Arhivi Kategorije: Blogi strokovnjakov

Reforme (219)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Konec leta je vse bliže in prihaja čas letnega obračuna. Nekateri ne bodo imeli težav s tem obračunom, saj niso naredili skoraj nič. Ko samo pomislim, kakšne obljube smo poslušali lani. Napovedanih je bilo veliko reform in največ sem pričakoval od davčne reforme. Žal se ni zgodilo nič, razen odprave dobrih davčnih rešitev prejšnje vlade. Sedanja ekipa očitno ni bila sposobna v enem letu in pol pripraviti nobenega dobrega predloga davčne reforme, ki bi za davčne zavezance pomenila olajšanje v poslovanju, za tuje vlagatelje pa poziv, da vlagajo tudi v Slovenijo. Dogaja se ravno nasprotno. Tuji vlagatelji se v glavnem izogibajo Slovenije, nekateri domači davčni zavezanci pa se odločajo za preselitev v tujino. S tem postanejo tuji davčni rezidenti in od njih naša država nima nič.

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa čez nekaj časa ta solidarnostni davek ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj. Želijo si stabilno davčno okolje z nizkimi obremenitvami.

Velikokrat mi kdo reče, naj ukrepam in predlagam spremembe. V trenutni situaciji se najprej vprašaš, komu sploh predlagati spremembe, nato se vprašaš, ali je vredno izgubljati čas, saj če oni ne uspejo uresničiti lastnih predlogov, kako bodo potem uresničili predloge drugih.

Gotovo je, da bodo naslednje leto morali pripraviti nov zakon o davčnem postopku, saj je ustavno sodišče oktobra letos odločilo, da sedanji zakon o davčnem postopku ni v skladu z  ustavo in da državni zbor mora to neskladje odpraviti v roku enega leta. Gre za veliki projekt, do katerega ne bi nikoli prišlo, če bi v finančni upravi uporabljali zdravo kmečko pamet. Ne poznam davčnega zakona v Sloveniji, ki bi določal, da se lahko isti dohodek obdavči dvakrat. Če pa se že lotiš obdavčitve že obdavčenega dohodka, potem v tem primeru moraš vrniti prvotno plačani davek. Vse te možnosti so predvidene z našo davčno zakonodajo. Toda če je želja po dvojni obdavčitvi močnejša od poštene enkratne obdavčitve, se zgodi to, kar se je zgodilo zdaj. Finančna uprava mu je dvakrat odmerila davek od istega dohodka. Davčni zavezanec je šel do konca in na ustavnem sodišču uspel. Če ne bi šel do konca, bi bil zakon o davčnem postopku še zmeraj v skladu z ustavo.

Navedba odgovornih v finančni upravi, da določba zakona glede dvojne obdavčitve istega dohodka ni bila jasna in da je zaradi tega prišlo do dvojne obdavčitve, je sprenevedanje. Jasno je, in o tem je že odločalo vrhovno sodišče, da finančna uprava mora odločati z najvišjo stopnjo gotovosti, to pomeni z najvišjo stopnjo prepričanja, da je njena odločitev pravilna. Tisti trenutek, ko finančni inšpektor izda odločbo in jo podpiše, ne dvomi. Takrat je on prepričan, da je njegova odločitev pravilna. Zato ni možno trditi, da nekaj ni bilo jasno, saj če davčni zavezanec ne bi šel do konca in ne bi imeli odločitve ustavnega sodišča, bi bilo finančni upravi očitno vse jasno. Če pa finančni upravi oziroma finančnemu inšpektorju ni bilo jasno oziroma je dvomil, bi lahko brez težav odločil v korist davčnega zavezanca, ki je bil že enkrat obdavčen. Tako je določeno v zakonu o davčnem postopku.

Smo pa te dni doživeli zmago nevoščljivosti oziroma fovšije pri obveznem zdravstvenem prispevku. Ne bom se spuščal v nelogičnost prenosa dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja iz prostovoljnega v obveznega, temveč v prvotno ureditev, da bo ta prispevek zniževal davčno osnovo za dohodnino. Kot veste, imamo v Sloveniji progresivno dohodninsko lestvico in tisti, ki več zaslužijo, plačajo dohodnino po višji stopnji. Na primer nekateri plačajo dohodnino v letnem povprečju po stopnji 16 odstotkov, drugi pa po stopnji 40 odstotkov. To pomeni, da pri prispevku, ki znaša 35 evrov in predstavlja zmanjšanje davčne osnove, bi tisti, ki plačuje dohodnino po stopnji 16 odstotkov, privarčeval 5,6 evra, tisti, ki plačuje dohodnino po stopnji 40 odstotkov, pa 14 evrov. Zaradi tega je prišlo do razburjanja tistih z nižjo obdavčitvijo in zdaj se je vlada odločila, da ta prispevek ne bo zniževal davčne osnove za dohodnino. Ja, tako je videti, ko nekomu zavidaš, da bi zaradi visoke obdavčitve svojih dohodkov po olajšavi prejel več in na koncu še sam ostaneš brez davčne olajšave. Tudi tukaj se konča zdrava kmečka pamet.

Ne glede na vse nelogičnosti vam predlagam, da v vas prevlada optimizem, saj za dežjem zmeraj posije sonce in za nelogičnimi odločitvami mora enkrat priti do logičnih odločitev. Le dovolj stari moramo biti, da bomo to dočakali.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Še o dvojni obdavčitvi (218)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Zadnjih deset ur je bilo za moje možgane res napornih. Najprej me je sinoči v oddaji 24 ur zvečer vodja poslanske skupine Svoboda mag. Bogomir Sajovic prepričeval, da je sedanja vlada  ukinila prostovoljno zdravstveno zavarovanje, kar ni res. Sedanja vlada je prostovoljni zdravstveni prispevel le preoblikovala v obvezni zdravsteveni prispevek in plačevanje prispevka iz fizičnih oseb, ki so plačevale prispevek za sebe, prenesla na delodajalce, ZPIZ in podobne izplačevalce. Ob tem pa je ista vlada v gradivu za uvedbo obveznega zdravstvenega prispevka zapisala, da je v proračunu predvidenih več kot 200 milijonov za pokrivanje predvidene izgube, čeprav je zavarovalnicam očitala dobičke. O tem sem pisal v mojem blogu https://simic-partnerji.si/2023/07/07/prostovoljni-v-obvezni-210/, katerega sem objavil 7. julija 2023.

Danes zjutraj pa me v Sobotni prilogi Dela generalni direktor Finančne uprave Republike Slovenije (Furs) Peter Grum prepričuje, da se ob prodaji deleža podjetja oziroma družbe ne vlaga napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, temveč neka druga napoved, saj zapiše:

»Zavezanec je v konkretnem primeru namenoma napovedal napačen davek, čemur je sledila odmerna odločba.«

Dejstvo je, da sta v konkretnem primeru davčna zavezanca leta 2011 prodala delež v družbi in v skladu z veljavno davčno zakonodajo ter z navodili Fursa https://edavki.durs.si/EdavkiPortal/openportal/CommonPages/Opdynp/PageD.aspx?category=vrednostni_papirji_drugi_delezi_investicijski_kuponi leta 2012 vložila napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Nobene druge napovedi nista mogla vložiti kot to napoved. Furs je prejel njuno napoved, jo obravnaval, se seznanil z vsemi dejstvi in celotno dokumentacijo, ki je bila priložena k napovedi. Tako je Furs videl tudi pogodbo o prodaji deleža družbe. Po izvedenem postopku je Furs, v skladu z veljavno davčno zakonodajo, obema izdal odločbo. Oba davčna zavezanca sta prejela odločbi Fursa in plačala dohodnino. Vsak v znesku 250.000,00 EUR.

Generalni direktor Fursa v nadaljevanju zapiše:

»V naknadnem nadzoru pa je finančna uprava ugotovila, da je šlo v zvezi z istim poslovnim dogodkom za davčno izogibanje, in odmerila še davek, ki bi moral biti že prvotno odmerjen. Seveda je v danem primeru zelo pomembno, da je zavezanec napovedal davek, za katerega je predpisana nižja davčna stopnja, in se na ta račun poskušal izogniti davčnim obveznostim.«

Generalni direktor Fursa ob tem ne navede zakaj je bil začet naknadni nadzor in kdaj je bil začet. Naknadni nadzor se je začel leta 2016, to je štiri leta po izdaji odmernih odločb obema davčnima zavezancema. Kaj je bil razlog, da se je Furs čez štiri leta odločil še enkrat pregledati to zadevo in spremeniti svojo odločitev? Kot vemo nekateri, je bila razlog za naknadni nadzor neprimerna izjava enega od teh dveh davčnih zavezancev, ki se je nanašala na policijo in finančno upravo. Ja, zaradi izjave tega davčnega zavezanca, naj bi se začelo neke vrste maščevanje. To se ni nanašalo samo na ta postopek odmere dohodnine, temveč je bilo več drugih postopkov zoper fizične in pravne osebe, v katerih sta imela lastniške deleže ta dva davčna zavezanca. Kolikor se spomnim, ker je tega bilo res veliko, je Furs na koncu izgubil v vseh postopkih. Ob tem ni nepomemben podatek, da je finančni inšpektor, ki je opravljal večino davčnih pregledov pri teh dveh davčnih zavezancih in z njima povezanimi pravnimi in fizičnimi osebami, pozneje podal odpoved delovnega razmerja. Po informacijah, katere sem prejel od njegovih kolegov, je odšel zaradi tega, ker ni mogel več prenašati pritiskov nadrejenih in zato bi bilo dobro, da se ta zadeva enkrat razčisti.

O odločitvi ustavnega sodišča sem pisal v mojem blogu https://simic-partnerji.si/2023/10/23/ustavno-sodisce-pritrdilo-215/ in ni mi jasno, kako lahko generalni direktor Fursa to odločitev ustavnega sodišča spreminja v zmago Fursa. Res je, da moraš imeti debelo kožo, da potem, ko ustavno sodišče odloči, da Furs dvema davčnima zavezancema ne more pobrati 1.140.000,00 evrov, temveč le 640.0000,00 evrov, kar je 500.000,00 EUR manj, to odločitev razglasiš za svojo zmago. Ob tem pa imaš v nahrbtniku množico izgubljenih oziroma nezakonitih davčnih postopkov, o čemer sem pisal mojem blogu https://simic-partnerji.si/2023/10/24/nepravilne-odlocitve-fursa-216/

A se generalni direktor Fursa sploh zaveda koliko podjetij, podjetnikov, posameznikov in družin je bilo uničenih zaradi navedenih nezakonitih odločb, ki v glavnem izhajajo iz časa, ko je on bil v vodstvu Fursa? Ali nima niti malo slabe vesti za vse kar je bilo hudega storjeno tem davčnim zavezancem, katerim so bile izdane nezakonite odločbe in mnogi so morali tudi plačati nezakoniti odmerjeni davek? Ena od mojih strank je ob uspehu v davčnem postopku prejela več kot 1,3 milijona samo zamudnih obresti. Potem si lahko predstavljate koliko je znašala glavnica in kako je vse to preživela. Po vsem tem generalni direktor Fursa govori o zmagi Fursa, čeprav je ustavno sodišče odločilo, da Furs lahko odmeri 640.000,00 EUR, namesto 1.140.000,00 EUR. Za mene je to poraz v znesku 500.000,00 EUR.

