“Raca mlakarica, mnogi ji pravijo kar divja raca, je bila pričakovano najbolj številna vodna ptičja vrsta. Skupaj smo jih opazili 145, kar je več kot vseh ostalih vodnih ptic skupaj. Verjetno ste bralke in bralci nad Sotlo že opazili črno obarvane kormorane, na poljih ob Sotli pa sive in velike bele čaplje. V kalni, hitro tekoči vodi je v tem času težko ujeti ribo, zato so bile čaplje prisotne le na okoliških travnikih (voluharice, miši, podgane). Žal pa letos nismo opazili nobenega kraljevskega ribiča – tako Angleži imenujejo majhnega, a izredno barvitega vodomca (kingsfisher). Sicer spretnemu lovcu na male ribice, je bil povišan vodostaj Sotle neugoden in se je umaknil k Savi. Verjamem, da se spomladi vrne in bo v rovu v erodirani brežini Sotle vzredil nov rod.

Smo pa na nezasneženem stiku vode in brežine opazili kozice, ki s svojim dolgim tankim kljunom v plitvinah in zamočvirjeni brežini uspejo najti hrano. Običajno jih spregledamo, saj se barvno povsem zlijejo s svojo okolico. Šele, ko se jim približamo na nekaj metrov vzletijo in poletijo nekaj sto metrov vstran.

Bolj izkušene/i popisovalce/i so ob vodnih ptičjih vrstah beležili tudi ostale vrste – kar 36 smo jih slišali ali videli. In nekatere med njimi so bile kljub pravim zimskim razmeram že kar »pevsko« razpoložene. Tako smo lahko poslušali številne velike in močvirske sinice, plavčke, kose, cararje, brgleze in zelene žolne. Tudi letos na poljih prezimuje veliki srakoper, ki lovi predvsem miši in voluharice. Pri tem mu »pomaga« tudi pepelasti lunj, ki se v nizkem letu spreletava nad travniki in njivami. Ob Sotli prezimujejo tudi čižki, ki se običajno hranijo z drobnimi semeni na črnih jelšah. Stare, sušeče vrbe privabljajo največjo med žolnami – črno. Ko s kljunom zazna gnezdo mravelj v deblu, hitro izteše prehod do njih in se pogosti z njihovo zalego. Nekatere vrbe so tako polne velikih lukenj. V njih pa se skrivajo manjše žuželke, ki pa jih išče najmanjši med detli – mali detel. Grmovna in drevesna obrast brežin je pogoj za pestri ptičji svet in brežino, ki je voda ne more erodirati.”

Dušan Klenovšek, Kozjanski park