Zaradi novonastale geopolitične situacije se energetska kriza v Evropi še zaostruje. K temu pa niso pripeljale le razmere v svetu, temveč tudi nespametne politike zelenega prehoda, ki jih narekuje leva ideologija.

Glede na letošnje poročilo Združenja evropskih proizvajalcev goriv FuelsEurope je v Evropi od leta 2009 zaprlo svoja vrata kar 35 rafinerij, oziroma predelovalnic surove nafte, to pa sedaj močno vpliva tudi na vrtoglave dvige cen goriva na trgu. Eden osrednjih razlogov pa je, čeprav ne vedno neposredno, ravno zelena politika. Že po finančni krizi iz leta 2008 so se zaradi premajhnega povpraševanja začele zapirati rafinerije. To se je nadaljevalo v naslednjih letih, pri tem pa je vse večjo vlogo igrala tudi zelena politika in njena gonja proti klasičnim gorivom. Medtem je postajala zunaj Evrope konkurenca vse močnejša, saj velikokrat ni bila omejena z istimi politikami. Pomembno vlogo pa so odigrali tudi stroški energije, kar je še bolj neposredno povezano z zelenim prehodom.

Kupovanje “emisijskih pravic”

FuelsEurope izrecno navaja, da so energetski stroški v Evropi strukturno višji kot v konkurenčnih regijah. Razlog za to je sistem, s katerim Evropska unija določa ceno emisij toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida, za težko industrijo, elektrarne in letalstvo. Sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), ki določa zgornjo mejo skupnih emisij za določene sektorje, kupovanje “emisijskih pravic” pa industrijo veliko stane. Zaradi dodatnih stroškov, ki jih ustvarjajo tovrstni ukrepi je konkurenčnost evropskih rafinerij vse slabša, številne pa so zato zaprle vrata.

Zaradi tovrstnih smernic so bile številne rafinerije predelane v biorafinerije, druge pa so se preprosto zaprle. Vendar pa biorafinerije še zdaleč ne morejo proizvajati enake količine in vrste goriv brez precejšnjih omejitev.

Nekaj najbolj odmevnih primerov

Eden bolj odmevnih primerov tega je bila klasična italijanska rafinerija v Porto Margheri, ki je bila leta 2014 preoblikovana v biorefinerijo. Gre za enega prvih in najbolj neposrednih primerov iz klasične predelave surove nafte v proizvodnjo goriv iz obnovljivih surovin. Nekdaj je ta rafinerija lahko ustvarila približno 80.000 sodov na dan. Prav tako v Italiji, je bila leta 2019 rafinerija v mestu Gela po ustavitvi klasične predelave nafte preoblikovana v biorefinerijo. Nekdanja rafinerija je imela zmogljivost približno 100.000 do 105.000 sodov na dan. Preoblikovanje je bilo neposredno povezano s strategijo razogljičenja in razvoja biogoriv.

Leta 2017 je v francoskem mestu La Mede podjetje TotalEnergies ustavilo klasično proizvodnjo goriv iz surove nafte v rafineriji in jo prav tako spremenilo v biorefinerijo. Objekt je bil namenjen predvsem proizvodnji obnovljivega dizla iz različnih bioloških surovin. Rafinerija je imela pred preoblikovanjem zmogljivost približno 150.000 sodov na dan. Pri tej odločitvi je bila nova usmeritev neposredno povezana tudi s prehodom na obnovljiva goriva. Zatem je ista združba septembra 2020 napovedala obsežno preoblikovanje rafinerije Grandpuits v tako imenovano platformo brez surove nafte. Klasična predelava surove nafte se je končala v prvem četrtletju 2021. Na lokaciji so predvideli proizvodnjo obnovljivega dizla, predvsem za letalski promet, proizvodnjo bioplastike, recikliranje plastike in sončne elektrarne. Podjetje je odločitev izrecno povezalo s svojo strategijo doseganja neto ničelnih emisij in francoskim energetskim prehodom.

V italijanskem Livornu je bila leta 2024 rafinerija prav tako preoblikovana po istem postopku. Italijanska energetska družba Eni je tako prenehala uvažati surovo nafto za ta del proizvodnje in začela pridelavo klasične nafte. Eni je preoblikovanje neposredno povezal s svojo strategijo razogljičenja in ciljem ogljične nevtralnosti do leta 2050. Livorno je tako eden najbolj neposrednih primerov, kjer je bila klasična rafinerija nadomeščena z biorefinerijo v okviru energetskega prehoda. Tudi Shell je v Nemčiji lansko leto ustavil predelavo surove nafte v delu kompleksa Rheinland v Wesselingu v sklopu širše transformacije energetskega sistema. Energetski prehod je bil eden od širših dejavnikov. Istega leta, torej lani, je prenehala s predelavo surove nafte tudi škotska rafinerija  Grangemouth, ki je bila preoblikovana v uvozni terminal. Rafinerija je imela zmogljivost približno 150.000 sodov na dan in je bila edina preostala rafinerija na Škotskem. Neposredni razlogi, ki jih je navedel upravljavec

Po podatkih združenja FuelsEurope in raziskovalne organizacije Concawe je bilo od leta 2009 v Evropi zaprtih ali preoblikovanih 28 večjih rafinerij, pri čemer je bilo najmanj osem rafinerij preoblikovanih v biorefinerije. V letu 2024 je Eni začel tudi proces preoblikovanja Livorna. Novejši podatki FuelsEurope iz leta 2026 medtem navajajo, da se je od leta 2009 število zaprtih evropskih rafinerij povzpelo na 35, kar pomeni približno 20-odstotno zmanjšanje evropskih rafinerijskih zmogljivosti.

A. S.

The post Evropa plačuje ceno zelene politike – kar 35 rafinerij surove nafte zaprlo vrata first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Evropa plačuje ceno zelene politike – kar 35 rafinerij surove nafte zaprlo vrata z dne, 2026-09-26 22:28:42, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/evropa-placuje-ceno-zelene-politike-35-rafinerij-surove-nafte-zaprlo-vrata/