Višek sprenevedanja pa pomeni zapis generalnega direktorja Fursa Petra Gruma, ko zapiše, da se je avtor kolumne (novinar Karel Lipnik) postavil na stran davčnega utajevalca, ne pa na stran poštenih davkoplačevalcev. Mnenje ali gre za poštena ali nepoštena davčna zavezanca prepuščam vam spoštovani bralci in bralke tega bloge. Iz do sedaj povedanega izhaja, da ni šlo za utajo, temveč za nenavadno postopanje davčnega organa, ko prodaje deleža podjetja in prejete kupnine za prodane deleže podjetja, ko mu to ustreza ali ko to želi, spreminja v prikrito izplačilo dividend.

Zato generalnemu direktorju Fursa Petru Grumu in vam spoštovani bralci in bralke tega bloga predlagam, da preberete sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 61/2021 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2061/2021&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111453436 in poveste ali sta se davčna zavezanca res želela izogniti plačilu davka. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšna bi bila odločitev Fursa, če bi davčna zavezanca bila lastnika deleža v družbi manj kot pet let, saj bi v tem primeru šlo za identično stopnjo obdavčitve kapitalskega dobička in prekritega izplačila dobička. Ali bi Furs tudi v tem primeril trdil, da gre za prikrito izplačilo dobička?

Torej, lahko bi zaključili, da je Furs oziroma finančnega inšpektorja pri želji po obdavčitvi obeh davčnih zavezancev, lahko vodila tudi želja po višji obdavčitvi obeh davčnih zavezancev, njiju pa prav gotovo ni vodila želja po nižji obdavčitvi, saj sta ona dva le vložila napoved v skladu z zakonom in v skladu z navodili Fursa https://edavki.durs.si/EdavkiPortal/openportal/CommonPages/Opdynp/PageD.aspx?category=vrednostni_papirji_drugi_delezi_investicijski_kuponi Davek si nista odmerila ona dva sama, temveč jima je, na podlagi njune napovedi, davek odmeril Furs. Napoved sta morala vložiti in nista ona dva zahtevala obdavčitev v znesku 250.000,00 EUR vsakemu, temveč je to storil davčni organ. Ona dva pri odmeri tega davka, to je dohodnine nista imela nobene vloge, razne da sta pravočasno vložila napoved, katero sta morala vložiti in jima je davčni organ odmeril davek, brez njune aktivnosti.

Navedeno pomeni, da je zapis generalnega direktorja Fursa Petra Gruma, da sta davčna zavezanca namenoma napovedala napačni davek, neresničen. Pri prodaji deleža davčna zavezanca nista mogla vložiti nobene druge napovedi kot napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Torej, lahko bi rekli, da generalni direktor Fursa, ali ne pozna davčnih predpisov in ne ve, katera napoved se vlaga ob prodaji deleža podjetja, ali pa se spreneveda. Mogoče bi moral finančni minister razmisliti ali je sedanji generalni direktor Fursa pravilna izbira. Dejstvo je:

  • da sta davčna zavezanca delež v družbi pridobila leta 2005,
  • da sta davčna zavezanca leta 2011 prodala deleža v družbi,
  • da je bila sprememba lastnika deleža v družbi vpisana v sodni register, kar pomeni, da je prodaja veljavna,
  • de je bila kupnina za deleža plačana (nakazila, poboti, ….),
  • da sta oba davčna zavezanca v skladu z veljavno zakonodajo in navodili Fursa leta 2012 vložila napoved za odmero davka na ustvarjeni kapitalski dobiček,
  • da sta bila oba davčna zavezanca lastnika deleža med 5 in 10 let in da je v tem primeru stopnja davka znašala 15 %,
  • da to stopnjo davka nista izbrala davčna zavezanca, temveč je to stopnjo davka izbral oziroma uporabil Furs ob izvedbi postopka odmere davka od kapitalskega dobička, ko je leta 2012 izdal odločbo, saj sta ona dva samo vložila napoved in če napovedne bi bila pravilna bi davčni organ to moral ugotoviti, pa ni, saj je bila pravilna,
  • da sta davčna zavezanca plačal odmerjeni davek in
  • da je Furs prišel v naknadni nadzor šele čez štiri leta, ko je kupnino za deleža spremenil v prikrito izplačilo dobička, čeprav ni šlo za prikrito izplačilo dobička, več si lahko preberete v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 61/2021 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2061/2021&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111453436, ki je uporabna tudi v tem primeru.

Mnogi se boste ali pa se sprašujete kako si upam to zapisati. Moj odgovor je, da Furs ne sme izdajati nezakonitih odločb. Če pa jih že izdaja, bi v primeru, ko davčni zavezanci uspejo v pritožbenih postopkih, Furs moral davčnemu zavezancu poleg plačila zamudnih obresti in stroškov postopka, plačati tudi ustrezno odškodnino. Inšpektor, ki pa je izdal nezakonito odločbo bi moral sam kriti, iz svojih sredstev, znesek zamudnih obresti, katere je prejel davčni zavezanec zaradi nezakonite odločbe. To bi bilo normalno.

V zaključku svojega zapisa generalni direktor Fursa, Peter Grum, zapiše:

»Za konec poudarjamo, da smo na finančni upravi ves čas in bomo tudi vnaprej na strani navadnega državljana in da bomo z vsemi sredstvi preganjali »lumpe«, ki s svojim početjem povzročajo škodo vsem nam – to dokazuje tudi ta primer.«

Moje mnenje je, da si generalni direktor tako velikega in tako pomembnega državnega organa ne more in ne sme privoščiti takšen zapis, s katerim se postavlja nad vse, saj on odloča kdo je »navadni državljan« in kdo »lump«. Ob tem pa ne poda definicije »navadnega državljana« in »lumpa«.

Po tem takem bo »lump« vsak, katerega bo kot takšnega določil Peter Grum, pa četudi ta »lump« ali njegova podjetja letno plačajo v proračun Republike Slovenije več milijonov evrov, Furs pa se v enem od postopkov zoper tega »lumpa« odloči, da ne gre za prodajo deleža, čeprav sodni register to šteje za prodajo deleža, temveč za izplačilo dividend in isti znesek obdavči dvakrat. To je nesporno, saj sta bili odločbi, kateri je izdal Furs, ne davčna zavezanca, za odmero 500.000,00 EUR dohodnine od kapitalskega dobička dokončni in pravnomočni, kljub temu pa je Furs izdal še eno odločbo v skupnem znesku 640.000,00 EUR.

Zakaj Furs oziroma Peter Grum ni navedel koliko dohodnine sta v letih 2011 do 2017 plačala ta dva davčna zavezanca in koliko davkov in prispevkov so v letih 2011 do 2017 plačala njuna podjetja. Po mojih podatkih več milijonov evrov. Torej, če je »lump« nekdo, ki plača več milijonov evrov davkov in prispevkov, koliko davkov in prispevkov potem po definiciji Petra Gruma plača »navaden državljan«.

Na koncu bi še poudaril, da o teh zadevah vem veliko, verjetno več kot generalni direktor Fursa, saj zelo dobro poznam obe strani, to je stran finančne uprave in stran davčnih zavezancev. Poleg tega pa sem bil, zaradi mojega odkritega nasprotovanja nezakonitem postopanju Fursa, v letih 2012, 2013, tudi sam deležen nezakonitega davčnega pregleda, poskusa uvedbe osebnega davčnega pregleda in vložitve krive kazenske ovadbe, katero je zoper mene vložil Furs (takrat Durs). Zaradi krive kazenske ovadbe mi je na nek način bilo oteženo normalno poslovanje in življenje, saj vsaka vložena kazenska ovadba, zoper kogar koli, pomeni veliko oviro življenju. Kljub temu sem se boril in na koncu uspel dokazati, da nisem postopal nepravilno. Res pa je, da je šlo skoraj deset let življenja.

V naslednjem blogu, ki bo objavljen predvidoma jutri, bom objavil primer, katerega sem napovedal, da ga bom objavil v reviji Denar, v katerem je Furs izdal nezakonito odločbo in davčnemu zavezancu nezakonito odmeril davek, čeprav je bilo iz dokumentacije razvidno, da je vse v redu.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Davek se ne plača dvakrat (217)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Kot davčni svetovalec in kot nekdanji generalni direktor Dursa, Pursa in Fursa sem se in se še zmeraj zavzemam za zakonito plačevanje vseh davčnih obveznosti, katere v skladu z zakonom morajo plačati davčni zavezanci. Istočasno pa se ne strinjam z nezakonitimi odločabmi Fursa in zaradi tega opozarjam na njih, istočasno pa se s svojimi strankami, če se le da in če stranka želi, vztrajamo z vlaganjem pravnih sredstev, to je pritožb in tožb. Tako je bilo tudi v primeru davčnega zavezanca, ki je pred časom uspel na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ko je ustavno sodišče z odločbo številka U-I-492/20-22 z dne 05.10.2023, odločilo:

  1. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) je v neskladju z ustavo.
  2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
  3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

O tem sem tudi objavil dva predhodna bloga, ki sta očitno vzpodbudila Furs, da je danes, 07.11.2023, na spletni strani Vlade Republike Slovenije https://www.gov.si/novice/2023-11-07-davcno-izogibanje-pomeni-nepravicno-razdelitev-davcnih-bremen-in-izkrivljanje-konkurencnosti-na-trgu/ objavil odgovor oziroma svoje videnje zapisanega v mojem blogu oziroma v odločbi ustavenag sodišča. Menim, da je ta odgovor Fursa nepotreben in bi bilo bolje, če bi Furs pazil, da ne prihaja do izdaje nezakonitih odločb. Če pa so takšne odločbe že izdane, je jasno, da je odgovoren tisti, ki je odločbo izdal in podpisal.

Ob tem bi poudaril, da velika večina finančnih inšpektorjev izdaja pravilne in zakonite odločbe, žal pa se še zmeraj najdejo finančni inšpektorji, ki izdajajo nezakonite odločbe. Že nekajkrat sem povedal, da tisti trenutek, ko finančni inšpektor meni, da določba v zakonu ni jasna, mora uporabiti drugi odstavek 6. člena zakona o davčnem postopku, v katerem je določeno, da se v dvomu odloča v korist davčnega zavezanca. Ko finančne inšpektorje opozorimo na to določbo, nam odgovorijo, da niso v dvomu. Zato ni možno govoriti o tem, kar izpostavlja Furs, da so nekatere določbe davčnih zakonov nejasne. Če so nejasne, se uporabi drugi odstavek 6. člena zakona o davčnem postopku, če pa izdaš nezakonito odločbo, pa si to storil zavestno.

Tako sem pred časom v pripombah na zapisnik, v enem od ponovnih postopkov, priložil dve sodbi vrhovnega sodišča in eno sodbo evropskega sodišča. Iz navedenih sodb je izhajalo, da se DDV ne šteje za carinsko dajatev. Kljub tem trem sodbam, so trije finančni inšpektorji Fursa izdali odločbi, s katerima so odločili, da se DDV šteje za carinsko dajatev. Kaj ob temu reči? Da zakon ni jasen, da niso vedeli kako odločit? Lahko povem, da so točno vse vedeli za kaj gre in so kljub temu izdali nezakoniti odločbi. In zakaj? Zato, ker je bilo potrebno v ponovnem postopku od plačanega davka, plačati še zamudne obresti. Če se DDV šteje za uvozno dajatev so zamudne obresti enake Euriboru, ki je bil takrat negativen, če pa se DDV ne šteje za uvozno dajatev, pa je potrebno obračunati in plačati zamudne obresti, ki znašajo 9 %. Šlo pa je za več kot 100.000,00 EUR zamudnih obresti. Pozneje je zadeva padla že na drugi stopnji, davčni zavezanec je prejel zamudne obresti, finančni inšpektorji, ki niso spoštovali treh sodb sodišč, pa niso odgovarjali.

