Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Obstaja stara modrost, ki pravi, da je zgodovina učiteljica življenja, in da moramo za boljše razumevanje aktualnega dogajanja, in za predvidevanja ter napovedi, kako se bo morebiti odvijala prihodnost, najprej pogledati, kaj se je dogajalo v preteklosti. Bo torej glede na geopolitično dogajanje in trende v mednarodnih odnosih, ki smo jim bili priče v preteklosti, leto 2026 za nas v Evropi in Sloveniji »boljše« ali bo »slabše«?

V tem kontekstu se nam seveda takoj na začetku zastavi vprašanje, kako je mogoče, in zakaj in kdo je »dopustil«, da na evropskem kontinentu, ki je po padcu Berlinskega zidu in več širitvah najbolj uspešnega projekta miru, Evropske unije,  že četrto leto poteka agresivna vojna, s katero si skuša Rusija na silo podrediti sosednjo suvereno državo Ukrajino? Smo za dogajanje, ko se na evropskem kontinentu vodi agresivna vojna »so-krivi« tudi sami Evropejci? Smo sami odgovorni, da se je  Evropska unija, ki se je vse od padca Berlinskega zidu razvijala in nazadnje razširila s sosednjo Hrvaško 2013, po izstopu Velike Britanije »skrčila« in znašla v krizi vrednot in identitete ter vodenja? Smo tudi Evropejci z morebiti nespametnimi in premalo strateško domišljenimi odločitvami “pripomogli” k situaciji, v kateri se nahaja Evropa? Kdaj bomo zbrali “pogum” in si priznali, da smo v krizi identitete in demografskem upadanju, in da se nam slabša notranja varnost, da smo prenormirani in premalo konkurenčni, da smo priče trendu deindustrializacije in energetskim tveganjem, in da se ob tem nahajamo v »primežu« globalne geopolitične nevihte, ki se demonstrira skozi naraščanje konfliktov vzdolž kulturno civilizacijskih ločnic ter skozi sistemsko rivalstvo med Združenimi državami in Kitajsko?

Predlagam torej, da preden podamo oceno, kaj lahko “od Evrope” pričakujemo v letu 2026, najprej povsem na kratko pogledamo, kaj se je z Evropo, in nenazadnje tudi s Slovenijo, ki je članica Evropske unije od leta 2004, tako v smislu vrednot kot v materialno/varnostnem smislu, dogajalo vse od padca Berlinskega zidu in naše osamosvojitve. Poskusimo podati merodajno oceno, kaj je dejansko šlo prav, in kaj narobe, da smo, kjer smo, in kako naj v Sloveniji in Evropi ravnamo, da bo v letu 2026, in naprej šlo na bolje?

Pa najprej poglejmo, kaj se je od padca Berlinskega zidu pa do danes dogajalo v Evropi in v svetu?

Evropska unija, kot najuspešnejši projekt miru in materialne prosperitete, se je v več valovih širitve, nazadnje z vstopom naše sosede Hrvaške v letu 2013, povečala na 27 držav, kjer pa se je obenem leta 2016 z odločitvijo Velike Britanije, da izstopi iz Evropske unije, pokazal tudi jasen trend neučinkovitega soočanja tako z zunanjimi in notranjimi izzivi, ki posebej v zadnjih dveh mandatih Evropske komisije vse bolj hromijo učinkovito delovanje Evropske unije. Prav tako se niso uresničila pričakovanja, da bo po padcu Berlinskega zidu globalno prevladala Zahodna paradigma svobodnega, liberalnega in na pravilih utemeljenega mednarodnega reda. Rusija kot dotedanji rival Zahoda se ni demokratizirala. Ravno obratno.  Od leta 2008 naprej, posebej pa z agresijo na Ukrajino najprej leta 2014 in kasneje s polno invazijo leta 2022, ko smo prvič po drugi svetovni vojni soočeni z vojno na evropskih tleh, si Rusija, po ocenah več geopolitičnih analitikov, skupaj v nenačelnem zavezništvu s Kitajsko, dejansko prizadeva za spremembe mednarodnega reda, s čimer se spodkopava tako evropska kot globalna varnostna arhitektura vzpostavljena po drugi svetovni vojni.

