Pred nekaj dnevi smo na Linkedinu zasledili zapis samohvale generalnega direktorja Fursa na temo prodaje lastnih poslovnih deležev. Tako je zapisal:

»Zadnje čase sem malo zanemaril Linkedin, tole pa je tema, ki jo moram izpostaviti – odkupi lastnih deležev. 👇

 Za kaj gre? Predstavljajte si, da ima vaša družba dobiček, ki pa si ga nočete izplačati, ker bi od tega plačali 25% davka. Zato se kot družbenik raje dogovorite z družbo (ki jo lastniško in upravljavsko obvladujete), da z denarjem, ki bi si ga sicer izplačali kot dobiček, družba od vas odkupi del lastniškega deleža? Znanstvena fantastika? Družba je lahko lastnik sama sebe? Ja, ZGD to omogoča.

 Z vidika davkov to pomeni, da plačate dohodnino od kapitalskega dobička, kjer stopnja po 15 letih lastništva znaša 0%. Med 0% in 25% je pa kar velika razlika, kajne?

 Vendar to, da je posel formalno z vidika ZGD-ja speljan pravilno, ne pomeni, da se tak posel tudi za davčne namene obravnava tako, če v resnici tak posel nima ekonomske vsebine oz. je umeten konstrukt, kot se je v sklepu X Ips 4/2024 izrazilo Vrhovno sodišče.

 Zakaj zdaj pišem o tem?⁉️

 Ker smo pred nekaj dnevi dobili sodbo Upravnega sodišča, ki je v ponovljenem postopku glede na napotila Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 4/2024 (FURS je na Vrhovno sodišče uspešno vložil revizijo zoper sodbo upravnega sodišča) dopolnilo postopek, zavrnilo tožbo zavezanca in odločilo, da je bil glavni namen transakcij odkupa lastnih deležev in njihovega umika davčni prihranek in da gre zato za davčno zlorabo. 💪

 Sodišče je ugotovilo, da sta družbenika d.o.o.-ja v treh zaporednih letih s to družbo sklenila tri pravne posle odkupa lastnih deležev, s katerimi je družba pridobila lastne poslovne deleže, družbenika pa sta v zameno prejela kupnino iz preteklih nerazporejenih dobičkov družbe. Družbenika sta nato lastne poslovne deleže v naslednjem letu umaknila, s tem pa ponovno dosegla enak delež v družbi, kot je bil pred izvedenim odkupom lastnih deležev.

 V okviru davčnega izogibanja je Upravno sodišče presojalo, ali obstojijo razumni poslovni razlogi za omenjene transakcije ali pa so davčni razlogi glavni namen izvedenih transakcij. Zavezanec je zatrjeval, da so omenjeni pravni posli del postopne likvidacije družbe, česar pa po stališču sodišča ni uspel dokazati. Ekonomski učinek, ki je nastal po izvedbi opisanih pravnih poslov, je tako izplačilo dohodka družbe družbenikoma, katero sta formalno izvedla na način prodaje poslovnega deleža, ter tako dosegla neobdavčeno izplačilo omenjenega dohodka. Zaradi umika poslovnega deleža sta družbenika družbe ohranila svoj poslovni delež v bistveno podobnem delu kot pred izvedbo omenjenih transakcij. Njun položaj do družbe se torej ni spremenil.

 Zavezanec in družbenika so se s tako skrbno oblikovano umetno shemo skušali izogniti plačilu davka v višini 901.963,05 evra.«

Ob tem pa ni zapisal, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686, zapisalo:

»16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

 17. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi presodilo, da pravni posel nakupa lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (23. in 25. tč. obrazložitve).«

 Zakaj generalni direktor Fursa izpostavlja primer, v katerem je davčni zavezanec opravil tri prodaje lastnega poslovnega deleža, ne navede pa, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 navedlo, da pri eni sami prodaji ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja.