Preden nadaljujem s podajanjem mojega mnenja o odgovoru Fursa, bom predstavil zgodovino zakona o davčnem postopku, da boste bralci razumeli, da v Sloveniji imamo zakon o davčnem postopku že od 01.01.1997, to je več kot 26 let.

Prvi zakon o davčnem postopku (ZDavP) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 20.03.1996. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 02.04.1996 in uporabljati se je pričel 01.01.1997.

Drugi zakon o davčnem postopku (ZDavP-1) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 23.04.2004. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 20.05.2004 in uporabljati se je pričel 01.01.2005.

Tretji zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) je Državni zbor Republike Slovenije sprejel 26.10.2006. V Uradnem listu Republike Slovenije je bil objavljen 16.11.2006 in uporabljati se je pričel 01.01.2007. Od takrat, pa do današnjega dne je bilo 22 sprememb in dopolnitev tega tretjega zakona o davčnem postopku.

Ob tem ni nepomembno izpostaviti, da je pri vseh spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku aktivno sodeloval tudi Furs, saj je v velikem številu primerov pobudnik za spremembe in dopolnitve tega zakona. Torej, v 26 letih Furs ni nikoli zasledil, da bi imel težavo z izvajanjem tega zakona na obravnavanem področju, saj je vsakokrat lahko predlagal njegove izboljšave. Poleg tega, pa je Furs, kot izvajalec zakona, tudi njegov pripravljalec. Zato je izgovarjanje na to, da Furs nečesa ni razumel ali ni mogel izvajati, sprenevedanje. Zanimivo je, da če davčni zavezanec ne bi šel do konca, to je do vrhovnega sodišča, bi bil zakon o davčnem postopku v redu, ker pa je davčni zavezanec šel do konca, zakon o davčnem postopku ni v redu, oziroma je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in Furs ga naenkrat ne razume.

Furs v svojem, zgoraj navedenem odgovoru izpostavlja, da tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije pritrjuje, da finančna uprava ni imela zakonske podlage, da bi plačilo davka, ki ga plača fizična oseba, neposredno upoštevala pri obveznosti pravne osebe, in se poskuša izvleči z navedbo, da je šele z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Furs pridobil možnost za upoštevanje morebitnih plačil zavezanca, ki je v zvezi z istim gospodarskim ekonomskim dogodkom že plačal davek. Furs v svojem odgovoru izpostavi, da je upoštevaje načelo zakonitosti dolžan ravnati v skladu z veljavnimi predpisi, katere dopolnjuje tudi omenjena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ob tem pa Furs (ne)namerno spregleda, da je že prej imel možnost, če je že izdal odločbo, da gre za izplačilo dividend in je obračunal 640.000,00 EUR davka, da bi prvotni odločbi obeh davčnih zavezancev odpravil po nadzorstveni pravici. To je bilo tudi predlagano, a zavrnjeno.

Ob tem pa ne gre spregledati dejstva, da je Furs pred nekaj dnevi, točneje 27.10.2023, z izjavo za javnost, to je brez spremembe zakona oziroma brez odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, spremenil algoritem za izračuna davka od ustvarjenega kapitalskega dobička, ki bistveno vpliva na izračun davka. Kako je to mogoče in kje je zakonska podlaga za to početje.

Furs je v naslovu svojega odgovora, objavljenega na spletni strani vlade navedel:

»Davčno izogibanje pomeni nepravično razdelitev davčnih bremen in izkrivljanje konkurenčnosti na trgu«.

S tem se popolnoma strinjam, toda še zmeraj ne vem, kako naj imenujemo izdajanje nezakonitih odločb in dvakratno obdavčitev istega dohodka. Ko dvakrat obdavčiš isti dohodek ne moreš reči, da je bila nerazumljiva določba davčnega zakona, katerega spremembo v tem delu nisi nikoli predlagal. Poleg tega pa takšno početje Fursa pomeni nepravično razdelitev davčnih bremen in izkrivljanje konkurenčnosti na trgu. S tem, ko nekoga dvakrat obdavčiš, prav gotovo vplivaš na njegovo konkurenčnost na trgu. Enostavno ga uničiš.

V podnaslovu svojega odgovora je Furs še navedel:

»V konkretnem postopku, ki ga je v presojo na Ustavno sodišče posredovalo Vrhovno sodišče, je prišlo do davčnega izogibanja. Davčni zavezanec se je želel neupravičeno okoristiti v breme javnih financ. Ustavno sodišče v tem delu ni ugotovilo nepravilnosti odločitev Finančne uprave.

Neskladnost oziroma pomanjkanje ureditve Zakona o davčnem postopku je ugotovilo glede postopkovnih določb, v primeru, če je bil davek že plačan na osnovi ekonomskega dogodka, kot ga je prvotno opredelil davčni zavezanec in takšen dogodek predstavlja izogibanje davčnim predpisom.«

Navedeno ne drži. Davčna zavezanca sta leta 2011 svoja deleža prodala tujemu podjetju. To sta storila v skladu s predpisi, ki veljajo v Republiki Sloveniji. V skladu z zakonom sta februarja 2012 napovedala prodajo deleža, to je ustvarjeni kapitalski dobiček in prejela sta odločbi o odmeri kapitalskega dobička in to vsak v znesku okoli 250.000,00 EUR. Davek sta plačal, obe odločbi pa sta postali dokončni in pravnomočni.

Trdim, da ta prodaja nikakor ni bila navidezna in o tovrstni prodaji deleža družbe je že odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v 13. točki svoje sodbe številka X Ips 283/2016 z dne 16.01.2019 zapisalo:

»13. V danem primeru pa niti iz ugotovljenega dejanskega stanja niti iz navedenih pravnih stališč ne izhaja, da je šlo v zadevi za enega ali več navideznih pravnih poslov v pomenu, ki ga dajejo splošna pravila civilnega prava, ki se kot navedeno, v zvezi s tem uporabljajo tudi na davčnem področju. To izhaja tudi iz uporabljene pravne podlage v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2.7 Tako je nesporno, da so bili pravni posli ne le sklenjeni, temveč tudi realizirani s tem, da je lastništvo nad poslovnimi deleži revidenta (oziroma pred tem drugače poimenovanih družb, zgoraj) prešlo na drugo pravno osebo (B., Ltd), ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo. Enako velja tudi za nadaljnje prenose poslovnega deleža, vključno s ponovno pridobitvijo le-tega s strani A. A., kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. To, da so navedeni posli ustvarili pogoje za to, da je prišlo do izplačila sredstev na način, ki po svoji formi ni ustrezal pogojem obdavčenja dividend, še ne pomeni, da so bili navedeni pravni posli navidezni, torej da niso obstajali in se niso izvršili skladno z njihovo vsebino. Tako je ugotovitev stališča sodišča in tožene stranke, da je za presojo navedenega pravnega posla prodaje deleža revidenta kot navideznega zadoščalo že, da posel nima “ekonomske vsebine”, ker je bila kupnina izplačana iz sredstev, ki jih je zagotovil revident, pravno nepravilna.«

Naknadno, v začetku leta 2016, se je začel davčni pregled pri pravni osebi, katere delež sta prodala davčna zavezanca. Furs je prodajo tega  deleža opredelil kot izplačilo dividend in pravni osebi je bilo naloženo plačilo davka v znesku 640.000,00 EUR, to je za vsakega davčnega zavezanca po 320.000,00 EUR.

Vsi udeleženci, vključno z inšpektorjem, so vedeli, da gre za istovrstno zadevo, to pomeni, da je kupnina, od katere sta skupaj že plačala davek v znesku 500.000,00 EUR, v bistvu to, kar je inšpektor imenoval dividenda, čeprav ni bila dividenda. Furs je takrat imel vso možnost, to je v skladu z zakonom, da če je že odmeril davek od dividend, da predhodni dve odločbi o odmeri davka od kapitalskega dobička odpravi po nadzorstveni pravici. Rok je pet let. Gre za izredno pravno sredstvo, katero lahko uporabi Furs. Na to sem opozoril finančnega inšpektorja, toda tega ni žele storiti, kar pomeni, da je očitno šlo za namero, da se davčna zavezanca obdavčita dvakrat.

Za zaključek bi izpostavil, da si zaupanje in spoštovanje pridobiš s poštenim in zakonitim delom in to mora biti cilj vsakogar od nas.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Nepravilne odločitve Fursa (216)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

K objavi tega bloga me je spodbudil tvit g. Petra Gruma, generalnega direktorja Fursa, ki je v zvezi z mojim predhodnim blogom »Ustavno sodišče pritrdilo« zapisal:

»Torej, če te prav razumem, trdiš, da je davčni organ že v času odločanja imel pravno podlago za »pobot« tega davka? Torej jo je imelo tudi upravno in vrhovno sodišče? Čemu se je torej obrnilo na ustavno sodišče in ni kar samo odločilo? Ivan, ni lepo na tak način zavajati.«

Odgovoril sem mu:

»Spoštovani g. Grum, lahko bi davčni inšpektor tako odločil. Lahko bi Furs vrnil prvotno odmerjeno dohodnino, saj je imel na razpolago izredna pravna sredstva. Pa ni. Če si se že oglasil, pa javnosti povej zakaj je ta inšpektor pozneje dal odpoved. Podobno ste pogoreli na 68. a členu.«

Ko zmanjka »Zdrava kmečka pamet«

Pri tovrstnih odločitvah je potrebno uporabiti »Zdravo kmečko pamet«. Ne moreš dvakrat odmeriti davek od istega posla oziroma zneska. Prvič dohodnino od kapitalskega dobička in nato še dohodnino od dividende. Za to ne potrebuješ vrhovnega ali ustavnega sodišča. Če pa tega ne narediš, pa mora davčni zavezanec na vrhovno sodišče. Zato bi bilo dobro, da generalni direktor Fursa prebere 80. člen zakona o dohodnini. Ne more se isti znesek, ki predstavlja dohodek iz kapitala, najprej obdavčiti kot dobiček iz kapitala in nato pa še kot dividenda. Torej, z dvema davkom, v okviru istega člena. Zakaj le? Kje je »Zdrava kmečka pamet?«.

Glede na to, da je generalni direktor Fursa reagiral na mojo objavo na X in na moj blog, v nadaljevanju objavljam moj članek, ki je bil objavljen v reviji Denar, 20.11.2023, in se nanaša na isto družino kot v predhodnem blogu. Ena fizična oseba je identična, kot tista, kateri je bil dvakrat odmerjen davek, opisan v predhodnem blogu. V naslednjih dneh pa bom objavil še en blog, ko so isti družini oziroma skupini podjetij blokirali veliko nepremičnino in več sto tisoč evrov denarja, na koncu pa je Furs izgubil vse, saj je to počel nezakonito.

