Ko je raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj in publicist mag. Igor Omerza 12. januarja 2026 predstavil knjigo Janez Janša – Kaplar na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, je šlo za več kot le novo, šesto knjigo serije Velikani slovenske osamosvojitve in Udba.

Obsežna rekonstrukcija – 428 strani skoraj izključno arhivskih dokumentov, faksimilov tajnih poročil, uradnih zaznamkov in fotografij – bralca sooči s surovo kronologijo, kako je takratni totalitarni aparat od aprila 1983 do aprila 1990 sistematično zalezoval, nadzoroval in poskušal onemogočiti mladega kritičnega intelektualca, ki je pozneje postal eden ključnih akterjev slovenske osamosvojitve – Janeza Janšo.

Janša dobi kodno ime Kaplar

Zgodba se začne leta 1983, ko se v udbovskih arhivih pojavijo prvi zapisi o Janezu Janši – zaradi njegovega kritičnega besedila za Problemsko konferenco ZSMS o podružbljanju varnosti in obrambe (SLO in DS). Janša je bil namreč konec leta 1982 imenovan za predsednika Komisije za splošno ljudsko obrambo (SLO) in družbeno samozaščito (DS) v okviru tedanje mladinske organizacije (ZSMS), sporno besedilo pa je govorilo o konceptu slovenske vojske in države. To je bilo dovolj, da ga označijo za nevarnega, zato ga “konec leta 1984 vržejo iz mladinske organizacije na cesto”.

Kmalu zatem Udba Janši dodeli kodno ime Kaplar, kar nekako ustreza temu, da se je veliko ukvarjal z vojaškimi vprašanji, a v resnici tudi z mirovništvom in s civilnim služenjem vojaškega roka. Bil je, kot je na predstavitvi knjige povedal Omerza, “ena izmed najpomembnejših kosti v grlu nedemokratičnega režima” in ga je vojaški vrh Jugoslavije “dvakrat skušal zapreti – enkrat se mu je, s pomočjo slovenskih komunističnih politikov in njihove zasebne tajne politične policije (Udbe), to tudi posrečilo“. Sledijo leta naraščajočega pritiska.

Prva vojaška preiskava

Marca 1985 se je začela vojaška preiskava zaradi Janševega pisanja v reviji Mladina. V članku je razkril podatek, da se predvideva skrajšanje vojaškega roka, kar je vojska označila kot razkritje »vojaške tajnosti«. Po ugotovitvah Igorja Omerze v knjigi Janez Janša – Kaplar pa to ni bil pravi vzrok preiskave. Jugoslovanska armada se je Janši maščevala predvsem zato, ker je kritiziral priprave na vojaško parado in nasploh ostro napadal delovanje JLA. Takrat je na oder stopilo vodstvo mladinske organizacije, ki je javno obsodilo vojaško preganjanje Janše. Pobudnik obsodbe je bil Igor Bavčar, podprl pa ga je tudi predsednik slovenskih mladincev Andrej Brvar. V zgodovini socialistične Jugoslavije se je tako prvič zgodilo, da je kakšen politični organ (v tem primeru mladinska organizacija) odkrito napadel armado. Urednik Mladine Bojan Korsika je hotel sklep mladinske organizacije objaviti v reviji. Ta namera je očitno močno prestrašila takratno slovensko politično vodstvo, ki je zato izvedlo pritisk na vrh vojske v Sloveniji. Posledica je bila, da so obtožbo proti Janši umaknili. Omerza v knjigi podrobno opisuje dialog med javnim tožilcem Pavletom Carjem in Bojanom Korsiko.

Car je Korsiki grozil, naj sklepa mladinske organizacije ne objavi. Korsika ga sprva ni upošteval in je nameraval sklep vseeno objaviti, a mu je Car kmalu sporočil, da je obtožnica proti Janši umaknjena. Ta tožilski sklep so Korsiki poslali tudi pisno.

