljati vse do sedanje obdavčitve kot so NUSZ, davek na premoženje, davek na plovila in drugi oblike obdavčitve premoženja,
• pobrani davek je prihodek občin, saj država ima dovolj davčnih virov.

Mogoče je preveč enostavno, toda enostavna obdavčitev je boljša.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Spoštovani g. Simič,

tako so me razkurila izhodišča za obdavčitev nepremičnin in ostala izhodišča v tem paketu, da sem bila resnično hvaležna, ko sem nepričakovano naletela na vaš blog z dne 28.12. na to temo. Zato sem se odločila, da vam povem, da podpišem absolutno čisto vse, kar ste v njem napisali, z dodatkom, da je zadeva kratko malo neustavna.

Mimogrede, da me boste bolje razumeli: spadam med upokojence s “prekrasno” penzijo, in davek na drugo nepremičnino, ki sem jo pred letom dni podedovala od mame, bi zame pomenil cca dobre 3 penzije – torej lahko crknem. Poleg tega v njem živi, sicer začasno, moj vnuk, ki študira, in si tako nabira izkušnje na poti v samostojnost.

Skratka, totalna katastrofa, milo rečeno, kar se tiče davka na nepremičnine.

Ko pa sem iz vašega bloga spoznala še dodatne krasote, me je pa res minilo vse.

In ja, se strinjam, to je manever za preusmeritev pozornosti z MNZ-ja in kar je še takšnih aktualnih kozlarij. A če bi se mene vprašalo, bi morali vsi poslanci, ki bi takšne traparije podprli, kazensko odgovarjati.

Ob prebiranju vašega bloga sem si res oddahnila – uh, redko imam možnost kaj pametnega prebrati.

Vse dobro v letu 2025 želim vam in kolektivu,

Nina, upokojena računovodkinja

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Vlada Republike Slovenije nas je 23.12.2024, na svoji spletni strani https://www.gov.si/novice/2024-12-23-vlada-potrdila-predlog-izhodisc-za-obdavcitev-premozenja-in-razbremenitev-dela/ obvestila, da je na seji vlade potrdila Predlog izhodišč za obdavčitev premoženja oziroma uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine https://www.gov.si/assets/ministrstva/MF/Glavno-urednistvo/Novice/DOKUMENTI/Davek-na-nepremicnine/Predlog-izhodisc-za-obdavcitev-premozenja-in-razbremenitev-dela.pdf, s katerim želijo podpreti stanovanjsko politiko, razbremeniti delo in izboljšati konkurenčnost gospodarstva.

V svojem obvestilu so poudarili, da bi bilo prvo stanovanje, ki ga lastnik uporablja za svoje prebivanje, v celoti izvzeto iz nove obdavčitve. Tako so zapisali, da v Sloveniji že dalj časa opažajo vrsto izzivov na stanovanjskem trgu, na eni strani sivi najemni trg, pomanjkanje pregleda nad najemnimi razmerji in pomanjkanje stanovanj za reševanje stanovanjskega problema, na drugi strani pa kopičenje stanovanj kot investicij, prazna stanovanja in stanovanja, ki se uporabljajo za kratkotrajno najemanje namesto daljših najemnih razmerij.

Ob tem pa ne zapišejo, da so pred volitvami in tudi po volitvah obljubljali, da bodo izgradili, tudi sam ne vem več, ali 20.000, ali 30.000 stanovanj. Tega niso storili, čeprav so obljubili, da bodo z izgradnjo stanovanj poskrbeli za mlade družine. Ker tega niso storili, oziroma niso bili sposobni storiti, oziroma mogoče ne vedo, kako to storiti, so se odločili uvesti dodatni davek na stanovanjske nepremičnine. Dodatni zaradi tega, ker bo še zmeraj ostal davek, kateremu rečemo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, čeprav je v vseh preteklih letih bilo govora, da bo davek na nepremičnine, ki se uvaja že več let, zamenjal obstoječi davek na premoženje in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki predstavljata prihodek občin.

