Smo v situaciji, ki bi bila smešna, če ne bi bila žalostna. Branimir Štrukelj (skupaj z Ustavnim sodiščem Republike Slovenije) želi mojima staršema vzeti skoraj eno mamino pokojnino na leto. Oba sta upokojena s polno delovno dobo. Mama je delala v računovodstvu, oče je bil rudar. Danes imata skupaj slabih 1.900 evrov pokojnine. In zdaj naj bi jima država od tega skromnega zneska vzela še nekaj sto evrov oziroma bi jima pustila manj razpoložljivega dohodka.

Toda poglejmo stvari skozi dejanske račune, ne skozi politične parole. Za elektriko plačata približno 400 evrov na leto, za kurilno olje pa okoli 3.600 evrov. Skupaj približno 4.000 evrov za energente. Če bi začel veljati zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije z znižanjem DDV, bi pri energentih letno prihranila približno 400 evrov. Nadaljnjih približno 100 evrov bi prineslo znižanje DDV z 9,5 na 5 odstotkov. Skupaj približno 700 evrov. Sedemsto evrov. Znesek, ki se že nevarno približuje eni mamini pokojnini.

In tukaj se pokaže vsa lepota naše socialne države. Država najprej vzame denar, ga spelje skozi davčni sistem in nato razdeli med programe, zavode, agencije, nevladne organizacije ter druge upravičence. Seveda je solidarnost pomembna – še posebno takrat, ko jo plačuje nekdo drug. Izračun temelji na dejanskih položnicah in računih mojih staršev. Nekateri bi bili z interventnim zakonom na boljšem bolj, drugi manj. Bistvo pa je preprosto: nihče ne bi bil na slabšem, številni pa bi bili na boljšem.

Res je, obstajajo izjeme. In prav te so postale glavni argument nasprotnikov zakona. Gre za približno 1,5 odstotka zaposlenih, ki bi bili zaradi posameznih ukrepov deležni bistveno večjih koristi. In tu nastopi slovenska posebnost. Namesto da bi se vprašali, kako izboljšati položaj 98,5 odstotka ljudi, se sprašujemo, zakaj bi nekdo iz tistega 1,5 odstotka lahko dobil več. Nevoščljivost je očitno ena redkih dobrin, ki jo še vedno uspešno delimo brez omejitev.

Štrukelj in njegovi kompanjoni gradijo prav na teh redkih primerih. Pokažejo s prstom na tiste, ki bi pridobili največ, in ljudstvu razložijo, da je treba biti solidaren – ne tako, da država vzame manj, ampak tako, da vzame čim več in nato sama odloči, komu bo kaj vrnila.

Davki bi morali biti čim nižji, država pa bi morala z javnim denarjem ravnati s tresočo roko. Manj nepotrebnega zapravljanja, manj investicij, ki so same sebi namen, manj klientelizma in čim manj prostora za korupcijo. Če ima država dovolj denarja za projekte, subvencije, nevladne organizacije, politično všečne ukrepe in vedno nove oblike prerazporejanja, potem pa ji zmanjka denarja, da bi ljudem pustila nekaj več njihovega lastnega zaslužka – potem problem morda ni v tem, da državljani plačujejo premalo.

Morda bi bilo končno pošteno vprašati drugače: ne koliko lahko država še vzame, ampak koliko mora državljanu pustiti – kajti denar, ki ostane človeku v denarnici, ni državni strošek. To je njegov denar. In država bi se morala tega dejstva končno spomniti – preden začne solidarnost pomeniti predvsem to, da so vsi solidarni z državno blagajno.

Ddr. Štefan Šumah, Demokracija

The post Ko solidarnost postane sinonim za jemanje first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Ko solidarnost postane sinonim za jemanje z dne, 2026-10-01 22:22:47, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/ko-solidarnost-postane-sinonim-za-jemanje/