Slovenski teniški igralec Žiga Šeško je zmagovalec mladinskega turnirja odprtega prvenstva Avstralije v Melbournu. V finalu je sedmi nosilec po treh nizih s 4:6, 6:3 in 6:4 premagal četrtega nosilca, Američana Keatona Hancea. Sedemnajstletni Hrastničan je Sloveniji priboril prvo moško zmago na mladinskih turnirjih za grand slam.
Pred tem sta turnir za grand slam osvojili dve slovenski mladinki. Mima Jaušovec je zmagala leta 1973 v Parizu, leta 1974 v Wimbledonu, v finalu Rolanda Garrosa pa je leta 1972 izgubila. Katarina Srebotnik je leta 1998 osvojila naslov v posamični konkurenci deklet v Wimbledonu, istega leta pa izgubila finale v New Yorku.
Šeško do finala ni izgubil niti niza. Po vrsti je do zaključnega obračuna za turnirsko zmago premagal Rusa Marata Safijeva, Ekvadorca Emilia Camacha, desetega nosilca Avstrijca Thila Behrmanna, drugega nosilca Brazilca Luisa Guta Miguela in nato še tretjega nosilca Japonca Ryoja Tabato.
V finalu ga je čakal Američan Hance, s katerim sta med turnirjem skupaj trenirala in postala prijatelja. Slovenec dvoboja sicer ni dobro začel, po treh zaporednih odvzemih servisov tekmeca je Američan z dvema “braekoma” povedel s 4:2, prednost pa zadržal do konca niza. A to Šeška ni zmedlo. V drugem nizu svojega servisa ni izgubil, nekaj več težav na svoj servis sta imela finalista v tretjem.
Foto: AFP
Najprej je “break” uspel Slovencu, a je tekmec izenačil na 3:3, nato pa spet izgubil servis. V deveti igri je imel Šeško že dve zaključni žogi za zmago, toda Hance je obe ubranil, deseta pa je zanesljivo pripadla Zasavcu, ki se je tako po uri in 59 minutah igre lahko veselil svojega največjega uspeha in zgodovinskega dosežka slovenskega tenisa.
Slovenski predstavnik je dosegel pet asov, zbral kar 32 neubranljivih udarcev, medtem ko jih je njegov tekmec v statistiko vpisal 17. Izkoristil je štiri od sedmih priložnosti za odvzem servisa, izjemno učinkovit pa je bil tudi pri igri na mreži, kjer je osvojil 24 od 31 točk (77-odstotna uspešnost). Skupno je Šeško osvojil 92 točk, deset več od Američana, je statistične podatke objavila spletna stran teniški svet.
Slovencu bo ta zmaga odprla pot v člansko konkurenco, naslednje leto bo lahko v Melbournu igral tudi kvalifikacije med člani. Že prej pa bo Slovenijo konec naslednjega tedna zastopal na obračunu Davisovega pokala proti Turčiji. Zaradi tega bo tudi takoj po turnirju odpotoval domov, tako da si ne bo mogel ogledati niti finala v članski konkurenci med Carlosom Alcarazom in Novakom Đokovićem.
Partnerka predsednika vlade Tina Gaber Golob je ponovno pritegnila pozornost javnosti z novo objavo na Instagramu, ki je sprožila val posmeha in ostrih komentarjev. Na družbenem omrežju je delila fotošopirano fotografijo, na kateri je obraz ameriške prve dame Melanije Trump zamenjan z njenim lastnim.
S tem je še dodatno podžgala dolgo prisotno percepcijo, da si želi vlogo “slovenske prve dame” oblikovati po vzoru ameriške prve dame – elegantne, medijsko izpostavljene in stilsko dominantne. Realnost pa je, kot kaže odziv javnosti, od te podobe zelo daleč.
Preberite tudi: Financiranje skrajno levih NVO-jev je groba zloraba proračuna
Objava je hitro zaokrožila po družbenih omrežjih, kjer so uporabniki izpostavljali prav to neskladje.
Želja po primerjavi z Melanijo Trump pri Tini Gaber Golob ni nova. Že leta 2025 je na Instagramu delila vsebino, v kateri je Melanijo označila za “kraljico outfitov” in priznala, da je njena “fanica” že od nekdaj. Tudi nekateri mediji so v preteklosti poskušali vzpostaviti vzporednice. Tako so Slovenske novice nekoč zapisale: “Tina Gaber in Melania Trump imata marsikaj skupnega, čeprav se na prvi pogled ne zdi, da sta si podobni.” Poskus primerjave pa je v javnosti naletel na posmeh, mnogi pa so ga označili za močno pretiranega.