Napačne odločitve Fursa 2012 do 2020

Preden nadaljujem s predstavitvijo napovedanega članka z dne 20.11.2021, v nadaljevanju podajam seznam odločitev sodišč, ki so v letih 2012 do 2020, odpravile nezakonite odločitve Fursa. To je bilo objavljeno v reviji Denar, 20.03.2021. Kar je preveč je preveč. Katero zakonodajo uporabljajo in zakaj ne uporabljajo spložno znano načelo, ki je zajeto tudi v drugem odstavku 6. člena veljavnega zakona o davčnem postopku in glasi:

»Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek

Če dvakratna odmera davka od istega zneska, kar je primer v prejšnjem blogu, ni dvom, potem nam ni pomoči. Potem se lahko vprašamo kdo vodi Furs.

Seznam napačnih odločitev Fursa

Seznam odločitev sodišč, ki so v letih 2012 do 2020, odpravile nezakonite odločitve Fursa je naslednji:

  1. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
  2. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
  3. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
  4. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
  5. Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
  6. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
  7. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
  8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
  9. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
  10. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
  11. Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
  12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).

Za zaključek bi le dodal, da je treba spoštovati davčne predpise in da je treba plačati zakonsko določene davčne obveznosti. Na drugi strani davčni zavezanci pričakujemo, da bo tudi država, v konkretnem primeru Furs, spoštovala te iste davčne predpise. Zato pričakujemo in si želimo, da Furs odloča zakonito, v primeru predhodno naštetih primerov pa bi morali odgovorni v Fursu ustrezno ukrepati zoper tiste, ki so odločali nezakonito ali pa so naročali nezakonito odločanje. Davčni zavezanci se v primeru neplačila davka dokaj hitro znajdejo v kazenskem postopku in identična pravila bi morala veljati za finančne inšpektorje, ki odločajo nezakonito.

V teh primerih bi tožilstvo moralo po uradni dolžnosti vložiti kazenske ovadbe, ne pa da kazenske ovadbe, ki jih vlagajo davčni zavezanci, zavržejo. Merila morajo biti enaka za davčne zavezance in finančne inšpektorje.

Še en poskus nezakonitega obdavčenja

V nadaljevanju predstavljam primer, ki je skoraj 14 let, se nanaša na isto družino kot v predhodnem blogu in je še en dokaz nezakonitega postopanja Fursa, čeprav je vse bilo zapisano v zakonu in je celo obstajala sodba vrhovnega sodišča iz leta 2010. V nadaljevanju moj članek iz revije Denar, ki je bil objavljen 20.11.2022:

»Sodba iz leta 2010

Leta 2010, točneje 15. 4. 2010 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo sodbo številka X Ips 1689/2006. Bistvo sodbe oziroma tako imenovano jedro se je glasilo:

»Ker je knjigovodkinja dvigovala denar zato, da je izplačala revidentovim zaposlenim, je bila zgolj revidentov posrednik pri izplačilu denarnih zneskov delavcem, zato teh zneskov ni mogoče šteti za njene prejemke.

Neobstoj verodostojnih listin v smislu SRS ne pomeni avtomatično podlage za odmero davka od osebnih prejemkov, ampak je treba ugotoviti dejanski prejem.«

Ta sodba je ena od sodb, ki jo predstavljam udeležencem moje davčne akademije, saj menim, da so sodbe pomembne pri izvajanju poklica davčnega svetovalca in seveda davčnega oziroma finančnega uradnika. Žal pa v praksi opažam, da temu ni zmeraj tako. Še več, v zadnjem času imamo primere, ko celo ministrstvo za finance pove, da ne bo spoštovalo sodbe sodišča. Takšno postopanje lahko vodi v anarhijo in zaradi tega bo moral minister za finance, to je Klemen Boštjančič, temu primerno ukrepati, oziroma udariti po mizi, saj je končno on tisti, ki je  odgovoren za zakonitost delovanja ministrstva za finance.

Dohodnina 2007 in 2008

Primera ne bom predstavljal podrobno, temveč želim s tem primerom opozoriti na zadeve, ki se ne smejo dogajati. V konkretnem primeru je davčna zavezanka zaradi napačne odločitve  finančnega inšpektorja leta 2015 končala v osebnem stečaju in v njem še zmeraj je. Če bi finančni inšpektor, ki se je med tem časom upokojil, takrat odločal zakonito, davčna zavezanka ne bi imela vseh teh težav in njeno življenje bi se odvilo v drugi smeri. Tako pa se vsa ta leta bojuje za preživetje. Po osmih letih je jasno, da je bilo vse to nepotrebno, še več, bilo je nezakonito. Furs je imel možnost, da svojo napako oziroma napake  popravi leta 2020, ko je davčna zavezanka predlagala obnovo postopka, pa ni želel, tako da je ta napaka popravljena šele letos, to je po izdaji sodbe upravnega sodišča.

Finančni inšpektor je januarja 2013 izdal sklep o uvedbi davčnoinšpekcijskega nadzora davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leti 2007 in 2008. Novembra 2014 je izdal odločbo, s katero je davčni zavezanki od davčne osnove 2.600.000,00 evrov naložil plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve za leti 2007 in 2008 v znesku več 650.000,00 evrov. Tej odločbi je nato sledila obnova obeh dohodninskih odločb za leti 2007 in 2008 ter odmera dohodnine, novi odločbi od dohodka iz zaposlitve. Finančni inšpektor je trdil, da je davčna zavezanka z bančnega računa tujega podjetja, ni šlo za slovensko podjetje, dvignila prej navedeni znesek, ki pa ga ni zadržala, temveč ga je dala naprej in na koncu je bi ves ta denar namenjen za plače zaposlenih v tujem podjetju. To se je vedelo ves čas in finančni inšpektor bi moral to ugotoviti, pa očitno ni želel.

Davčna zavezanka je zoper vse tri odločbe vložila pritožbe. Zaradi teh odločb in zaradi nezmožnost plačila nezakonito odmerjenih davčnih obveznosti je davčna zavezanka leta 2015 končala v osebnem stečaju.

Drugostopni organ je kljub obstoju uvodoma navedene sodbe številka X Ips 1689/2006 z dne 15. 4. 2010, saj je šlo za identičen primer, dne 14. 12. 2015 izdal tri odločbe, in to na ta način, da je pritožbo zoper odločbo, izdano v davčnoinšpekcijskem nadzoru, zavrnil in jo spremenil tako, da gre za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov in ne za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. Zoper to drugostopno odločbo je davčna zavezanka sprožila upravni spor na upravnem sodišču.

Pritožbama, ki sta se nanašali na odmero dohodnine za leti 2007 in 2008, je drugostopni organ ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek, da se odmeri dohodnina od drugega dohodka. Tako je finančna uprava 29. 1. 2016 izdala dve novi dohodninski odločbi za leti 2007 in 2008 ter davčni zavezanki naložila plačilo razlike dohodnine v znesku skoraj 1.183.000,00 evrov.

Zoper obe odločbi je davčna zavezanka vložila pritožbi, ki ju je drugostopni organ zavrnil s svojima odločbama 22. 11. 2016.

Zoper davčno zavezanko je bila vložena tudi kazenska ovadba zaradi zatajitve finančnih obveznosti in kaznivega dejanja ponarejanja listin. Specializirano državno tožilstvo je septembra 2017 vložilo obtožnico. Kazenski postopek na sodišču se je zaključil januarja 2020, ko je tožilstvo v celoti umaknilo obtožbo, sodišče pa je nato zavrnilo obtožbo, saj ni bilo dokazov, da bi davčna zavezanka storila očitani kaznivi dejanji. To pomeni, da ni šlo za davčno utajo oziroma neprijavljene dohodke.

Na podlagi te kazenske sodbe je davčna zavezanka pri pristojnem finančnem uradu vložila predlog za obnovo postopkov zoper vse tri odločbe, to je zoper odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora in v postopku odmere dohodnine za leti 2007 in 2008. Glede na to, da so bile vse odločbe dokončne in izdane pred iztekom petih let, je davčna zavezanka pričakovala, da bo finančni urad ugodil njenemu predlogu, da bo popravil svojo napako oziroma nezakonito odločanje in bo na ta način zadeva zaključena. Žal je finančni urad zavrnil vse tri predloge in to z navedbo, da je zamujen objektivni petletni rok za obnovo postopka, čeprav to ni bilo res.

Obnova postopka

Predlog za obnovo postopka v zvezi z vsemi tremi odločbami je bil vložen 14. 4. 2020. Iz sodne prakse izhaja, da se objektivni petletni rok šteje od dneva dokončnosti odločbe, to je od dneva, ko je odločba, ki jo je izdal drugostopni organ, vročena stranki. V primeru davčne zavezanke so bile drugostopne odločbe izdane:

  • v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora 14. 12. 2015,
  • v zadevi odmere dohodnine za leto 2007 dne 22. 11. 2016 in
  • v zadevi odmere dohodnine za leto 2008 dne 22. 11. 2016,

kar pomeni, da so bile davčni zavezanki vročene po teh datumih. Glede na to, da je bil v vseh treh primerih predlog za obnovo postopka vložen 14. 4. 2020, ni možno govoriti o zamudi petletnega roka, saj so v prvem primeru potekla štiri leta in štirje meseci, v drugih dveh primerih pa tri leta in pet mesecev. Torej, v vseh treh primerih je bil predlog za obnovo vložen pred iztekom petih let.

Kljub temu je finančni urad predlog za obnovo odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 zavrgel in navedel, da ne gre za nova dejstva, ki bi obstajala v času pred izdajo dokončne odločbe, kar pa ni res.

Predlog za obnovo postopka v zvezi z davčnim inšpekcijskim nadzorom je finančni urad oziroma finančna inšpektorica s sklepom zavrgla zaradi tega, ker je po njenem mnenju zamujen petletni objektivni rok za obnovo postopka, čeprav to ni bilo res, saj so potekla štiri leta in štirje meseci. Finančna inšpektorica je v odločbi navedla:

»Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 14. 12. 2015 pritožbo zavezanke za davek na odločbo, kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom organa prve stopnje, s čimer je odločitev prvostopenjskega organa postala dokončna.

 V zvezi z objektivnim rokom petih let od vročitve odločbe zavezanki za davek, v katerem je mogoče podati predlog za obnovo postopka, določen v četrtem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 89. člena ZDavP-2, je treba pojasniti, da gre za zakonsko nepodaljšljiv rok in da se ne nanaša na vročitev dokončne odločbe, temveč na vročitev odločbe organa prve stopnje (ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 1693/2015 z dne 17. 6. 2016). Odločba je bila zavezanki za davek vročena dne 8. 12. 2014. Glede na to je bil zadnji dan, ko je bilo mogoče vložiti predlog za obnovo postopka 8. 12. 2019. Zato se šteje, da predlog, ki je vložen po poteku tega roka, vložen nepravočasno.«

Zdaj pa poglejmo, kaj je zapisano v »jedru« sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije številka I U 1693/2015 z dne 17. 6. 2016, ki se nanaša na davčno zadevo in na katero se je skliceval finančni urad oziroma finančna inšpektorica, ki je izdala sklep o zavrženju. V »jedru« navedene sodbe je zapisano:

»Ker je predlog vložen po poteku predpisanega petletnega roka, se kot prepozen zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP. Na navedeni podlagi se kot nedovoljen zavrže tudi predlog za obnovo postopka davčne izvršbe, saj se po določbah ZUP lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, sklep, na katerega se predlog nanaša, pa tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj so bile obveznosti določene z izvršilnimi naslovi.«

 Torej, iz sodbe, na katero se je v sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka sklicevala finančna inšpektorica, izhaja, da se lahko obnovi le postopek, ki je končan z dokončno odločbo, to pomeni, da tudi rok teče od vročitve dokončne odločbe in ne od vročitve prvostopne odločbe, zoper katero je vložena pritožba in ni še dokončna, kar je trdila finančna inšpektorica.

