Tik pred volitvami smo še enkrat dobili potrditev, kako močno se je ljudem znižal življenjski standard – mimo vladnih puhlic o višanju plač in pokojnin. Slovenija je bila med državami z največjim padcem obsega trgovine na drobno tako na mesečni kot na medletni ravni. Tako grozljivi so podatki, da jih vladna medijska trobila zakamuflirajo v splošno poročilo o obsegu trgovine v celotni Evropi, medtem ko le bežno poročajo o slovenski katastrofi.

Med članicami se je obseg trgovine na drobno januarja v primerjavi z decembrom najbolj zmanjšal na Slovaškem (-3,5 odstotka), na Hrvaškem (-1,3 odstotka) in v Sloveniji (-1,9 odstotka). Najbolj se je medtem zvišal v Estoniji (+4,4 odstotka), Latviji (+2,8 odstotka) in na Portugalskem (+2,0 odstotka). V EU se je obseg trgovine na drobno povečal za 0,3 %. Države s padanjem trgovine na drobno so torej izjeme s strukturnimi težavami, ki se težko izgovarjajo na mednarodne razmere, glede na to, da gre drugim državam občutno bolje.

Tudi v medletni primerjavi nam ne gre nič bolje. Med članicami se je v tej primerjavi obseg trgovine na drobno najbolj znižal na Slovaškem (-3,1 odstotka) in v Sloveniji (-1,5 odstotka), medtem ko se je v območju evra povečal za dva odstotka, v EU pa za 2,3 odstotka. Gre torej za statistično pomembno deviacijo Slovenije. Medtem ko nekatere države beležijo eksplozivno rast trgovine na drobno (Luksemburg +24,7 odstotka, Litva +9,3 odstotka in Estonija +8,7 odstotka), večina pa vsaj zmerno rast, smo Slovenci skupaj z ujetniki Ficovih socialistov na Slovaškem najslabši. Kaj se torej dogaja?

Padec trgovine na drobno je resen indikator padca življenjskega standarda

Da bi razumeli, kako trgovina na drobno vpliva na naš življenjski standard, se moramo najprej vprašati, kaj termin sploh pomeni. Trgovina na drobno je prodaja blaga končnim potrošnikom za njihovo osebno uporabo. Gre za zadnji člen v verigi od proizvajalca do kupca. Sem spadajo na primer supermarketi, trgovine z oblačili, elektroniko, drogerije, spletne trgovine ipd. Izdelek tako potuje od proizvajalca prek veleprodajalca (grosista) do trgovine na drobno in končnega potrošnika. Statistika prometa v trgovini na drobno torej meri, koliko blaga gospodinjstva dejansko kupujejo. Zato jo ekonomisti pogosto uporabljajo kot hiter pokazatelj stanja potrošnje in življenjskega standarda.

Ko imajo ljudje dovolj denarja in se počutijo finančno varne, praviloma kupujejo več. Poleg osnovnih dobrin si privoščijo tudi več oblačil, tehnike, pohištva in drugih izdelkov, ki niso nujno potrebni za vsakdanje življenje. Če pa začne promet v trgovinah upadati, to pogosto pomeni, da gospodinjstva zmanjšujejo svojo porabo, odlagajo večje nakupe ali pa se odločajo za cenejše izdelke. Eden izmed razlogov za takšno vedenje je lahko zmanjšanje kupne moči. Če plače rastejo počasneje kot cene ali pa celo stagnirajo, imajo ljudje v resnici na voljo manj denarja kot prej. Posledica tega je, da postanejo pri nakupih previdnejši in začnejo varčevati.

Slovenski padec je kroničen

Pri tem je treba poudariti, da so slovenski podatki za trgovino na drobno v času vlade Roberta Goloba konsistentni: beležimo neprestane padce in smo konsistentno za evropskim povprečjem. Leta 2023 so na primer zabeležili največji absolutni padec trgovine na drobno, ko je na letni ravni znašal neverjetnih 15,6 odstotka in bil daleč največji med državami članicami.

Pod vlado Roberta Goloba praktično ni področja, kjer naša država ne bi bila soočena z nazadovanjem – od padca gospodarske rasti, industrijske proizvodnje in izvoza do črpanja kohezijskih sredstev. A prav padec trgovine na drobno nam intimno sporoča, da v času Golobove vlade živimo slabše. Da si lahko manj privoščimo. Leta izčrpavanja zasebnikov in podjetij ter ekspanzivne fiskalne politike so izstavila svoj račun. Zaradi zalivanja privilegiranih razredov (javnih uslužbencev, NVO-jev, državnih podjetij …) z davkoplačevalskimi evri smo revnejši vsi, saj se posledično kupna moč evra v državi zmanjšuje. Prav tako pa podjetja nimajo druge možnosti, kot da izgube zaradi vedno višjih davkov in drage regulacije prelijejo v ceno blaga.

Tako se nam je zgodila popolna nevihta – zaslužimo manj, kot bi zaslužili, če Golobova vlada ne bi ukinila zakona o dohodnini vlade Janeza Janše, v absolutnem smislu pa, če upoštevamo razvrednotenje evra zaradi inflacije, še občutno manj. Končni “izdelek” štirih let golobizma je torej naslednji: vsi smo revnejši, razen redkih privilegirancev. To pa spominja na nek drug režim, iz katerega smo nekoč že pobegnili.