Nova24TV

83-letna babica dva dni pred evtanazijo jokala, da je storila napako – vseeno so jo ubili

Avtor tega prispevka je Nova24TV.

83-letna kristjanka je bila v Kanadi evtanazirana proti svoji volji v okviru kanadskega sistema asistirane smrti. Njena vnukinja Brigitte Kranendonk pravi, da je babica dva dni pred postopkom jokala in izjavila, da je storila napako.

Brigitte Kranendonk se je pred evtanazijo želela prepričati, ali se babica sploh zaveda, kaj se bo v kratkem zgodilo. “Uporabila sem zelo odkrite besede. Rekla sem: ‘Ali veš, da boš v petek umrla?’” pravi. Na obrazu je bilo mogoče opaziti dvom, babica pa je izbruhnila tudi v jok, ki je trajal kar 45 minut.

Preberite tudi: [GROZLJIVO] Z evtanazijo so v letu dni pomorili za eno izolsko občino ljudi

“Naredila sem napako,” je med jokom izpostavila 83-letnica, ki jo družina ljubeče imenuje “GG” ali “oma”. “Jokala je. Neutolažljivo,” je za Daily Mail povedala nepremičninska agentka, ki ima isto ime kot njena pokojna babica.

Na kognitivnem testu, namenjenem ugotavljanju, ali je dovolj prisebna, da bi privolila v medicinsko pomoč pri umiranju (MAiD), je Stegemannova napačno odgovorila na vsa vprašanja. Med drugim je izrazila prepričanje, da sta njena živa sorojenca mrtva. Stegemannova naj bi 48 ur po tem, ko je nekontrolirano jokala ob misli na evtanazijo, umrla s sklenjenimi rokami v molitvi, prekrita z lastno krvjo zaradi neuspešnega prvega poskusa priklopa intravenske infuzije, ki ji jo je dala medicinska sestra, domnevno brez rokavic.

Vidno je žalostna in jezna

Kranendonkova se trenutno pritožuje pri uradu glavnega mrliškega oglednika v Ontariu, pa tudi pri varuhu pacientovih pravic in policiji Belleville, da bi ugotovila, ali je bilo to, kar se je zgodilo 10. julija zjutraj v domu za ostarele Pearl v Canniftonu, zakonito. Žalujoča in pretresena trdi, da so izvajalci evtanazije izkoristili ranljivost njene babice, da so izvedli postopek, za katerega trdi, da je bil izveden brez izrecnega soglasja. “Bila je ranljivo človeško bitje in oni so v tem videli priložnost,” vztraja Kranendonkova.

Sumi, da so bili izvajalci MAiD neprimerno ideološko motivirani. Po njenem bi bilo potrebno preiskati verigo dogodkov, ki so vodili do izvedbe postopka. Medtem dom za upokojence in izvajalci evtanazije vztrajajo, da je pokojna podala zakonito soglasje. Vnukinja pokojne pravi, da se v tem domu še ni izvedel ta postopek. Ker je bilo slovo pokojne vse prej kot mirno, ne čudi, da je dandanes še vedno travmatizirana. “Bilo je neverjetno veliko krvi,” pravi in opisuje, kako medicinska sestra ni našla prave vene na desni roki za vstavitev infuzije, preden je prešla na levo – a šele potem, ko jo je “približno tri- ali štirikrat vbodla z iglo”. Kri je babici tekla po rokah, prepojila je njeno spalno srajco, vzglavnik in rjuhe.

Brigitte pa preganja tudi epizoda iz februarja, ko je morala prepričati babico, naj sprejme medicinski port, majhno napravo, ki se jo pod kožo namesti z namenom, da lahko tekočina pride neposredno v veno. Po namestitvi si ga je 83-letnica večkrat strgala in kričala: “Ne želim smrtonosne injekcije!”

Babica je v preteklosti tej možnosti nasprotovala 

Pokojna je bila v konkretni dom nameščena leto in pol pred smrtjo, ker se je njeno fizično in kognitivno zdravje začelo slabšati. Februarja so ji diagnosticirali raka na želodcu v 4. stadiju. Zdravniki pa ob tem niso bili prepričani, ali diagnoza pomeni, da ji je ostalo še šest mesecev življenja ali kar dve leti. Zadnje desetletje je vnukinja pokojne pazila, kaj je njena babica jedla, da bi ostala zdrava, vključno z omejevanjem vnosa sladkorja. Po diagnozi raka je spremenila smer in ji dovolila jesti, kar si je zaželela, saj se je odločila, da si želi le, da bi se njena babica v njenem zadnjem obdobju življenja počutila čim bolj srečno. Skupaj sta se pogovarjali o vseh možnostih in celo omenili asistirano pomoč pri samomoru ter ji pojasnili, kaj postopek vključuje. Spominja se, da je babica jasno rekla: “Ne, tega nočem.” Brigitte pravi, da sta bila njena religioznost in misel, da bi ujezila Boga, predstavljala pomemben dejavnik, zakaj je njena babica, rojena v Nemčiji, nasprotovala umiranju z asistenco.