Ta primer je lep dokaz, da nikoli ne smete verjeti zgolj sklicevanju na sodbo, temveč jo morate zmeraj tudi prebrati. Pomembna je vsebina sodbe in iz tega primera je razvidno, da se je finančna inšpektorica sklicevala na sodbo, ki ne potrjuje tega, kar ona trdi, to pa je, da se rok za obnovo šteje od vročitve prvostopne odločbe. Kot smo lahko prebrali, to pa izhaja tudi iz določb zakona o splošnem upravnem postopku, se rok za obnovo šteje od vročitve drugostopne, to je dokončne odločbe in zaradi tega je bil po mojem mnenju sklep o zavrženju nezakonit. Ob tem je treba izpostaviti, da naj bi ta finančna inšpektorica takrat zasedala enega od vodilnih položajev in tudi danes naj bi ga ponovno zasedala.

Zoper sklep o zavrženju je davčna zavezanka vložila pritožbo na drugo stopnjo, to je ministrstvo za finance, ki pa je s svojo odločbo z dne 30. 10. 2020 odločilo, da se pritožba zavrne kot neutemeljena iz identičnega razloga, kot je to navedel prvostopni organ. Tudi drugostopni organ je štel, da rok teče od vročitve prvostopne odločbe. Davčna zavezanka je tako sprožila upravni spor in čaka na odločitev upravnega sodišča.

Tudi glede predloga za obnovo odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 je drugostopni organ zavrnil pritožbe in davčna zavezanka je tudi v teh dveh primerih sprožila upravni spor.

To je vse glede predlogov za obnovo.

Tožbi iz leta 2017

Ob vsem tem je treba poudariti, da je davčna zavezanka že leta 2017 sprožila upravni spor oziroma je glede odmere dohodnine za leti 2007 in 2008 vložila tožbi na upravno sodišče. Tako je upravno sodišče glede odmere dohodnine za leto 2007 odločilo 18. 5. 2022, glede odmere dohodnine za leto 2008 pa 25. 5. 2022. V obeh primerih je tožbi ugodilo, odpravilo obe odločbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Finančni urad pa je v ponovnem postopku, ki ga je vodil junija 2022, lahko ugotovil le, da zaradi zastaranja ne more več izdati odločbe o odmeri dohodnine za leti 2007 in 2008, saj je minilo več kot 14 let. Glede na to, da sta bili odločbi iz januarja 2016 odpravljeni, sta ostali v veljavi prvotni odločbi leta 2007 in 2008. Tako je finančni urad med tem časom davčni zavezanki že vrnil vsa zarubljena finančna sredstva in to skupaj z zamudnimi obrestmi.

Upravno sodišče je zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi tega, ker meni, da prvostopni davčni organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Tako upravno sodišče v sodbi navede, da je v davčnem postopku treba ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, kar od davčnega organa zahteva načelo materialne resnice. Davčni organ mora izvesti posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve. V ta namen mora davčni organ zaslišati stranke in priče, kar pa v prvotnem postopku ni storil. Je pa to storilo kazensko sodišče in po zaslišanju je tožilstvo umaknilo obtožbo. Torej, če bi davčni organ oziroma finančni inšpektor, ki se je med tem časom upokojil, že prvič izvedel pravilen davčni postopek, bi ugotovil, da davčna zavezanka ni prejela nobenega dohodka, da je ves dvignjeni denar z bančnega računa dala naprej. Potem ne bi bilo visoke odmere dohodnine, ne bi bilo velikega števila odločb, pritožb, tožb in sodb in davčna zavezanka ne bi končala v osebnem stečaju. Njeno življenje bi se v vseh teh letih odvijalo popolnoma drugače, tako pa je vsa ta leta bila na robu preživetja. Zakaj? Ker se je nekdo odločil, da jo bo obdavčil kljub obstoju sodbe številka X Ips 1689/2006 z dne 15. 4. 2010.

Zaključek

Po predstavitvi opisanega primera lahko zaključimo, da mora davčni organ svoje davčne postopke voditi z veliko mero profesionalizma, da ne sme odločati subjektivno, da mora spoštovati veljavne davčne predpise in da mora biti pozoren na spoštovanje dostojanstva davčnega zavezanca. Kot ste lahko prebrali, je davčna zavezanka zaradi napačno vodenega davčnega postopka pred več kot sedmimi leti končala v osebnem stečaju in danes je kljub pozitivno končanem davčnem postopku še zmeraj v osebnem stečaju, ker tudi zaključek osebnega stečaja zahteva svoje postopke in svoj čas. Vse to pa je zelo težko zdržati, sploh že imaš nezakonito odločbo za plačilo več kot en milijon davka.«

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Ustavno sodišče pritrdilo (215)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Danes, 23.10.2023, je bila javnost seznanjena z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi RMV HOLDING d.o.o., Ptuj (v nadaljevanju: zavezanec za davek), v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji dne 05.10.2023 odločilo:

  1. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) je v neskladju z ustavo.
  2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
  3. Do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

V konkretnem primeru sem nastopal kot pooblaščenec zavezanca za davek in tudi kot pooblaščenec vseh z zavezancem za davek povezanih pravnih in fizičnih oseb, katerih se je davčni organ lotil na več različnih načinov. Mnoge zadeve so se končale ugodno za zavezanca za davek in z njim povezane pravne in fizične osebe, kar meče slabo luč na tiste, ki so te postopke izvajali. Več v nadaljevanju.

V konkretnem primeru je šlo za to, da sta dve fizični osebi leta 2011 prodali vsaka svoj 50 % svoj delež v družbi RMV HOLDING d.o.o. Kupec je bila ciprska družba. Kupnina za oba deleža je znašala 3.200.000,00 EUR, to pomeni, da je vsak fizična oseba prodala svoj delež za 1.600.000,00 EUR. Obe fizični osebi sta konec februarja 2012 vložili napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve deležev. Tekom leta 2012 sta obe fizični osebi prejeli odločbi za plačilo dohodnine, katero sta tudi plačali. Naknadno, to je čez štiri leta, je davčni organ začel davčno inšpekcijski nadzor pri zavezancu za davek in je zavzel stališče, da kupnina v znesku 3.200.000,00 EUR ni kupnina, temveč predstavlja prikrito izplačilo dobička. Zaradi tega je davčni organ zavezancu za davek odmeril 20 % davek od dohodkov iz kapitala iz naslova dividend v skupnem znesku 640.000,00 EUR.

Kot pooblaščenec zavezanca za davek sem na 5. strani, dne 07.11.2016 vloženih pripomb na zapisnik, davčnemu organu predlagal in zapisal:

»Če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR.

Zato zavezanec za davek pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.

Zavezanec za davek želi vse te zadeve umiriti in se posvetiti svojemu delu, zato ta trenutek sprejema odločitev davčnega organa in je pripravljen poravnati razliko v znesku 166.696,82 EUR (640.000,00 EUR – 473.303,18 EUR).«

Davčni organ je v odločbi, katero je izdal po prejemu pripomb, v zvezi s tem predlogom zapisal:

»Davčni organ pojasnjuje, da v primeru odmere davka od dividend davčnemu zavezancu in v primeru odmere davka od dobička iz kapitala na podlagi napovedi, ki sta jih pri davčnem organu dne 27.02.2012 vložili fizični osebi, ne gre za odmero iste (pod)vrste davka od dohodkov iz kapitala in gre za odmero na drugi podlagi in različnima zavezancema.

Zaradi navedenega za pobot, kot ga v pripombah na zapisnik predlaga davčni zavezanec, ni pravne podlage. Odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala  je pravnomočna, zato jo je mogoče odpraviti/nadomestiti le z uporabo izrednih pravnih sredstev, v kolikor so izpolnjeni pogoji za uporabo le-teh.«

Nato sem na 6. strani, dne 28.12.2016 vložene pritožbe zapisal:

»Davčni zavezanec še zmeraj vztraja pri svoji trditvi iz pripomb na zapisnik, da če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR za oba, oziroma 83.348,41 EUR za vsakega od njiju. Zato zavezanec za davek še zmeraj pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.«

Žal se to ni zgodilo in davčni organ je vztrajal pri svoji odločitvi in ni želel odmeriti davka  od razlike, temveč je vztrajal pri plačilu celotnega zneska, to je 640.000,00 EUR.

Zavezanec za davek je na vse načine želel poravnati davčno obveznost in je dne 28.12.2016 na davčni organ naslovil vlogo za obročno plačilo davčnega dolga. V vlogi je zavezanec za davek zapisal:

»Davčni zavezanec želi davčni dolg poravnati v 24 zaporednih mesečnih obrokih. V zavarovanje za plačilo davčnega dolga davčni zavezanec predlaga vpis zastavne pravice na nepremičninah, ki so v lasti hčerinske družbe. Skupna vrednost nepremičnin na katerih bi se vpisala zastavna pravica znaša (po GURS) 1.815.487,00 EUR, kar je 2,5 kratnik davčnega dolga. Res je, da so nepremičnine obremenjene z dvema zastavnima pravicama NLB d.d., toda gre za zneska dveh neodplačanih kreditov, ki bosta poplačana v prvi polovici naslednjega leta.«

Davčni organ je s svojo odločbo dne 29.12.2016, to je isti dan, ko je prejel vlogo za obročno plačilo, z odločbo zavrnil prošnjo za obročno plačilo. Si predstavljate to hitrost davčnega organ. Če izhajamo iz tega, da je vloga za obročno plačilo bila poslana 28.12.2023 (AR), ob 17.00 uri, iz Ljubljane in so jo na Finančnem uradu Ptuj prejeli 29.12.2016 dopoldne, recimo ob 8.00 uri, da je že istega dne, ob 11:24, podpisana odločba o zavrnitvi prošnje za obročno plačilo dolga. Priznam, da v svoji 35 letni praksi dela na področju davkov, še nisem zasledil takšne hitrosti. To pomeni, da so na Finančnem uradu Ptuj očitno energijo usmerili v uničevanje zavezanca za davek.

Zoper zavrnjeno obročno plačilo davčnega dolga je zavezanec za davek takoj, to je dne 06.01.2017 vložil pritožbo, Čez malo več kot dva meseca je drugostopni organ, to je ministrstvo za finance, s svojo odločbo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 01.01.2017 je zavezanec za davek kot holding družba prešel pod pristojnost Posebnega finančnega urada in če ste pričakovali, da se bodo zadeve zaradi tega malo zavlekle, se to ni zgodilo, kajti Posebni finančni urad je s svetlobno hitrostjo, to je že 13.01.2017, to je 15 dni od zavrnitve obročnega plačila davčnega dolga na Finančnem uradu Ptuj, sestavil seznam izvršilnih naslovov z dne 13.01.2017. Gre za izmišljen davčni dolg zavezanca za davek, ki je na ta dan znašal 717.638,21 EUR. Že isti dan, to je 13.01.2017, je Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek na Ptuju, kot zastopnik Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, pri Okrajnem sodišču na Ptuju podalo predlog sodišču za zavarovanje plačila davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice v zemljiško knjigo. Dne 16.01.2017 je vložen še predlog za zavarovanje nezakonitega davčnega dolga z vpisom zastavne pravice na poslovnem deležu zavezanca za davek, katerega je imel v družbi RM VUK d.o.o.

