Avtor tega prispevka je Nova24TV.

O nedavnih državnozborskih volitvah in stanju v slovenski družbi smo se pogovarjali s filozofom, publicistom in podjetnikom dr. Andrejem Drapalom.

Dr. Drapal, za spletni portal IUS-INFO ste napisali nekaj povolilnih misli o nedavnih parlamentarnih volitvah v Sloveniji. V besedilu poudarjate, če vas prav razumem, da je največja tragedija, da so vsebino prisluhov, ki so se pojavili pred volitvami, popolnoma spregledale institucije države, ki naj bi se ukvarjale s pregonom in kaznovanjem korupcije.

Dr. Andrej Drapal: Nisem pravnik po izobrazbi, sem pa kot praktični filozof primoran razumeti zelo različne družbene dimenzije, tudi pravne in institucionalne. Še več, prepričan sem, da se na tak ali drugačen način prav vsak opravilno sposoben državljan ukvarja s temi vprašanji na nivoju zdrave kmečke pameti, in zato je prav, da so osebnim razmislekom v pomoč in na voljo tudi javni zapisi. Taki in drugačni.

Pri prisluhih gre za več možnih protizakonitih dejavnosti, med katerimi sta dve, upravičenost prikritega snemanja in inkriminiranost tistih, ki so  jih prisluškovani izdali, najpomembnejši. Pri tem ne bi smelo iti za to, katera od obeh je pomembnejša. Ena ne izključuje druge. Tako kot je skesančevo pričanje lahko verodostojno ne glede na to, da je skesanec sam kriminalec, bi moral biti tudi eventualno nezakonito pridobljen posnetek osnova za preiskavo tistega, kar je prisluškovani izdal.

Pri tem ne gre za to, da bi jaz ali kdor koli drug lahko v tem trenutku trdil, da so ovadbe, pridobljene s prisluhi, dokazane. V trenutku pa, ko je postalo jasno, da gre za realne prisluhe, bi bila dolžnost organov, da začnejo s postopki dokazovanja ali zavračanja ovadb.

Zavedam se, da organi pregona lahko oziroma morajo v predkazenskih postopkih delovati nejavno, da postopke zaščitijo. Nisem pričakoval, da bi organi začeli naslednji dan opravljati hišne preiskave pri inkriminiranih, saj dobro vem, da so hišne preiskave v večini primerov namenjene zgolj zastraševanju in medijskim učinkom, ne pa pravnemu postopku samemu (malo cinizma). Organi pa bi morali dati jasno vedeti, da so resno vzeli vsebino prisluhov in ne zgolj načina pridobitve.

V oči po vaših besedah bode tudi prevladujoč molk večine pravnikov kot pomembnega dela civilne družbe.

Članek sem napisal istočasno, ko je Pravna praksa z nekaj članki prekinila ta molk. Izjemno pomemben korak, saj gre za ugledno strokovno revijo.

Moja kritika pa posredno razkriva še eno pomembno anomalijo te družbe. Seveda obstajajo pravniki, manjši del njih, ki občasno izpostavljajo politično nekorektne teme. Ampak ta manjšina je s strani politično korektnih vodilnih pravnih struj v najboljšem primeru tolerirana, pogosto pa tudi spretno umaknjena ali celo utišana.

Zame kot pravnega laika je popolnoma nerazumljivo, kako lahko nek pravnik, pa naj bo odvetnik, korporativni pravnik ali pravnik v okvirih javnih institucij, ne reagira na pravne zdrse družbenega sistema, v katerem živi in deluje. Pravniki bi morali razumeti, da niso pravniki zgolj takrat, ko branijo svoje kliente, ampak da so tudi kot družbena bitja še vedno pravniki. Na tej točki bi pričakoval izraz njihove odgovornosti.

Opozarjate, da je za demokracijo ključen ne le pošten potek volitev, temveč tudi videz strokovnosti in nepristranskosti.

Ko v kaki družbi kdo izjavi, da ga zebe, mu pogosto rečem, da se mu samo zdi, da ga zebe, saj je v resnici prijetno toplo. Rad se igram s cinizmi.

Natanko za to gre tudi v vseh družbenih razmerjih in v razmerjih med institucijami ter posamezniki. To, da institucije delajo prav, pošteno, nediskriminatorno, je nujno, ampak če posamezniki tega ne bomo čutili, potem pade zaupanje, padcu zaupanja pa nujno sledi tudi razpadanje družbenih vezi.