Ne, sedaj želijo uvesti davek na stanovanjske nepremičnine, lastnikom stanovanjskih nepremičnin želijo pobrati 600 milijonov evrov iz njihovih žepov in nato del tega zneska, v višini 400 milijonov evrov vrniti delu državljanov preko uvedbe posebne osebne olajšave za dohodke iz delovnega razmerja in to v znesku 2.000,00 evrov. Tako bi tisti z nižjimi dohodki iz delovnega razmerja prejeli letno 320,00 evrov, tisti z najvišjimi dohodki, ki so v zadnjem dohodninskem razredu pa 1.000,00 evrov. Kot sodobni Robin Hood. Iz žepa vzameš, v večini primerov pridnim, ki so desetletja gradili stanovanjske nepremičnine in desetletja odplačevali kredite, ki so poskrbeli za svoje otroke in so ostali lastniki nepremičnin, nato pa del tega denarja vrneš le tistim, ki imajo dohodke iz delovnega razmerja. Kajti, če prav razumem zapis na 24. strani Predloga izhodišč za obdavčitev premoženja in ukrepov za prestrukturiranje in razbremenitev dela, bi ta  posebna osebna davčna olajšava veljala le za dohodke iz delovnega razmerja, ne pa tudi za ostale dohodke, ki so razvidni iz informativnega izračuna dohodnine https://edavki.durs.si/OpenPortal/Dokumenti/iid.i.sl.pdf Škoda, da niso navedli, ali pod dohodke iz delovnega razmerja štejejo dohodke pod oznako 1101 do 1104 ali od 1101 do 1111 in kaj je z dohodki z oznako od 1105 do 6700 oziroma od 1211 do 6700, kar si lahko ogledate na predhodni povezavi informativnega izračuna dohodnine.

Verjamem, da so med lastniki nepremičnin tudi takšni, ki so v raznih poslih ustvarili visoke dobičke in so jih prenesli v nepremičnine, namerno uporabljam izraz nepremičnine, saj nimamo samo stanovanjskih nepremičnin, ampak imamo tudi poslovne nepremičnine, o njih pa vlada v svojem predlogu izhodišč ne govori ničesar. Torej, nekdo, ki je lastnik poslovne stavbe, v vrednosti dveh milijonov evrov, ne bo plačal predvidenega davka na stanovanjske nepremičnine, drugi, ki pa je lastnih dveh stanovanj, ki sta vredni vsaka po 200,000,00 evrov, bo za drugo stanovanje plačal davke v višini 2.900,00 evrov (1,45 % od 200.000,00 evrov).

Da ne omenjam vseh tistih ki imajo svoje premoženje v denarju v bankah, v vrednostnih papirjih ali v plemenitih kovinah. Njihovo premoženje ne bo predmet obdavčitve, saj vlada želi obdavčiti le stanovanjske nepremičnine. Zakaj tako? Ali ni tovrstna obdavčitev ustavno sporna?

V nadaljevanju svojega predloga izhodišč vlada zapiše, da s predlagamo uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine želi lastnike spodbuditi k premisleku o smotrnem lastništvu in uporabi nepremičnin, k oddajanju nepremičnin v najem na podlagi najemnih pogodb in k prijavljanju prejetih dohodkov iz najemnin v dejanski višini davčnemu organu.

Zasnova davka na stanovanjske nepremičnine predvideva davčno obremenitev stanovanjskih nepremičnin na območju Slovenije – to so stanovanja, hiše in stavbna zemljišča. Obdavčene bi bile tako fizične kot tudi pravne osebe, ki imajo v lasti stanovanjske nepremičnine, tudi nerezidenti, ki imajo v lasti nepremičnine v Sloveniji.

Prva nepremičnina, v kateri njen lastnik tudi dejansko živi, bi bila povsem oproščena davka, druge nepremičnine pa bi bile deležne občutne davčne ugodnosti, če jih lastniki oddajajo v najem na podlagi najemnih pogodb.

Tako je predlagana obdavčitev z 1,45 % davčno stopnjo, pri čemer bi davčno osnovo predstavljala posplošena vrednost nepremičnine, ki jo izkazuje Geodetska uprava Republike Slovenije. Prihodki od davka bi pripadali državnemu proračunu.

