Avtor tega prispevka je Posavski obzornik. Vabljeni k branju Posavski obzornik »
Dr. Mateja Kišek Vovk, gozdarska strokovnjakinja
V pogovoru pod mogočno krošnjo najdebelejšega kostanja v Sloveniji, ki raste na Kiškovi domačiji na Močilnem v radeški občini že več kot tri stoletja, strokovnjakinja za gozdno genetiko in dendrologijo dr. Mateja Kišek Vovk razkriva svoj odnos do domačega kostanja in ostalih drevesnih vrst. Na zelo subtilen način spregovori o ljubezni do narave in gozda. Nekaj besed nameni še knjigi Drevesa Slovenije in vse, česar niste še nikoli slišali o njih. Njene misli razkrivajo globoko spoštovanje do gozda, ki je tihi človekov spremljevalec.
Na domačiji Kišek že več kot tri stoletja raste najdebelejši kostanj v Sloveniji.
Vaše otroštvo je zaznamoval mogočni Gašperjev kostanj. Kako se spominjate odraščanja ob njem; se pod njegovo krošnjo še vedno radi vračate?
Pod Gašperjevim kostanjem smo otroci preživljali nepozabna poletja. Še vedno se radi spominjamo vseh dogodivščin in lumparij, ki smo jih iz otroške radoživosti in radovednosti počenjali na domači kmetiji. Skozi igro smo se učili tudi sobivanja z naravo. Naravo smo resnično čutili, tako mimogrede in subtilno smo opazovali njeno spreminjanje, večne jesenske odhode in spomladanske prihode življenja. Vse to je pustilo izjemen pečat v mojem življenju. Pod Gašperjevim kostanjem je moj dom in v resnici nikoli nisem odšla izpod njegove globoke, prijazne sence, pod katero stoji velika lesena miza, ki je občasno še vedno moj delovni prostor.
Od kod izvira ime drevesa?
To mogočno drevo, ki ima kljub visoki starosti vsako jesen še vedno obilico plodov, je dobilo ime po gospodarjih Kiškove domačije. Skozi štiri rodove so se zaporedoma zvrstili štirje Gašperji – praded, ded, stari oče in moj oče.
Imate načrt ali vizijo, kako kostanj zaščititi, da bo stal še naslednjih sto let?
Ta najdebelejši kostanj v Sloveniji, star okoli 400 let, je zavarovan kot naravna vrednota državnega pomena. Z odlokom Občine Radeče iz leta 1998 je razglašen tudi za dendrološki spomenik. Naša družina se bo še naprej trudila, da mu bo omogočala čim bolj kakovostne pogoje za rast. Pred dvema letoma sta arborista iz Ljubljane previdno odstranila vse suhe veje, kar je drevesu vrnilo moč in ga pomladilo. Ob rednem spremljanju njegovega stanja ter pravočasnih strokovnih ukrepih bo še dolgo uspešno raslo, šumelo v vetru, nudilo senco in nagovarjalo srca tistih, ki se bodo ustavili ob njem.
Gašperjev kostanj je tudi vaše ’drevo življenja’, mar ne?
Drži. To je moje drevo življenja, moj kažipot, da je v življenju mogoče marsikaj doseči. To drevo je ponos neštetih generacij na naši domačiji in prav posebna čast je živeti ob tako mogočnem drevesu. Je tiha priča vztrajanja in življenjske moči.
Ali je narava, ki vas je obdajala, vplivala na izbiro vašega študija?
O tem ni nobenega dvoma. To, da sem bila kot otrok doma na kmetiji sredi gozda, me je neverjetno povezalo z naravo. Ob izbiri svoje poklicne poti sem tik pred vpisom na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani v resnici upoštevala samo eno dejstvo – izbrati študij, ki mi bo omogočil biti čim več bivanja v naravi. S študijem gozdarstva se mi je to uresničilo, čeprav me je karierna pot kasneje zapeljala v izobraževalne vode, na srednjo lesarsko šolo in gozdarsko šolo v Mariboru.
V okviru svojega študija ste se osredotočili na gozdno genetiko in dendrologijo, bi lahko na konkretnem primeru razložili, kaj raziskuje dendrologija, kaj genetika in kako se ti dve področji prepletata?
