Na RTV Slovenija so imeli pravi piar dan Gibanja Svoboda in predsednika vlade Roberta Goloba. Ta je imel celourni monolog brez sogovornikov, kjer je lahko povedal točno to, kar si želi. Na drugi strani so hoteli prvaka opozicije Janeza Janšo skupaj s trenutno najbolj priljubljeno stranko v državi stisniti v “klet” skupaj z drugimi predstavniki opozicije in celo z izvenparlamentarnimi “padalci”, kot je Miha Kordiš s svojo komunistično stranko Mi, socialisti.

Premier Robert Golob je govor izkoristil za zdaj že poznan stil demagogije. Pričakovano navija za “strnitev sil in večjo povezanost”, seveda z njim kot centralno figuro levice. Kako pa si predstavlja njihov skupni politični etos? Kot tekmovalke za miss sveta, po načelih “miru, svobode, človekovih pravic in socialne države.”

Čeprav se kot oboževalec rad slika s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom vsakič, ko ima možnost, je tudi tokrat Trumpa med vrsticami primerjal s Vladimirjem Putinom – Trumpove izjave o Grenlandiji je primerjal z vojno v Ukrajini, češ da gre pri obeh primerih za “nevarno rahljanje mednarodnega prava” in poudarja, da mora Evropa vztrajati pri pravu in diplomaciji. Prav tako se strinja z evropskimi skrajnimi desničarji, da se zamrznjenih ruskih sredstev ne sme uporabiti za orožje. Leva volilna baza bo s temi izjavami seveda izredno zadovoljna.

Odločitev ustavnega sodišča glede zakona o zdravstveni varnosti se mu ne zdi nič posebnega in meni, da ne bo ogrozila zdravstvene reforme – čeprav je sodišče odpravilo ključni del reforme, brez katere se praktično nič ne spreminja. Ključna ukrepa za skrajševanje čakalnih vrst po njegovem mnenju sta digitalizacija in plačevanje storitev po realnih stroških, kar naj bi odpravilo umetno ustvarjanje čakalnih dob. Novinarka ga ni vprašala, na kakšen način si predstavlja, da bo “digitalizacija” znižala čakalne dobe (saj je večina napotnic že elektronskih), prav tako ne, zakaj govori o umetno ustvarjenih čakalnih dobah zaradi realnih stroškov, če pa je jasno, da umetne čakalne dobe ustvarja predvsem ZZZS, ko zmanjka denarja in omeji število posegov.

Golob kot socialistični dedek mraz

Golob se je v intervjuju pozicioniral kot decembrski dobri mož, ki prihaja s polno vrečo davkoplačevalskega denarja in ga deli med podanike. Govoril je o bistveno nižjih položnicah v domovih za starejše, čeprav gre za demagogijo, saj bo večina položnic ostala enaka ali se bo le za odtenek znižala. Medtem že od polovice leta vsi plačujemo dodatni prispevek za dolgotrajno oskrbo, katere ne bomo nikoli dobili, a Golobu se to zdi “pravičen izraz solidarnosti.”

Podpira tudi umetno višanje minimalne plače, ki jo je napovedala stranka Levica, in si želi sistemske vezave na prag revščine. To je edini način, s katerim bodo levičarji “višali plače”, saj se tako breme višjih plač prenaša izključno na gospodarstvo in samostojne podjetnike (zaradi višjih minimalnih plač bodo veliko višji tudi prispevki). Eno najvišjih inflacij v Evropi (2,7 %) pa ocenjuje “kot uspeh glede na stanje ob prevzemu vlade.”

Verjame v “pravno državo” in poziv na volitve

O preiskavah proti njemu se sploh ni hotel pogovarjati, saj – kot pravi – “spoštuje pravno državo in zavrača politizacijo sodstva.” V prevodu to pomeni, da verjame, da bo sodstvo zanj prav tako dobrodušno kot do njegovega nekdanjega šefa, župana Zorana Jankovića.

V končni izjavi je bilo čutiti paniko, ki vlada na levici: povedal je, da ima neudeležba na volitvah posledice, ter napovedal, da bo Svoboda na volitve šla z znanimi in novimi obrazi ter z obljubo stabilnosti in nadaljevanja socialnih reform. S tem želi ponovno proizvesti volilni val, ki ga je levica dosegla po pandemiji koronavirusa.

Ko je delil svoje politične modrosti, ki bi jih vsak resen novinar raztrgal v petih sekundah, je bila voditeljica Tanja Gobec podložno tiho, v skladu s starim Stanovnikovim navodilom novinarjem: “Vi ste tukaj, da me zaščitite.”