Spomini Staneta Kavčiča in državni udar

Četrto poglavje knjige nosi naslov “Spomini Staneta Kavčiča, državni udar, TOP lestvica Udbinih nadzorovancev in Kučan v Tacnu”, ki ga avtor izpostavlja kot pomemben del celotne pripovedi o zalezovanju Janeza Janše in širšem kontekstu osamosvojitvenega gibanja v Sloveniji. Stanislav (Stane) Kavčič (1919–1987) je bil predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS (dejansko predsednik slovenske vlade) med letoma 1967 in 1972. V tem obdobju je veljal za vodilnega zagovornika liberalnih reform v Sloveniji – gospodarske decentralizacije, večje avtonomije republik, razvoja infrastrukture in odpiranja proti Zahodu. Leta 1972 je bil prisilno odstavljen v okviru širšega “svinčenega obdobja” po sestanku na Titovem posestvu Karađorđevo v Vojvodini (decembra 1971), ko sta Tito in zvezno vodstvo zatirala liberalne tokove v partiji. Ta dogodek je pogosto označen kot »državni udar« ali »politični prevrat« v slovenskem liberalnem krogu, saj je pomenil konec reform in začetek ponovne centralizacije in represije. Omerza v tem poglavju povezuje Kavčičeve spomine z Janševo zgodbo na več ravneh. Kavčič je po odstopu ostal pod strogim nadzorom Udbe do smrti leta 1987. Njegovi dnevniški zapisi in spomini (izdani kot knjiga Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča 1972–1987, ki sta jo uredila prav Igor Bavčar in Janez Janša v podjetju Mikro Ada konec 1987/začetek 1988) so bili za režim izjemno nevarni. Knjiga je bila prva v Jugoslaviji postavljena na računalniku, pripravljena pa v tajnosti, saj so se uredniki upravičeno bali, da bi tiskarno nadzirala Udba. Omerza v knjigi razkriva, da je Udba natančno analizirala vsebino te knjige že pred izidom – vključno s predgovorom, ki sta ga napisala Bavčar in Janša. Ti dokumenti kažejo, kako je tajna služba spremljala širjenje Kavčičevih idej, ki so vplivale na novo generacijo oporečnikov v 80. letih, med katerimi sta bila prav Bavčar in Janša.

TOP lestvica in Kučan v Tacnu

Poleg tega četrto poglavje vključuje tudi “TOP lestvico Udbinih nadzorovancev” – seznam najbolj nadzorovanih oseb v Sloveniji v 80. letih in omembo zadnjega partijskega šefa v Tacnu. Slednje se nanaša na tajni sestanek vodstva Udbe in milice z Milanom Kučanom 15. aprila 1988 v Tacnu, kjer je bil prisoten tudi takratni notranji minister Tomaž Ertl. Omerza v knjigi citira dokument, v katerem Ertl kot šef Udbe izjavi, da Udba raje prepušča “umazano delo” aretacije Janeza Janše vojaški sodni oblasti (KOS), ker vedo, da bodo nervozni vojaški voditelji (Branko Mamula, Veljko Kadijević, Stanislav Brovet in drugi) takoj ugriznili v ponujeno jabolko – torej izvedli proces JBTZ. Ta epizoda v Tacnu je ena izmed najmočnejših v knjigi, saj razkriva, da Kučan ni bil le pasiven prejemnik udbovskih poročil (od leta 1969 naprej), temveč aktiven koordinator represije proti Janši in širšemu osamosvojitvenemu gibanju.

Afera JBTZ in Udba

Afera JBTZ, poimenovana po obtožencih Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, je postala simbol preloma z jugoslovanskim režimom. Od aprila do maja 1988 je Udba v podjetju Mikro Ada, kjer je Janša delal kot namestnik direktorja Igorja Omerze, izvedla pet tajnih preiskav. Našli so iskani tajni vojaški dokument, kar je 31. maja 1988 pripeljalo do Janševe aretacije in predaje v roke KOS-a. Tudi Omerzo so takrat nekaj ur zasliševali, a so ga na srečo izpustili. Ta in naslednje aretacije so sprožile doslej največje civilno gibanje v Sloveniji – ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic (ponarodelo Bavčarjev odbor), ki je s člani štelo približno 200.000 ljudi. V knjigi avtor poudarja, da ga bolj kot sam odbor zanimajo številna udbovska poročila o aferi in procesu JBTZ. Politični akterji, kot so Milan Kučan, Stane Dolanc, Andrej Marinc, France Šetinc, Janez Stanovnik in drugi, so vztrajno zanikali, da bi pred aretacijo vedeli za Udbino najdbo tajnega dokumenta. Omerza pa s pomočjo arhiva predsedstva SFRJ v Beogradu neizpodbitno dokazuje, da so bila ta zanikanja nesramne laži – vodilni slovenski komunisti so bili o najdbi obveščeni že pred aretacijo. Knjiga opisuje tudi jugoslovanske posledice – v Beogradu so pričakovali aretacijo Igorja Bavčarja, Romana Leljaka, Melite Zajc, Mirana Lesjaka in samega Omerze (dokument o teh načrtih je Udba poslala Kučanu februarja 1989), vendar iz tega ni bilo nič, saj je bila Jugoslavija takrat že preveč razmontirana.