Nato je prišel junij, ko se je Brigitte z možem odpravila na 10-dnevno potovanje z avtomobilom. V preteklosti je vsakič, ko je bila odsotna, pogosto prejemala telefonske klice iz doma za ostarele glede zdravja svoje babice. Tokrat se je vse zdelo povsem normalno. Ni bila obveščena o dramatičnem poslabšanju babičinega zdravja, le o tem, da je padla in bo potrebovala invalidski voziček. Toda proti koncu potovanja, 3. julija, je prejela drugačen klic. Bil je iz doma, kjer so ji povedali, da bodo za njeno babico naročili oceno asistirane pomoči pri umiranju. Njeno zdravje se je očitno resno poslabšalo. Novica je Brigitte udarila kot tona opek. Ko se je vrnila domov, je pričela zaskrbljeno spraševati medicinsko sestro v domu za ostarele, kdo je sprožil konkretne pogovore. “Medicinska sestra je postala zelo ostra, postavila se je v zelo obrambni položaj. Vztrajala je, da samo poskuša narediti tisto, kar je prav zanjo.”

Vnukinja se je počutila izolirano od procesa

Vnukinja pokojne je kmalu po vrnitvi s potovanja ugotovila, da je njena babica brez njene vednosti že imela posvet za postopek izvedbe asistiranega samomora. “Nihče me ni poklical,” pravi in pojasnjuje, da se ji zdi, da je bila od samega začetka izolirana od celotnega procesa. Čeprav je bila njena babica zagotovo bolna, je težko verjela, da se je njeno zdravje med potovanjem tako hitro poslabšalo. Na skrivaj se je pričela spraševati, ali je to, kar so ji povedale medicinske sestre, sploh res. “Ko sem jo videla po vrnitvi, sem opazila, da je shujšala, vendar je že nekaj časa počasi hujšala. Še vedno je jedla, hodila na stranišče, bila je zelo zgovorna in polna šal. Nikoli se ni pritoževala nad bolečinami pred mano, razen ko so ji neusmiljeno pritiskali na želodec,” je pojasnila.

Babica po njenih besedah v nobenem trenutku ni vložila formalne vloge za izvedbo asistiranega samomora. Vsakič, ko je sama zastavila vprašanje, ali je to res prava pot za babico, se ji zdi, da so jo zdravstveni delavci v domu prikazali kot nekakšno breme. “Resnično verjamem, da nas je ena medicinska sestra videla kot oviro.”

Uporabili ohlapno izrazoslovje

Postopek so razložili ohlapno, ni se uporabilo besed smrt ali umiranje. “‘Dali vam bomo zdravilo, počutili se boste mirno. In samo želim, da veste, da ne boste imeli odvajanja blata,’” je bilo povedano njeni babici. Brigitte pravi, da je babica prikimavala, a ker je imela slednja težave s sluhom, njen materni jezik pa ni angleščina, je vztrajala, da njena sorodnica ni razumela, za kaj je šlo. “Poskrbeli bomo, da ne boste več imeli bolečin,” je bilo nato odvrnjeno babici.

Glede kognitivnega ocenjevanja, pri katerem je prisostvovala, vztraja, da so bila vprašanja nenavadno zasnovana, saj zdravnica odgovorov ni mogla takoj preveriti. Po vladnih smernicah mora biti bolnik pri zdravi pameti in imeti “hudo in neozdravljivo zdravstveno stanje”, da je v Kanadi upravičen do evtanazije. Vnukinja je bila med testom naprošena, da počaka zunaj. Prepričana je bila, da babica ne bo opravila testa, a ji je bilo sporočeno, da je postopek mogoče nadaljevati. Kasneje istega dne je pokojna zamenjala ime svoje hčerke in vnukinje.

Zelena luč je vnukinjo šokirala, a jo je medicinska sestra pomirila, da bo babica lahko na dan izvedbe evtanazije le-to zavrni. Želela je ugotoviti, ali njena babica to res želi, obenem pa je ni želela spravljati v stres in je želela uživati v času, ki ji je preostal z njo. Ko je bila na poti do babice, jo je poklicala medicinska sestra, da bodo postopek izvedli dan prej. To jo je ujezilo, a ji je ta povedala, da se njena babica s tem strinja. Tisti dan je odkorakala k upravnici doma in se pritožila, kako so vse skupaj vodili – da se zdi, da postopek pospešujejo in da manjka preglednost. Ta ji je odvrnila, da je babica podpisala vso potrebno dokumentacijo. Do danes Brigitte ni videla papirjev, ki naj bi jih babica podpisala brez prisotnosti družinskega člana. “Ne vem, kdo je bil pri tem prisoten, kako so ji razložili vsebino, ki jo podpisuje,” je kritična.

Ko jo danes povprašajo, zakaj ni pristopila bolj odločno in preprečila izvedbe asistiranega samomora, pravi, da se ji zdi, da se je nahajala v neobvladljivi situaciji. Pravi, da je želela najbolje za babico, spoštovati njeno avtonomijo, a skrbelo jo je, ker je ni nikdar slišala reči na glas, da si tega res želi. Zdelo se ji je le, da poteka postopka ne razume.

Ž. N.

The post 83-letna babica dva dni pred evtanazijo jokala, da je storila napako – vseeno so jo ubili first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom 83-letna babica dva dni pred evtanazijo jokala, da je storila napako – vseeno so jo ubili z dne, 2026-09-23 22:42:01, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/83-letna-babica-dva-dni-pred-evtanazijo-jokala-da-je-storila-napako-vseeno-so-jo-ubili/