Opozicija skupaj s socialističnimi padalci

Za razliko od Goloba, ki je imel monolog, so hoteli raznoliko opozicijo stlačiti v en studio, da govorijo en prek drugega. Gre za hudo žalitev po politbarometrih že več kot leto daleč najbolj priljubljene stranke v državi, SDS. Iz tega razloga se prvak največje opozicijske stranke Janez Janša vabilu na pogovor ni odzval, stranka prav tako ni poslala nadomestnega predstavnika.

Tako so se morali predstavnik Demokratov Anže Logar ter povezave NSI, SLS in Fokus (Jernej Vrtovec) za prostor v etru boriti s socialističnim ekstremistom Miho Kordišem in rusofilnim suverenistom Dejanom Kalohom – ni povsem jasno, po kakšnem ključu sta slednja postala “opozicija”. Sploh za Kordiša ni jasno, saj glede ideologije, političnih usmeritev in izvorne stranke bolj sodi k podpornikom Golobove vlade kot prostotržno usmerjeni opoziciji.

Kljub temu so člani prisotne opozicije zagrizli v kislo jabolko, izrazili optimističen pogled na prihajajoče volitve in napovedali aktivno kampanjo proti sedanji vladi. Izpostavili so, da vidijo priložnost za spremembo politične usmeritve Slovenije in oblikovanje drugačne koalicije.

Vrtovec blizu SDS pri nevladnih organizacijah

Vrtovec je v pogovoru vztrajal pri razmejitvi med preteklostjo in prihodnostjo. Odsotnost SDS-a je komentiral dokaj umirjeno, z vidika osebne odločitve vsake stranke, pri čemer je poudaril pomen soočenja mnenj in odgovornosti do volivcev.

Ob razpravah o Dražgošah in narodnoosvobodilnem boju je zavrnil tezo, da bi ti dogodki bili temelj slovenske države, in kot ključno izpostavil osamosvojitev, plebiscit leta 1990 ter demokratizacijo. Po njegovem mnenju vlada Roberta Goloba z nenehnim odpiranjem ideoloških tem poglablja razdor in se ukvarja s preteklostjo namesto z razvojem.

Pri nevladnih organizacijah je njegov pogled dokaj blizu SDS: pravi, da gre za dva sistema v državi – o delovnih ljudeh in o privilegirani kasti – ter zagovarjal ostro ločitev med humanitarnimi organizacijami in tistimi, ki po njegovem delujejo kot politični podaljšek levice. Vrtovec kot SDS podpira prekinitev proračunskega financiranja politično angažiranih nevladnikov in njihovo financiranje prek dohodnine.

V zdravstveni razpravi je bil izrazito kritičen do vladne reforme, ki naj bi podaljšala čakalne vrste in bolnike potisnila v samoplačništvo; rešitev vidi v sistemu, kjer je v središču pacient in kjer lahko javno storitev opravi tudi zasebni izvajalec, če jo plača ZZZS. Enako kritičen je bil do ureditve dolgotrajne oskrbe, kjer se po njegovih besedah pobira nova dajatev brez zagotovljenih storitev. V volilnem kontekstu je poudarjal povezovanje NSi s SLS in Fokusom ter oblikovanje razvojne koalicije z nižjimi davki, stabilnostjo in “normalizacijo” razmer v prvih sto dneh. V zunanji politiki se je opredelil kot proevropski in proatlantski politik, ki podpira NATO, a hkrati zagovarja močno Evropo kot protiutež politiki Donalda Trumpa, zlasti pri vprašanjih, kot je Grenlandija.

Kordiš izkoristil minute za svoj “Che Guevara” šov

Kordiš, ki v resni razpravi z opozicijo nima kaj početi, je zaigral na svoje ideološke in konfrontacijske note. Odsotnost Janeza Janše je interpretiral kot strahopetnost in nezmožnost soočanja z javnostjo, pri čemer je SDS označil kot stranko, ki deluje prek sovražnega diskurza in družbenih omrežij.