Dne 17.01.2017 je Okrajno sodišče na Ptuju izdalo sklep, s katerim je dovolilo zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice na poslovnem deležu družbe RM VUK d.o.o.

Moja ugotovitev je, da je šlo za neverjetna hitrost vseh udeležencev, to je državnih organov, ki pa je bila nepotrebna, saj je bil zavezanec za davek pripravljen poravnati davčni dolg v 24 zaporednih mesečnih obrokih in je 18.01.2017 tudi sam plačal prvi obrok, čeprav mu je bilo obročno plačilo davčnega dolga zavrnjeno.

Zavezanec za davek se je po vložitvi pritožbe odločil za samoobročno plačilo davka je tri mesece zaporedoma, to je 18.01.2017, 17.02.2017 in 17.03.2023 nakazal po 30.000,00 EUR, kar skupaj znese 90.000,00 EUR. Torej, ker mu davčni organ ni odobril obročnega plačila se je sam odločil, da bo vsak mesec nakazal po 30.000,00 EUR, saj je želel poravnati nezakonit davčni dolg, samo da bi lahko posloval naprej. Toda, ko je prejel še odločbo ministrstva za finance, ki mu je zavrnilo pritožbo za obročno plačilo davka, je prenehal z nadaljnjim plačevanjem samoobrokov, saj je dojel, da ga želijo uničiti.

O pritožbi zoper glavno odločbo, to je o odmeri 640.000,00 EUR davka je ministrstvo za finance odločilo 20.09.2017, to je v malo manj kot devetih mesecih. Tožba na upravno sodišče je bila vložena 07.11.2017.

Dne 09.07.2019 je upravno sodišče s svojo sodbo številka I U 2457/2017-11 tožbo zavezanca za davek zavrnilo, zato je bil 10.09.2019 na vrhovno sodišče vložen predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je 04.12.2019 s sklepom odločilo, da se revizija dopusti in zavezanec za davek je 23.12.2019 vložil dopuščeno revizijo, dva dni pred tem, to je  21.12.2020 pa je vrhovno sodišče na ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, o kateri je ustavno sodišče odločilo 05.10.2023 in je ugotovilo:

  1. da je Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19, 66/19 in 163/22) v neskladju z ustavo.
  2. Da Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
  3. Da je do odprave ugotovljene protiustavnosti iz 1. točke izreka davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključi tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, se šteje kot delno plačilo tega davka.

Toda ministrstvo za finance in Finančna uprava Republike Slovenija nista mirovala in tako je državno odvetništvo dne 18.11.2019 pri Okrožnem sodišču na Ptuju podalo predlog za uvedbo stečajnega postopka zoper zavezanca za davek. To je zoper družbo, kateri je davčni organ izdal nezakonito odločbo, od nje terjal nezakonito plačilo davka in kljub prošnji zavezanca za davek za obročno plačilo davčni organ ni odobril obročnega plačila in to kljub temu, da je zavezanec za davek dne 10.09.2019 na vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije.

Zoper predlog za začetek stečajnega postopka sem za zavezanca za davek pripravil ugovor zoper predlog za začetek stečaja, katerega je zavezanec za davek dne 19.12.2019 posredoval sodišču in sodišče je dne 13.01.2020 s sklepom ustavilo postopek za začetek stečajnega postopka nad zavezancem za davek, ker je predlagatelj, to je državno odvetništvo, umaknilo predlog za začetek stečajnega postopka.

Kot sem že navedel uvodoma, sem v pripombah na zapisnik davčnemu organu predlagal oziroma sem zapisal:

»Če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR.

Zato zavezanec za davek pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.

Zavezanec za davek želi vse te zadeve umiriti in se posvetiti svojemu delu, zato ta trenutek sprejema odločitev davčnega organa in je pripravljen poravnati razliko v znesku 166.696,82 EUR (640.000,00 EUR – 473.303,18 EUR).«

To sem še enkrat ponovil v vloženi pritožbi, ko sem zapisal:

»Davčni zavezanec še zmeraj vztraja pri svoji trditvi iz pripomb na zapisnik, da če davčni organ že vztraja pri svoji odločitvi potem mora od odmerjene dohodnine v znesku 640.000,00 EUR, odšteti že plačano dohodnino od tega istega posla. To pomeni, da bi davčna obveznost, glede na to, da sta vsak od davčnih zavezancev – fizičnih oseb, poravnal svojo obveznost v znesku 236.651,59 EUR, oziroma oba skupaj 473.303,18 EUR, bi davčna obveznost lahko znašala največ 166.696,82 EUR za oba, oziroma 83.348,41 EUR za vsakega od njiju. Zato zavezanec za davek še zmeraj pričakuje, da bo davčni organ navedeno upošteval pri izdaji odločbe.«

 Sedaj pa preberite, kaj je v 39. točki svoje obrazložitve zapisalo ustavno sodišče:

»39. Da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo v sodnem postopku, ki ga je prekinilo, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS sprejelo način izvršitve svoje odločbe (3. točka izreka). V skladu s tem je treba v davčni inšpekcijski postopek, ki se izvaja pri plačniku davka, vključiti tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal določen davek, če gre za primer, ko se ugotovi nedovoljeno davčno izogibanje (v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) in posledično, da bi moral biti že na začetku plačan drug davek (z drugimi besedami, gre torej za drugačno pravno opredelitev davka). Plačilo davka, za katerega davčni organ v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da bi moral biti plačan, če ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja ne bi bilo, se solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Pri tem pa se kot delno plačilo tega davka šteje znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen. Na ta način se glede na primer, na katerega se nanaša zahteva za oceno ustavnosti, prehodno določa medsebojno upoštevanje dveh ločenih davčnih postopkov, ki se nanašata na isto transakcijo, v katero sta bila vključena davčna zavezanca in plačnica davka. Ustavno sodišče opozarja, da s takim načinom izvršitve svoje odločbe določa le najnujnejša pravila glede na opravljeni obseg ustavnosodne presoje, da bi Vrhovno sodišče lahko odločilo v prekinjenem sodnem postopku. Zakonodajalec se bo moral na odločbo Ustavnega sodišča ustrezno odzvati in torej poskrbeti za ustrezno določno, dovolj predvidljivo in celovito ureditev posledic ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja. Pri zakonodajnih spremembah lahko izhaja iz različnih rešitev (ne nujno takšnih, kot izhajajo iz sprejetega načina izvršitve te odločbe).«

Torej, ustavno sodišče mi je pritrdilo, saj je oktobra 2023 odločilo tako, kot sem davčnemu organu predlagal novembra 2016. Škoda, da davčni organ pred sedmimi leti ni sprejel mojega predloga, kajti potem danes ne bi imeli odločitev, da je zakon o davčnem postopku v neskladju z ustavo.

Blog lahko zaključim z besedami, da ko preberete ta blog ugotovite, da v davčnih postopkih ni pomembno kaj je prav, da ni pomembno kaj je logično, da ni pomembno kaj je pošteno, da ni pomembno kaj je zakonito, saj se odloča s pozicije moči in še dobro, da imamo ustavno sodišče, ki pri svojem odločanju uporabi vse te kriterije. Žal pa je do ustavnega sodišča potrebno imeti dovolj denarja in časa, kajti mnogi na tej poti obupajo. Za napačne odločitve pa tako ali tako v finančni upravi ne odgovarja nihče.

mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Franšiza (214)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Poletje se poslavlja in prihaja jesen. Glede na to, da smo vsako leto starejši, da se bližamo jeseni življenja, moramo ostati optimisti in moramo iti naprej. Nekateri strokovnjaki nam napovedujejo recesijo, drugi blago rast, sam pa sem bolj optimističen in upam, da se bodo zadeve uredile.

Tako sem ocenil, da je po dvajsetih letih od ustanovitve franšizne skupine Simič & partnerji, nastopil čas za njeno širitev. Obstoječi člani franšizne skupine so na nek način postali družina, si medsebojno pomagajo, v nosilcu franšizne skupine pa imajo podporo pri svojem delu. Dejstvo je, da je v zadnjih dvajsetih letih nastalo veliko število novih računovodskih servisov in vsak od njih potrebuje neko pomoč. Nekdo pri tem, kako postaviti računovodski servis, kako pridobivati stranke, kako se pogajati za ceno, kako postopati ob nenavadnih zahtevah strank, kako izterjati plačilo neplačanih računov in kako in kje se izobraževati. Vse to poskušamo ponuditi oziroma nudimo članom franšizne skupine. Še več, članom franšizne skupine pomagamo tudi s krajšimi davčnimi nasveti in seveda jim dovolimo uporabo naše blagovne znamke.

V teh dneh poslušamo, da se država ukvarja s proračunom za naslednje leto in prav nenavadno je, da lahko v javnost pride informacija, da se ne ve, kam sta izginili dve milijardi. Sam ne verjamem, da je to možno, saj proračun pripravljajo strokovnjaki in zaradi tega upam, da gre le za nerodno in preuranjeno posredovanje podatkov javnosti. Me pa preseneča, da se lahko zgodi takšen spodrsljaj pri obveščanju javnosti.

Ob sprejemanju interventnih predpisov in ob pomoči vsem, ki so jih prizadele poplave, ne morem mimo leta 2020, ko sem bil del ekipe, ki je takrat pripravljala predpise za pomoč v času covida. Iskali smo načine, da bi bile spremembe predpisov čim hitrejše in kar se da enostavne. Hiteli smo s pripravo le-teh, z enim zakonom smo menjali več zakonov, saj je to bilo najhitreje in najbolj enostavno. Država je hitro delila pomoč vsem, ki so ocenili, da jo potrebujejo. Pomoč je zelo hitro prišla do vseh pomoči potrebnih. Takratna opozicija in mediji so nas napadali, da postopamo nezakonito, saj z enim zakonom spreminjamo več zakonov, da uvajamo zakonodajno anarhijo in podobno ter da se deli helikopterski denar. Zdaj nekateri od teh, ki so bili takrat v opoziciji, počno enako. Z enim zakonom so že spremenili veliko število drugih zakonov in zneski pomoči bodo očitno višji kot v času korone. Za razliko od takrat pa ne smemo prezreti dejstva, da današnja opozicija večinoma podpira sedanje ukrepe. Vsaj tako razumem to, kar vidim in slišim.

Ne vem, kako se danes počutijo tisti, ki so v času Covida napadali takratno vlado in vse tiste, ki smo takrat sodelovali pri pripravi predpisov za čim hitrejšo pomoč državljanom in gospodarstvu. Zdaj so v podobni situaciji in postopajo podobno, kot je postopala takratna vlada. A je bila potrebna ta dvoličnost?

Ne glede na vse, menim, da bi lahko bili bolj enotni, da bi politične stranke lahko tudi v času, ko ni izrednih razmer, sodelovale in to predvsem v korist državljanov.

mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Kam to pelje? (213)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

V teh razgretih časih, polnih sovraštva, sem se odločil objaviti moj uvodnik z naslovom Kam to pelje?, ki je bil objavljen v 404. številki revije Denar, ki je izšla 20.09.2011. To je bilo pred 12 leti in danes vidimo in vemo kam nas je pripeljalo. Tekst takratnega uvodnika glasi:

Nenehno poslušamo, da je potrebno razpisati predčasne volitve. Toda ali si jih sploh kdo želi ta trenutek?