Kot omenjeno, ob tem predlagajo davčno ugodnost za oddajanje v najem za fizične osebe; ta bi ugotovljeno davčno obveznost znižala za 25 odstotkov zneska napovedanih najemnin. Taka višina davčne ugodnosti za oddajanje v najem spodbuja pravilno prijavljanje in plačevanje dohodnine od oddajanja premoženja v najem, saj znesek te davčne ugodnosti celo presega znesek plačane dohodnine od oddajanja v najem.

Ob tem pa vlada ne navede ničesar, kako bo zaščitili najemodajalce, katerim najemniki več mesecev ali let ne plačujejo najemnine, ki uničujejo v najete stanovanjske nepremičnine in lastniki ne morejo storiti ničesar, da bi zaščiti svojo lastnino. Ne morejo jih izseliti, niti s pomočjo policije. Edino kar jim ostane je, da zoper najemnike vložijo tožbo na izselitev. Ko jim po več mesecih ali več letih, na podlagi sodbe uspe izseliti najemnika, ki jim več mesecev ali let ni plačeval najemnine in poleg tega še uničil stanovanje, imajo uničeno stanovanje in nimajo plačane najemnine. Ker imajo tako slabo izkušnjo z oddajanjem v najem, se odločijo, da ne bodo več oddajali v najem, toda davek bodo morali vseeno plačati. Poleg tega pa jih čaka še obnova uničenega stanovanja in opreme v stanovanju.

V zadnjem delu svojega obvestila za javnost vlada navede, da bi lahko skupna ocena davka na stanovanjske nepremičnin, ob trenutno znanih podatkih in ob predvidenih ugodnostih znašala največ okoli 600 milijonov evrov. Poleg tega naj davek na stanovanjske nepremičnine ne bi posegel v nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, ki trenutno predstavlja nepremičninski davek in kot tak pripada občinam za izvajanje njihove investicijske dejavnosti. To nadomestilo bo ostalo še naprej in na ta način lahko govorimo o dvojni obdavčiti. Vsi do sedanji predlogi zakona o obdavčitvi nepremičnin so predvidevali ukinitev nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ukinil pa se bo obstoječi davek od premoženja.

Sredstva, zbrana z davkom na stanovanjske nepremičnine, bi vlada namenili za razbremenitev dela, zlasti srednjega razreda, kjer je največji primanjkljaj delovne sile. S tem bi, tako pravijo, izboljšali konkurenčnost gospodarstva, spodbudili zaposlovanje in ustrezno naslovili javnofinančno vzdržnost. S tem njihovim stališčem se ne strinjam.

V tej luči predlagajo uvedbo že prej omenjene posebne osebne olajšave za dohodke iz delovnega razmerja, kot ji učeno rečejo in-work olajšavo (ne vem zakaj ne najdejo slovenskega izraza) v obliki znižanja davčne osnove v višini 2.000,00 evrov letno ter spremembo dohodninske lestvice in stopenj za razbremenitev srednjega in višjega razreda.

Pri spremembi dohodninske lestvice načrtujejo, kar je razvidno na 24. in 25. strani Predloga izhodišč za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin:

1. prilagoditev dohodninskih razredov in stopenj za razbremenitev srednjega in višjega razreda,
2. znižanje stopnje dohodnine v zadnjem davčnem razredu iz 50 % na 43 % in
3. uvedbo dodatnega davčnega razreda z nižjo davčno stopnjo, kot so navedli primeroma nad 500.000,00 evrov davčne osnove bi se uvedla stopnja 20 %.

Najbolj smešno v tem njihovem predlogu je, da gre za predloge, katerim so do sedaj nasprotovali. Tako smo v času prejšnje vlade, to je vlade Janeza Janše, s spremembami in dopolnitvami zakona o dohodnini https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-0769, ki so bile objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije številka 39/2022 z dne 21.03.2022 uvedli:

• postopno zvišanje splošne dohodninske davčne olajšave (28. člen sprememb), ki je v letu 2022 znašala 4.500,00 evrov, nato bi leta 2023 znašala 5.500,00 evrov, pa leta 2024 bi znašala 6.500,00 evrov ter leta 2025 končnih 7.500,00 evrov in
• 50 % stopnja dohodnine v zadnjem dohodninskem razredu je bila znižana na 45 % (20. člen sprememb).