Od prve dame do kokainskega barona
Ironično pa je, da se podoba “elegantne in uglajene prve dame” po ameriškem vzoru pri Tini Gaber Golob prepleta z zelo drugačnimi izbruhi. Slovenska javnost še vedno ni pozabila predporočne fotografije z družicami, kjer je pozirala v “mafijskem šiku”, spremljal pa jo je citat: “Jaz sem Pablo Emilio Escobar Gaviria.” Komentarji so bili večinoma uničujoči, eden izmed njih je povzel splošno razpoloženje: “Nova žena slovenskega PV se identificira z največjim kokainskim baronom? Bolj balkansko je pa že težko iti.”
Čakaj, kaj!?
Za (pred)poročno sliko z družicami se je Tina Gaber slikala v mafijskem šiku, to pa je podložila še s citatom, ki pravi “Jaz sem Pablo Emilio Escobar Gaviria”.
Nova žena slovenskega PV se identificira z največjem kokainskim baronom? Bolj balkansko je pa že težko iti. https://t.co/5whHRbdvSj
Dodatno pikantnost zgodbi daje dejstvo, da levica v Sloveniji – vključno z delom Golobove stranke in njenimi podporniki – že leta sistematično kritizira Donalda Trumpa zaradi domnevnega rasizma, avtoritarnosti in nedemokratičnih tendenc. Hkrati pa Tina Gaber Golob javno občuduje Melanijo Trump in poskuša posnemati njen imidž. Spomnimo: Robert Golob je pred ameriškimi volitvami javno podpiral Kamalo Harris, Trumpa pa označeval za grožnjo demokraciji. Kljub poznejšemu srečanju z njim in objavi skupne fotografije pa zakonca Golob nista bila povabljena na Trumpovo inavguracijo – kar mnogi razlagajo ravno kot posledico te dvoličnosti.
Od medijske izpostavljenosti do škode za podobo
To ni prvič, da Tina Gaber Golob sproža polemike s svojo željo po medijski izpostavljenosti. V preteklosti je večkrat poskušala iz Roberta Goloba narediti “instagram zvezdo”, v vladni PR ekipi pa je celo sodelovala pri oblikovanju njegove podobe. Sicer pa ne preseneča, da se z Goobom precej visoko cenita, ona “prva dama”, Golob pa “sončni kralj” – nasprotno, na družbenih omrežjih to večkrat subtilno izpostavljata.
So jo zato umaknili iz ospredja v predvolilnem obdobju?
Kritiki opozarjajo, da takšni poskusi bolj škodijo kot koristijo, saj odvračajo pozornost od ključnih političnih vprašanj – gospodarskih reform, inflacije in drugih resnih izzivov. Tudi na levem političnem polu so že pred časom ugotovili, da prisotnost Tine Gaber Golob v ospredju škodi popularnosti predsednika vlade. Znana novinarka Ljerka Bizilj je v podkastu Reporterja dejala: “Pri Golobu je dobro, da je Tina Gaber malce bolj zadaj, v naslednjem letu je jaz spredaj ne bi spustila kaj dosti.”
Dodala je, da sedanja partnerka predsedniku vlade po njenem mnenju bolj škodi kot koristi.
Gaber Golob si to lahko samo želi
Medtem ko Tina Gaber Golob vztrajno in javno posega v podobo svojega moža Roberta Goloba – ga pretvarja v instagramovsko atrakcijo, komentira politiko in celo poskuša vplivati na mednarodne teme, kot da bi bila neka samozvana zunanjepolitična figura – pa se Melania Trump ves čas držala ravno nasprotnega, resnično elegantnega in dostojanstvenega pristopa prave prve dame.
Foto: epa
Melania je ostajala v ozadju, se pojavljala v javnosti samo takrat, ko je bilo to nujno in smiselno, nikoli ni vsiljevala svojega mnenja v moževe odločitve – niti zasebno, kaj šele javno prek družbenih omrežij –, in se je raje osredotočila na diskretno, učinkovito dobrodelno delo, predvsem na področju otrok in boja proti spletnemu nasilju. Prva dama ZDA se zaveda, da je predsednik tisti, ki nosi odgovornost in sprejema ključne odločitve, zato ni poskušala iz Donalda Trumpa narediti viralnega klovna ali estradnika – ravno nasprotno, ohranjala je distanco in eleganco, ki je pravi kontrast Tininim neprestanim poskusom samopromocije in vmešavanja, ki v slovenski javnosti vse bolj delujejo nesramno, narcisoidno in škodljivo za resno politično podobo predsednika vlade.
