Slovenija je skupaj z vsem razvitim svetom na robu globalne ekonomske kataklizme. Zaradi vojne v Iranu je cena goriv poskočila v višave, nobenega indikatorja pa ni, da se bo stanje v bližnji prihodnosti umirilo. Regulirane cene naftnih derivatov na bencinskih servisih zunaj avtocest in hitrih cest so se že drugič zapored eksplozivno zvišale. Liter 95-oktanskega bencina se je podražil za 3,5 centa na 1,616 evra, liter dizla za 11,1 centa na neverjetnih 1,807 evra, liter kurilnega olja pa za 11,4 centa na 1,456 evra. Cene se bodo v torek znova spremenile, glede na gibanje cen sodčka nafte na svetovnih trgih pa bomo spet priča podražitvam.

Ker se okoljske dajatve začasno ne plačujejo, prav tako naj bi bile na minimumu trošarine in marže trgovcev, manevrskega prostora ni več. Medtem je danes zjutraj v prvih 15 minutah trgovanja cena nafte brent znova zrasla za 1 odstotek, kar pomeni, da rasti še zdaleč ni konec.

Po štirih letih Golobove “vojne z gospodarstvom”, ki je iz šampiona Evrope naredila evropskega pacienta, nas je ta kriza doletela v najslabšem možnem trenutku. Bliža se kriza vseh kriz, ki ne bo finančna, kot tista iz let 2008–2013, ali zdravstvena, kot je bila pandemija v letih 2020–2022. Ta kriza bo zagrizla v same temelje ekonomije.

Podražitve goriva bo čutilo celotno gospodarstvo

Najbolj neposreden vpliv bo najprej občutil transportni sektor. Prevozniška podjetja, ki so močno odvisna od dizla, se bodo soočila z občutnim povečanjem stroškov. Posledično bodo prisiljena zvišati cene storitev, kar se bo preneslo na vse – od hrane do industrijskih izdelkov. V najslabšem primeru lahko to povzroči val podražitev po celotni dobavni verigi. Manjša podjetja z nizkimi maržami bi lahko začela zapirati vrata, večja pa bi optimizirala poslovanje z zmanjševanjem števila zaposlenih.

Spomnimo, da je Golobova vlada začela manjša podjetja sistematično uničevati z višanjem minimalne plače in božičnice, ki neposredno vplivata na rast njihovega največjega stroška (dela). Prav tako jih je izčrpavala z regulacijo – od birokratskih zakonov, kot je zakon o “štempljanju”, do sprejemanja evropskih okoljskih direktiv, kjer smo Slovenci pogosto bolj papeški od papeža in sprejemamo strožjo zakonodajo, kot jo zahteva EU.

Dražji transport bo neizbežno pomenil dražje izdelke. Če se cena dizla obdrži na visoki ravni, bo inflacija neizbežna. To bi zmanjšalo kupno moč prebivalstva, saj bodo plače – kljub temu da so umetno dvignjene – zaostajale za rastjo cen. Glede na to, da želi Golob oblikovati še eno socialistično koalicijo, je možna tudi smrtonosna spirala: višje cene povzročijo zahteve po višjih plačah, kar pomeni višje stroške za podjetja, to pa dodatno zvišuje cene. Tak krog je težko ustaviti tudi za gospodarstvu naklonjene vlade, Golob pa je v preteklosti kazal aktiven antagonizem do gospodarstva.

Najbolj na udaru podeželje

Višje cene goriva bodo disproporcionalno prizadele podeželsko prebivalstvo, ki je pogosto odvisno od avtomobila. Stroški mobilnosti so že danes pomemben del družinskega proračuna; če bodo cene goriv še naprej rasle, lahko pride do konkretnega znižanja življenjskega standarda že samo iz tega naslova.

Kmetovanje se bo podražilo zaradi višje cene dizla, posledično pa tudi poljščine in pridelava mesa. Na koncu bodo slovenski kmetje še težje konkurirali velikim evropskim verigam, ki lahko zaradi svoje velikosti učinkovito izkoriščajo ekonomijo obsega.

Pritisk na državo

Spomnimo, da Fiskalni svet pod vodstvom Davorina Kračuna vlado že od začetka mandata leta 2022 opozarja, da je proračun naravnan preveč prociklično – namesto da bi v času visoke rasti prihodkov zaradi visokih davkov zategovali pas in se pripravljali na težke čase, se poraba dodatno povečuje.

Slovenska fiskalna politika, kot jo vodi Golobova vlada, je dolgoročno nevzdržna, kar pomeni, da država porablja več, kot ustvari – in to ne zaradi kriz ali izjemnih okoliščin, temveč zaradi strukturno previsoke tekoče porabe. To je najresnejša oblika neravnotežja, saj je ni mogoče “ugasniti” brez rezov ali reform. Višje plače v javnem sektorju in t. i. zimski regres predstavljajo trajni pritisk na javne finance, razen če bi prišlo do grškega scenarija, v katerem bi nas tuje institucije prisilile v znižanje plač v javnem sektorju.

Obetali smo si, da bo naslednja vlada začela “čistiti” fiskalno nesnago, ki jo je povzročila Golobova vlada. Glede na to, da je parlament praktično v pat položaju, kjer imata oba pola približno enako število glasov, pa je tudi to zdaj pod vprašajem. Še več – Golob kaže vse večje tendence po tem, da bi reinkarniral svoj socialistični trojček, Demokrati in Resni.ca pa bi potrjevali vladni program kot konstruktivna opozicija, podobno kot leta 2018 Levica.

Drvimo v prepad?

To pa je pot v fiskalni samomor. Če primanjkljaj raste zaradi tekoče porabe, ga bo težko zmanjšati brez politično neprijetnih ukrepov: zniževanja porabe ali poviševanja davkov, kar je za vsako vlado politični samomor (razen v primeru grškega scenarija, kjer so varčevalni ukrepi izsiljeni od zunaj). Si predstavljate trojček GS, SD in Levica, ki bi se obnašal fiskalno odgovorno?

Velika verjetnost je, da v krizi, ki prihaja, tega luksuza nimamo. Grški scenarij ni več tako oddaljen, kot se je zdel še pred manj kot letom dni. Že zdaj naj bi grozil zaradi eksplozivne javne porabe in nižanja prihodkov pritisk Evropske komisije, sprožitev postopka presežnega primanjkljaja (EDP) ter obvezno rezanje porabe ali dvig davkov – še preden se je naftna kriza, sredi katere smo se znašli, sploh začela.

Se ponavlja jugoslovanski scenarij?

Leta 1983 in 1988 je jugoslovanska komunistična distopija doživela dva zaporedna bankrota, iz katerih so jo reševali zahodni kapitalisti. Bila sta posledica smrtonosnega koktajla svetovne naftne krize, okornega centralnoplanskega gospodarstva, ki se ni znalo prilagoditi, in socialistične oblasti, ki je stremela k prisilni socialni uravnilovki namesto k nagrajevanju nadpovprečnih.

Takšno stanje močno spominja na trenutne razmere, ko bomo zgodovinsko naftno krizo pričakali pod vodstvom naslednikov socialističnih centralnih planerjev s praktično enako politiko. Edina pot, ki ne vodi v grški scenarij, je oblikovanje desne koalicije razuma, v kateri bi moral pragmatično vlogo (morda tudi kot konstruktivna opozicija) odigrati SD.

Mitja Iršič