Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Večino svojega življenja je preživela kot novinarka. Ko se je njen čas iztekal in se je ozrla nazaj, je dejala: “Bila sem pisateljica, posojena novinarstvu.” Tak napis je želela tudi na svojem nagrobniku: “Oriana Fallaci, pisateljica.”

Te dni se se množice zgrinjajo v Firence, še posebej na pokopališče Allori. Med grobovi, kjer so pokopane številne znane osebnosti in so svoj pečat pustili najpomembnejši toskanski kiparji, je tudi njen grob. In napis je natanko tak, kot je hotela. Lokalne oblasti sicer ob 20. obletnici smrti Fallacijeve organizirajo celo vrsto spominskih slovesnosti. Danes, v torek, bodo ob 11.30 na njen grob položili venec.

Ob 12.30 bo pred utrdbo Fortezza da Basso potekala slovesnost ob poimenovanju vrta (Vrt Oriane Fallaci), odkritje plošče in zasaditev drevesa, posvečenega njej. Vprašanje pa je, ali bi bila z vsem tem pompom zadovoljna, ker nikoli ni iskala pozornosti, ampak jo je pozornost sama našla. Kot je ob njeni smrti zapisal Tomaž Štih: »Odšla je italijanska novinarka, ki je svobodo in resnico ljubila bolj kot popularnost.«

Bojevnica proti vsem totalitarizmom

Pred natanko dvajsetimi leti je po zahrbtni bolezni prenehalo biti srce Oriane Fallaci, pisateljice in novinarke, strastne, srčne, pogumne in ponosne Italijanke in Evropejke. Bila je neusmiljen nasprotnik vsakršnega totalitarizma, naj si bo fašizem, islamizem, socializem ali komunizem. Zadnja leta življenja je posvetila boju proti muslimanom, ki zahodno Evropo in njeno kulturo spreminjajo v Evrabijo, kolonijo islama. To, kar z migrantsko invazijo na staro celino doživljamo danes, je bila njena prerokba. Kristalno jasna napoved. Izrekla jo je neposredno in nedvoumno, s precej grobimi besedami. Zanjo grožnja islamskega fundamentalizma ni bila nikoli zgolj hipotetična, ampak realna. Dan ko je Fallacijeva prekinila svoj molk Oriana Fallaci je dolgo molčala. Kot vojna poročevalka je bojišča po svetu nehala obiskovati po tako imenovani Zalivski vojni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Do konca je verjela, da je za njeno bolezen (rak) kriv iraški diktator Sadam Husein, ki je med invazijo na Kuvajt požgal naftne vrtine, ona pa je vdihavala strupene pline. Živela je v New Yorku in v svoji hiši v Toskani, predavala je na Harvardu, Yalu, Columbii in Chicagu, vmes hodila na kemoterapije. Dokler ni prišel 11. september 2001, ko so v koordiniranem terorističnem napadu islamisti povzročili smrt 2.996 ljudi, ranjenih je bilo več kot 6.000.

Fallacijeva je prekinila svoj molk, se prenehala zdraviti, sprejela povabilo urednika italijanskega dnevnika Corriere della Sera, napisala dolg komentar, ki je kasneje (dopolnjen) izšel kot knjiga z naslovom Bes in ponos.

Od takrat naprej je glasno in ostro kritizirala predatorski islam, v zadnjem intervjuju pred smrtjo junija 2006 o nameravani gradnji džamije, nedaleč od Siene v rodni Toskani, je za New Yorker dejala: “Ne želim videti te džamije, ki je zelo blizu moje hiše v Toskani. Ne želim videti minaret, visok 24 metrov, v pejsažu Giotta, če jaz v njihovih državah okoli vratu ne smem imeti križa, ne smem imeti biblije. (…) Če bom še živa, bom odšla do mojih prijateljev v Carraro, v mesto marmorja. Tam so vsi anarhisti; z njimi bom vzela razstrelivo in dvignila džamijo v zrak.”

Zgodnja leta

Oriana se je rodila 29. junija 1929 v stari in premožni meščanski družini v njej zelo dragih in ljubih Firencah. Že zgodnjo mladost je posvetila boju proti totalitarizmom, kot 14-letno dekle se je pridružila italijanskemu odporniškemu gibanju (skupina Giustizia e libertó), ki so ga proti fašizmu vodili komunisti. »Bila sem majhna deklica, ki se bori proti nacizmu in fašizmu,« je zapisala mnogo let kasneje.