Gradnja hitrih cest je v Sloveniji pod to vlado zastala. Tako sta Svoboda na čelu z Robertom Golob in Levica še pred volitvami aprila 2022 javno obljubila nadšefu Jaši Jenullu. Stranka SD se je s tem strinjala, v koaliciji po volitvah namreč nikoli niso temu nasprotovali.
Na 3.a razvojni osi, od Škofljice do Kočevja in potem do hrvaške meje, se ni premaknilo prav nič. O tem, da v tej vladi s tem ne bo nič, je bil že kmalu po njenem nastopu seznanjen tudi Vladimir Prebilič. In ni povzdignil glasu.
Nič se ne dogaja niti na območju Novega mesta. Tu gospodarstvo in župani sicer opozarjajo na to, zgodi se ne nič.
Tudi nova “moč” na Darsu iz Dolenjske nič ne pomaga
Za gradnjo hitre ceste, mostu in obvoznice, imenovane 3. razvojna os Novo mesto vzhod proti Beli krajini, je zadolžena Družba za avtoceste RS (Dars). Na Darsu je kot članica uprave že nekaj časa zaposlena tudi Alenka Muhič, nekdanja naslednica in predsednica Zveze za Dolenjsko (ZZD), ki se je še pred tem priključila Golobovemu Gibanju Svoboda.
Gradnja od avtoceste Novo mesto vzhod do Osredka (s povezovalno cesto do Revoza) stoji na mrtvi točki. Gre za približno 5,05 km dolgo štiripasovno hitro cesto z mostom preko reke Krke. Ta bi bila tudi novomeška obvoznica.
Kakšno je trenudno stanje?
Gradbeno dovoljenje za odsek Novo mesto vzhod – Osredek je bilo že izdano, nato pa razveljavljeno. Dars je lani objavil razpis (1. faza javnega naročila), a gradnja celotne osi se odmika. Domnevno naj bi šlo za spor z novomeško civilno iniciativo, kjer pa poznavalci navajajo, da je veliko tega dogovorjenega z vladajočo elito. Predstavnica te iniciative je namreč kot inšpektorica zaposlena v javni upravi.
Projekt je vključen v nacionalne prometne programe in ima podporo EIB (Evropska investicijska banka), denar (120 milijonov evrov) naj bi že črpali, vendar je izvedba zamaknjena (prvotni načrti za začetek gradnje v 2022 so se prestavili).
Če bi se gradnja začela kmalu po dovoljenju (npr. 2022), bi bil zaključek predviden okoli 2026. Danes ni še niti lopate in tudi ne vemo, kdaj se bo kaj zgodilo.
Kako je torej z gradbenim dovoljenjem in kdaj načrtujejo začetek gradnje 3. razvojne osi Novo mesto – vzhod do priključka Osredek? To je vprašanje, ki smo ga v teh dneh poslali Dars.
Odgovorili so: “Julija 2023 izdano gradbeno dovoljenje je Upravno sodišče RS, julija 2025 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Zaradi sodbe do decembra 2025 ni bilo mogoče dopolniti zahteve za izdajo dovoljenja. Decembra 2025 je bila sprejeta nova Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, na podlagi katere je v pripravi dopolnitev zahteve, ki bo predvidoma vložena na Ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) v začetku februarja 2026.
Postopek izdaje integralnega gradbenega dovoljenja vodi MNVP. Gradnja bo mogoča po pridobljenem pravnomočnem gradbenem dovoljenju in uspešno zaključenem postopku izbora izvajalca gradbenih del.”
Zaključek. Novomeščani in vsi, ki nujno potrebujejo to cesto, se bodo ob takšni politiki na državni ravni in spregi, kot smo ji priča, kot je zdaj, še načakali.
Tako so pred volitvami, aprila 2022, levičarske politike spraševali pouličnjaki pod vodstvom Jaše Jenulla (Glas ljudstva). Da se strinjata z njihovo zahtevo o moratoriju na gradnjo cest, sta srečna potrdila tudi Robert Golob (Svoboda) in Luka Mesec (Levica). In bila nato nagrajena. Z mestoma predsednika in podpredsednika vlade.
Načrtovana trasa od priključka Novo mesto – vzhod do priključka Osredek.