Dejstvo je, da se kriza nadaljuje, da se nahajamo v padajoči spirali, da se zadolževanje povečuje, javno finančni prihodki niso zadostni, imamo proračunski primanjkljaj, brezposelnost narašča, Grčija naj bi bila pred bankrotom, Španija in Portugalska naj bi ji sledili, tudi Slovenija naj bi bila na podobni poti …

Ni idej, ni optimizma, in ni želje po novem zagonu. Je le apatija, stokanje, prerekanje, kreganje, podtikanje, neutemeljeno obtoževanje in seveda grožnje z referendumom. Najbolj demokratična oblika odločanja ljudstva se je sprevrgla v farso. Danes skoraj vsak, ki ni zadovoljen s kakšnim predlogom, grozi z referendumom.

Stopnjujoče nezadovoljstvo, človeška aroganca in grožnje se lahko končajo le na en način. Z vojno. Podobno, kot se je končala kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ali si res želimo tega? Ali si res želimo, da naši otroci umirajo za navidezne ideale in da jih pahnemo v nepotrebno smrt? Kot da nam izkušnje iz preteklosti niso dovolj.

Zavedati se moramo minljivosti življenja in dejstva, da smo na tem planetu 60, 70, 80 ali več let. Zakaj se prerekati in sovražiti?

Če se želite prepričati, kako majhni in nepomembni smo, vam predlagam, da se odpravite v gozd, poiščete veliko mravljišče in ga opazujete nekaj ur. Velikokrat znamo reči priden kot mravljica. Te majhne in pridne mravljice v gozdu gradijo neverjetno velika mravljišča, ki so tudi po stokrat večja od njih samih. Ali se sploh kdaj vprašamo, koliko časa gradijo svoj dom? Kakšna pravila in zakonitosti veljajo med njimi, ko dan za dnem v točno določenih vrstah prenašajo težka bremena. Njihova gradnja se lahko primerja z gradnjo piramid ali visokih nebotičnikov. Mravljice se čutijo močne, uspešne in nepremagljive, toda le, ko so med sebi enakimi. Dovolj je, da mi, ki smo za njih velikani, dvignemo nogo in jo spustimo na mravljišče, na njihov dom. V trenutku bomo uničili, kar so gradile mesece in mesece.

Na našo srečo, ne obstajajo velikani, ki bi na podoben način uničili naše domove, zato se želimo samouničiti.

Če koga sovražimo in ga ne maramo, ga pustimo pri miru. Z drezanjem in obtoževanjem lahko sprožimo le maščevanje in vsako maščevanje rodi novo maščevanje in tega ni nikoli konec. Pustimo uspešne ljudi, da delajo in namesto da jim nenehno nagajamo in jih obtožujemo, jih  pohvalimo.

Danes, ta trenutek, potrebujemo prijateljstvo, medsebojno spoštovanje in pripravljenost, da premagamo  krizo. Vsakdo od nas bo moral prispevati svoj delež, ne pa da je polnjenje lastnih žepov postalo slovenski hit. V tem kontekstu razumimo tudi uvedbo nadzora gotovinskega poslovanja. Osebno se z vsakodnevnim nasprotovanjem nekaterih  temu nadzoru v ogledalu zdim vedno bolj podoben oslu, ki sploh ne ve, kaj se dogaja, ki ves dan dela, pošteno plačuje davke, medtem ko drugi veliko delajo, da priredijo dvojne evidence. Tisti, ki nič ne skrivamo, nimamo nič proti uvedbi nadzora gotovinskega poslovanja, kajti očitno so najbolj glasni tisti, ki prirejajo svoje evidence.

Zato vas vse pozivam, bodite strpni, spoštujte bližnjega in uživajte življenje.«

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Umetna siva ekonomija? (212)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Novinarka časopisa DELO je v petek, 28.07.2023, objavila članek z naslovom »Več računov, ne pa nujno tudi manj sive ekonomije«.

V uvodu članka je zapisala, da je ministrstvo za finance pod vodstvom Klemena Boštjančiča zaradi podatkov, ki so nakazovali na širitev sive ekonomije, sklenilo spet uzakoniti obveznost prevzema računa, oziroma obveznost tiskanja računov.

V mojem blogu z naslovom »Siva ekonomija ali manipulacija z davčnimi blagajnami«, katerega sem objavil 08.03.2023 na https://simic-partnerji.si/2023/03/08/siva-ekonomija-ali-manipulacija-z-davcnimi-blagajnami-200/, sem dokazoval, da trditve ministrstva za finance ne držijo.

Dejstvo je, da kljub temu, da je prejšnja vlada oziroma državni zbor sprejela spremembo zakona, po kateri ni bilo več obveznosti natisniti račun, ki je izdan preko davčne blagajne, so vsi še zmeraj tiskali račune. V mislih imam velike trgovske centre in tudi veliko večino drugih davčnih zavezancev. Predvidevam, da se je zelo majhen odstotek davčnih zavezancev odločil, da ne bo tiskal računov. Po moji oceni manj kot en odstotek. To pa ne more imeti in tudi ni imelo nobenega vpliva na povečanje sive ekonomije in zaradi tega ni bilo potrebe po spremembi zakona.

Tisti, ki trdi, da je zaradi tega, ker se računi niso tiskali, prišlo do povečanja sive ekonomije, nima kaj dosti pojma o tem, kako zadeve potekajo oziroma kako se davčni zavezanci lahko izmikajo izdajanju računov. Tiskanje je zgolj posledica izdaje računa, če pa ni izdaje računa, tudi ni potrebno tiskanje. Polege tega pa, če govorimo o davčnih blagajnah je potrebno vedeti, da vodstva podjetij, preko davčnih blagajn nadzirajozaposlene pri izdajanju računov. Torej, tudi oni imajo interes, da se računi izdajo in seveda tiskajo.

Poleg tega pa ima tudi Furs vsak trenutek vpogled in nadzor nad izdajanjem računov, kar pomeni, da lahko v realnem času preveri, kdo ne izdaja računov.

Navedba Fursa, da je v letošnjih treh mesecih izdanih več računov, kot v enakem obdobju lani, ne dokazuje ničesar, saj je bilo vsako leto izdanih več računov kot predhodno leto, razen ob prehodu v čas korone.

Ko sta ministrstvo za finance in Furs opravičevala svojo željo po ponovni uvedbi obveznega tiskanja računov, sta navedla, da je bilo leta 2019 izdanih več računov kot leta 2022, kar pa ne drži. Ministrstvo za finance in Furs sta primerjala neprimerljivi obdobji. Prezrla sta zelo pomembni podatek, to pa je, da so bile leta 2019 trgovine odprte tudi ob nedeljah, v letu 2022 pa so bile ob nedeljah zaprte. Sami si izračunajte kaj pomeni 52 nedelj, ki niso bile upoštevane pri primerjanju podatkov. To sta skoraj dva meseca oziroma skoraj šestina izdanih računov. Upam si trditi, da če bi iz števila izdanih računov leta 2019, izključili račune izdane ob nedeljah, bi podatki bili identični, kar pomeni, da ni bilo potrebe po uvedbi ponovnega tiskanja računov. Poleg tega pa je leto 2022 sledilo dvema korona letoma, ko mnogi niso poslovali ali pa so poslovali v omejenem obsegu.

Ob vsem tem ne gre prezreti podatka, da so bili prihodki iz naslova izdanih računov preko davčnih blagajn, kar ministrstvo za finance in Furs takrat nista izpostavila, kljub manjšemu številu izdanih računov, v primerjavi z enakim obdobjem leta 2019, višji za 4,67 milijarde evrov, kar lahko vidite iz spodnje tabele:

2019

2022

RAZLIKA

PRIHODKI

24.976.485.488,00

29.650.505.195,00

+ 4.674.019.707,00

RAČUNOV

867.532.969

792.588.698

              – 74.944.271

Torej, prihodki iz naslova izdanih računov so bili v letu 2022, ko ni bilo obveznosti tiskanja izdanih računov, čeprav so jih tiskali skoraj vsi, višji za 18,7137 %oziroma za 4,67 milijarde evrov, kot v enakem obdobju vletu 2019. K temu bi dodal še podatek, da je inflacija v tem istem obdobju znašala okoli 12,00 odstotkov. Torej kakšna siva ekonomija je to.

Novinarka Suzana Kos je v svojem članku v časopisu DELO še zapisala:

»Podatki Finančne uprave Republike Slovenije (Furs) tako po dobrih treh mesecih kažejo, da je bilo od ponovne uvedbe obveznosti prevzema računa izdanih 5.139.486 oziroma dva odstotka računov več kot v primerljivem obdobju lani. Hkrati pa statistika kaže, da je bilo plačanih 462.707.479 več evrov oziroma 4,8 odstotka več kot v primerljivem obdobju leta 2022.«

Glede na to, da je v mesecu aprilu, maju in juniju 2023 inflacija znašala okoli 4,00 % to niso spodbudni podatki. Za boljšo primerjavo bo potrebno počakati na podatke za celotno leto 2023 in jih nato primerjati s podatki za leto 2022.

Torej, sedanja vlada je trdila, da uvaja ponovno tiskanje računov zaradi povečane sive ekonomije in to kljub temu, da so bili v letu 2022 prihodki po izdanih računih preko davčnih blagajn višji za 4,67 milijarde evrov oziroma 18,7137 % in kljub temu, da so bile v letu 2022 trgovine zaprte ob nedeljah, v letu 2019 pa so bile ob nedeljah odprte. Šlo je za prirejeno primerjavo. Danes, po uvedbi ponovnega tiskanja računov pa so prihodki malo nad inflacijo, kar za mene ni spodbudno. Zato predlagam, da počakamo celotno leto in šele nato primerjamo podatke, čeprav menim, da so te primerjave težko izvedljive, saj na število izdanih računov in znesek prihodkov iz tega naslova, vpliva več faktorjev.

Zato menim, da ni bilo nobene potrebe po ponovni uvedbi obveznega tiskanja izdanih računov, saj tudi v tistem kratkem obdobju, ko tiskanje računov ni bilo obvezno, so vsi, oziroma skoraj vsi tiskali račune. Prav tako ne moremo govoriti o povečanju sive ekonomije, če se zmanjša število izdanih računov in to predvsem zaradi tega, ker so bile leta 2022 trgovine zaprte ob nedeljah, leta 2019 pa ne, istočasno pa so se povečaliprihodki po izdanih računih in to za 4,67 milijarde evrov.To ni povečanje sive ekonomije in zaradi tega naslov članka v časopisu DELO pove vse.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Davčna nirvana (211)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Nekateri me sprašujejo kje sem, kaj je z menoj in zakaj sem tiho. Odgovarjam jim, da je z menoj vse v redu, da večino časa preživim v pisarni in kliniki, kjer se posvečam našim strankam in pacientom. Ugotovil sem, res nekoliko pozno, da nima nobenega smisla podajati dobre predloge za izboljšanje davčnega okolja pri nas, oziroma celo sprejemati spremembe davčne zakonodaje, ki izboljšajo položaj vseh, saj ko pride nova oblast, vse vrne v prvotno stanje ali pa vse skupaj še poslabša. Vsa leta trdim, da zvišanje davčnih stopenj na dolgi rok ne pomeni tudi zvišanje davčnih prihodkov. Davčni prihodki so odvisni predvsem od števila davčnih zavezancev in od višine davčne osnove, čemur enostavno rečemo dobiček oziroma profit. Žal je sedanja vlada napovedal boj proti profitom, kar so prve občutile zdravstvene zavarovalnice. Država jim je odvzela, tako pravi, dobičkonosni posel, ki bo v rokah iste države postal izguba in zaradi tega bo država iz proračuna namenila več kot dvesto milijonov evrov za pokrivanje te izgube. Torej, namesto, da država v proračun prejeme davek od dohodkov pravnih oseb od dobičkov zavarovalnic, raje izvrta v proračunu več kot dvesto milijonsko luknjo. Težko je to razumeti, toda tako je.