Vlada Roberta Goloba je nato, takoj po prevzemu oblasti, pripravili spremembe in dopolnitve zakona o dohodnini, ki so bile objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 158/2022 z dne 19.12.2022 https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-4017 ter:

• zvišala stopnjo v zadnjem dohodninske razredu iz 45 % na 50 % (11. člen sprememb) in
• ustavila zviševanje splošne dohodninske olajšave do 7.500,00 evrov in jo določila v znesku 5.000,00 evrov (8. člen sprememb).

Sedaj pa želi uvesti ravno to, kar je uvedla vlada Janeza Janše in je sama nato odpravila. Ob tem se mi zastavlja vprašanje ali se sedanja vlada norčuje iz davkoplačevalcev in meni, da se davkoplačevalci ne spomnijo, kaj je bilo pred dvema letoma. Mogoče pa s tem želijo priznati, da so bili predlogi vlade Janeza Janše dobri in da so jih neupravičeno odpravili.

Glede dodatnega dohodninskega razreda, to je šestega dohodninskega razreda s fiksno in nižjo davčno stopnjo, pa je to v bistvu moj predlog, katerega sem kot predsedniki Strateškega sveta za debirokratizacijo predstavil na novinarski konferenci, ki je bila 16.09.2020. Moj predlog je bil, da se za davčno osnovo nad 1.000.000,00 evrov uvede 10 % dohodninska stopnja. Takrat so ta moj predlog kritizirali predvsem predstavniki takratne opozicije in nekateri mediji. Med drugim so navajali, da bi čistilka plačevala davek po stopnji 16 %, tisti z visokim dohodki pa po stopnji 10 %, niso pa navedli, da je za vstop v šesti dohodninski razred potrebno plačati dohodnino v znesku 486.480,00 evrov. Danes, ko ta vlada predlaga uvedbo šestega dohodninskega razreda na meji 500.000,00 evrov in z davčno stopnjo 20 % pa teh kritik ne slišim.

Trdim pa, da je moj predlog z mejo 1.000.000,00 evrov in 10 % stopnjo boljši in bolj stimulativen tako za bodoče dohodninske davčne zavezance, ki bi se zaradi tega lahko preselili v Slovenijo, kot za naše športnike, ki zaradi visoke obdavčitve zapuščajo Slovenijo.

Kar se tiče predvidene uvedbe obdavčitve stanovanjskih nepremičnin menim, da je še dovolj časa, da vlada razmisli o bolj pošteni in zakoniti obdavčitvi premoženja, ki ne zajema samo stanovanjskih nepremičnin, temveč tudi druge nepremičnine in še posebej premičnine kot so denar v bankah, vrednostne papirje, deleže v gospodarskih družbah in plemenite kovine. Zakaj bi bile obdavčene le stanovanjske nepremičnine?

Pri uvedbi obdavčitve stanovanjskih nepremičnin, po sedanjih izhodiščih, zaenkrat vidim  nekaj nelogičnosti oziroma težav, in to:

• ni pravilna odločitev, da predmet obdavčitve ni prva stanovanjska nepremičnina, saj je prva stanovanjske nepremičnine lahko različno vredna. Tako ima lahko nekdo stanovanje, ki je vredno en milijon evrov in ne bo plačal davka, drugi pa lahko ima tri stanovanja v rednosti po 300.000,00 evrov vsako in bo plačal 8.700,00 evrov davka (1,45 % od 600.000,00 evrov).
• Boljša rešitev bi bila, da se določi znesek, do katerega se davek ne plača, na primer 300.000,00 evrov in to ne glede na to koliko stanovanjskih nepremičnin ima fizična ali pravna oseba.
• Uvesti bi bilo potrebno oprostitev plačila davka, v kolikor ene fizična oseba ima več stanovanjski nepremičnin in v njih stalno prebivajo ožji družinski člani (otroci ali starši). Zakaj jih siliti v prodajo ali podaritev teh stanovanjskih nepremičnin, katere bodo na koncu dedovali.
• Določiti je potrebno, kako postopati v primerih preužitka, ali v primeru pravice do dosmrtnega bivanja v stanovanjski nepremičnini ter v vseh ostalih tovrstnih primerih.