Vizualizacija mosta čez reko Krko v okviru 3. razvojne osi, gradnjo blokirata Golobova vlada in (domnevno) novomeška razvojna iniciativa, kar bi lahko hitro rešili, če bi bilo to vladi v interesu. (vir: Dars)
Svet se je, od kar so se po drugi svetovni vojni stkala zavezništva, spremenil. Družba je postala odvisnik od kritičnih surovin. Večina njenih delov namreč brez 34 elementov, katerih imen paradoksalno ne slišimo velikokrat, ne bi mogla delovati. Postali so nepogrešljivi za nacionalno varnost. In ko se led marsikje tali in odkriva nekoč zaledenele kritične surovine, se v tekmi zanje talijo tudi do nedavnega jeklena zavezništva. Rokavice so snete, kako se bo odrezala Evropska unija?
Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Trump brez rokavic, Evropa moralna sila, medtem ko drugi delajo biznis z dne, 2026-02-01 08:14:54, avtorja 24ur.com. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://www.24ur.com/magazin/kriticne-surovine.html
“Raca mlakarica, mnogi ji pravijo kar divja raca, je bila pričakovano najbolj številna vodna ptičja vrsta. Skupaj smo jih opazili 145, kar je več kot vseh ostalih vodnih ptic skupaj. Verjetno ste bralke in bralci nad Sotlo že opazili črno obarvane kormorane, na poljih ob Sotli pa sive in velike bele čaplje. V kalni, hitro tekoči vodi je v tem času težko ujeti ribo, zato so bile čaplje prisotne le na okoliških travnikih (voluharice, miši, podgane). Žal pa letos nismo opazili nobenega kraljevskega ribiča – tako Angleži imenujejo majhnega, a izredno barvitega vodomca (kingsfisher). Sicer spretnemu lovcu na male ribice, je bil povišan vodostaj Sotle neugoden in se je umaknil k Savi. Verjamem, da se spomladi vrne in bo v rovu v erodirani brežini Sotle vzredil nov rod.
Smo pa na nezasneženem stiku vode in brežine opazili kozice, ki s svojim dolgim tankim kljunom v plitvinah in zamočvirjeni brežini uspejo najti hrano. Običajno jih spregledamo, saj se barvno povsem zlijejo s svojo okolico. Šele, ko se jim približamo na nekaj metrov vzletijo in poletijo nekaj sto metrov vstran.
Bolj izkušene/i popisovalce/i so ob vodnih ptičjih vrstah beležili tudi ostale vrste – kar 36 smo jih slišali ali videli. In nekatere med njimi so bile kljub pravim zimskim razmeram že kar »pevsko« razpoložene. Tako smo lahko poslušali številne velike in močvirske sinice, plavčke, kose, cararje, brgleze in zelene žolne. Tudi letos na poljih prezimuje veliki srakoper, ki lovi predvsem miši in voluharice. Pri tem mu »pomaga« tudi pepelasti lunj, ki se v nizkem letu spreletava nad travniki in njivami. Ob Sotli prezimujejo tudi čižki, ki se običajno hranijo z drobnimi semeni na črnih jelšah. Stare, sušeče vrbe privabljajo največjo med žolnami – črno. Ko s kljunom zazna gnezdo mravelj v deblu, hitro izteše prehod do njih in se pogosti z njihovo zalego. Nekatere vrbe so tako polne velikih lukenj. V njih pa se skrivajo manjše žuželke, ki pa jih išče najmanjši med detli – mali detel. Grmovna in drevesna obrast brežin je pogoj za pestri ptičji svet in brežino, ki je voda ne more erodirati.”
Ko je Levica po volitvah leta 2022 prvič vstopila v vlado, se je znašla pred največjim preizkusom v svoji zgodovini. Stranka, ki je leta gradila identiteto na kritiki oblasti, je prevzela polno odgovornost za vodenje države – in to v resorjih, kjer so se problemi kopičili desetletja. Obljube o sistemskih reformah so bile visoke, pričakovanja javnosti še višja. Štiri leta pozneje se postavlja ključno vprašanje, ali je Levica vladala tako, kot je govorila v opoziciji?
Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom 'On je zadnji gospodarstvenik, ki lahko državi grozi' z dne, 2026-02-01 07:14:38, avtorja 24ur.com. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://www.24ur.com/novice/slovenija/intervju-z-levico.html
Večina Rusov ne podpira vojne v Ukrajini, a ji ne upa glasno nasprotovati, saj je kritika oblasti v Rusiji kaznivo dejanje, trdi Ilja Jašin, ruski opozicijski politik, ki se je te dni mudil v Ljubljani. 42-letnik bi sicer še vedno moral prestajati zaporno kazen, ker je glasno nasprotoval vojni v Ukrajini, a so ga po dobrih dveh letih zapora izpustili v okviru izmenjave zapornikov. A kljub temu, da bivanje v majhni celici opisuje kot vrsto mučenja, poudarja, da je njemu bilo lažje kot večini drugih zapornikov. “Tipični politični zapornik je običajen človek. To ni politik, novinar, znana osebnost. To je navaden človek, študent, upokojenec, brat, učitelj,” pravi. Z njim smo govorili o “ruski hibridni grožnji” v Evropi, ter o tem, kaj je največja zmota Zahoda glede Rusije in kaj lahko ustavi Putina.
»Zakoni ne izgubijo strasti – izgubijo vizijo,« poudari. Ko zakon postane prostor, kjer vsak išče predvsem lastno srečo, se začne prazniti. Ko pa mož in žena znova odkrijeta skupen namen in poslanstvo, se po njegovih besedah povrneta tudi povezanost in življenjska energija.
Posebno pozornost nameni razumevanju moškosti in ženskosti. Po njegovem so današnji vzorci pogosto popačeni: moški nihajo med dominanco in pasivnostjo, ženske pa med nadzorom in neodvisnostjo. Svetopisemska zgodba pa ponuja drugačno sliko – moškega in žensko, ki sta različna, a poklicana k sodelovanju, služenju in rasti v edinosti.
Schatzman v pogovoru poudari tudi pomen skupnosti. Po njegovem krščanskega življenja – in zakonskega odnosa – ni mogoče živeti v izolaciji. Prav majhne skupine, zakonske skupnosti in medsebojna povezanost omogočajo, da pari ohranjajo vizijo in vztrajajo v rasti tudi v zahtevnih obdobjih.
Ko v Sloveniji govorimo o nevladnih organizacijah, se nam v misli pogosto prikradejo slike privilegirane skrajno leve mladine v oblekah za nekaj tisoč evrov, ki protestirajo proti desnim političnim strankam, veri in kapitalizmu. Vendar vedno ni bilo tako. Nevladne organizacije so v stoletju prehodile dolgo pot – od humanitarnih institucij do izrastka leve politike, kar so danes. Postavlja se vprašanje, ali morajo vsi davkoplačevalci biti prisiljeni financirati njihove skrajno leve cilje in tiho – včasih pa tudi glasno – podpiranje leve oblasti?
Čeprav je danes besedna zveza nevladna organizacija (NVO) med običajnimi ljudmi pogosto sinonim za levo politiko, je zgodovina nevladnih organizacij dolga, raznolika in precej bolj kompleksna, kot si danes predstavljamo. Pomembno je razumeti, da v preteklosti NVO-ji niso bili homogena skupina in da niso vsi sledili isti ideologiji ali ciljem. Prav tako se niso financirali iz javnega denarja, saj takrat de facto postanejo paradržavne organizacije.
Zametki nevladnih organizacij v sodobnem pomenu besede segajo v 19. stoletje, čeprav so se različne oblike prostovoljnih društev pojavljale že prej. V Veliki Britaniji in ZDA so se v času industrijske revolucije množično ustanavljala filantropska združenja, namenjena boju proti revščini, otroškemu delu, alkoholizmu in nepismenosti. Leta 1824 je bilo v Londonu ustanovljeno Društvo za preprečevanje krutosti do živali (RSPCA), eno prvih organiziranih gibanj za pravice živali. Leta 1863 je bil ustanovljen Mednarodni odbor Rdečega križa, ki velja za prvo globalno humanitarno organizacijo v sodobnem smislu.
Rdeči križ Slovenije. (Foto: STA)
Te zgodnje organizacije niso delovale kot politični akterji. Njihov cilj je bil neposredno lajšanje stisk in ustvarjanje moralnih standardov v družbi, brez moraliziranja o tem, kdo je za njihove tegobe odgovoren. Pogosto so bile povezane s cerkvami, lokalnimi skupnostmi ali premožnimi posamezniki, ki so financirali njihovo delo.
Prelomnico predstavlja druga svetovna vojna. Ustanovitev Združenih narodov leta 1945 je ustvarila institucionalni okvir, v katerem so lahko nevladne organizacije pridobile uradni status kot posvetovalni partnerji in s tem vlogo t. i. paradržavnih institucij, ki lahko aktivno vplivajo na vladajočo politiko. Leta 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je postala osrednji referenčni dokument za nastajajoče organizacije za človekove pravice. Leta 1961 je bil ustanovljen Amnesty International, leta 1942 Oxfam, leta 1971 Greenpeace – takrat še uradno okoljevarstvene in humanitarne organizacije, ki danes predstavljajo megafon skrajno levih politikov in korporativnih sokolov, ki so s to politiko spečani.