Vzpon Kitajske, ki temelji na drugačnih civilizacijskih vrednotah ob tem zelo povečuje globalna vrednostna neravnovesja. Obenem je v obdobju po padcu Berlinskega zidu, Evropska unija, posebej pa Nemčija, poleg Francije kot eden od ključnih gospodarskih »motorjev« Evropske unije, energetsko gledano postajala vse bolj odvisna od Rusije.  Pri tako naraščajoči odvisnosti od ruskih energentov, in obenem vse večji industrijsko-izvozni navezanosti na kitajski trg, kjer je Kitajska skozi večkrat nepoštene prakse s pridom izkoriščala zahodne napredne tehnologije za lasten vzpon, pa ključni odločevalci v Evropski uniji, ki so brezpogojno računali na neomejene varnostne garancije za evropski kontinent s strani Združenih držav Amerike, bodisi povsem pragmatično ali celo namerno s tovrstnim ravnanjem niso upoštevali porasta strateških varnostnih in drugih tveganj za Evropsko unijo.

Po odločitvi Rusije, da si s polno agresijo poskuša podvreči Ukrajino, kar je bilo po ocenah analitikov povezano s slabo premišljenimi odločitvami Zahoda v preteklosti, smo tako priče povečevanju števila konfliktov in odprtih trenj vzdolž kulturno-civilizacijskih ločnic, če omenimo samo Ukrajino in situacijo na Bližnjem vzhodu, kar je v svojem delu “Trk civilizacij in preurejanje svetovnega reda” že davnega leta 1996 napovedal ameriški profesor, sedaj že pokojni Samuel Huntington.

Mednarodne organizacije, posebej OZN, postavljene za zagotavljanje miru in varnosti, so v tem smislu zaradi spremenjenih razmerij moči med ključnimi članicami organizacije, vse bolj neučinkovite. Zavezništvo NATO in varnost Evropske unije še vedno več ali manj sloni predvsem na ZDA, čeprav se situacija s sprejetjem odločitve o krepitvi evropskih obrambnih kapacitet vse od nastopa nova ameriške administracije spreminja. Transatlantske razpoke pa so še vedno zelo vidne, pri čimer pa se kot rečeno nakazuje trend bolj usklajenega delovanja evropskih zaveznic na obrambnem področju.  Odziv na rusko agresijo in sicer začasno »zaprt« konflikt na Bližnjem Vzhodu, in obenem zapiranje in oviranje trgovskih poti v Rdečem morju in Tajvanski ožini, kaže na strateške šibkosti Zahoda. Izkoriščanje nezakonitih migracij za destabilizacijo ZDA, kjer za razliko od EU, kjer še vedno nimamo skupnega pristopa, sedaj že uspešno preprečujejo nezakonite migracije,  sovpada s šibko demografijo,  upadanjem gospodarske moči in inovativnosti ter deindustrializacijo. Evropski BDP je samo v zadnjih 14 letih padel za 20% pod ameriškega, obenem pa je Kitajska v 2024 ustvarila kar 26 odstotkov celotne globalne industrijske proizvodnje ter s tem ustvarila izjemno močan vzvod za spreminjanje razmerij moči na globalni ravni.

Slabitev Zahoda vse bolj izkoriščajo nedemokratične države, ki imajo interes spremeniti mednarodni red. Za dosego ciljev uporabljajo vojaška in širok spekter hibridnih sredstev. Pri tem medsebojno sodelujejo. Zahodni demokratični svet na drugi strani izgublja vrednostne temelje. Povečuje se naša geopolitična in ekonomska ranljivost. Zahod, posebej pa Evropska unija, se nahaja v krizi identitete in vodenja.

Ob zunanjih virih ogrožanja pa se Evropska unija kot rečeno sooča tudi z vse večjimi notranjimi izzivi, ki vplivajo na notranjo stabilnost tako v gospodarskem kot varnostnem smislu. Pri tem se  evropski mehanizmi namenjeni varovanju demokracije v praksi pogosto uporabljajo kot orodje za nadzor nad politično usmeritvijo suverenih držav članic. To, kar se dogaja, sicer ni klasična diktatura, ampak subtilnejši, „mehki“ pritisk, ki ga je težje zaznati in še težje dokazati. V praksi se kaže skozi pritisk z zakonodajo in administrativnimi ukrepi, ki pogosto ciljajo na določene posameznike, skozi cenzuro in pritisk na samocenzuro pod krinko zaščite osebnih podatkov in skozi financiranje t.i. nevladnih organizacij, ki drugače misleče stigmatizirajo kot nevarne in nelegitimne, kar opravičuje posege v medijsko pluralnost in v omejevanje svobode govora.