Za pravnike in predvsem sodnike velja, da morajo vzdrževati videz nepristranskosti, če naj jih stranke jemljejo za verodostojne. To isto velja tudi za predstavnike institucij. DVK v primeru teh volitev te naloge ni uresničil.

Prepoznavati pa moramo tudi nasprotno stran te dvojnosti, ko institucije svojo realno nepravičnost skrivajo za videzom nepristranskosti. Piarovski spini te vrste so kratkoročno lahko tudi učinkoviti, ne morejo pa držati dlje časa. Celo v Sloveniji ne. Dlje časa lahko vlečeš za nos enega, kratek čas množico – ne moreš pa dlje časa vleči za nos množice.

V ekonomski vinjeti trdite, da slovenska družba vzdržuje kolektivistične modele zaradi političnih in izobraževalnih interesov. Kateri konkretni sistemski ukrepi bi po vašem mnenju lahko začeli razgrajevati ta vzorec?

Noben sistemski ukrep ne more preglasiti globoko vcepljenih vrednot. Vrednote so podlaga političnim programom, družinski skupnosti in narodni enotnosti ali neenotnosti. Tudi ekonomija temelji na vrednotah.

Prvi korak bi torej bil, da vladajoča koalicija najprej pri sebi sprejme, da je temelj družbe posameznik in da se posamezniki sami, brez »pomoči« države, povezujejo v različne oblike civilnih družb. Sprejeti bi morali, da je država v oporo res samo tam in takrat, kadar civilna družba ni sposobna sama urejati razmer. Edino notranja in zunanja zaščita države sta področji, kjer je nedvoumno zahtevano upravljanje s strani države.

Zavedam se, da je zelo težko prepričati celo zelo razumne ljudi, da smo posamezniki sposobni graditi družbo od spodaj navzgor, brez patronata države. Zato ne gojim iluzij, da bo kmalu prišlo do takega obrata. Si pa želim, da bi vsi skupaj spoznali, kako potrebujemo socialno družbo, ne pa socialne države.

Naj pojasnim. Edino družba je lahko realno socialna. Država lahko zgolj onemogoča realno socialnost civilne družbe. Država z organizacijo socialnosti slednjo v resnici razgrajuje.

Zame je to tako samoumevno, da mi je že neumno ponavljati. Za večino je to tako nepredstavljivo, da me kar boli.

V kulturni vinjeti govorite o “balkanskosti” kot o družbenem vzorcu, ki naj bi bil v nasprotju s srednjeevropsko identiteto. Kako bi na kratko opisali ključne razlike med tema dvema kulturnima orientacijama in zakaj menite, da je to politično pomembno?

Razlike so za življenje konstitutivne. Jaz sem jaz, ker sem drugačen od tebe. Šele, če sem drugačen, identitetno jasen, odpade vprašanje, kdo je boljši. Vsak je boljši, ker je drugačen.

Podobno je z nacionalnimi ali civilizacijskimi razlikami. Nujne so. Razlike so predpogoj za kohezivnost.

Da pa bi zgolj nanizal razlike med srednjeevropsko in balkansko kulturo, bi potrebovala še en tak intervju.

Vložili ste kazensko ovadbo zoper neznane odgovorne osebe v postopku organizacije in izvedbe parlamentarnih volitev 2026 zaradi suma kaznivega dejanja kršitve volilne pravice po 151. členu kazenskega zakonika (KZ-1) …

To sem storil zato, ker mi je na omrežju X nekdo očital, da sem len in da samo nekaj kritiziram, ničesar pa ne naredim. Pa sem.

Podali ste tudi ustavno pobudo zaradi kršitve ustavnih pravic volivca …

Točno v tem je poanta obeh prijav. Ne zanimajo me posledice za stranke in kandidate strank. To je njihov problem in oni naj ga rešujejo ali pač ne.

Nisem član nobene stranke. Sem civilist, ki si želi, da mi kot civilistu niso kratene pravice v tistem edinem trenutku, ko lahko vplivam pa politično podobo države, v kateri živim.

V analizi lastnega položaja sem prišel do nekaj zame nedvoumnih ustavnih spornosti volilne zakonodaje. Ampak o tem, če so res nedvoumne, bo, če bo, presojalo ustavno sodišče.

Kaj bi bilo torej treba narediti, da bi se v prihodnje izognili takim nepravilnostim in nezakonitostim, kot smo jim bili priča na nedavnih državnozborskih volitvah?

To je pa precej zahtevno vprašanje, ki presega moje ambicije in kompetence.