O Aleksandru (Acu) Vasiljeviću

Posebno poglavje je v omenjeni knjigi namenjeno Aleksandru (Acu) Vasiljeviću, glavnemu “kosovskemu zasliševalcu” v procesu JBTZ. Kot vodilni član KOS-a je Vasiljević osebno več dni zasliševal Janeza Janšo v priporu na Metelkovi. Omerza v knjigi izpostavlja njegovo kasnejšo izjavo iz intervjuja za revijo Duga (12. februar 1993), ki jo navaja kot enega najmočnejših dokazov: “Mislim, da je (Janša na ‘kosovskih’ zaslišanjih v priporu na Metelkovi, op. I. O.) pravilno sklepal, da je Služba državne varnosti Slovenije vojski pomagala z informacijo, da je bil dokument ukraden in da bi lahko bil pri njem, zato da bi ga eliminirala s političnega prizorišča. Spomnimo se, takrat so bile volitve za predsednika mladine in on je bil kandidat. Kasneje so se razmere spremenile in iz sojenja je napravil velik politični kapital, o sebi je ustvaril drugačen imidž, saj je skupaj z Igorjem Omerzo in Igorjem Bavčarjem sestavljal skupino, ki smo ji mi takrat v boljševiškem žargonu rekli meščanska desnica v Sloveniji. Pri njih je dominirala nacionalistična usmeritev in nedvomna opredelitev za samostojno Slovenijo …”

Zanimanje BND za Janšo

Knjiga se dotika tudi drugih zanimivih vidikov, kot je zanimanje zahodnonemške obveščevalne službe BND (Bundesnachrichtendienst) za Janšo v okviru dvojne kombinacije Rolex, kjer je konfident Žan/Aleksandar Grnjak, “vrbovan” že leta 1969, ovajal srbskega emigranta, v bistvu pa svojega strica Slobodana Stankovića, zaposlenega na Radiu Svobodna Evropa (RSE) v Münchnu. Dokumenti iz maja 1988 pa kažejo, da je BND prek Erika (Werner Ravens) iskala podatke o Janši; Udba je to poskušala izkoristiti za morebitno kompromitacijo oporečnikov kot agentov tujih služb – premetena taktika dezinformiranja, ki se še danes odraža v nekaterih slovenskih medijih in družbenih omrežjih. Avtor opisuje tudi natančna zalezovanja oporečnikov leta 1989 (po urah!), kjer se pojavljajo številna kodna imena: Kaplar (Janša), Deviacija (Igor Bavčar), Filozof (Tine Hribar), Filozofinja (Spomenka Hribar), Negativ (Dimitrij Rupel), Granik (Niko Grafenauer) in mnogi drugi. Knjigo zaključuje opis uničevanja Udbine dokumentacije – ukaz Ivana Eržena 7. marca 1990 in Tomaža Ertla 19. aprila 1990, tik po zmagi Demosa na volitvah, za uničenje seznamov in evidenc do 4. maja 1990. Dosje Kaplarja je bil pretežno uničen; Omerza je na “oskubljenem udbovskem smetišču” našel le tri dokumente in objavlja faksimile zapisnika krškega centra z dne 14. marca 1990.

Zadnji dokument o Janši

Zadnji dokument, ki ga je Igor Omerza objavil v omenjeni knjigi glede zalezovanja Janeza Janše s strani Udbe, je iz 19. aprila 1990, in sicer v povezavi z zalezovanjem Vinka Levstika pod kodnim imenom Hotelir. “Volitve so že mimo, a Udba je še kar živahna!” je dejstvo komentiral Omerza. Levstik je sicer simbol slovenske emigracije po vojni – človek, ki je iz taborišč zgradil uspešno življenje v Rimu kot hotelir, hkrati pa je bil tarča desetletij preganjanja in sodnih procesov v domovini. Njegova zgodba kaže na kompleksnost povojnih razmer, v katerih so se mešali obveščevalne dejavnosti, emigrantski boj proti komunizmu in komunistična represija. Umrl je v Gorici leta 2003.

