Avtor tega prispevka je Nova24TV.

V samem srcu Ljubljane ob Tromostovju stoji stavba iz leta 1938. Zgrajena je bila po načrtih arhitekta Stanislava Rohrmana za trgovca Emerika Mayerja, dedka današnjega lastnika Federica Pignatellija della Leonessa. Zunanjost in notranjost sta zaščiteni kot kulturna dediščina. In prav ta stavba je postala prizorišče spora, ki odpira temeljno vprašanje: ali sme velika banka s pomočjo sodišča utišati človeka, ki javno pove, kaj se je z njegovo lastnino zgodilo?

Za razumevanje vsega, kar sledi, je pomemben prikaz ozadja. Banka UniCredit je pri sodišču dosegla začasno odredbo, s katero je lastniku Federicu Pignatelliju prepovedano nadaljnje objavljanje zgodbe o sporu, ki ga ima s to banko. Banka je namreč najemala prostore, o katerih je govora, lastnik pa jo toži za povzročeno škodo in zaradi neplačevanja najemnine. Sodišče je pri tem prevzelo tezo banke, da gre za neresnične in protipravne trditve, to pa je storilo, ne da bi nasprotno stran sploh zaslišalo.

Lastnik je na odredbo odgovoril z obsežnim ugovorom. Zato v tem članku dosledno ločujemo dvoje: na eni strani trditve banke, ki jih je sodišče v svojem sklepu prevzelo, in na drugi strani odgovor lastnika iz ugovora, ki te trditve s konkretnimi dokazi zavrača.

Kaj je pravzaprav storil lastnik

Na okna svoje stavbe, obrnjene proti reki, je Federico Pignatelli namestil napise: da je UniCredit trajno poškodoval zgodovinsko stavbo, da je bila skupina UniCredit kaznovana z več kot milijardo evrov glob s strani regulatorjev in vrednostno sodbo, da tej banki ne zaupa. Napisi so prek QR kode vodili na spletno stran, kjer so bile trditve podrobneje pojasnjene. Ta stran je bila po začasni odredbi umaknjena.

To ni bil izbruh jeze brez podlage. Za vsako od trditev lastnik navaja dokaze, ki so vključeni v sodni spis.

Škoda na stavbi ni zgolj beseda proti besedi

Najtežjo obtožbo z napisov, da je banka poškodovala zaščiteno stavbo, lastnik v ugovoru opira na mnenje sodnega izvedenca, pridobljeno v ločenem sodnem postopku zavarovanja dokazov, in na predhodno mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

Po ugotovitvah izvedenca je UniCredit čez originalni leseni parket, ki je sam po sebi predmet spomeniškega varstva, nalepil nove talne obloge, ga ponekod razrezal za napeljavo kablov, dele pa celo zabetoniral. Ker je bil parket prekrit z neprodušnim materialom, naj bi zaradi vlage in pomanjkanja zračenja na več mestih strohnel. Podobno naj bi po izvedenčevih ugotovitvah zaradi opuščenega vzdrževanja propadla tudi lesena okna, do te mere, da jih je treba v celoti zamenjati.

Banka se pri svoji obrambi sklicuje na izjavo svoje priče, vodje nabave Katarine Gole, ki trdi, da so bili prostori ob koncu najema mokro očiščeni in v celoti prebeljeni, torej vrnjeni urejeni. Tej izjavi pa neposredno nasprotujejo mnenje sodnega izvedenca in fotografije iz spisa: strohnel parket, prekrit z neprodušnimi oblogami, in do razpada propadla lesena okna.

Če je bila stavba res vrnjena urejena, se ponuja preprosto vprašanje: kdo je potem povzročil škodo, ki jo kažejo fotografije? Odgovor je po lastnikovih navedbah povezan s tem, kdo je imel v spornem obdobju dostop do prostorov. Lastnik trdi, da je bila primopredaja opravljena šele decembra 2025 in da UniCredit prostorov dejansko ni nikoli povsem izpraznil. Če te navedbe držijo, je škoda nastajala v času, ko so bili prostori v posesti banke, ne lastnika.

Milijardne globe: kaj kažejo javni podatki

Banka je pred sodiščem trdila, da je navedba o milijardnih globah neresnična, in se sklicevala na to, da je bila slovenska banka kaznovana le s 63.000 evri in opominom. Lastnik pa v ugovoru odgovarja, da se napis ni nanašal na slovensko hčerinsko družbo, temveč na mednarodno skupino UniCredit, in našteva globe, ki so bile tej skupini izrečene v več državah in jih je mogoče preveriti v javno dostopnih virih.