Razume vlado, da je želela božično-novoletne praznike državljanov zapolniti z razpravo o tem, kako je potrebno obdavčiti tiste, ki imajo stanovanjske nepremičnine in ne z razpravo o eni od najslabših vlad, katero smo imeli do sedaj. Ob tem pa vlada očitno ne razmišlja o obdavčitvi premožnejših, ki imajo svoje premoženje v poslovnih nepremičninah, v denarju, v vrednostnih papirjih ali v plemenitih kovinah.

Upravičeno se lahko sprašujemo zakaj. Ali zato, ker mogoče imajo predlagatelji obdavčitve stanovanjskih nepremičnin svoje premoženje v tistem premoženju, ki ne bo predmet obdavčitve? Ali mogoče zato, ker je potrebno obdavčiti tiste, ki so po dvajsetih ali več letih dobili vrnjene nacionalizirane stanovanjske nepremičnine, ki so bile nezakonito odvzete njihovim predhodnikom po drugi svetovni vojni?

Ob tem pa ne gre spregledati dejstva, da vlada vse to počne po tem, ko je zaposlenim v javnem sektorju dvignila plače in ko neracionalno troši proračunska sredstva ter bo zaradi tega potrebno v proračunu zagotoviti, kot pravijo, najmanj dodatno milijardo evrov.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Te dni smo priča večjemu število davčno inšpekcijskih nadzorov finančnih inšpektorjev, ki pri davčnih zavezancih nadzirajo prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022. Več sem o tem pisal v predhodnem blogu številka 240. Menim, da je to postopanje Fursa nezakonito in v nasprotju z določbami Zakona o dohodnini, ki so veljale v letu 2022 in v nasprotju z namenom zakonodajalca.

Pred takratnim sprejemom sprememb in dopolnitev Zakona o dohodnini, je bil pripravljen predlog sprememb in dopolnitev Zakona o dohodnini z oznako EVA 2021-1611-0029 z dne 16.04.2021. V uvodu predloga sprememb in dopolnitev Zakona o dohodnini, katerega je takratna Vlada Republike Slovenije poslala v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije je bilo zapisano:

                                                            »ZAKON O SPREMEMBAH IN

                                                   DOPOLNITVAH ZAKONA O DOHODNINI

 UVOD

1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM PREDLOGA ZAKONA 

1.1. Splošno

 Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb je določena z Zakonom o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/11 – ZUKD-1, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19 in 28/19; v nadaljnjem besedilu: ZDoh-2). Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb je področje, ki zahteva sprotno spremljanje zaradi skupnih splošnih ciljev, ki se želijo doseči z davčno politiko, ter zaradi sprememb druge področne zakonodaje, sodnih odločb in težav, ki se zaznajo pri izvajanju zakona in so tudi posledica spremenjenih razmer.

 Glavna razloga za predlagane spremembe in dopolnitve ZDoh-2 sta pomoč gospodarstvu in prebivalstvu pri okrevanju po pandemiji COVID-19 ter administrativna razbremenitev.«

Tako je bilo v 11. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini zapisano:

                                                                        »11. člen

 V 90. členu se v četrtem odstavku na koncu 5. točke podpičje nadomesti s piko, 6. točka pa se črta.

 V obrazložitvi k navedenemu 11. členu je bilo nedvoumno in jasno zapisano:

 »K 11. členu

 S predlagano spremembo se črta 6. točka četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2, po kateri se kot dividenda po poglavju III.6.3. ZDoh-2obdavčuje izplačana vrednost delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe.«