Zakaj je potem generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, ki sedaj davčnim zavezancem, ki so opravili samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža in to v letu 2022, ko te prodaje sploh niso bile obdavčene, izdajo zapisnike, dodatne zapisnike ali odločbe in jim odmerjajo davek? Zakaj generalni direktor Fursa ne spoštuje odločitve Vrhovnega sodišč Republike Slovenije. Preberite še moja bloga številka 204 in 245.

Če grem naprej. Zakaj je generalni direktor Fursa na »teren poslal« finančne inšpektorje, da maltretirajo zasebne medicinske centre in njihove pogodbene sodelavce (zdravnike, medicinske sestre in drugo osebje), ki za te medicinske centre opravljajo storitve kot samostojni podjetniki ali preko svojih pravnih oseb?

O tem sem pisal v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače«.

Konec januarja, točneje 29.01.2025, je Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v svoji sodbi opravilna številka X Ips 11/2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%2011/ 2024&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111480713 v jedru sodbe zapisalo:

»Davčni organ lahko odmeri davek na drugačni pravni podlagi, kot izhaja iz sklenjenih pravnih poslov, oziroma upoštevaje drugo pravno obliko dohodka, ki ga je prejel samostojni podjetnik, samo, če predhodno ugotovi, da gre za katerega od primerov nedovoljenega ravnanja in zato lahko uporabi svoja pooblastila iz 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) (ali drugega izrecnega pooblastila, ki ga določi zakon).

Če gre za nedovoljen pravni posel (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2), ki ga je samostojni podjetnik sklenil za vodenje družbe z omejeno odgovornostjo, se dohodek obdavči, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZDoh-2.

Nedovoljeno davčno izogibanje ne more biti utemeljeno le na okoliščini, da je samostojni podjetnik kot samozaposlena oseba opravljal delo za družbo z omejeno odgovornostjo, v kateri je edini družbenik in direktor. Tudi v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja dohodkov samostojnega podjetnika, ki jih pridobi v družbi z opravljanjem dela iz dejavnosti te družbe (torej ne za delo direktorja), ni mogoče obdavčiti na podlagi prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot dohodkov iz delovnega razmerja.

Delovno razmerje je dvostransko, prostovoljno vzpostavljeno pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem. Če take pogodbe ni, lahko nastanek delovnega razmerja ugotavlja le pristojno sodišče v delovnem sporu na podlagi tožbe delavca glede na vsebinske značilnosti medsebojnega razmerja, ne pa davčni organ v davčnem postopku po uradni dolžnosti. Posledično navedeni organ ne more brez sodbe pristojnega delovnega sodišča za nazaj naložiti niti plačila davkov in prispevkov, to je na način, kot da bi delovno razmerje z davčnim zavezancem tedaj (v preteklem obdobju, na katerega se nanaša davčni nadzor) že obstajalo.«

V 14. točki navedene sodbe je vrhovno sodišče zapisalo:

»Vrhovno sodišče je v zvezi z uporabo navedene določbe že poudarilo, da davčni zavezanci niso dolžni poslov voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države, in tudi, da je treba mejo med dopustno davčno optimizacijo in nedovoljenim davčnim izogibanjem ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh okoliščin posameznega primera. Razložilo je, da sklenitev posameznega dopustnega pravnega posla, ki ga je zakonodajalec uredil za uresničitev določenih predvidenih pravnih in ekonomskih posledic, pri čemer te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) tudi nastanejo, sama po sebi še ne more pomeniti zlorabe predpisov in nedovoljenega davčnega izogibanja. Zato mora presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženemu v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja. Sklenitev le enega pravnega posla tako ne more šteti za takšen umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Obdavčenje tudi v tem primeru nastopi ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi ekonomskih dogodkov, ki izhajajo iz tega pravnega posla. Če pa želi zakonodajalec z obdavčitvijo določenega pravnega posla pridobiti davčne prihodke ali preko obdavčenja usmerjati ravnanje fizičnih in pravnih oseb, mora biti takšna obdavčitev tega pravnega posla izrecno vnaprej določena z zakonom, skladnim z načelom jasnosti in pomenske določnosti (147. člen Ustave).«

