Antična filozofska misel o kateri je razpravljal že Platon pravi, da se pravi značaj človeka pokaže takrat, ko ga nihče ne opazuje. Je minister Luka Mesec dober, ko misli, da ga nihče ne gleda? Mesec je predsvsem velik empat. Sočustvuje z vsemi – od delavcev, študentov in revnih do nezakonitih migrantov. Kot vsak socialist pa njegova empatija do drugih sega do tam, ko je treba tegobe, ki jih je povzročila politika, reševati z denarjem nekoga drugega – in na koncu bi rad z našim denarjem izpadel krepostno in empatično. A kreposti ljudi merimo po tem, kako se obnašajo, ko nihče ne gleda. Na tem testu pa je Mesec že velikokrat pogrnil.

Kandidat za poslanca SDS Jožef Jelen ga je zasačil, ko je prišel Mesec v Mozirje na obisk k svoji kandidatki za volitve v Državni zbor. Njegov službeni avto – velik dizelski Audi A6 – je parkiral kar na parkirišču, namenjenem invalidom. Za ministra pač očitno veljajo drugačna pravila kot za navadne smrtnike – eni so enaki, nekateri pa so bolj enaki od drugih.

Prebivalci Mozirja se zgražajo, da se tako obnaša ravno minister, ki je svojo kariero gradil na domnevni kreposti svojega karakterja in posledično svoje politike. Takoj, ko nihče ne gleda, pa se predvidljivo spremeni v Tita s Pullmanom 600.

To pove predvsem to, da je socialistična zagretost le igra za množice – predvsem tiste ljubljanske, ki se rade zbirajo na Metelkovi, včasih pa so se v Rogu, jedru levičinega volilnega bazena. Mentaliteta je enaka: “smo zatirani, zaslužimo si privilegije.”

Mitja Iršič