Torej, nobenega dvoma ni, da je predlagatelj sprememb in dopolnitev Zakona o dohodnini želel črtati 6. točko četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini, na podlagi katere se je v letih 2020 in 2021 izvajal obdavčitev prodaje lastnih poslovnih deležev in je želel, da ta prodaja ne bo več predmet obdavčitve. Gre za jasno izraženo voljo, katero ni možno tolmačiti na drugačen način, še posebej ne na način, kot to danes počne Furs.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2Z) je Državni zbor sprejel 11.03.2022, v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 39, pa so bile spremembe in dopolnitve objavljene 21.03.2022, kar si lahko ogledate na naslednji povezavi:  https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2022-01-0769 Sprememba 90. člena je bila sprejeta v identičnem tekstu, kot je bila predlagana s strani takratne Vlade Republike Slovenije, kot je bila zapisana v predlogu zakona in kot jo je želel in jo je sprejel zakonodajalec, to je Državni zbor Republike Slovenije. To pomeni, da je črtana 6. točka četrtega odstavka 90. člena Zakona o dohodnini in to posledično pomeni, da v letu 2022 prodaja lastnega poslovnega deleža ni in more biti predmet obdavčitve.

Tega se morajo zavedati tudi odgovorni na Fursu, ki so se letos odločili za uvedbo nezakonitih davčno inšpekcijskih nadzorov prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022. Še enkrat poudarjam, to je še toliko bolj jasno glede na to, da so bile v letih 2020 in 2021 prodaje lastnih poslovnih deležev obdavčene, v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodni EVA 2021-1611-0029 z dne 16.04.2021, pa je bilo jasno in nedvoumno zapisano, da se s predlagano spremembo črta 6. točka četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2. To pomeni, da ni več obdavčitve izplačanih vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe.

Bolj jasno ni in ne more biti zapisano. Zato menim, da so vsi davčno inšpekcijski nadzori, ki jih ta trenutek izvaja Furs, ko nadzira prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, nezakoniti.

Ne bom zahajal v to ali so se odgovorni na Fursu, za davčno inšpekcijske nadzore odločili naklepno ali iz drugega razloga. Dejstvo je, da je Furs že v preteklosti, ko je več ali manj bil v identični sestavi vodstva kot sedaj, inšpiciral prodaje lastnih poslovnih deležev in je pogorel na sodišču. Zato je država davčnim zavezancem morala vračati plačani davek in povrh še zamudne obresti. Za to napako ni nihče odgovarjal. Danes to Furs ponovno počne in kot se zdi, ne zato, ker bi za to imeli zakonsko podlago, temveč zato, ker to pač lahko počne.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Kot državljani in davkoplačevalci od državnega organa pričakujemo, da spoštuje predpise, da jih v odnosu do državljanom uporablja pravilno, brez prekoračitve danih mu pooblastil in seveda brez prirejanja določenih dejstev. Le ob takšnem delovanju državnega organa, bodo državljani spoštovali državni organ, državo oziroma politiko, ki vodi državo. Vse navedeno velja tudi za davčni organ, to je Furs. Žal pa so v preteklosti slovenska, pa tudi evropsko sodišče nekajkrat odločila, da je naš davčni organ odločal nepravilno, oziroma nezakonito. O tem priča določeno število sodb, določeno število ponovljenih sodnih postopkov, določeni zneski vrnjenega davka in seveda pripadajočih zamudnih obresti. Davčni organ v takšnih primerih izjavlja, da zakonske določbe niso bile jasne ali da je šele sodišče s svojo odločitvijo podalo pojasnilo razumevanja zakona. Znan je tudi primer, ko davčni organ ne želi spoštovati sodbe Vrhovnega sodišča, ker se z njo ne strinja. Priznam, da mi ni jasno, kako lahko davčni organ izjavi, da ne bo spoštoval sodbe Vrhovnega sodišče Republike Slovenije.

Na drugi strani pa smo priča nekoliko zavajajočega zapisa (na koncu tega bloga) davčnega organa v primeru, ko Vrhovno sodišče odloči, da se neka zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Gre za sklep številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, ki je odločalo o tem:

“Ali je mogoča uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 v primeru, ko davčni organ ugotovi sicer pravnoformalno pravilno izveden odkup lastnih poslovnih deležev (skladno s pravili ZGD-1), z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, vendar pa je na podlagi dejstev in okoliščin mogoče ugotoviti objektivne okoliščine, ki kažejo, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili bodisi pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje takšnih pravnih poslov?”