Gozdarstvo je izjemno široko področje in znotraj tega širokega polja me je zanimalo zelo veliko stvari – predvsem vse, kar je povezano z ekologijo in biologijo. Dendrologija je nauk o olesenelih rastlinah, drevesih in grmih. Genetika je veda, ki se v zadnjih letih izredno hitro razvija in omogoča številne raziskave ter iskanje odgovorov na neodgovorjena vprašanja tudi na področju gozdarstva.
Verjetno bi bil najlepši primer za ponazoritev prav drevesna vrsta, s katero sem se veliko ukvarjala v okviru svojega doktorskega raziskovanja. Občutek je bil, kot bi odkrila dragulj, ki ga je narava skrbno varovala, kajti do objave moje doktorske disertacije Slovenija pravzaprav ni imela nobene pomembnejše raziskave o lesniki. Lesnika je zelo redka drevesna vrsta in njeno prepoznavanje v naravi je lahko zelo zapleteno tudi za strokovnjake, kaj šele za laično javnost. Naj pojasnim. Lesnika je divja gozdna jablana. Najraje raste na nekoliko bolj vlažnih rastiščih ob gozdnem robu ali na gozdni jasi. Spomladi opozarja nase s svojimi belimi cvetovi, poleti z zelenimi ali rumenimi drobnimi jabolki, ki so za naš okus preveč kisla in trpka. Veliko pogostejša je žlahtna jablana, ki ima debelejše in slajše plodove. Med obema vrstama prihaja do opraševanja in potomci takšnega križanja imajo morfološke lastnosti ene in druge starševske vrste, zato brez natančne genetske analize, z vpogledom v strukturo molekule DNK, v resnici ne moremo zagotovo vedeti, ali je drevo pred nami genetsko prava lesnika ali križanec z žlahtno jabolano. To je tudi eden od razlogov, zakaj genetsko čista lesnika izginja iz naših gozdov in bi jo bilo treba varovati s posebnimi gojitvenimi ukrepi.
Na bodočo pestrost drevesnih vrst bodo zagotovo vplivale podnebne spremembe.
Seveda. Nekaterim vrstam spremenjene razmere niso več po godu, drugim pa vročina in suša vse bolj ustrezata. Na primer, smreka, ki je bila nekoč kraljica naših gozdov, vse težje prenaša vroča in suha poletja, medtem ko številne vrste, med njimi tudi tujerodne, kot so visoki pajesen, pavlovnija, robinija in tako naprej, na nekaterih območjih uspevajo bolje kot prej. Vsekakor se bodo razmerja med drevesnimi vrstami v prihodnje spremenila, drugače ne more biti. Človek se bo moral nekako prilagoditi vsem spremembam, a mu bo verjetno težje kot gozdu.
Se po vašem mnenju naš odnos do dreves in gozda spreminja; kaj opažate pri mladih, ki jih poučujete?
Zelo različno. Nekateri mladi si res želijo čutiti pristen stik z naravo, drugim je pomembnejši tisti tehnični del gozdarstva – sečnja in spravilo lesa. Zdi pa se mi pomembno, da vsi čutijo odgovornost do narave, da naravo varujejo. To je tisto, kar se trudim vključiti v svoje poučevanje.
Kakšen vpliv ima gozdna pedagogika, bi jo lahko še bolj vključili v vzgojno-izobraževalni proces?
Gozdna pedagogika ima močan vpliv – krepi čutno zaznavanje, spodbuja radovednost, povezuje otroke z naravo in jih uči odgovornosti do okolja. V naravi tako učenci kot dijaki lažje razvijajo ustvarjalnost, sodelovanje in vztrajnost, saj učenje poteka skozi izkušnje, gibanje in opazovanje. Koliko gozda in narave bodo otroci doživeli pri pouku, je v veliki meri odvisno od učiteljev. Treba je vedeti, da je terensko delo veliko bolj zahtevno od poučevanja v razredu. Včasih me razžalosti, ko ugotavljam, kako majhno število drevesnih vrst poznajo mladi. Težave se pojavljajo že pri razlikovanju med smreko in jelko.