Za razliko od Vrtovca se mu zdijo Dražgoše in narodnoosvobodilni boj “središče slovenske zgodovinske zavesti” ter jih označil ne le kot začetek državnosti, ampak kot simbol socialne pravičnosti in upora. Glavni razlog, zakaj je nastopil v oddaji, je bil jasen: izpostaviti razliko med Mi, socialisti in Levico ter absurdno obtožiti bivše kolege, da gredo preveč na desno. Kot pravi, “neuvršečni” seveda nasprotuje militarizaciji in oboroževanju v okviru Nata – referendum proti nabavam orožja naj bi bil ena od njegovih zakonodajnih prioritet po volitvah. Prav tako je v slogu Karla Erjavca napovedal dvig minimalne plače na več kot 1150 evrov in obljubil popolnoma državni javni sistem brez “dvoživk” in “odpravo privatizacijskih trendov”.

Socialno politiko gradi na dvigu plač, obdavčitvi kapitala in prerazporejanju v “korist delovnih ljudi”. Kritiziral je Donalda Trumpa – povezuje se raje s Kitajsko, v Sloveniji pa sodelovanje vidi izključno s “politično sredino”, ne pa z desnico. Zanj je Levica že “preveč desna”.

Logar nagovarja levo sredino in si ne želi zamer

Anže Logar še naprej vodi svojo sredinsko, politično nevtralno podobo, t. i. “politične sredine”, in se prodaja kot levo sredinska opcija, čeprav mu Golobova klika tega očitno ne verjame. Osamosvojitev Slovenije je izpostavil kot svojo temeljno vrednoto, ob tem pa poudarjal pravico do lastnega zgodovinskega spomina, dokler se simboli in obeležja ne zlorabljajo za politične namene. Vandalizem nad spomeniki je jasno obsodil. Do vlade Roberta Goloba je bil kritičen, saj je povabila na politična kosila označil kot znak nesuverene oblasti in poskus ohranjanja obstoječega sistema.

Pri nevladnih organizacijah je zagovarjal jasna pravila: organizacije, ki prejemajo javna sredstva, ne bi smele sodelovati v političnih kampanjah, del financiranja pa bi morali neposredno usmerjati davkoplačevalci prek dohodnine. V zdravstvu je ostro kritiziral vladno reformo, ki naj bi povečala čakalne vrste in spodkopala sistem, ter zagovarjal “novo javno zdravstvo”, kjer je merilo javnosti dejanska dostopnost storitev, ne pa lastništvo izvajalcev. Pri imenovanjih ustavnih sodnikov in guvernerja Banke Slovenije je poudaril potrebo po širšem političnem soglasju onkraj koalicije. V zunanji politiki je zavrnil relativizacijo ruske agresije na Ukrajino ter zagovarjal močnejšo in bolj povezano Evropsko unijo, tudi na področju skupne obrambe.

Suverenist Kaloh bi ribaril na obeh skrajnih delih politične podkve

Kaloh je želel s svojo “suverenistično” linijo pridobiti glasove na obeh skrajnih straneh politične podkve – skrajni levici in skrajni desnici. Kritiziral je odsotnost Janeza Janše in poudarjal, da Suverenisti niso ne levi ne desni, ampak izhajajo iz načela nacionalne suverenosti.

Da je prestopil na drugo stran ribnika, daje vedeti izjava, da zavrača “vandalizem nad spomeniki” (mislil je na obglavljenega Tita) in da slovenska državnost “formalno sega v obdobje povojne ustavne ureditve”, vrhunec pa je dosegla z osamosvojitvijo. S tem nakazuje, da ribari tudi na skrajno levem delu političnega spektra, ne le pri t. i. suverenistih. Za desnega politika je sramotno, saj je komunistično diktaturo priznal kot predhodnico neodvisne Slovenije.

Mediji bodo pred volitvami izrazito na strani levice

Pogovori s premierjem in opozicijo nakazujejo, kako se bo pozicionirala RTV Slovenija na volitvah leta 2026. Vedo, katera roka jih hrani in kje si lahko obetajo dodatne milijone. Na eni strani bomo priča novinarsko pasivnim monologom oblastnikov, na drugi strani pa se bodo morali predstavniki opozicije za besedo boriti z nerelevantnimi politiki, kot sta Kaloh in Kordiš.

Na tak način želi očitno medijski stroj preglasiti trenutno zelo priljubljeno desno opozicijo, ki si lahko prvič po desetletjih obeta parlamentarno večino. Igra bo še trda in umazana, desna opozicija pa ima tokrat prvo resno priložnost, da generacijo Y in Z doseže tudi na spletu, tako kot je to uspelo ameriškim republikancem. Če bo desnici uspelo, bo to kljub sabotaži levih medijev, ki ves čas kažejo jasne in enostavno razumljive politične preference.

Mitja Iršič