Preden nadaljujem s seznanitvijo z odločitvijo Vrhovnega sodišča, bom spomnil še na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je s svojo odločbo številka U-I-492/20-22 z dne 05.10.2023 https://www.us-rs.si/odlocba-ustavnega-sodisca-st-u-i-492-20-z-dne-5-10-2023/ odločilo, da je celoten Zakon o davčnem postopku v neskladju z Ustavo republike Slovenije. Šlo je za odločanje o istem četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2.

Mogoče vprašanje:

»Kako lahko davčni organ odloča na podlagi določbe zakona o davčnem postopku, za katerega je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije?«

Iz prej navedenega sklepa Vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 sem povzel zapis Vrhovnega sodišča, ki je v 15. do 19. točki sklepa zapisalo:

  »15. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021 v zvezi z razlago četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 že sprejelo stališče, da presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega             poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do  uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja (19. tč. obrazložitve). 

16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve). 

17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve). Ob tem pa je poudarilo, da to ne izključuje možnosti, da bo pravni posel nakupa lastnega poslovnega deleža del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju (27. tč. obrazložitve). 

18. Podobno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022, kjer je pojasnilo, da sama okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 (23. tč. obrazložitve). Tudi v tej sodbi pa je izpostavilo, da bi določene objektivne okoliščine lahko kazale na to, da je bil navedeni pravni posel del širšega, sicer vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki pa bi lahko pomenil zlorabo predpisov in s tem podlago za zaključek o drugačnem obdavčenju na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP‑2 (25. in 26. tč. obrazložitve). 

19. Iz povzetih stališč Vrhovnega sodišča izhaja, da je uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 mogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen.« 

Kot ste lahko prebrali, je Vrhovno sodišče v 16. točki zapisalo, da do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Torej, če prav razumemo in poenostavim, nič ni narobe, če je davčni zavezanec sklenil le eno prodajo/nakup lastnega poslovnega deleža.

Ob tem je potrebno še poudariti, da je le v obdobju od 01.01.2020 do 31.12.2021 in od 01.01.2023 dalje v Zakonu o dohodnini izrecno določeno, da je prodaja lastnega poslovnega deleža predmet obdavčitve, saj je v navedenem obdobju veljala/velja določba 6. točke četrtega odstavka 90. člena zakona o dohodnini, ki se glasi:

»(4) Kot dividende se po tem poglavju obdavčuje tudi: 

6. izplačana vrednost delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe, razen v primeru, ko družba pridobiva lastne delnice na organiziranem trgu. Davčni zavezanec lahko v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, uveljavlja zmanjšanje izplačane vrednosti za nabavno vrednost odsvojenih delnic ali deležev, ki se določi v skladu z 98. členom tega zakona. Če je dogovorjeno obročno izplačevanje vrednosti delnic ali deležev, se nabavna vrednost porazdeli med obroke sorazmerno njihovi višini. Če je davčni zavezanec delnice ali deleže družbe pridobival na različne datume, se šteje, da je odsvojil zadnje pridobljene delnice ali deleže. Odsvojitev delnic ali deležev po tej točki ne šteje za odsvojitev kapitala po III.6.3. poglavju tega zakona.«

Pred 01.01.2020 te določbe ni bilo v zakonu o dohodnini, v letu 2022 pa je bila izrecno črtana.

Torej, na podlagi katere določbe želi davčni organ obdavčevati prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022:

• če to takrat ni bilo prepovedano oziroma je bilo dovoljeno, saj je bila črtana določba pred tem veljavne 6. točke četrtega odstavka 90. člena zakona o dohodnini in
• če je šlo v veliki večini primerov zgolj za en pravni posel in v tem primeru je vrhovno sodišče v 16. točki svojega sklepa številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 izrecno zapisalo: »Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo.

Zato pričakujem, da bo davčni organ spoštoval odločitev in zapis Vrhovnega sodišča. Poleg tega pa je tudi Upravno sodišče mnenja, da tovrstne prodaje v tistem času niso bile predmet obdavčitve.

Ob zaključku mojega razmišljanja o sklepu Vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024, ki se nanaša na prodajo lastnih poslovnih deležev, objavljam še zapis davčnega organa, ki je objavljen na https://www.gov.si/novice/2024-10-17-vrhovno-sodisce-je-pritrdilo-davcnemu-organu/:

»Vrhovno sodišče je pritrdilo davčnemu organu

17. 10. 2024

Odkup lastnega poslovnega deleža je lahko del sheme davčnega izogibanja.