Glede davčnih prihodkov je moje mnenje ravno nasprotno. Menim, da znižanje davčnih stopenj, seveda na dolgi rok, lahko pomeni višje davčne prihodke. Nižje davčne stopnje privabljajo nove davčne zavezance, ki pa potrebujejo čas, da ugotovijo, da Slovenija misli resno in da je v Sloveniji bolje kot pri njih. Žal je danes skoraj povsod davčno bolje kot pri nas.

V današnjem Delu lahko preberete članek z naslovom »Drugod plače razbremenjujejo, pri nas novi davki«. Avtor članke je Karel Lipnik, ki za mene velja za enega od najboljših novinarjev na področju davkov. V svojem članku je primerjal obdavčitev plač v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem. Oglejte si tabele in vse vam bo jasno. Žal pri nas, kljub tem poraznim podatkom, z zakonom o dolgotrajni oskrbi zvišujejo obdavčitev plač za dve odstotni točki. Enostavno, če imaš oblast in ljudstvo prepričaš, da živi v nirvani (https://www.vocabulary.com/dictionary/nirvana), potem lahko počneš kar želiš. Lahko tudi jemlješ tistim, katerim že sedaj jemlješ največ, saj je teh številčno malo in ti niso pomembni za zmago na volitvah.

V tem duhu je mogoče tudi razumeti sindikate, da se strinjajo z uvedbo novega prispevka, ki bo znašal dve odstotni točki, od katerih ena odstotna točka zmanjšuje neto plačo zaposlenih. Torej, sindikati zagovarjajo znižanje neto plač. In to ni prvič. To so počeli tudi lani, ko je prejšnja vlada zniževala davčne stopnje.

Veliko delam z davčnimi zavezanci in do sedaj še nisem srečal nobenega, ki bi se strinja z visoko obdavčitvijo, ki jo imamo v Sloveniji. Ni pomembno ali gre za levega, desnega ali srednjega. Še najbolj me presenetijo tisti, ki mi povedo, da niso vedeli, da imamo tako visoke davke. Lahko rečem samo, dobro jutro. Kje ste bili do sedaj? Seveda, dokler jim delodajalec, iz javnega ali zasebnega sektorja, daje plačo in dokler prejema želeni neto, ni težav. Ko pa ugotovijo, koliko znaša bruto plača, ne morejo verjeti. Tujci, ki bi lahko delali v Sloveniji in bi lahko v Sloveniji prejemali visoko plačo, se zaradi naše visoke obdavčitve raje odločijo, da prevozijo še dodatnih 100 kilometrov in vstopijo v Hrvaško. Zakaj? Hrvaška ima socialno kapico, to pomeni, da socialne prispevke obračunavajo do bruto plače nekaj več kot 8.200,00 evrov. Poleg tega pri njih znaša najvišja stopnja dohodnine 30 odstotkov, pri nas pa 50 odstotkov. Dodatni hrvaški davek, tako imenovani »prirez«, ne bom omenjal, ker je zanemarljiv.

Največje presenečenja za slovenske davčne rezidente je dejstvo, da na Hrvaškem že po dveh letih lastništva kapitala (deležev ali delnic) ni davka od kapitalskega dobička. Pri nas ta rok znaša 15 let, premalo več kot enim letom je znašal 20 let. Poleg tega na Hrvaškem davek od ustvarjenega kapitalskega dobička, obresti in dividend znaša 10 odstotkov (s prirezom največ 11,8 odstotka), pri nas pa 25 odstotkov. Zato je pri mnogih, ki so zaposleni na Hrvaškem in so davčni rezidenti v Sloveniji, logična odločitev, da se preselijo na Hrvaško. In kaj ima Slovenija od tega? Nič. Mogoče le to, da naša država z višanjem davkov kaže svojo moč, odgovorni pa se ne zavedajo, da bo zaradi takšnih odločitev enkrat v Sloveniji manj davčnih zavezancev in s tem manj davčnih prihodkov.

Davčni zavezanci se počasi odločajo za odhod drugam. Sploh tisti, ki od doma delajo za razne tuje družbe in prejemajo visoke plače in še dodatno bonuse. Ko ugotovijo, da jim ostane manj kot polovica, so najprej jezni, nato žalostni in na koncu iščejo rešitev. Nekomu iz obmejnega mesta, ko izračuna koliko več mu ostane onstran meje, je vseeno, na kateri strani meje živi, sploh sedaj, ko ni mejne kontrole.

Po vsem zapisanem je očitno najbolje, da sem prepričan, da živim v davčni nirvani. Ta čas mi bo prav lepo. Žal bo pa prebujanje kruto.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.

Prostovoljni v obvezni (210)

Avtor tega prispevka je Ivan Simič. Vabljeni k branju Ivan Simič »

Včeraj je Državni zbor Republike Slovenije sprejel spremembe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s katerim je opravljen prenos prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno zavarovanje. Takoj za tem so se že pojavili komentarji, da bodo tisti v najnižjem dohodninskem razredu, ki je obdavčen s 16,00 % dohodnino dejansko plačali 29,40 EUR obveznega zdravstvenega prispevka, tisti v najvišjem dohodninskem razredu, ki je obdavčen s 50,00 % dohodnino, pa bodo plačali le 17,50 EUR obveznega zdravstvenega prispevka. V nadaljevanju vam predstavljam moje videnje teh komentarjev, ob tem pa poudarjam, da nimam težav s prenosom prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno zavarovanje

Torej, če ima nekdo mesečno bruto plačo 1.200,00 EUR, plača mesečno 82,90 EUR dohodnine, to je 16,00 % od davčne osnove 518,13 EUR. Če pa ima nekdo mesečno bruto plačo 10.000,00 EUR, plača mesečno 2.526,20 EUR dohodnine, to je po stopnji 34,26 % od davčne osnove 7.373,33 EUR. To pomeni, da drugi, pri 8,33 krat višji bruto plači, plača 30,47 krat višjo dohodnino.

Sedaj, ko jima bo zdravstveni prispevek v višini 35,00 evrov zmanjšal osnovo za odmero dohodnine, bo tisti, ki pa ima mesečno bruto plačo 1.200,00 EUR in plača dohodnino po stopnji 16,00 %, kar mesečno znese 82,90 EUR dohodnine, plačal dohodnino v znesku 77,30 EUR, to je 5,60 EUR manj. Njemu se ne bo zmanjšal zdravstveni prispevek, temveč bo zaradi zdravstvenega prispevka plačal nižjo dohodnino. Nekateri so to poenostavili in rečejo, da bo plačal nižji zdravstveni prispevek v višini 29,40 EUR (35,00 EUR – 5,60 EUR nižja dohodnina).

Tisti, ki pa ima mesečno bruto plačo 10.000,00 evrov in plača dohodnino po stopnji 34,26 %, kar mesečno znese 2.526,20 EUR dohodnine, bo plačal dohodnino v znesku 2.514,20 EUR, to je 12,00 EUR manj. Tudi njemu se ne bo zmanjšal zdravstveni prispevek, temveč bo zaradi zdravstvenega prispevka plačal nižjo dohodnino. Nekateri so to poenostavili in rečejo, da bo plačal nižji zdravstveni prispevek v višini 23,00 EUR (35,00 EUR – 12,00 EUR nižja dohodnina).

Če ta blog nadaljujem s predpostavko, da se zmanjša znesek zdravstvenega prispevka in ne dohodnina, lahko0 zaključim, da bo tisti z višjo bruto plačo, to je mesečno 10.000,00 EUR, plačal 23,00 evrov za zdravstveni prispevek, tisti z bruto plačo 1.200,00 EUR pa bo plačal 29,40 EUR zdravstvenega prispevka, to pomeni 6,40 EUR več od tistega z bruto plačo 10.000,00 EUR. Toda do tega pride samo zaradi tega, ker tisti z višjo bruto plača, plača višjo dohodnino zaradi zelo progresivne dohodninske lestvice.

Zanimivo mi je, da ta razlika v znesku plačila obveznega zdravstvenega prispevka povzroča toliko razburjanja, nisem pa opazil razburjanja, da bo prenos prostovoljnega zdravstvenega prispevka v obveznega, pomenil v državnem proračunu več kot 100 milijonov evrov minusa. Torej, večji problem je, če nekdo, ki od svoje bruto plače 10.000,00 EUR plačuje nenormalno visoko dohodnino, to je 2.514,20 EUR mesečno, za 6,40 EUR mesečno na boljšem od tistega, ki mesečno plačuje 77,30 EUR dohodnine.

V zvezi z navedbo, da bodo tisti z najvišjo plačo plačali samo 17,50 EUR zdravstvenega prispevka, pa poudarjam, da je pri takšnih komentarjih potrebno izhajati iz stopnje dohodnine, po kateri posameznik plača dohodnino in ne prelagati zdravstveni prispevek tam, kjer komu najbolj ustreza. Na primer, če ima nekdo bruto plačo 1.200,00 EUR in znaša davčna osnova za odmero dohodnine 518,13 EUR, potem zaključimo, da on plača 82,90 EUR mesečne dohodnine, kar pomeni, da v njegovem primeru stopnja dohodnine znaša 16,00 %. Enostavno povedano, kot nekateri prikazujejo, on plača zdravstveni prispevek v znesku 23,00 EUR.

Če ima nekdo bruto plačo 10.000,00 EUR in znaša davčna osnova za odmero dohodnine 7.373,33 EUR, potem zaključimo, da on plača 2.526,20 EUR mesečne dohodnine, kar pomeni, da v njegovem primeru stopnja dohodnine znaša 34,26 %. Enostavno povedano, kot nekateri prikazujejo, on plača zdravstveni prispevek v znesku 23,00 EUR.

Če pa želimo najti tistega, ki plača zdravstveni prispevek samo 17,50 EUR, to je polovično, potem moramo iskati tistega, ki od svoje mesečne dohodninske davčne osnove plača mesečno dohodnino po stopnji 50,00 %. Takega v Sloveniji ni. Govorim o stopnji dohodnine od njegove plače in ne o stopnji dohodnine nad 6.180,00 EUR mesečne davčne osnove. Torej, če nekdo ima mesečno bruto plačo 2.000.000,00 EUR (dva milijona evrov), potem v njegovem primeru davčna osnova za odmero dohodnine znaša 1.557.583,33 EUR in dohodnina, odmerjena v skladu z dohodninsko lestvico znaša 777.631,20 EUR. Če to preračunamo, vidimo da stopnja dohodnine v njegovem primeru znaša 49,92 %, Še zmeraj ne znaša 50,00 %. Če poenostavim, bo on plačal zdravstveni prispevek v znesku 17,53 EUR, to pa še zmeraj ni 17,50 EUR.

Mag. Ivan Simič

Želite brati takšne novice na vašem Kindlu? Slovenske Kindle novice vam dostavimo 3x v dnevu, vsak dan, prvi mesec popolnoma brezplačno, potem pa le 1 EUR na mesec. Obiščite Kindle Slovenija in naročite svoje Kindle časopise in revije že danes.