Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Prejšnji teden je dosedanji premier Robert Golob nekaj dni po volitvah napovedal, da bo sestavljal “vlado narodne enotnosti”. Kar je svojevrsten fenomen, saj je vnaprej izključil vsako možnost sodelovanja s SDS.

Zanimiva pri tem je tudi govorica. Iz Svobode namreč prihajajo namigi, da bo Golob poskusil sestaviti koalicijo samo z demokratičnimi strankami, med katerimi pa naj ne bi bilo SDS. Ki je, mimogrede, pridobila skoraj 50 tisoč novih glasov v primerjavi z letom 2022, medtem ko jih je Svoboda v istem obdobju izgubila trikrat toliko. Vendar to ne šteje – Golob (pravzaprav Zoran Janković, ki stoji za njim) se je odločil, da bo skušal zaradi premalo mandatov dosedanji koaliciji (ki bi po tem štetju imela 40 poslanskih sedežev) dodati vsaj še eno od treh preostalih strank (desni trojček, Demokrati in Resni.ca).

Izkušnja iz Hrvaške leta 1991

Toda najprej poglejmo, kaj v resnici sploh pomeni “vlada narodne enotnosti”. Gre za rešitev z zelo široko koalicijo in tako rekoč brez opozicije, kar je primerno za stanje izrednih razmer. Takšno vlado so denimo imeli na Hrvaškem že zelo kmalu po osamosvojitvi leta 1991. 17. julija 1991, ko se je vojna v Sloveniji vsaj na zunaj končala, na Hrvaškem pa šele dobro začela, je na vrhu hrvaške vlade prišlo do zamenjave. Dotedanjega premierja Josipa Manulića je zamenjal njegov dotedanji namestnik Franjo Gregurić, ki je sicer vlado vodil samo eno leto, a je bil od prvih demokratičnih volitev že tretji hrvaški premier. Sprva je bila to normalna koalicijska vlada z vodilno vlogo Tuđmanove HDZ, vendar so se ji zaradi katastrofe na bojiščih avgusta pridružile tako rekoč vse parlamentarne stranke, z izjemo Hrvaške stranke prava. Gregurićev največji uspeh – pri čemer v rokah ni imel zunanje politike ter vojaških zadev, nad katerimi je imel predsednik Franjo Tuđman neposredni nadzor – je bilo priznanje Hrvaške s strani EU 15. januarja 1992 (isti dan kot Slovenija), februarja pa je enotnost začela razpadati, ko je premier ponudil etničnim Srbom na Hrvaškem avtonomijo v zameno za priznanje hrvaške suverenosti. Sledile so volitve in Gregurića je nasledil Hrvoje Šarinić, ta pa je na položaju nato zdržal še manj kot eno leto. No, vsaj nekaj časa pa je hrvaška vlada narodne enotnosti vendarle zdržala.

Najprej zmerjal s fašisti …

Toliko o tujih zgledih. Očitno je namreč, da si Golob predstavlja “narodno enotnost” zelo po svoje, tudi z izključitvijo skoraj 330 tisoč volivcev, kolikor jih je podprlo SDS, hkrati pa išče rešilno bilko, kako bi obdržal oblast v svojih rokah. Kot neformalno najuspešnejši voditelj med strankami ima sicer prednost pri sestavi vlade, vendar velja tudi pravilo, da bo premier tisti, ki bo prvi zbral večino. Za zdaj mu kaže bolj slabo, pravzaprav možnosti za to vse bolj plahnijo. Zato lahko rečemo, da je šlo v primeru omenjanja “vlade narodne enotnosti” za blef. Se pa že širijo vse možne kombinacije, tako z Levico kot brez nje, saj naj bi vse tri preostale stranke (NSi oz. desni trojček, Resni.ca in Demokrati) že najavile, da jih sodelovanje v vladi, v kateri bo glavno besedo imela Levica, ne zanima. NSi tudi sicer nima velike želje po kakršnem koli povezovanju s katero od dosedanjih koalicijskih strank. Zakaj le, če so bili po prvotni vlogi “konstruktivne opozicije” nato grobo vrženi čez ramo, tudi s pomočjo kazenskih ovadb, zastraševanja ter zmerjanja s “črnuharji” (po Leni Grgurevič), medtem ko Golob še danes razglaša SDS za fašiste? In zdaj bi gradil vlado narodne enotnosti.

Kučanovo ustvarjanje izrednih razmer

Po drugi strani pa je prav navzočnost Levice ključna točka Golobovega političnega preživetja, saj je Svoboda dejansko le podaljšek Levice, kar je navsezadnje v veliki meri pokazal prav Milan Kučan, ki je spodnesel stol svoji “matični” SD, pri čemer pa mu nekateri posamezniki iz te stranke (denimo Marko Koprivc) še vedno ploskajo. Zgolj pridružitev Demokratov dosedanji koaliciji bi pomenila, da bi Golob ujel večino za rep (46 poslanskih sedežev), zato se v ozadju že širijo ugibanja o mamljivi ponudbi za NSi, pri čemer bi denimo Svoboda, SD, desni trojček in Demokrati skupaj “napraskali” dokaj stabilnih 50 poslanskih sedežev. Zato ne preseneča, da so se na družbenih omrežjih že pojavile oblike pritiska, kar pomeni, da so trem strankarskim voditeljem (Jerneju Vrtovcu, Anžetu Logarju in Zoranu Stevanoviću) tako rekoč nastavili pištolo na glavo s pozivom, naj se obnašajo “državotvorno” – tako kot SLS po volitvah leta 1996, ko je privolila v koalicijo z LDS.