Odkup lastnih poslovnih deležev predstavlja pravni posel med družbo in njenim družbenikom, ki družbi proda svoj poslovni delež v tej družbi, le-ta pa mu plača dogovorjeno kupnino. Družba postane lastnica svojega poslovnega deleža. Kupnina je družbeniku izplačana iz dobička družbe.

Takšni posli so sicer po statusni zakonodaji dopustni, vendar morajo temeljiti na razumnih poslovnih razlogih. Nabor objektivnih okoliščin pa lahko kaže, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), namenjenega nedovoljenemu davčnemu izogibanju. V takšnem primeru gre za neupravičeno izogibanje izpolnitvi davčne obveznosti, ki v praksi predstavlja dohodek podoben dividendam in se tako tudi obdavči skladno s četrtim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Finančna uprava je v preteklosti že opozarjala na zlorabe pri odkupu lastnih poslovnih deležev družb. Zaradi ugotovljenih zlorab odkupa lastnih poslovnih deležev je zakonodajalec leta 2020 uvedel neposredno obdavčitev takšnih poslov, v skladu z ZDoh-2.

V letu 2022 je bil odkup lastnih deležev zaradi začasne spremembe zakonodaje (novela ZDoh-2Z) brez neposredne obdavčitve, kar so nekateri zavezanci oziroma njihovi davčni svetovalci napačno razlagali kot priložnost za izplačilo dobička brez davčnih obveznosti. Takšna ureditev je povzročila številčne primere izplačil dobička. V letu 2022 je bilo tako skupaj izvedenih 726 odkupov lastnih poslovnih deležev, družbenikom pa je bilo na tak način izplačanih 535 milijonov evrov dobička. V primerih, kjer ni bilo razumnih poslovnih ciljev izven davčnega prava za odkupe lastnih deležev, bi morali biti ti dohodki obdavčeni kot dividende po 25-odstotni stopnji.

Najpogosteje so tovrstne sheme uporabili družbeniki, ki so imeli deleže v družbah dlje kot 15 let, kar pomeni, da od dobička iz kapitala niso plačali davka, hkrati pa so se izognili obdavčitvi dohodkov, podobnim dividendam. Gre za skrbno oblikovano shemo, po kateri so si družbeniki neobdavčeno izplačali dobiček družbe, kar je v nasprotju z namenom zakonodaje, saj se delitev dobička družbe družbenikom po davčni zakonodaji obdavči kot dividenda.

Da gre lahko v primerih odkupa lastnih deležev za skrbno oblikovane sheme davčnega izogibanja, je na podlagi revizije, ki jo je vložila Finančna uprava, pritrdilo Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 4/2024, z dne 18. septembra 2024 (dokument je objavljen spodaj). Sodišče poudari, da je odkup lastnega deleža lahko dogovorjen med strankama in realiziran, objektivne okoliščine pa lahko pokažejo, da gre za vsebinsko prazen pravni konstrukt, katerega edini ali glavni cilj je izognitev plačilu davka na dividende.

Finančna uprava že izvaja nadzore pri tako realiziranih odkupih lastnih poslovnih deležev in bo v primeru ugotovljenega izogibanja namenu davčnih predpisov ustrezno ukrepala.

Družbe, ki so odkupile lastni delež, katerega edini ali glavni namen je bil izplačilo dobička in izognitev plačilu davka od dohodka na dividende, lahko do uvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora vložijo davčni obračun na podlagi samoprijave, plačajo obveznost skupaj s 3 odstotnimi obrestmi ter se s tem izognejo odgovornosti za prekršek.«

Na podlagi vsega do sedaj navedenega vam, dragi bralci, prepuščam odločitev o tem, kaj je pravilno in kaj ne. Z mojim zapisom želim zgolj opozoriti na jasne odločitve Vrhovnega sodišča in na nekoliko nenavaden zapis in postopanje davčnega organa. Vam pa prepuščam  oceno ali je zapis davčnega organa v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opravilna številka X Ips 4/2024.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.