Sistem, ki smo mu posebej v zadnjem obdobju priče tudi v Sloveniji, sicer formalno ne razveljavi demokracije, ampak jo spreminja v prostor, kjer je dovoljeno samo delovanje skladno s prevladujočo ideološko narativo. V teoriji se takšne prakse razglašajo za zaščito demokracije pred „nevarnimi skrajnostmi“, dejansko pa ustvarjajo prostor za ideološko monopolizacijo, v ozadju pa krepijo nadzor nad ideološko ”neoporečnostjo” družbe. V Evropi za razliko od ZDA, kjer vse od imenovanja nove administracije poteka obraten proces, še vedno vztraja sistem, v katerem se oblast legitimizira skozi moralno večvrednost, kritika pa se razglaša za nevarnost. To je temeljni obrat sodobne Evrope – od demokracije, ki dopušča spor, k družbi, kjer se razprava nadzoruje v imenu “družbene stabilnosti”.

V kontekstu oziranja v čas po padcu Berlinskega zidu se seveda zastavi vprašanje, kako je razvoj do aktualne situacije potekal v Sloveniji? Leta 1990 smo Slovenci na plebiscitu, ob vrednostnem in materialnem propadanju prejšnje nedemokratične države soglasno kot družbeni model potrdili demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo, s čimer smo se tako simbolno kot dejansko pridružili Zahodnemu demokratičnemu svetu. V treh desetletjih obstoja in razvoja samostojne in suverene Slovenije smo postali kredibilna članica OZN, EU in zaveznica v NATO. Ob tem, ko smo sicer podobno kot drugod po Evropski uniji zaznavali negativne demografske trende, smo popeterili višino bruto domačega proizvoda, in Slovenija je v času pred izbruhom pandemije Covid, ko je že drugič predsedovala EU, imela status kredibilne članice z dobro razvito demokracijo in solidno, kljub občasnim »padcem«, sorazmerno dobro delujočo pravno državo.  Prav tako je Slovenija delovala kredibilno na mednarodni ravni in bila verodostojna članica zavezništva NATO. V času vlade, ki jo je v začetku ruske agresije na Ukrajino leta 2022 vodil takratni predsednik vlade Janez Janša, je bila Slovenija v ožjem krogu držav, ki so bile ključne pri odločitvi Evropske unije, da se postavi v bran napadeni Ukrajini in nasprotuje rušenju evropske in globalne varnostne arhitekture.

V zadnjem obdobju pa smo kot rečeno tudi v Sloveniji vse bolj soočeni z intenzivnim procesom ideološkega monopoliziranja vseh ključnih vej oblasti in institucij ter uveljavljanju političnega programa, ki na področju zunanje politike v ospredje namesto varnosti in vitalnih interesov Slovenije postavlja “reševanje sveta” in se “zaletava” v zaveznike ter prijatelje ter sledi narativom zelenega prehoda in t.i. prebujenskim ideologijam. Lahko vidimo, da poteka intenziven proces, ki v temelju spodkopava vrednote in identiteto države, in s tem v temelju pod vprašaj postavlja demokracijo ter ekonomsko in siceršnjo svobodo posameznika. Posledično družba kot celota pospešeno izgublja temelj, ki je osnovni »gradnik« demokracije – sobivanje različnih mnenj. Poteka stigmatiziranje vrednot osamosvojitve in Zahodnih kulturno-civilizacijskih vrednostnih temeljev družbe. Pri tem se namesto spodbujanja nacionalne zavesti in ponosa ter veselja do življenja in krepitve družine, kot osnovnega »gradnika« družbe, podpira uveljavljanje t.i. pravic, ki so antipod vrednot, na katerih je bila ustanovljena samostojna država ter svobodna in demokratična družba. Prostor za resnično razpravo se je v Sloveniji skrčil na nekaj manjših medijev in družbena omrežja, sicer pa ostaja samo »pravilno« mišljenje, ki ga potrjujejo institucije in večinski mediji.