Kmalu po 2. svetovni vojni je spoznala, da levičarji niso prav nič boljši od fašistov. Strinjala se je z znano “šalo”, da se v Italiji fašisti delijo v dve skupini: na fašiste in antifašiste. Kot človek, ki je ljubil svobodo, je bila najbolj razočarana nad kolektivizmom, ki želi nadzorovati posameznikovo življenje, ga usmerjati in zatira svobodo govora. Levici je obrnila hrbet, levičarji pa je nikoli več niso marali.

Vojna dopisnica

Po osvoboditvi Firenc leta 1944 je nastal časopis Jutranjik osrednje Italije (Il Mattino dell’Italia centrale), kjer je Fallacijeva postala dopisnica. Kasneje je sodelovala s političnim tednikom L’Europeo in revijo Epoca, leta 1958 je izdala prvo knjigo Sedem grehov Hollywooda (sama je želela dati naslov Hollywood skozi ključavnico). Sicer že zelo znana je svetovno slavo dosegla kot vojna dopisnica v šestdesetih in sedemdesetih letih. Poročala je iz Vietnama, o tako imenovani šestdnevni vojni (eni izmed arabsko-izraelskih vojn; Arabci ji pravijo tudi junijska vojna) in indijsko-pakistanski vojni, leta 1968 je bila hudo ranjena, ko je poročala o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudadu de Mexico. Nezavestna se je zbudila v mrtvašnici, kamor so jo prinesli z drugimi trupli. Kasneje je dejala: “Ko bi imela pištolo ter bi morala izbirati med Mehičani in muslimani, bi trenutek oklevala, a potem bi streljala na muslimane, ker so si mi povzpeli na ku**c.”,

Globalna novinarska zvezda

Leta 1969 je izdala prvo uspešnico, knjigo o vietnamski vojni: Nič, in tako bodi (Niente, e cosi sia), v začetku 70. let spozna Alexandrosa Panagoulisa. Skupaj preživita štiri leta, dokler Panagoulis, sicer aktivist, ne umre v atentatu. Umor naj bi naročila grška vojaška tajna služba. Bil je Fallacijina velika ljubezen, leta 1979 mu posveti knjigo Moški (Un uomo). Fallacijeva je zvezdniški status pridobila s svojimi pogovori z znanimi svetovnimi voditelji. Rekli so ji kraljica intervjujev. Njeni intervjuvanci so bili med drugim Mohamed Ali, Jaser Arafat, Idi Amin, Mohammed Reza Pahlavi, Haile Selassie, Henry Kissinger, Indira Gandhi, Golda Meir, Lech Walesa, Zulfikar Ali Bhutto, Sammy Davis Jr., Willy Brandt, ajatolah Ruholah Homeini, Federico Fellini, Sean Connery, Deng Šjaoping. Kogar ni intervjuvala, ta človek ni bil pomemben. Nekoč je dejala, da je intervjuvala vse pomembneže, razen Hitlerja in Stalina.

Nesrečni intervjuvanci

Incidenti med pogovori so postali legendarni (Mohamedu Aliju je v glavo vrgla mikrofon, ker je ves čas rigal; Homeiniju je zabrusila, da je tiran in snela tančico; jordanskemu kralju Huiseinu je dejala, da ga ne bo naslavljala z “vaše visočanstv”; v Henryja Kissingerja je vrtala toliko časa, da je izjavil, da je bila vietnamska vojna nekoristna), reakcije kot tudi kasnejši odzivi intervjuvancev pa tudi. Haile Selassie je s svojega prestola vpil “Kaj hoče ta ženska”, ko ga je vprašala, kaj bo z Etiopijo po njegovi smrti. Osmoljeni Kissinger jo je označil za “prvorazredno lažnivko”, Benito Craxi je o njej dejal, da je “prava kurba”, Arafat se je skušal obraniti tako, da je skušal govoriti zelo hitro. O njem je kasneje dejala: “Arafat si vsakih pet minut nasprotuje. Vedno vara, laže, tudi če ga vprašaš, koliko je ura.”