Foto: STA
NVO-ji kot biznis
V tem obdobju je NVO-jevsko delovanje postalo posel. Organizacije so se začele profesionalizirati in dobivati birokratsko podobo, zelo podobno vladnim institucijam. Namesto prostovoljcev jih vse bolj vodijo zaposleni akademiki prava, ekonomije, sociologije in mednarodnih odnosov. Akademija je bila v anglosaksonskem svetu že od šestdesetih let 20. stoletja močno prežeta z neomarksistično mislijo, novi “voditelji” pa so svoj kolektivistični pogled prinesli iz učilnic v sfero javnega odločanja. Proračuni organizacij so začeli vrtoglavo rasti, vse več sredstev pa je prihajalo od državnih institucij in mednarodnih skladov.
Hkrati so se v šestdesetih in sedemdesetih letih na Zahodu razširila nova družbena gibanja: gibanje za državljanske pravice v ZDA, drugi val feminizma, protivojna gibanja proti vojni v Vietnamu ter zgodnje okoljevarstveno gibanje. Ta gibanja so poleg akademskih vodstev ključno vplivala na pohod NVO-jev proti skrajni levici. Organizacije, ki so se prej osredotočale na pomoč posameznikom, so začele zagovarjati kolektivistične spremembe na zakonodajnem področju, institucionalne reforme in širše družbene preobrazbe, med drugim odpravo kapitalizma (družbenega reda, kjer so produkcijska sredstva v lasti zasebnikov namesto države).
Foto: iStock
Padec komunizma – začetek nove sprege politike in skrajnežev
Po koncu hladne vojne, ko je bil komunizem poražen, se je zahodni model liberalne demokracije razglasil za prevladujoč – Francis Fukuyama je takrat trdil, da gre za “konec zgodovine”. NVO-ji pa so si zahodno liberalno demokracijo razlagali po svoje: posvojili so komponento življenja na tuje stroške, moralnega razvrata in manka odgovornosti, niso pa sprejeli osnovne družbene resničnosti, ki tak sistem omogoča – prostotržnega kapitalizma.
Vse bolj skrajni NVO-ji so v tem času postali pomembni partnerji mednarodnih organizacij, Svetovne banke, Evropske unije in razvojnih agencij. Velik del financiranja je vezan na projekte, ki promovirajo na videz humanitarne cilje, a NVO-ji v tem času niso bili več iste humanitarne institucije kot pred sto leti.
Slovenski NVO-ji se skrivajo za produktivnimi
Dominantni NVO-ji se skrivajo za gasilci, humanitarci in drugimi neideološkimi društvi, kadar politiki omenijo, da se NVO-ji preveč bogato financirajo. Takrat takoj omenijo staro famo, da želijo “ukiniti gasilce”.
Spomnimo, kako je nedavna izjava Janeza Janše, da bi njegova prihodnja vlada najprej zaprla finančne pipice nevladnim organizacijam, na skrajno levi nevladni strani vzbudila pravo paniko. Govora je bilo o “napadu na demokracijo”, “utišanju civilne družbe” in celo o rušenju temeljnih človekovih pravic.
Poslanec Zvone Černač je pojasnil, da predlog SDS in Janeza Janše pomeni zaprtje davkoplačevalskih pipic “vsem, ki predstavljajo paralevičarsko politično vojsko pod krinko nevladnih organizacij”.
Poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak je napoved označila za “napad na demokracijo”. Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar pa je nevladne organizacije označil za svojega “partnerja pri oblikovanju politik dela ministrstva”.
Je financiranje političnih NVO-jev zloraba proračuna?
Miloš Čirič v Pravni praksi zagovarja stališče, da je financiranje NVO-jev, katerih glavna dejavnost je politično delovanje, z javnim denarjem zloraba proračuna. Navaja tri ključne razloge: obid pravil o financiranju politike, zmanjševanje sredstev za organizacije z dejanskimi javnokoristnimi nalogami ter izkrivljanje demokratične tekme v korist vladajočih.
Projekti, pri katerih je sodelovala Primorčeva kot prijaviteljica, partnerica in svetovalka, so od skupno 6,9 milijona evrov prejeli 813.000 evrov odobrenih sredstev, torej kar 12 odstotkov vsega razpisanega denarja.