Petra Janša

The post Janez Janša – kost, ki se je zataknila v grlu nekdanjega komunističnega režima first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Janez Janša – kost, ki se je zataknila v grlu nekdanjega komunističnega režima z dne, 2026-01-31 23:08:43, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/janez-jansa-kost-ki-se-je-zataknila-v-grlu-nekdanjega-komunisticnega-rezima/

Do nedelje, 1. februarja, velja domnevno “energetsko premirje”, ki ga je razglasil Vladimir Putin na “prošnjo Donalda Trumpa”, da bi ustvarili boljše pogoje za nadaljevanje pogajanj med Ukrajino, Rusijo in ZDA v Abu Dabiju, kot je pojasnil kremeljski govornik Dmitrij Peskov. Vendar pa je to resnično premirje, le še ena Putinova “pisana laž” ali gre, kot pravi neodvisni ruski analitik Konstantin Eggert za Deutsche Welle, za “lažno premirje” in “kremeljsko podtaknjeno”?

Težko se ne strinjati z njim, saj odkar velja to tako imenovano “energetsko premirje” – gre za to, da so Rusi prenehali napadati ukrajinsko energetsko infrastrukturo, medtem ko temperature dosegajo minus 15 do 20 stopinj – vojna poteka povsem normalno. Brez premora.

Rusija je med tem domnevnim energetskim premirjem raketirala Odeso, pristanišča na Črnem morju, Harkov in okolico, zadela potniški vlak, več civilnih ciljev, po vseh delih fronte pa se nadaljujejo boji. Poleg tega, kot pravi Volodimir Zelenski, ukrajinske oblasti opažajo “preusmeritev Rusije na napade na logistiko” in železniška vozlišča. “V vseh naših regijah res ni bilo napadov na energetske objekte od petka, 30. januarja zvečer,” je izjavil Zelenski, vendar je dodal, da so Rusi izvedli zračne napade na plinsko infrastrukturo v Donecki regiji.

Portal Ukrajinska pravda piše: “Rusija se je strinjala s tem premirjem z razlogom, saj je zdaj prišlo do kratkotrajnega otoplitve, Rusi pa bodo kopičili rakete in drone za nove napade. Ti napadi bi se lahko začeli takoj po 3. februarju, ko bodo nočne temperature v Kijevu padle na -25 stopinj.“

V svojem komentarju prokremeljski Komsomolskaya pravda brez zadržkov piše: “Najpomembneje je, da nismo ničesar izgubili z izvedbo tega diplomatskega gambita.“

Režimski vojaški analitik Aleksandar Grišin navaja, da “ruske oborožene sile v povprečju zadajo dva uničujoča udarca ukrajinski energetski infrastrukturi na teden. Torej, če se vzdržimo napadov sedem dni, ‘izpustimo’ samo en napad. In nihče ni obljubil, da po koncu premirja naš napad ne bo dvakrat močnejši.” Grišin piše, da je teh dneh “po vsej Ukrajini otoplitev, mraz do -24 stopinj Celzija pa bo prišel natanko v noči med 1. in 2. februarjem. In trajali bodo nekaj dni, približno do 5. februarja. To pomeni, da bo kolaps energetskega sektorja veliko težje rešiti.”

Zanj je to “Pirova zmaga Zelenskega”, ki želi ta manever predstaviti kot “šibkost Putina in zmago Trumpa ter Ukrajine”, vendar je to slaba tolažba, saj Putin ve, zakaj vse to počne.

Zakaj je Putin pretental Trumpa?

Putin je izvedel zvijačen manever s tako imenovanim premirjem do Trumpa, ker ga je navidezno poslušal, kot navaja nekdanji ukrajinski diplomat Roman Bessmertni za portal 24.ua, zdaj pa bo na tem fiktivnem “izpolnjevanju prošnje” zahteval od Trumpa, da pritisne na Volodimirja Zelenskega za številne koncesije, kot je umik iz Donbasa in Hersonske oblasti, kar je ena izmed trenutno najpomembnejših ruskih zahtev v pogajanjih.