Intervju z ajatolo Homeinijem

Eden najbolj odmevnih je bil intervju s Homeinijem, bolj znanim kot ajatola Homeini, iranski verski in politični voditelj. Med intervjujem, ki je zaradi prevajanja trajal 90 minut, ga je povsem spravila ob živce, ko ga je imenovala tiran in se je, do takrat pokrita s čadorjem, razkrila. Takole je bilo:

Oriana Fallaci: “Še vedno vas moram vprašati mnogo stvari. O čadorju, na primer, ki sem ga morala obleči, da sem prišla k vam za intervju in ki ga morajo imeti Iranke. (…) Ne mislim samo na obleko, temveč tudi na to, kar predstavlja, mislim na apartheid iranskih žensk, da ne morejo delati skupaj z ženskami, ne morejo plavati v morju ali v bazenu skupaj z moškimi. Vse morajo delati posebej oblečene v »čador«. Mimogrede, kako lahko plavaš v »čadorju«? Ruhulah Homeini: “Nič od tega se ne tiče vas, naše navade se ne tičejo vas. Če vam ni všeč islamska obleka, jo niste dolžni nositi, ker je za mlada dekleta in spoštovane gospe. Oriana Fallaci: To je zelo lepo od vas. Imam, ker ste mi to povedali, bom nemudoma slekla s sebe to srednjeveško cunjo. Tukaj!”

Tudi sama je bila intervjuvana

Ti odzivi vse povedo o načinu pogovora Fallacijeve s sogovorniki. Ostro je napadla in s tem prisilila sogovornika, da se ujezi, razbesni. Zaradi tega so jo kolegi obtoževali (bralci so jo ljubili), da je pristranska, a sama je menila, da je pravična in na strani resnice, da se drugi skrivajo za neko lažno objektivnostjo: “Zavzeti moramo stališča. Naša šibkost na Zahodu izhaja iz dejstva tako imenovane ‘objektivnosti’. Objektivnost ne obstaja – ne more obstajati! … Ta beseda je hinavščina, ki jo ohranja laž, da resnica ostaja na sredini. Ne, gospod: Včasih resnica ostane samo na eni strani.”

Ker je bila slavna, so tudi njo pogosto intervjuvali – in občutili njeno odločnost. Leta 1981 je Robert Scheer, ki se je z njo pogovarjal za revijo Playboy, zapisal: “Prvič v življenju mi je žal ljudi, kot so Homeini, Gadafi, perzijski šah ali Kissinger, ki so bili žrtve njenega besa”. Zaradi tega intervjuja si je prislužila tudi naziv homofobke. Pritoževala se je namreč nad homoseksualci, ki se “bahajo, šopirijo in mahajo z repom”. “Nisem nora nanje, na homoseksualce. Vidite jih na primer tukaj v New Yorku, kako se takole gibljejo in razkazujejo svojo homoseksualnost. To me moti. To je … ne vem … preprosto jih ne prenesem.” Nato jih je primerjala z “mafijo ali komunistično partijo”. Nasprotovala je tudi istospolnim porokam, rekoč: “Želeli bi, da bi bili vsi taki kot oni.” Včasih jih je povezala z muslimani: “Tako kot bi muslimani želeli, da bi vsi postali muslimani, bi tudi geji želeli, da bi vsi postali homoseksualci.” Fallacijeva je nasprotovala tudi splavu. Nekoč je dejala, da bi naredila splav le v primeru, če bi jo “posilil bin Laden ali Zarqawi“.

Vrnitev na sceno

Leta 1975 je izdala knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku (Lettera a un bambino mai nato), ki so jo kritiki ocenili kot najboljše esejistično delo in je postala njena največja uspešnica. Njej je bilo kasneje žal, da jo je napisala. Njene knjige so postale bestsellerji še preden so izšle, dokler se v 90. letih zaradi bolezni ni umaknila s prvih strani. Njena vrnitev na svetovno sceno je bila po islamističnem napadu na dvojčka WTC centra v New Yorku furiozna, silovitejša od njenih prejšnjih obdobij. Muslimani so z knjigo Bes in ponos občutili njeno sveto jezo (prvič je bes muslimanov izzvala v 80. letih s knjigo Insciallah), poimenovala jih je za “goniče kamel”, levičarji in muslimani so jo obtoževali islamofobije, ksenofobije in rasizma, dolga leta zagrizena ateistka se je zatekla k krščanstvu. Proti njej so začeli proces v Italiji, Švicarji so zahtevali, da jim jo izročijo, ker je muslimanska skupnost v tej alpski državi v njenih knjigah prepoznala sovražnost. Na srečo je bil takratni italijanski pravosodni minister Roberto Castelli dovolj razumen in je zahtevo zavrnil, češ v Italiji velja svoboda govora.