IPES pa je na razpisu dobil 300 tisoč evrov, a šele potem, ko je ministrica podpisala spremembo pravil. Za druge NVO-je je podjetje Smart Center pripravljalo projekte v zameno za 7-odstotno provizijo. Če zadeve ne bi odjeknile v javnosti, bi Smart Center, ki je v solastništvu ministričine mame in je za več nevladnih organizacij v zameno za 7-odstotno provizijo pripravljal projekte na razpisu ministrstva za javno upravo, po poročanju Tarče prejel vsaj 10.300 evrov.
Kam pa je šlo 6,9 milijona evrov? V besedno solato. Za: “Pripravo nacionalne strategije za uresničevanje načela skladnosti politik za trajnostni razvoj, vzpostavitev učinkovitega okvira za zagotavljanje dostopne, ustrezne in varne obravnave reproduktivnih pravic vseh posameznikov in posameznic, pripravo prve nacionalne Strategije za spodbujanje žensk za zasedanje vodilnih položajev v gospodarstvu ter aktivno vključevanje priseljencev in priseljenk na trg dela.”
Primerjava gasilcev z levimi nevladniki je žaljiva. (Foto: Bobo)
Ko je odjeknila afera, nobeden od NVO-jev ni želel pojasnjevati, kaj njihove naloge po javnem razpisu sploh zajemajo. Tarča pa je takrat pokazala, da so nekateri programi nevladnikov, za katere dobijo več sto tisoč evrov davkoplačevalskega denarja, povsem puhli, brez jasnih ciljev, včasih pa obljubljajo “pomoč državljanom”, ki je povsem nekoristna in je na koncu sploh ne izvedejo.
Predlani so se Slovenci držali za glavo, ko se je razkrivala mreža tovarišijskega deljenja javnega denarja dvornim nevladnikom. Videli so, kako prazni so projekti, kako veliko denarja se zanje porabi in kako si sredstva med seboj dobesedno delijo politični in nevladni prijatelji. Javnost je bila razburjena, a je nato hitro pozabila, ko je odstopila ministrica Sanja Ajanović Hovnik.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko in aktivistka Nika Kovač, foto: X Asta Vrečko
Postavlja se torej legitimno vprašanje, ki ga je izpostavil Čirič: je financiranje nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo izključno s politiko (in to zgolj na eni strani), zloraba javnih sredstev? Skoraj vsaka država je ideološko razklana na pol, oblast pa si podajata levica in desnica. Po tej logiki so Slovenci, ki so pretežno svetovnonazorsko desno usmerjeni, prisiljeni financirati skoraj izključno skrajno leve nevladne organizacije.
S tem, ko so te izgubile svojo humanitarno noto, so postale zgolj izrastek leve politike in levega korporativizma. Tega se seveda dobro zavedajo. Tiho so, ko organi pregona česa obtožijo Zorana Jankovića ali ko KPK predsedniku vlade Robertu Golobu ugotovi kršitev integritete. Na drugi strani pa so si v primerih desnih politikov pripravljeni celo kaj izmisliti.
Mnogi zato ugotavljajo, da so nevladniki paradržavna izpostava leve politike in ne razumejo, zakaj morajo biti njihovi davkoplačevalski evri udeleženi pri financiranju le-teh.
Ta stran uporablja piškotke. Če jih ne dovolite, stran morda ne bo delovala pravilno. Ali jih želite omogočiti? Radio.Brezice.Eu uporablja piškotke, s katerimi omogočamo kvalitetno uporabniško izkušnjo in pravilno delovanje vseh funkcij spletne strani. Za nadaljevanje uporabe naše strani se morate strinjati s piškotki. Piškotke uporabljamo za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in funkcionalnosti spletne strani.
To spletno mesto uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje med brskanjem po spletnem mestu. Od teh se piškotki, ki so kategorizirani kot potrebni, shranijo v vaš brskalnik, saj so bistveni za delovanje osnovnih funkcij spletnega mesta. Uporabljamo tudi piškotke tretjih oseb, ki nam pomagajo analizirati in razumeti, kako uporabljate to spletno mesto. Ti piškotki bodo shranjeni v vašem brskalniku samo z vašim soglasjem. Imate tudi možnost, da zavrnete te piškotke. Toda zavrnitev nekaterih od teh piškotkov lahko vpliva na vašo izkušnjo brskanja.
Piškotki, ki jih uporabljamo za izboljšanje uspešnosti delovanja spletne strani, ki uporabnikom omogoča hitrejše delovanje strani in boljšo uporabniško izkušnjo.