Da Putin s tem trikom ali potezo želi pridobiti prednost v pogovorih s Trumpom, priča tudi vztrajanje v Kremlju, da je “to enostransko premirje” in da ni dogovorjeno z Ukrajino, oziroma da “Ukrajina s tem nima ničesar”, s čimer se še enkrat potrjuje tisto, na čemer vztraja Kremlj – pogaja se o pogojih “miru” z ZDA, ne z Ukrajino, še posebej ne z Zelenskim.

Namreč, Moskva nenehno dvomi o njegovi legitimnosti, zato je sam Putin večkrat rekel, da “mi ne vemo, s kom bi podpisali sporazum in koliko je ta podpis vreden in legitimen“, s čimer si že vnaprej ustvarja alibi za zavlačevanje. Spomnimo, da se vlečenje okoli “mirovnih pogajanj”, ki jih je sprožil Donald Trump, vleče že eno leto brez kakršnihkoli pomembnejših napredkov. In kot pravi Bessmertni, “če analiziramo Trumpove izjave v zadnjih nekaj tednih, skoraj ni primera, da so se njegove besede potrdile na terenu.“

Po njegovem mnenju je treba izjave ameriškega predsednika sprejeti mirno in jim ne verjeti stoodstotno.

Spomnimo, da je Putinov glavni diplomat Sergej Lavrov rekel, da bi v primeru prihoda “tujih sil na ukrajinsko ozemlje” te bile “legitimna tarča za ruske oborožene sile”. Poleg tega Rusija zahteva tudi “ustavno jamstvo”, da se Ukrajina ne bo pridružila Natu.

Konstantin Eggert je zato prepričan, da so pogajanja, kot jih doživlja Moskva, izključno doseganje “de facto kapitulacije Ukrajine”. Tako navaja, da v zameno za opustitev neskončno ponavljane zahteve po “odstranitvi temeljnih vzrokov konflikta” Putin računa na to, da ukrajinski predsednik Zelenski ne bo preživel kapitulacije, oziroma podpisa sporazuma, ki je neugoden za Kijev, in bo prisiljen odstopiti. Takrat bo Putin bodisi poskušal potisniti bolj popustljivega kandidata na predsedniških volitvah bodisi prispeval k kaosu v Ukrajini, s čimer bo spodkopaval temelje državnosti in naredil državo nesposobno za doseganje dogovora.

C. Š.

The post Ali smo priča novemu Putinovemu triku? Izvedel je zvijačen manever first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Ali smo priča novemu Putinovemu triku? Izvedel je zvijačen manever z dne, 2026-01-31 23:08:44, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/ali-smo-prica-novemu-putinovemu-triku-izvedel-je-zvijacen-manver/

Ameriško ministrstvo za pravosodje je objavilo več kot tri milijone novih dokumentov iz tako imenovanih Epsteinovih spisov, med katerimi se pojavlja tudi ime slovaškega politika in nekdanjega visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini Miroslava Lajčaka. Po objavljenih sporočilih je pokojni finančnik in obsojeni spolni prestopnik Jeffrey Epstein Lajčaku ponujal “ženske in njihove sestre”, kar slovaški diplomat zanika. Dokumenti razkrivajo precej bolj oseben in intenziven odnos, kot ga je Lajčak javno priznal.

Prvič je na dele prej neznane komunikacije med Lajčakom in Epsteinom iz leta 2018 opozoril portal 360tka. Sporočila kažejo, da nista govorila le o politiki in diplomaciji, temveč tudi o ženskah. V eni od izmenjav je Epstein ponudil Lajčaku ženske, pri čemer je šaljivo dodal, da so verjetno premlade, saj imajo manj kot 30 let.

“Ne bodi zloben. Ne veš, kakšen sem v akciji,” je odgovoril Lajčak, kot poroča časopis Denník N.

V drugih sporočilih sta v sproščenem in celo šaljivem tonu komentirala dekleta v Kijevu ali Moskvi. Na eno fotografijo iz Moskve je Epstein zapisal, da so ta dekleta “najboljši ruski izvoz”, na kar je Lajčak dodal: “Takoj za nafto“.