Ob tem ne gre prezreti 18. točko sodbe, v kateri je vrhovno sodišče zapisalo:

»Te okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča ne zadoščajo za sklepanje, da sta revidentka in A. A. kot samostojni podjetnik s sklenitvijo pogodb o poslovnem sodelovanju za nudenje oziroma opravljanje storitev, potrebnih za izvajanje njene gospodarske dejavnosti, zaobšla predpise. V zadevi namreč ni bilo ugotovljeno, da je revidentka umetna tvorba, ustanovljena brez namena opravljati gospodarsko dejavnost (kar je namen ustanavljanja gospodarskih družb po ZGD-1). Nasprotno, A. A. je z njenimi sredstvi in v njenih prostorih izvajal njeno dejavnost. Imenovani je torej dejansko opravil delo, ki je bilo predmet sklenjenih pogodb, za kar je revidentki izstavil računa, na podlagi katerih so mu bili dejansko izplačani določeni zneski. Pri tem tudi na strani samostojnega podjetnika ni bilo ugotovljeno, da se s takim načinom delovanja kot v obravnavanem primeru ne uresničuje namen ZGD-1 ali drugega zakona, ki bi prepovedoval sklepanje pogodb o poslovnem sodelovanju kot pogodb civilnega prava med samostojnim podjetnikom in njegovo (enoosebno) gospodarsko družbo za opravljanje del, ki sodijo v dejavnost te družbe, oziroma da bi za opravljanje tovrstnih del nalagal samostojnemu podjetniku (in s tem tudi revidentki kot pogodbeni stranki) sklenitev točno določene pogodbe, npr. pogodbe o zaposlitvi.«

Vse to sem trdil v davčnih postopkih, ko je Furs inšpiciral zasebne medicinske centre, toda finančni inšpektorji so imeli navodila in vprašanja Generalnega finančnega urada, s katerimi so vršili pritisk na zasebne medicinske centre in njihove pogodbene izvajalce. Še več, zasledil sem primer, ko so nadrejeni vršili tudi pritisk na finančno inšpektorico, ko je želela odločiti tako kot je pravilno. Takšna ravnanja nadrejenih v finančni upravi so nedovoljena in lahko pomenijo tudi storitev kaznivega dejanja. Težko je v nekaj stavkih opisati, kako se je težko boriti proti takšni samovoljni, sploh, ko vidiš, da se finančni inšpektorji zavedajo, da morajo postopati nepravilno. To se ne sme dogajati in zaradi tega bo pristojno ministrstvo za finance moralo ugotoviti, kdo je odgovoren za to početje na Fursu.

Za konec pa ne smemo spregledati še 23. in 31. točko navedene sodbe vrhovnega sodišča, v katerima je vrhovno sodišče zapisalo:

»23. Kot že navedeno, je opravljanje dela samostojnega podjetnika za gospodarsko družbo dovoljeno na podlagi sklenitve ustreznega pravnega posla, če ga zakon izrecno ne prepoveduje, in torej ne glede na to, ali je družbenik (ali delničar itd.) te pravne osebe samostojni podjetnik, ki želi za to pravno osebo opraviti delo in za to prejeti plačilo. Takega dela tako ni mogoče šteti za nedovoljeno davčno izogibanje, kar bi omogočalo drugačno obliko obdavčenja. Ob tem Vrhovno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi tovrstni pravni posel skupaj z drugimi predstavljal umetno shemo, ki bi ob izpolnjevanju zakonskih zahtev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 omogočala uporabo tega instituta, vendar morajo biti te (dodatne) okoliščine ugotovljene v vsakem primeru posebej. Celo v primeru ugotovljenega nedovoljenega davčnega izogibanja pa davčni organ ne more kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoja delovnega razmerja, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, in je drugačno stališče neutemeljeno.«

Zakaj potem Furs inšpicira, oziroma maltretira zasebne medicinske centre in njihove pogodbene partnerje. Za to početje Furs ni imel nobene zakonske podlage, kajti če bi jo imel, potem vrhovno sodišče ne bi odločilo tako, kot je. To sem trdil tudi v mojem blogu številka 238 z dne 25.10.2024, z naslovom »Zakaj zdravnike obdavčiti drugače« https://simic-partnerji.si/2024/10/25/zakaj-zdravnike-obdavciti-drugace-238/, to je tri mesece pred odločitvijo vrhovnega sodišča. Moje stališče sem utemeljeval z veljavno zakonodajo in seveda z »zdravo kmečko pametjo«.