Ob vsem zapisanem se seveda zastavi vprašanje, kaj lahko ob aktualnih trendih, in dejansko zaskrbljujoči globalni geopolitični nevihti pričakujemo, da se bo v letu 2026 dogajalo v Evropi in Sloveniji? Smo lahko optimisti, ali nas mora situacija skrbeti?

Seveda je v geopolitičnem smislu izjemno težko in nehvaležno napovedovati kaj konkretno se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. V mednarodnem prostoru ne obstajajo trajna zavezništva ampak so trajni samo interesi, nas, kot je zapisal Hans Morgenthau, uči teorija mednarodnih odnosov.

V tem smislu se je potrebno zavedati realnosti. Evropska unija ni politični monolit. Moč in vpliv Evropske unije je sorazmerna moči njenih držav članic. Zato si moramo v letu 2026 po moje še bolj prizadevati za okrepitev načela subsidiarnosti in s tem demokratične legitimnosti povezave svobodnih in suverenih držav članic. Prevedeno v geopolitični jezik to seveda pomeni, da smo Evropejci pomemben akter na globalni ravni, vendar realno gledano samostojno nimamo vzvodov s katerimi bi lahko v tehnološki ”tekmi” na globalni ravnmi dosegli ”strateško avtonomijo” in s tem samostojno vplivali na dogajanje na mednarodni ravni. Na globalni ravni se v tem smislu že oblikujejo nova zavezništva, kar nakazuje nedavno sklenjeni ”Pax Silicum”, ki bo pod vodstvom ZDA povezoval države na tehnološkem področju in bo zagotavljal varno okolje za razvoj umetne inteligence ter s tem povezanih dobavnih verig. V tem smislu bo po moje v letu 2026 seveda ključno, da Evropska unija in Združene države ter ostale države demokratičnega loka okrepijo sodelovanje, in vztrajajo pri pomoči Ukrajini.

Po moji oceni bo namreč ravno ”razplet” ruske agresije v Ukrajini, in mirovni sporazum, ki bo po moje dosežen v letu 2026, in bo realen odraz trenutnih razmerij moči na globalni ravni, v 2026 in v prihodnjih desetletjih najbolj oblikoval varnostno in siceršnje mednarodno okolje tako v Evropi kot globalno.

Prav tako bo po moje seveda ključno, da v Evropski uniji, in seveda tudi v Sloveniji, v letu 2026 presežemo ujetost v notranje spore in delitve, ki jih spodbujajo t.i. prebujenske ideologije in nerealno zastavljeni zeleni prehod. Upam, da se bodo v letu 2026 okrepile in povezale vse politične silnice, ki se v osnovi zavzemajo za okrepitev demokracije in pluralne, in ne ideološko monolitne družbe.

Seveda je nemogoče predvideti vse podrobnosti dogajanja v Evropi in širše v svetu v prihodnjem letu, lahko pa smo po moje zmerni optimisti, v kolikor nam bo uspel korak v smeri krepitve naše lastne Zahodne identitete, ki temelji na dejanski ekonomski in siceršnji svobodi posameznika, saj je to predpogoj za obstoj in rast Zahodne civilizacije na skupnem moralnem in vrednostnem kulturno-civilizacijskm temelju. Slednji v ospredje kot rečeno postavlja pravice (in dolžnosti) človeka kot posameznika, obenem pa skrb in odgovornost za lastno varnost, konkurenčnost in gospodarski razvoj ter pravno državo.

In seveda se moramo pri tem zavedati, da je Slovenija, v potekajoči globalni geopolitični nevihti, del Zahodnega demokratičnega sveta oz. Zahodne kulturno-civilizacijske hemisfere, in mora skladno s tem, za kar smo se Slovenci odločili na plebiscitu pred 35 leti, tudi verodostojno delovati.

Tone Kajzer

The post Tone Kajzer: Slovenija v globalni geopolitični nevihti first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Tone Kajzer: Slovenija v globalni geopolitični nevihti z dne, 2025-12-21 16:08:59, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/tone-kajzer-slovenija-v-globalni-geopoliticni-nevihti/