Ljubila je Toskano

Čeprav je bila Italijanka, ki je ljubila svojo domovino, je imela o Italijanih svojevrstno mnenje. Poleg povprečne Italije “malih užitkov in malih prevar; prostaške, malenkostne, ozkosrčne, neumne, strahopetne; oportunistične, dvolične, zahrbtne Italije malih hijen, ki ne znajo ne zmagati ne sprejeti poraza; še vedno mussolinijevske Italije črnih in rdečih fašistov”, obstaja tudi Italija pokončnih, srčnih in neupogljivih ljudi, ki skoraj vsi prihajajo iz Toskane (Dante, Machiavelli, Michelangelo, Mazzini, Garibaldi). To je tista Italija, ki jo ljubim, je napisala, čeprav je zelo trpela, ko je videla, kako se prestolnica Toskane, rojstni kraj renesanse, pogreza v multikulturnost, ki nima nikakršnega odnosa do veličastne zgodovine. Zato je tudi sama obračunavala. V spominih je opisala srečanje z nekim črncem, ki ji je sredi Firenc na vsak način hotel prodati ukradeno blago in jo je pri tem odkrito nadlegoval. Zapisala je, da ga je tako sunila v mednožje, da se je kot vreča sesedel na tla, se zvit v klopčič tresel in stokal. In da ji je vedno gre na smeh, ko je spomni, da se je njenemu nadlegovalcu tam doli še dolgo treslo in ga je še dolgo bolelo.

Kot Greta Garbo

Knjigo Bes in ponos so prodali v nakladi 1,5 milijona (na dan so natisnili 50 tisoč izvodov), drugi dve knjigi (Moč razuma in Oriana Fallaci intervjuva Oriano Fallaci) nista dosegli naklade prve. Jasno je zapisala, da se delitev na dober in slab islam upira zdravemu razumu. Obstaja samo en islam in ta je agresiven, predvsem do Evrope: “Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem smislu, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.” O svoji toliko ljubljeni Italiji pa: “Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, kolonija islama. In Italija je postojanka te province, je trdnjava te kolonije.” Čeprav je svoja zadnja leta preživela v New Yorku, je želela umreti v Toskani. “Bila je zelo borbena ženska. Že lanskega februarja mi je zaupala, da želi umreti v Firencah, in tako se je tudi zgodilo,” je ob smrti povedal eden njenih nečakov, predsednik regionalnega odbora Riccardo Nencini.

V svojih knjigah je Fallacijeva razkrivala zarote, v kateri so sodelovali tudi evropski politiki. Po njeno se je vse začelo s Strasbourško resolucijo, ki je bila na pobudo Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja v okviru Evropske gospodarske skupnosti (danes EU) sprejeta julija 1975. “Moj bog, ni šlo za zaroto, ki bi jo v temi pletli neznani ali obešenjaki, znani samo policijskim postajam in Interpolu. Šlo je za zaroto, opravljeno pri belem dnevu, pred očmi vseh, pred televizijskimi kamerami, in izpeljali so jo sloviti voditelji,” v knjigi Bes in ponos pravi Oriana Fallaci.

“Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.”

Po njeno bodo imeli muslimani z neodločnimi Evropejci lahko delo. “Namesto, da bi se učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo,” je menila Fallacijeva.

Progresivni bi najrajši videli, da bi njene knjige sežigali na grmadah. Oriana Fallaci je namreč človeštvu zapustila veliko. Vprašanje je, ali dovolj razumemo njene misli in ali jih bomo pravočasno upoštevali. Kajti Fallacijeva v svojem bistvu ni sovražila, ampak ljubila. “Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti,« je nekoč zapisala, toda: »Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.”

Smrt Ivane Orleanske Zahoda

Fallacijeva je umrla za pljučnim rakom. Prvič so jo operirali v New Yorku že leta 1992, drugič bolezni ni preživela. Celo življenje je bila strastna kadilka. Večkrat so ji svetovali, naj preneha kaditi. A je rajši umrla, kot dopustila, da bi ji drugi ukazovali, kako naj živi, kaj je zanjo zdravo in kaj ne. Zato umrla je svobodna (in osvobojena), predvsem pa pod svojimi pogoji: ne v bolnišnici v New Yorku, ampak v Firencah, v njeni domači Toskani.  Pokopana je bila z najvišjimi državnimi častmi. “Življenje je smrtna kazen,” je nekoč dejala ena najbolj vplivnih žensk 20. in začetka 21. stoletja. Umrla je v petek, 15. septembra, v domu nege Santa Chiara, zasebni bolnišnici v samem zgodovinskem središču Firenc, kamor so jo sprejeli teden prej. Z njo sta bila sestra Paola in njen nečak Edward, ki je dejal: “Oriana kot Greta Garbo ni želela, da bi ljudje vedeli, da je bolna.” Pokopali so jo v nedeljo, 17. septembra, na pokopališču Allori v Firencah. Levičarji so jo tako sovražili, da so skupaj z muslimani septembra 2006 odkrito proslavljali njeno smrt. Ko je Oriana Fallaci potrkala na nebeška vrata, je bila stara 77 let. In globoko verna.