Kljub temu je Lajčak za portal 360tka zavrnil taka tolmačenja in zatrdil, da z Epsteinom nikoli ni govoril o ženskah. Vendar dokumenti kažejo, da njun stik ni bil občasen. Ime Miroslava Lajčaka se v spisih pojavlja več stokrat, Epstein pa ga je pogosto klical po vzdevku “Miro”. Del sporočil izvira iz obdobja, ko je Lajčak predsedoval Generalni skupščini Združenih narodov in redno bival v New Yorku. V tem času sta se dogovarjala za sestanke, večerje in morebitne obiske Epsteinove rezidence v Palm Beachu na Floridi – kraja, kjer je prišlo do zlorab mladoletnih deklet.

Odstopil kot Ficov svetovalec

Po objavi komunikacije je nekdanji slovaški zunanji minister Miroslav Lajčak sporočil, da zapušča položaj svetovalca slovaškega premierja Roberta Fica, kot so poročali slovaški mediji.

C. Š.

The post Nekdanjega visokega predstavnika v BiH našli v Epsteinovih spisih: Kaj sta govorila o ženskah? first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Nekdanjega visokega predstavnika v BiH našli v Epsteinovih spisih: Kaj sta govorila o ženskah? z dne, 2026-01-31 20:04:41, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/nekdanjega-visokega-predstavnika-v-bih-nasli-v-epsteinovih-spisih-kaj-sta-govorila-o-zenskah/

Nekdanja slovenska alpska smučarka Nataša Bokal, ki je na svetovnem prvenstvu leta 1991 v Saalbach-Hinterglemmu osvojila srebro v slalomu, je danes umrla v 59. letu starosti.

Nekdanja smučarka se je v zadnjih letih borila z rakom, prvič je zbolela pred sedmimi leti, ko je prestala operacijo in kemoterapijo, leta 2023 pa se je bolezen vrnila.

Njeno kariero so ob uspehih zaznamovale tudi številne poškodbe, prestala je enajst operacij kolen.

Na najvišji ravni tekmovanj v svetovnem pokalu je s prekinitvami nastopala med letoma 1991 in 2003. Največji uspeh je dosegla na domači tekmi v Kranjski Gori, ko je leta 1991 zmagala v slalomu in bila druga v veleslalomu, druga je bila še na slalomu v Lienzu leta 1999. Skupno je na tekmah svetovnega pokala v prvi deseterici končala na 25 preizkušnjah.

Na največjih tekmovanjih, svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah, je bil njen največji dosežek srebro s SP 1991, ko jo je premagala le slovita Švicarka Vreni Schneider. Leta 1996 je bila v slalomu deseta. Na olimpijskih igrah pa je bila leta 1992 v Albertvillu sedma v kombinaciji, leta 2002 v Salt Lake Cityju pa deveta v slalomu.

Nataša Bokal je bila leta 1991 tudi prva športnica leta v samostojni Sloveniji.

V zapisu na spletni strani so se nekdanji smučarki poklonili tudi pri Smučarski zvezi Slovenije, kjer so zapisali, da je bila Nataša Bokal ena najuspešnejših in najbolj prepoznavnih slovenskih alpskih smučark ter pomembna osebnost v zgodovini slovenskega smučanja.

Dodali so, da je bila sinonim za vrhunsko tehnično smučanje in izjemno tekmovalno odločnost, z zmagami in številnimi uvrstitvami na zmagovalni oder pa je pomembno sooblikovala enega od najuspešnejših obdobij slovenskega alpskega smučanja.

Njeni rezultati niso bili pomembni le zaradi številk in uvrstitev, temveč tudi zaradi sporočila, ki ga je nosila – da je s predanim delom, vztrajnostjo in vero vase mogoče poseči po samem vrhu.

Po koncu tekmovalne kariere je ostala povezana s športom in smučanjem, s svojim znanjem, izkušnjami in osebnostjo pa je bila zgled ter navdih številnim mlajšim generacijam.

Njena zapuščina presega tekmovalne dosežke – ostaja del zgodovine in identitete slovenskega smučanja, so poudarili na SZS in dodali, da se je bodo spominjali z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo za vse, kar je dala slovenskemu športu.

C. Š., STA

The post Poslovila se je Nataša Bokal first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Poslovila se je Nataša Bokal z dne, 2026-01-31 19:03:34, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/poslovila-se-je-natasa-bokal/