Obstaja pa tudi možnost, da bodo v primeru, če bolj optimistični scenariji spodletijo, iskali tudi kakšnega novega “Pucka”. Se pa novih volitev zagotovo najbolj boji prav Svoboda, saj so dodatna razkritja, ki so sledila po volitvah, še bolj razgalila njeno umazano vlogo pri zlorabi Sove in policije.

Kako je spodletelo Jankoviću

Ob vsem tem pa je pravzaprav noro, da se v javnosti vse večkrat oglaša zadnji partijski šef Milan Kučan, ki skuša ustvarjati vtis, kot da smo v času vojne za Slovenijo in da je zato sodelovanje manjših strank v koaliciji z Golobom nujno, kar pa naj bi tudi pomagalo povsem izolirati po njegovo “veleizdajalsko” SDS. V ozadju pa je seveda spomin na volitve leta 2011, ko je zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenije, vendar Zoran Janković nikoli ni postal premier, ker v koalicijskih pogajanjih ni znal popuščati. Tako da je globoko državo takrat prehitela “koalicija za izhod iz krize” z drugo Janševo vlado. Kot je znano, je bilo zato veliko besa usmerjenega v tedanjega ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija. Šele po enem letu je globoki državi z odločbo KPK, ki je bila sicer kasneje sodno odpravljena, a je postala podlaga za “afero Trenta” (in s tem povezan sodni proces), uspelo sesuti vlado ter na čelo postaviti Alenko Bratušek, dotedanje “Jankovićevo rezervno kolo”. Zdržala je dve leti, sledile so nove predčasne volitve.

Bo sledila tehnična vlada?

Glede na vse to ni izključeno, da bo skušala globoka država umetno ustvarjati izredne razmere. Res je, da so mednarodne razmere zelo napete in da se to kaže tudi v cenah naftnih derivatov. Golob pa ima ob tem še nekaj “sladkih skrbi”, in sicer glede svojega poslanskega mandata, ki ni ravno trden. Petkovo kosilo ni prineslo pričakovanih rezultatov, čisto mogoče je, da bi Golob sprva poskusil z glasovanjem kot kandidat za mandatarja brez vnaprej oblikovane koalicije. Omenja pa se tudi možnost “tretje osebe”, ki bi prevzela vodenje vlade, ni pa jasno, ali bi bil to kdo iz parlamenta ali res “nekdo tretji”. Izključena ni niti možnost oblikovanja tehnične vlade do naslednjih predčasnih volitev. Ki bi bile za Slovenijo že (najmanj) četrte. A razmerja med strankami za zdaj niso znana, vse dokler ne bo razčiščeno vprašanje legitimnosti volitev. Uradni rezultati naj bi bili razglašeni 7. aprila, vendar za zdaj to ni gotovo. Rezultate iz tujine smo pričakovali v ponedeljek, 30. marca, v dopoldanskem času, a se je očitno zapletlo.

Bananin olupek za Milana Kučana

Sicer pa, ko smo že pri vladi narodne enotnosti, velja spomniti, da pred volitvami nad to idejo v tranzicijski levici ni bilo nobenega navdušenja. Pravzaprav sta o tem na levi strani govorila edino Vlado Dimovski in Vladimir Prebilič, a sta bila dokaj hitro “vržena čez ramo”. Z rezultati zadnjih volitev (ki pa še niso povsem dokončni in očitno so nekateri zaradi tega zelo nervozni!) pa se je spremenilo marsikaj. Velja pa spomniti, da je že prva Janševa vlada iskala širok politični konsenz tudi s tedanjo opozicijo, vendar je v to privolila SD, ne pa tudi LDS. Morda bo res držala informacija, da bodo v Svobodi težko prikrili resnico o tem, kdo je v resnici prisluškoval in snemal ter kolaboriral s tujimi agenti. In da bi to lahko Svobodo razdelilo na dva dela, od katerih je denimo skupina okoli dosedanjega finančnega ministra Klemna Boštjančiča pripravljena sodelovati tudi z dosedanjo opozicijo in naj bi predstavljala glas razuma. Podobno se je po letu 2018 zgodilo že znotraj SMC, po izvolitvi zadnje Janševe vlade pa je levo krilo izstopilo iz stranke, nekateri bolj zavzeti pa so se celo priključili SDS.

Takšen scenarij se lahko ponovi predvsem zaradi Milana Kučana, ki po smrti Zdenka Roterja in Janeza Kocjančiča ni več takšen, kot je bil (na to opozarja Miran Videtič), ker nima več močne intelektualne zaslombe in povsem odkrito forsira skrajno opcijo v podobi Levice in njene razširjene različice (Svoboda). Kučanove medijske primerjave sedanjega stanja z dogajanjem leta 1991 zvenijo skoraj kot parodija na njegovo prisilno sprejemanje tega, kar ni bilo del njegove “intimne opcije”, sedaj pa bi na ta račun kakor reševal državo pred “fašisti”. Kar pomeni, da se je slovenski politični prostor zanesljivo začel čistiti in da sedanji pat položaj morda dolgoročno niti ni tako slab za dozorevanje demokracije.

Gašper Blažič

The post Kučan-Jankovićeva vlada “narodne enotnosti” vse manj verjetna first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Kučan-Jankovićeva vlada “narodne enotnosti” vse manj verjetna z dne, 2026-04-11 22:30:20, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/kucan-jankoviceva-vlada-narodne-enotnosti-vse-manj-verjetna/