Kako na naš pogled na gozd vplivajo gozdne učne poti, študijski krožki in druge oblike izkustvenega učenja; imate morda kakšen primer dobre prakse?
Gozdne učne poti, študijski krožki in druge oblike izkustvenega učenja nas iz opazovalcev spremenijo v udeležence dogajanja v naravi – gozd ni več le kulisa, ampak prostor dialoga. Tak pristop odpira oči za podrobnosti, ki jih sicer spregledamo, in ustvarja osebno vez – ko nekaj spoznaš, tega ne želiš izgubiti. Veliko dobrih primerov bi lahko našteli, medtem ko se mi študijski krožki zdijo še posebej pomembni, predvsem zato, ker se lahko udeleženci zares poglobijo v določene teme, se ob tem družijo in naredijo tudi marsikaj dobrega za družbo. Gozd imamo blizu, vstop vanj je vsakomur dovoljen, zakaj ne bi tudi kot družina skupen čas izkoristili za sproščujoč sprehod in spoznavanje drevesnih vrst?
Kje vidite največje izzive pri ohranjanju gozdne pestrosti v prihodnosti; so to vprašanja lastništva, saj je večina gozdov v zasebni lasti, delovanje javne gozdarske službe ali kaj drugega?
Največji izzivi pri ohranjanju gozdne pestrosti v prihodnosti so prepleteni. Lastništvo je gotovo pomembno, a ker je večina gozdov v zasebni lasti, je ohranjanje odvisno od znanja, motivacije in ekonomskih možnosti posameznih lastnikov. Javna gozdarska služba ima ključno vlogo pri svetovanju in usklajevanju interesov. Če želimo dolgoročno ohraniti pestrost, bomo morali okrepiti sodelovanje med lastniki, stroko in javnostjo, spodbujati sonaravne načine gospodarjenja ter v izobraževanje vključevati vse generacije. Časi podnebnih sprememb bodo zahtevni – gozdarska stroka se bo morala hitro učiti in se prilagajati novim razmeram.
Kaj lahko kot posamezniki, lastniki gozdov ali družba naredimo za ohranjanje mnogoterih gozdnih vrst?
Kot lastniki gozdov lahko izbiramo sonaravne načine gospodarjenja – ohranjamo mešane sestoje, puščamo tudi stara in odmrla drevesa, ki so izjemno pomemben življenjski prostor za številna živa bitja, ne izvajamo prekomernih sečenj ter sadimo drevesne vrste, ki so prilagojene rastišču. Pomembno je tudi sodelovanje z gozdarsko službo in izmenjava izkušenj z drugimi lastniki. Kot družba lahko gozdno pestrost varujemo z učinkovito zakonodajo, zavarovanimi območji, podporo izobraževalnim programom in spodbujanjem lokalnih pobud. Ključno je, da gozd vidimo kot skupno dediščino – prostor, kjer mnoge vrste živijo danes in kjer naj bi imele prostor tudi jutri.
Kaj menite o vedno pogostejših pobudah za ’mestne gozdove’ in ozelenitev urbanih območij?
Močno jih podpiram, kajti podnebnim spremembam ne bomo mogli ubežati. To pomeni, da nam bo poleti vse bolj vroče, temperature bodo vse višje, vročinska obdobja se bodo daljšala, imeli bomo tropske noči, ko se temperature sploh ne bodo spustile in šele takrat se bomo zavedeli, kaj pomeni imeti zelena mesta – da imamo drevesa, ki nam dajejo senco, ki znižujejo temperaturo v sončni pripeki. Edina prava odločitev je, da začnemo z ozelenitvami, z zasaditvijo dreves v mestih ter z ohranjanjem starih.
Česa nas lahko drevesa naučijo o sobivanju?
V gozdu nobeno drevo ne raste povsem samo zase – korenine se prepletajo, delijo vodo in hranila, v krošnjah si delijo prostor, svetlobo in veter, v tleh pa skupno prst. Drevesa nas učijo potrpežljivosti – kako rasti počasi, a vztrajno. Učijo nas, kako raznolikost skupaj ustvarja stabilen ekosistem, da moč ni v prevladi, temveč v povezavah: zdrav gozd ni monokultura, ampak preplet mnogih vrst, ki skupaj prenesejo neurja in viharje. Če bi živeli kot drevesa, bi znali dajati in prejemati brez preračunavanja ter razumeli, da je prostor za rast večji, ko ga delimo. Drevesa nas lahko naučijo, da je sobivanje tiha umetnost ravnotežja.