Najbolj znani citati Oriane Fallaci

Spodaj je nekaj njenih najbolj znanih mislih Fallacijeve o:

… islamu (1): “Razmišljanje o tem, češ da obstajata dober in slab islam, je skregano z razumom.”

… Evrabiji: “Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem smislu, ampak tudi v duhovnem in kulturnem smislu.”

… Izraelu: “Branim pravico Izraela do obstoja, do samoobrambe, do tega, da se ne pustijo drugič iztrebiti.”

… Palestincih: “Sramotno se mi zdi, da na skoraj vseh evropskih univerzah palestinski študenti sponzorirajo in spodbujajo antisemitizem.”

… življenju (1): “Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, potrpeti. (…) Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.”

… mladih Evropejcih: “Namesto, da bi učili mlade, imamo osle z univerzitetno izobrazbo. Namesto, da bi bili prihodnji voditelji, imamo mehkužce z dragimi modrimi kavbojkami in lažne revolucionarje s smučarskimi maskami. In veste kaj? Mogoče je to še en razlog, zakaj imajo naši muslimanski zavojevalci tako lahko delo.”  

… muslimanih 1: “Ko bi imela pištolo ter bi morala izbirati med Mehičani in muslimani, bi trenutek oklevala, a potem bi streljala na muslimane, ker so si mi povzpeli na ku**c.”

… Arafatu: “Arafat si vsakih pet minut nasprotuje. Vedno vara, laže, tudi če ga vprašaš, koliko je ura.”

… islamu (2): “Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.”

… multikulturnosti: “V trenutku, ko se odrečete svojim načelom in svojim vrednotam, ste mrtvi, vaša kultura je mrtva, vaša civilizacija je mrtva.”

… volitvah: “Zakaj se ljudje ponižujejo, ko volijo. Jaz nisem glasovala. Ne. Ker imam dostojanstvo. Če bi si v nekem trenutku zamašila nos in glasovala za enega od njih, bi pljunila sama sebi v obraz.”

… svobodi (1): “Svoboda je prej dolžnost kot pravica.”

… o iranskemu verskemu in političnemu voditelju Homeiniju: “Brez Homeinija ne bi bili tam, kjer smo. Škoda, da njegova mati, ko je bila noseča, ni splavila.”

… rodni Italiji: “Evropa vse bolj in bolj postaja provinca islama, kolonija islama. In Italija je postojanka te province, je trdnjava te kolonije.”

… življenju (2): “Življenje je smrtna kazen.”

… načelih: “Zavzeti moramo stališča. Naša šibkost na Zahodu izhaja iz dejstva tako imenovane ‘objektivnosti’. Objektivnost ne obstaja – ne more obstajati! … Ta beseda je hinavščina, ki jo ohranja laž, da resnica ostaja na sredini. Ne, gospod: Včasih resnica ostane samo na eni strani.”

… muslimanih 2: “Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in Evropi je neposredno sorazmerna z našo izgubo svobode.”

… svoji bolezni: “Za mene so končane vse vojne, a h koncu gre tudi moja osebna vojna.”

… ZDA: “Kaj so simboli ameriške moči, bogastva, oblasti in modernosti? Zagotovo ne jazz in rock and roll, ne žvečilni gumi ali hamburgerji, Broadway ali Hollywood. To so njihovi nebotičniki. Njihov Pentagon. Njihova znanost. Njihova tehnologija.”

… vojni:”»Skoraj nič ne uniči človeškega dostojanstva tako kot vojna, še zlasti krivična vojna.”

… cenzuriranju njenih tekstov: “Ko črtajo del teksta, je to tako, kot bi brisali del mene.”

… preteklosti: “Vi ne morete obstati, če ne poznate preteklosti.”

… svobodi (2): “Povečana prisotnost muslimanov v Italiji in Evropi je neposredno sorazmerna z izgubo naše svobode.”

Jože Biščak, K.H.  

The post 20 let po smrti Oriane Fallaci: prekorba, ki jo Evropejci nismo vzeli resno first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom 20 let po smrti Oriane Fallaci: prekorba, ki jo Evropejci nismo vzeli resno z dne, 2026-09-14 22:32:01, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/20-let-po-smrti-oriane-fallaci-prekorba-ki-jo-evropejci-nismo-vzeli-resno/