Deloma pa sem na to odgovoril že v odgovorih na prejšnja vprašanja. Kot prvo bi se morali aktivirati posamezniki. Aktivirati najprej z besedo, kritiko in pravnimi koraki. Ulica ni odgovor oziroma je odgovor šele, ko je prepozno. Ulica je revolucija, ki je včasih celo nujna, ampak vsaka revolucija žre svoje otroke. Sem liberalni konservativec, ki zahteva legalnost, svobodo govora in gre na ulico zato, da pride od doma do trgovine.

Drugi del odgovora pa se skriva v tem, koliko bo vodilna politična koalicija sposobna razdržaviti Slovenijo. Manj države, manj korupcije, manj pritiska na volitve, manj nepotrebnega dela za državo in državne organe.

Glede na volilni izid: katere kombinacije strank se po vašem mnenju matematično lahko oblikujejo v večino, ne da bi pri tem ocenjevali njihovo politično primernost?

Eno so moje preference. Prav nobena stranka ni hkrati liberalna in konservativna. Predvsem doslej – razen pri nekdanjem ministru Šušteršiču – še nisem zasledil liberalne ekonomske politike. Upam, da jo nekoč bom.

Trenutna matematika pa je v okviru 90 sedežev parlamenta relativno preprosta. Matematika postane zapletena, ko se začnejo soočati vrednote strank in posameznikov. Od tu naprej pa raje molčim.

Kako pomembno vlogo imajo po vašem mnenju manjše stranke kot jezički na tehtnici pri oblikovanju koalicije v trenutni razporeditvi sedežev?

V prejšnji vladi je manjša stranka, Levica, dejansko vodila vlado. Zakaj? Ker Svoboda ni imela niti programa niti izdelanih vrednot.

Pomen manjše ali večje stranke je odvisen od notranje moči, ki izhaja iz usklajenih vrednot in iz njih izhajajočega programa. Ali bo občutek, da NSi s SLS in Fokusom, Demokrati in Resni.ca odgovarjajo tem kriterijem, pa bomo lahko ocenjevali šele skozi čas.

Ali lahko na podlagi dosedanjih izjav političnih akterjev ocenimo, ali so določene koalicijske kombinacije bolj verjetne od drugih, ali pa bi bilo v dani situaciji najbolje iti na predčasne volitve?

Pogovarjava se na dan konstitutivne seje parlamenta.

Verjetno je tisto, kar je praktično izvedljivo. Praktično izvedljivo v enem trenutku ni nujno trajno. Ocene o interesih nekoga drugega pa so ne le tvegane, ampak tudi nekoliko nepoštene. Zavračam znano slovensko navado, da smo pametni za nekoga drugega, da mi bolje vemo, kako naj nekdo drug upravlja s svojimi priložnostmi in tveganji, da se odločamo o kapitalu drugega in podobno.

In še za konec. Za zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – Pot do zmage in naloge nove vlade ste skupaj z Igorjem Okornom napisali prispevek »Okoli lipe – Celjenje slovenskih razpok«. Bo lahko naslednja vlada kakor koli prispevala k reševanju slovenskih zgodovinskih travm? K celjenju slovenskih razpok? Glede na težo vladanja, ki jo čaka. Ali je to bolj naloga koga drugega?

Hvala za to vprašanje. Psihopatologija naroda namreč pomembno vpliva na sposobnost artikuliranja vrednot in prek tega na oblikovanje programov. Z Igorjem in sodelavci na Fakulteti za psihoterapijo Nove Univerze kot del odgovorne civilne družbe lahko iniciiramo in strokovno usmerjamo ali celo vodimo proces celjenja. Je pa skoraj samoumevno, da brez aktivne vloge politike, ki je tudi eden pomembnih generatorjev raz-pokanja, ne bo šlo. Čas res celi rane, ampak ta čas je mogoče z ustreznimi terapijami tudi skrajšati.

Metod Berlec

The post [Intervju] Andrej Drapal: “To pomeni, da jaz kot volivec, ki je oddal glas, ne vem, ali je moj glas pravilno upoštevan” first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom [Intervju] Andrej Drapal: “To pomeni, da jaz kot volivec, ki je oddal glas, ne vem, ali je moj glas pravilno upoštevan” z dne, 2026-04-26 22:46:07, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/intervju-andrej-drapal-to-pomeni-da-jaz-kot-volivec-ki-je-oddal-glas-ne-vem-ali-je-moj-glas-pravilno-upostevan/