Odločitev je še posebej presenetljiva, ker je predlog za pridružitev pripravilo prav ministrstvo za zunanje zadeve in ga je podpirala zunanja ministrica Tanja Fajon, vendar na vladi ni dobil večinske podpore. Po besedah ministrice je bila razprava “čustveno zahtevna”, nekateri ministri pa so opozarjali predvsem na varnostna tveganja in širše razmere v regiji.

Fajonova meni, da je bila odločitev morda zamujena priložnost za podporo mednarodnemu pravu in delu sodišča, hkrati pa je omenila tudi zunanje pritiske velesil. Kljub tej odločitvi pa – je poudarila Tanja Fajon – Slovenija ostaja kritična do politike izraelskega premierja Benjamin Netanjahu do Palestincev in poudarja spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava.

Kaj je v ozadju?

Analitiki se sprašujejo, kaj je v ozadju takšnega salto mortale preobrata v zunanji politiki. Jasno je, da bi levim strankam tik pred volitvami takšna tožba kvečjemu koristila – pa ne le v levem volilnem bazenu, ampak tudi pri t. i. “woke” desnici oziroma desnici politične podkve, ki je prav tako zelo močno nastrojena proti Izraelu in ZDA.

Po lanski anketi Mediane 50,5 odstotka Slovencev meni, da bi morala Slovenija proti Izraelu uvesti sankcije, 29,8 odstotka anketiranih temu nasprotuje, 19,6 odstotka pa je bilo o tem vprašanju neodločenih. Protiizraelski sentimenti v Sloveniji torej presegajo politične delitve, zato bi vlada brez večjih težav pridružitev tožbi proti Izraelu “prodala” kot človekoljubno potezo, ne pa kot del predvolilnega teatra, namenjenega levici.

Nekateri namigujejo, da ni naključje, da je poteza prišla le nekaj dni zatem, ko so Slovenijo začeli pretresati prisluhi, in da nekateri znotraj vladnih koridorjev sumijo, da gre za vmešavanje izraelskih obveščevalnih služb, čeprav za to ni nikakršnih dokazov. Ima pa Slovenija veliko izraelske tehnologije, tudi pri kibernetski varnosti.