Analitični piškotki so uporabljeni za ugotavljanje kako uporabniki uporabljajo spletno stran, število obiskovalcev in podobno.
Piškotek
Trajanje
Opis
__gads
1 year 24 days
The __gads cookie, set by Google, is stored under DoubleClick domain and tracks the number of times users see an advert, measures the success of the campaign and calculates its revenue. This cookie can only be read from the domain they are set on and will not track any data while browsing through other sites.
_ga
2 years
The _ga cookie, installed by Google Analytics, calculates visitor, session and campaign data and also keeps track of site usage for the site's analytics report. The cookie stores information anonymously and assigns a randomly generated number to recognize unique visitors.
_ga_4SPM0Y9K5G
2 years
This cookie is installed by Google Analytics.
_gat_gtag_UA_240773228_1
1 minute
Set by Google to distinguish users.
_gid
1 day
Installed by Google Analytics, _gid cookie stores information on how visitors use a website, while also creating an analytics report of the website's performance. Some of the data that are collected include the number of visitors, their source, and the pages they visit anonymously.
CONSENT
2 years
YouTube sets this cookie via embedded youtube-videos and registers anonymous statistical data.
UID
2 years
Scorecard Research sets this cookie for browser behaviour research.
Oglaševalski piškotki služijo uporabnikom za prikaz relevantnih oglasov.
Piškotek
Trajanje
Opis
mc
1 year 1 month
Quantserve sets the mc cookie to anonymously track user behaviour on the website.
NID
6 months
NID cookie, set by Google, is used for advertising purposes; to limit the number of times the user sees an ad, to mute unwanted ads, and to measure the effectiveness of ads.
test_cookie
15 minutes
The test_cookie is set by doubleclick.net and is used to determine if the user's browser supports cookies.
VISITOR_INFO1_LIVE
5 months 27 days
A cookie set by YouTube to measure bandwidth that determines whether the user gets the new or old player interface.
YSC
session
YSC cookie is set by Youtube and is used to track the views of embedded videos on Youtube pages.
yt-remote-connected-devices
never
YouTube sets this cookie to store the video preferences of the user using embedded YouTube video.
yt-remote-device-id
never
YouTube sets this cookie to store the video preferences of the user using embedded YouTube video.
yt.innertube::nextId
never
This cookie, set by YouTube, registers a unique ID to store data on what videos from YouTube the user has seen.
yt.innertube::requests
never
This cookie, set by YouTube, registers a unique ID to store data on what videos from YouTube the user has seen.
Svet se je, od kar so se po drugi svetovni vojni stkala zavezništva, spremenil. Družba je postala odvisnik od kritičnih surovin. Večina njenih delov namreč brez 34 elementov, katerih imen paradoksalno ne slišimo velikokrat, ne bi mogla delovati. Postali so nepogrešljivi za nacionalno varnost. In ko se led marsikje tali in odkriva nekoč zaledenele kritične surovine, se v tekmi zanje talijo tudi do nedavnega jeklena zavezništva. Rokavice so snete, kako se bo odrezala Evropska unija?
Ko je Levica po volitvah leta 2022 prvič vstopila v vlado, se je znašla pred največjim preizkusom v svoji zgodovini. Stranka, ki je leta gradila identiteto na kritiki oblasti, je prevzela polno odgovornost za vodenje države – in to v resorjih, kjer so se problemi kopičili desetletja. Obljube o sistemskih reformah so bile visoke, pričakovanja javnosti še višja. Štiri leta pozneje se postavlja ključno vprašanje, ali je Levica vladala tako, kot je govorila v opoziciji?
Večina Rusov ne podpira vojne v Ukrajini, a ji ne upa glasno nasprotovati, saj je kritika oblasti v Rusiji kaznivo dejanje, trdi Ilja Jašin, ruski opozicijski politik, ki se je te dni mudil v Ljubljani. 42-letnik bi sicer še vedno moral prestajati zaporno kazen, ker je glasno nasprotoval vojni v Ukrajini, a so ga po dobrih dveh letih zapora izpustili v okviru izmenjave zapornikov. A kljub temu, da bivanje v majhni celici opisuje kot vrsto mučenja, poudarja, da je njemu bilo lažje kot večini drugih zapornikov. “Tipični politični zapornik je običajen človek. To ni politik, novinar, znana osebnost. To je navaden človek, študent, upokojenec, brat, učitelj,” pravi. Z njim smo govorili o “ruski hibridni grožnji” v Evropi, ter o tem, kaj je največja zmota Zahoda glede Rusije in kaj lahko ustavi Putina.