Kljub mojim opozorilom je Furs na teren poslal finančne inšpektorje, da so inšpicirali prodaje lastnih poslovnih deležev in to kljub sklepu vrhovnega sodišča številka X Ips 4/2024 z dne 18.09.2024 https://www.sodnapraksa.si/?q=X%20Ips%204/2024&database [SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=0&id=2015081111477686 iz katerega izhaja, da enkratna prodaja lastnega poslovnega deleža ne more biti predmet obdavčitve.

Prav tako je Furs »poslal na teren« določeno število finančnih inšpektorjev, da inšpicirajo delo samostojnih podjetnikov posameznikov za zasebne medicinske centre, čeprav sem trdil, da tudi za to nima zakonske podlage, kar je sedaj s svojo sodbo potrdilo vrhovno sodišče.

V nadaljevanju vam navajam še nekaj primerov, v katerih je Furs izgubil proti davčnim zavezancem. Kar je zanimivo je dejstvo, da je tudi v teh primerih šlo za identično vodstvo Fursa kot je sedaj.

Do sedaj je bilo davčnim zavezancem vrnjenih že na desetine milijonov evrov davkov in zamudnih obresti. Lahko bi rekel, da je ta številka verjetno že presegla tudi sto milijonov evrov. In kdo bo odgovarjal? Očitno nihče, pa bi moral.

Imamo tudi primer, ko je uradnica v finančnem uradu postopala zakonito in v skladu s sodbo vrhovnega sodišča davčnemu zavezancu izdala zakonito odločbo, finančna inšpektorica, ki pa se želi maščevati določenemu davčnemu zavezancu, ne želi spoštovati te sodbe vrhovnega sodišča in pravnomočne odločbe istega finančnega urada. Še več, sedaj išče načine, kako bi finančni urad, ki je izdal zakonito odločbo, z izrednim pravnim sredstvom odpravil lastno pravnomočno odločbo. Še več, zaradi izdane zakonite odločbe naj bi bila zamenjana vodja sektorja. Sploh si ne predstavljam, kam to vodi in kaj razmišlja direktor tega finančnega urada.

V nadaljevanju objavljam dvanajst primerov iz obdobja od 08.11.2012 do 21.12.2020, v katerih je Furs izgubil davčne postopke uvedene zoper davčne zavezance, in to:

1. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 453/201 z dne 8. 11. 2012, v povezavi sodbami evropskega sodišča številka C-80/11 (21. 7. 2012), C-142/11 (21.07.2012) in C-324/11 (6. 9. 2012), ki se nanaša na slamnata podjetja (Revija Denar, 20. 3. 2013).
2. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 175/11-12 z dne 10. 4. 2014, s katero je odpravljen napačen takojšnji pripis in obdavčitev dobička v d.n.o., čeprav ta dobiček sploh še ni bil izplačan (Revija Denar, 20. 5. 2014).
3. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 246/2012 z dne 19. 9. 2013. Bistvo odločitve je, da je za odbitek vstopnega DDV odločilno predvsem, ali so bile dobave blaga dejansko opravljene, ne pa kdo jih je opravil (Revija Denar, 20. 10. 2014).
4. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 367/2015 z dne 3. 8. 2017. Bistvo odločitve je, da je tudi pri obračunavanju prispevkov treba izhajati iz načela davčne pravičnosti, kar pomeni, da se prispevki obračunavajo od iste davčne osnove kot akontacija dohodnine. To pomeni, da se od prejetega dohodka najprej odštejejo normirani odhodki, nato dejanski stroški prevoza in nočitve in šele od tako dobljene davčne osnove se obračunajo prispevki (Revija Denar, 20. 1. 2018).
5. Sodba Sodišča evropske skupnosti, številka C-528/17 z dne 25. 10. 2018, s katero je končan sedemletni boj davčnega zavezanca s Fursom. Sodišče je odločilo, da je davčni zavezanec upravičen do oprostitve DDV, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da njegov kupec ne bo plačal DDV v svoji državi (Revija Denar, 20. 11. 2018).
6. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 76/2017 z dne 10. 10. 2018, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da mora Furs vsa dejstva ugotoviti z gotovostjo (ne samo z določeno stopnjo verjetnosti) in le na to lahko opre oceno davčne osnove (Revija Denar, 20. 12. 2018).
7. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 23/2018 z dne 16. 1. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da se naknadno vplačilo kapitala všteva v nabavno vrednost kapitala ter znižuje davčno osnovo za odmero davka od kapitalskega dobička. Furs vsa ta leta naknadna vplačila kapitala ni upošteval pri znižanju davčne osnove (Revija Denar, 20. 2. 2019).
8. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 283/2016 z dne 16. 1. 2019. s katero je vrhovno sodišče odločilo, da prodaja deleža podjetja ni bila fiktivna, saj je bil pravni posel sklenjen in realiziran, lastništvo deleža je prešlo na drugo osebo, ki je tudi dejansko obstajala in izrazila svojo poslovno voljo (Revija Denar, 20. 6. 2019).
9. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2019, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da je posel prodaje in povratnega najema enotna transakcija, ki je ni možno opredeliti kot dobave blaga (Revija Denar, 20. 9. 2020).
10. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, številka X Ips 20/2018 z dne 20. 5. 2020, s katero je vrhovno sodišče odločilo, da v primeru prodaje odpadnih surovin ne gre za drugo pogodbeno razmerje in s tem tudi ne za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, čeprav je Furs več kot sedem let odločal napačno in napačno odmerjal davčne obveznosti (Revija Denar, 20. 9. 2020).
11. Odločba ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I 113/17-40 z dne 30. 9. 2020, s katero je ustavno sodišče razveljavilo določbe zakona o davčnem postopku, s katero je bila določena 70-odstotna davčna stopnja in določbe, na podlagi katere je Furs inšpiciral in obdavčeval dohodke (osebni davčni pregledi) v obdobjih, za katera je že nastopilo zastaranje. Šlo je za sporne določbe 68. a člena ZDavP-2. S to odločbo je ustavno sodišče prekinilo večletno nezakonito in neustavno postopanje Fursa, na kar je bil Furs velikokrat opozorjen od davčnih strokovnjakov. Zaradi napačnega postopanja Fursa so mnogi davčni zavezanci prejeli nezakonite in neustavne odločbe in le nekateri so se odločili, da so vztrajali s pravnimi sredstvi. Mnogi so na tej poti obupali in zaradi tega danes niso deležni poprave krivic (Revija Denar, 20. 10. 2020).
12. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 21. 12. 2020 na Ustavno sodišče Republike Slovenije poslalo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 in ZDavP-2 kot celote. O tem je ustavno sodišče že odločilo in o tem pišem v predhodnem blogu. Dejstvo je, da do tega ne bi nikoli prišlo, če bi finančni inšpektor spoštoval zakonske določbe in ne bi želel davčna zavezanca za isti posel dvakrat obdavčiti (Revija Denar, 20. 1. 2021).

 Zaradi vsega navedenega vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje veljavne predpise, sodbe vrhovnega sodišča in se kaj nauči iz teh izgubljenih primerov. Maščevalnost ni prava rešitev. Še posebej pa vodstvu Fursa predlagam, da pri svojem delu spoštuje določbe 6. člena (načelo sorazmernosti) veljavnega zakona o davčnem postopku, ki glasi:

»(1) Davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov v razmerju do zavezanca za davek in drugih udeležencev postopka ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov.

 (2) Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«

Mag. Ivan Simič