Po teh podatkih najvišja postavka izvira iz Združenih držav: UniCreditova nemška enota je leta 2019 priznala krivdo, ker je prek ameriškega finančnega sistema v nasprotju s sankcijami obdelala za več sto milijonov dolarjev transakcij v korist iranskih subjektov, med njimi tudi subjekta, označenega kot razširjevalca orožja za množično uničevanje. Poravnava je znašala okrog 1,3 milijarde dolarjev.

Sledijo kršitve konkurenčnega prava. Evropska komisija je banki naložila dobrih 69 milijonov evrov globe zaradi sodelovanja v kartelu pri trgovanju z evropskimi državnimi obveznicami. Romunski organ za konkurenco jo je zaradi manipulacije z referenčno obrestno mero (ROBOR) kaznoval z okrog 82 milijoni evrov. Italijanski organ za varstvo osebnih podatkov ji je zaradi kršitve varstva podatkov, ki je prizadela na tisoče strank, izrekel 2,8 milijona evrov. Kršitve niso ostale niti pri nas: Banka Slovenije je slovenski UniCredit kaznovala s 63.000 evri zaradi pomanjkljivosti pri preprečevanju pranja denarja.

Skupaj te globe po navedbah lastnika presegajo 1,29 milijarde evrov. Ne gre za nepreverjene obtožbe, temveč za odločitve regulatorjev v več državah, ki so javno dostopne in dokumentirane.

Argument banke: nepopravljiva škoda ugledu

In kako se brani banka? Njen glavni argument je, da napisi in spletna stran nepopravljivo škodujejo njenemu ugledu in dobremu imenu. Poslovanje banke, pravi, temelji na zaupanju. Ker napisi stojijo na eni najbolj prometnih lokacij v prestolnici, naj bi škoda naraščala z vsakim dnem in je pozneje ne bi bilo mogoče povrniti.

Argument je poveden. Velika, mednarodna banka trdi, da ji nepopravljivo škodo povzroča en sam nezadovoljen lastnik z napisi na svojih oknih. Ta pa svoje trditve opira na sodnega izvedenca, mnenje spomeniške stroke in javno objavljene podatke o globah.

Še bolj nelogična trditev: da naj bi z znamko banke oglaševal svojo stavbo

Banka se ni ustavila pri ugledu. Segla je tudi po pravu nelojalne konkurence in po svojih znamkah ter zatrjevala, da naj bi lastnik ime in logotipe UniCredit izkoristil za oglaševanje svoje stavbe in s tem za dvig njene vrednosti. Sodišče je to razlago prevzelo in v sklepu celo zapisalo, da je stavba lastnikovo glavno »blago«, s katerim kot ponudnik nepremičnin nastopa na trgu.

Lastnik v ugovoru opozarja, da si takšna trditev sama nasprotuje. Kako naj bi oglas, da je stavba poškodovana in v nepopravljivem stanju, dvignil njeno vrednost ali privabil najemnike? Nihče razumen si ne želi najeti nepremičnine, za katero lastnik sam javno trdi, da je trajno uničena. Sporočilo, da je stavba razdejana, in domnevni oglas, da je privlačna za najem, se preprosto izključujeta.

Temu velja dodati, da lastnik stavbe zaradi ravnanja banke sploh ne more oddajati; po njegovih navedbah je banka namreč ni izpraznila in jo še vedno zaseda. Tudi napisi nimajo nobenega elementa ponudbe, ne cene, ne kontakta, ne podatka o razpoložljivosti, znak banke pa je celo prečrtan. Po lastnikovem stališču gre za očiten napačen prikaz sodišču, ki ga to, v nasprotju z vsako logiko, ni preverilo.

In prav to je zgovorno. Ko banka na kritiko ni mogla odgovoriti po vsebini, je menjavala pravne podlage, od varstva ugleda h konkurenčnemu pravu in znamkam, čeprav se te med seboj izključujejo. Vse pa jih druži en sam cilj: utišati kritiko.

