Konstrukta politično-medijskega konglomerata, da naj bi se prvak opozicije Janez Janša sestajal s predstavniki varnostno-obveščevalnega podjetja BlackCube, je dokončno konec. Tisti zadnji novinarji na RTV Slovenija, ki niso bili “depolitizirani”, so z raziskovalnim novinarstvom uspeli dokazati, da so pričevanja Boruta Mekine, Nike Kovač in Filipa Dobranića fantazija.

Karmen Švegl, ena zadnjih preiskovalnih novinark na RTV Slovenija (ki je zaradi svojih aktivnosti v hiši pogosto šikanirana), je uspelo stopiti v stik z generalmajorjem Eilandom – za tega Mekina in druščina trdijo, da se je mudil v Sloveniji, sestankoval z Janšo in nato na njegovo naročilo snemal prisluhe. Eiland je svetovalec podjetja BlackCube in naj bi bil po informacijah, objavljenih v Sloveniji, tudi eden izmed štirih potnikov na letalu 22. decembra.

Eiland je povsem razkrinkal konstrukt iz zdaj že zloglasne tiskovne konference 8. marca. Poudaril je predvsem to, da podjetje dela za druga podjetja, torej da gre za družbo, ki se ukvarja s korporativnim vohunstvom, in da ne prevzemajo strank, ki bi bile politično dejavne kjerkoli v tujini – torej naročnik ne more biti politična stranka.

S tem je zanikal, da bi bila lahko prav opozicija v Sloveniji naročnik, lahko pa je podjetje. Iz drugih virov je Šveglovi uspelo izvedeti, da se je podjetje lahko sestalo v Sloveniji s stranko iz tretje države, da v teh krajih poslujejo Hrvaška, Madžarska in Italija ter da so bili v Sloveniji trikrat.

Mossad: Mi ne puščamo sledi

Nekdanji predstavniki Mosada pa so Šveglovi povedali to, kar varnostni strokovnjaki v Sloveniji poudarjajo že od zaključka tiskovne konference. Takole so ji dejali: “Veš, če bi res bili mi Izraelci za to operacijo, se midva danes ne bi pogovarjala, ker ne bi vedela, da se je to zgodilo, mi ne puščamo takih sledi za sabo, da bi prileteli na letalo, pristali na Brniku, se rokovali sredi Ljubljane in potem izvedli strašno tajno operacijo.”

Šveglova je izpostavila tudi ključno poanto prisluhov – v preteklosti so jih ustvarjali tudi novinarji sami, v njihove zanke pa so se ujeli politiki, med njimi tudi socialni demokrat Zoran Thaler. Takole je dejala: “Ko so to novinarji, pravimo, da gre za to, da informacije pridejo končno v javnost, da je to v javnem interesu. Tokrat pravimo, da za tem stoji kapital. Torej, na eni strani, ali gre za javni interes, da se razkriva korupcija v Sloveniji, ali pa gre za vmešavanje v volitve. To je tisto ključno vprašanje.”

Popolno razbitje globokodržavnega konstrukta

Šveglova je torej v dveh potezah razbila konstrukt, ki so ga v javnost plasirali Borut Mekina, Nika Kovač in Filip Dobranić. Če bi izraelski obveščevalci res želeli snemati slovenske politike, bi to izvedli tako, da nihče ne bi vedel, kaj se je zgodilo. Vsekakor ne bi javno pristajali na Brniku in se nato na sedežu največje opozicijske stranke sestajali s prvakom opozicije.

Šla je še dlje in odprla vprašanje: ne glede na to, kdo je prisluhe posnel (kaj pa, če so jih preiskovalni novinarji, ki se ne želijo izpostaviti?), dejstvo ostaja, da so prisluhi nastali in da je za javnost dobro, da ve, kako kronična je korupcija znotraj vlade Roberta Goloba in njenih podsistemov.

Gre torej za večplastno demontažo zgodbe, ki jo je plasirala tako imenovana globoka država in njeni sateliti. Ne le, da izraelski agenti niso hodili na sestanke s prvakom opozicije (kar je najbolj absurdna trditev), temveč tudi, da bi sploh hodili v Slovenijo vohunit za politiki – saj so takšne operacije sposobni izvesti brez sledi.

Šveglova pa je odprla še eno pomembno vprašanje, ki ga je pred tem izpostavil tudi novinar Peter Merše na tiskovni konferenci: ne glede na to, kdo je prisluhe posnel, ti obstajajo. Ljudje smo jih slišali in vsi vemo, kakšna groteskna korupcija naj bi se dogajala v času vlade Roberta Goloba, zato se stvari ne da več vrniti na izhodišče. Nekaj bo treba spremeniti v tej državi – začenši 22. marca na volitvah, a to je šele začetek. Slovenija potrebuje domačo različico italijanske upravne akcije “mani pulite” (čiste roke), ki bo od primera do primera razbijala hudodelske združbe, ki so se zaredile znotraj slovenske politike.

Mitja Iršič