O drevesnih vrstah ste napisali knjigo Drevesa Slovenije in vse, česar niste še nikoli slišali o njih, ki na poljuden, a hkrati strokoven način predstavlja raznolikost drevesnih vrst.
Pisanje je v moji krvi že od nekdaj. Že kot majhna punčka sem pisala svoje otroške knjigice, to mi je bilo v veliko veselje. Tekom let je to nekam izginilo, v času epidemije, ki nas je zaprla v domove, sem spet začela pisati. Strokovne teme sem poskušala zapisati tako, da bi bile razumljive širši javnosti. Napisala sem nekaj člankov in jih brez težav objavila v revijah. Kmalu so prišle ponudbe za pisanje rubrike in čez nekaj let tudi ponudba za pisanje knjige o drevesih s strani založbe Kmečki glas. Po tehtnem premisleku sem se odločila, da zagrizem v to obsežno delo. Gradivo sem postoma zbirala pet do šest let, samo pisanje mi je vzelo približno leto dni. Zdi se mi, da je bilo odkrivanje vsake drevesne vrste svojevrstno in razburljivo raziskovanje – veliko sem se pogovarjala z ljudmi in iskala omembe dreves tudi v naših knjižnih delih ter kakšen pregovor ali prozni odlomek uporabila tudi v svoji knjigi. Večino fotografij, s katerimi je opremljena monografija, sem naredila sama na terenu, kjer sem spoznavala, da ima vsako drevo svojo posebno zgodbo, svoje skrivnosti. Čeprav drevesa na videz mirujejo in je videti, kot da živijo neskončno dolgočasno življenje, je resnica popolnoma drugačna. V njih je neskončno veliko raznolikosti v oblikovanju krošenj, listov, cvetov, plodov …
Vaše življenje ni povezano samo z drevesi, pač pa tudi z lovstvom, kdaj in na čigavo pobudo ste vstopili v ’zeleno bratovščino’?
Lovstvo je neločljiv del gozdarstva in gozdne živali so eden najpomembnejših delov gozdnega ekosistema. V Lovsko družino Poljčane, ki ima svoje lovišče na pogorju Boča, sem se vključila pred dobrimi desetimi leti na pobudo svojega moža, s katerim tudi na ta način preživljam kakovosten skupen čas. Na sploh nama narava veliko pomeni, tako da skupne družinske trenutke z najinim triletnim sinom pogosto preživljamo v raziskovanju gozda, kjer je v vsakem letnem času zanimivo.
Kaj je za vas smisel življenja?
Doživeti sleherni dan. V polnosti, v vseh barvah, v vseh okusih, dotikih, zvokih, sapah vetra in odtenkih tišine. Živeti tako, da ob koncu dne ne obžaluješ ničesar, ker veš, da si v vsakem trenutku izbral tisto, kar ti je narekovalo srce. V knjigi to povzamem z naslednjimi besedami: Imeti rad drevesa pomeni imeti rad življenje. To je edino, kar v večerni zarji ob koncu našega življenje šteje. Koliko življenja je v resnici bilo v našem življenju. To je vse, kar na koncu imamo.
Smilja Radi
Pogovor je objavljen v regionalnem časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 28. avgusta 2025.
#povezujemoposavje
Snemanje video
Video produkcija Partitura zagotavlja profesionalno video snemanje vaše prireditve, koncerta, poroke, dogodka, promocije, otvoritve, reklame, prispevka, novinarske konference, videospota...
Brezplačno vam pripravijo najugodnejše ponudbe, posebej za vaše povpraševanje.
Obiščite Video produkcija Partitura in si zagotovite kakovosten video in avdio posnetek vašega dogodka s preprostim klicem na 070 60 70 70 ali izpolnite obrazec za brezplačno naročilo ponudbe na https://video.partitura.si.