Sodišče je slišalo samo eno stran

Najbolj sporno pri vsem tem ni niti argument banke, temveč način, kako je bila odredba izdana. Sodišče je začasno odredbo izreklo, ne da bi predlog banke sploh vročilo drugi strani. Lastnik ni imel priložnosti, da bi povedal svoje, predložil dokaze ali opozoril na širši kontekst spora. Vse to naj bi lahko storil šele naknadno, z ugovorom, ki ga je zdaj tudi vložil.

Posledica je bila, da je sodišče brez nasprotne besede povzelo stališče banke: da so trditve »verjetno neresnične« in protipravne. Kot lastnik utemeljuje v ugovoru, trditve niso bile neresnične, temveč dokazane, le da tistih dokazov na tej stopnji ni nihče postavil na mizo. Sodišče je torej zaključilo, da so trditve neresnične, ne da bi preverilo dejstva.

In tu je osrednje ustavnopravno vprašanje. Ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah svobodo izražanja postavljata visoko. Kadar ta trči ob pravico do ugleda, mora sodišče obe pravici skrbno pretehtati in pojasniti, zakaj naj bi ena prevladala nad drugo. Kot opozarja ugovor, sodišče tega tehtanja v tem primeru sploh ni opravilo. Ni presodilo, ali gre za prispevek k javni razpravi, ni razlikovalo med dejstvi in mnenji in ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo dopustno omejiti svobodo govora.

Še več. Prepoved iz odredbe ni omejena na konkretne sporne napise, temveč lastniku prepoveduje tako rekoč vsakršno prihodnjo izjavo o banki. Po vsebini gre za splošno, vnaprejšnjo prepoved javnega govora o UniCreditu, kar lastnik v ugovoru označuje kot poskus, da bi ga utišali.

Vrednostna sodba je varovano mnenje

V ugovoru lastnik opozarja, da napis »ne zaupamo UniCredit« ni trditev o dejstvu, ki bi jo bilo mogoče dokazovati kot resnično ali neresnično, temveč mnenje. In mnenje, ki temelji na resničnih izkušnjah in preverljivih dejstvih, je varovano s svobodo izražanja.

Kritika nekega subjekta pač ni mogoča, ne da bi ga poimenovali; uporaba imena UniCredit ni bila oglaševanje, temveč edini način, da je jasno, komu je kritika namenjena. Na napisih je znak banke celo prečrtan, kar po lastnikovem stališču ni izkoriščanje njene znamke, temveč prej njeno zanikanje.

Prepoved velja za lastnika, ne za medije

To je bistveno in pogosto spregledano: odredba prepoveduje objavljanje lastniku, ne prepoveduje pa medijem, da o zadevi poročajo. Novinarji smejo pisati o sporu, o stanju zaščitene stavbe, o izvedenskem mnenju, o globah skupine UniCredit in o tem, kako se je velika banka odzvala na kritiko posameznika. Javna razprava o ravnanju institucije, ki upravlja sredstva desettisočev strank, ni le dovoljena, temveč nujna.

Kaj je torej v resnici na kocki

Ko odmislimo pravno terminologijo, ostane preprosta slika. Lastnik zgodovinske stavbe trdi in dokazuje, da mu je velika banka poškodovala spomeniško zaščiteno premoženje, ostala dolžna in prostorov ni izpraznila. Ko je to javno povedal, se je banka namesto z odgovorom odzvala z odredbo, ki mu je zaprla usta, izdano, ne da bi ga sodišče sploh poslušalo.

V jedru primera tako ni več stavba, temveč svoboda govora. Kritiko, ki jo podpirajo mnenje sodnega izvedenca, spomeniška stroka in javno dostopne odločitve regulatorjev, je sodišče utišalo, še preden je pogledalo en sam dokaz.

Spor bo zdaj potekal naprej pred sodiščem in, upajmo, pred očmi javnosti. Vprašanje, ki ostaja, pa presega ta konkretni primer. Je svoboda kritike res dostopna vsem enako ali le tistim, ki nimajo pred seboj nasprotnika z dovolj denarja in vpliva, da jih utiša, še preden lahko izgovorijo prvo besedo?

J.B.

The post Dosje Wolfova 1: kako je sodna odredba utišala lastnika stavbe v sporu z UniCreditom first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Dosje Wolfova 1: kako je sodna odredba utišala lastnika stavbe v sporu z UniCreditom z dne, 2026-08-03 23:00:21, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/dosje-wolfova-1-kako-je-sodna-odredba-utisala-lastnika-stavbe-v-sporu-z-unicreditom/