Avtor tega prispevka je Nova24TV.

“Trenutno stanje je zelo resno. Največja skrb je dolgoročna srednja projekcija: ob sedanjih trendih in brez bistvenih sprememb bi slovenski narod lahko biološko izzvenel v približno 200 letih, že v 100 letih pa razvodenel do realne manjšine v lastni državi. Trenutno skrb vzbujata hitro staranje in strukturno pomanjkanje delovne sile.”

Brez ljudi ni države in brez otrok ni prihodnosti, pravi prof. dr. Matjaž Gams, ki je skupaj z Markom Staroveškim soavtor zbornika Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II, in dodaja, da bi morali javni mediji, šole in institucije družino ter starševstvo predstavljati realno in pozitivno – kot temelj družbe in vir osebne izpolnitve. Če torej zgodnje starševstvo in rojstvo več otrok v družinah ne bosta hitro spet postala »modna« in družbeno podprta, slovenskega naroda v dvestotih letih ne bo več.

Pravite, da v Sloveniji vsake tri mesece “zmanjka za en Titanik otrok”, kar si običajen človek težko predstavlja. Kaj to pomeni?

Vsake tri mesece glede na trajnostno rodnost, ki je približno 2,1 otroka na žensko – Slovenija ima zadnja leta le okoli 1,5 –,  v Sloveniji vsake tri mesece “zmanjka” približno 1500 otrok. To je primerljivo z izgubo enega Titanika otrok na četrtletje. Torej na tri mesece ena svetovna katastrofa v Sloveniji, na katero pa večina vprašanih v Sloveniji odgovori, da ni nič groznega! Ta primanjkljaj se kopiči že desetletja, mi pa te Titanike še naprej pometamo pod preprogo.

Kako ocenjujete trenutno demografsko stanje v Sloveniji in kaj vas pri njem najbolj skrbi?

Trenutno stanje je zelo resno. Največja skrb je dolgoročna srednja projekcija: ob sedanjih trendih in brez bistvenih sprememb bi slovenski narod lahko biološko izzvenel v približno 200 letih, že v 100 letih pa razvodenel do realne manjšine v lastni državi. Trenutno skrb vzbujata hitro staranje in strukturno pomanjkanje delovne sile.

Na posvetu in na skoraj 30-letni konferenci smo komunicirali z nekaj svetovno priznanimi strokovnjaki, med njimi tudi s prof. Sobotko, prof. Morlandom, prof. Malačičem in drugimi, omenjenimi v zborniku. Prebrali (in napisali) smo na stotine znanstvenih člankov, knjig, projekcij in smo si enotni: demografsko stanje v Sloveniji je zelo resno!

Dejali ste, da bomo v dveh generacijah imeli samo še petdeset odstotkov avtohtonih otrok, v petih generacijah pa le še med deset in dvajset odstotkov. Od kod ti podatki?

Podatki izhajajo iz standardnih demografskih projekcij (kohortno-komponentni modeli po metodologiji Swansona in Taymana ter podobnih pristopih, ki jih uporabljajo mednarodni demografi). Upoštevajo trenutno stopnjo celotne rodnosti (TFR), starostno strukturo s Sursa, pričakovano rodnost in migracijske tokove. Enostavne ekstrapolacije ob nizki rodnosti in nadaljnjem priseljevanju kažejo, da bi se delež avtohtonih otrok lahko prepolovil v dveh generacijah in padel na 10–20 odstotkov v petih generacijah (približno 150 let). Zadeve pa se lahko obrnejo na slabše ali na bolje – odvisno od nas samih.

Zakaj se pri popisovanju prebivalstva ne vodi več narodnostne pripadnosti?

Nekatere države so zbiranje podatkov o narodnosti opustile z razlago, da bi hitro padanje deleža domorodnega prebivalstva lahko povzročilo politične napetosti. V Sloveniji javnost sliši druge razloge, na primer previsoke stroške. Zakaj bi bilo bistveno dražje dodati ta podatek? Nekatere stvari lahko znanstveno dokažemo, druge lahko nakažemo, bralec pa naj sodi sam.

Bomo postali odvisni od priseljevanja tuje delovne sile? Koliko tujcev že imamo zaposlenih? Koliko izobraženih (avtohtonih) mladih se vsako leto iz Slovenije izseli? Kako velik je ta problem, kako vpliva na rodnost in kako trend obrniti?

Kratkoročno smo že močno odvisni, kot poudarja prof. Janez Malačič, predsednik večdesetletne demografske konference in strokovni soorganizator posveta. Po analizah dr. Draga Čeparja imamo okoli 150.000 zaposlenih tujcev, samooskrba s kadri pa je pod 28 odstotki. Letni primanjkljaj presega 46.000 oseb. Vsako leto se izseli precej izobraženih mladih, kar zmanjšuje rodnost in povečuje stroške integracije. Dolgoročno je samooskrba z ljudmi najcenejša, najvarnejša in edina etična pot. Uvoženi delavec je čisto ekonomsko gledano dražji od domačega, čeprav tuji kader nujno potrebujemo. Če upokojite domorodnega zaposlenega in vpeljete tujega delavca srednjih let, vse davkoplačevalce obremenite za to pokojnino, novi pa bo delal le polovico delovne dobe, preden se bo upokojil. Res prihranite pri stroških za vzgojo in šolanje, a vseeno je razlika velika. Zanimivo je tudi, da ne tako malo makroekonomskih analiz trdi drugače, čeprav lahko »na prste« preverite zgornjo računico. Pri tej tematiki po moje ne gre za protinatalno zaroto ekonomistov, ampak je osnovni razlog v tem, da ne naredijo izračuna integralno, ampak upoštevajo le nekaj komponent. Tudi zgornji račun ni povsem integralen, ker ne upošteva, da marsikdo pripelje svoje otroke s svojimi navadami, (ne)znanjem jezika itd. In ko so izpiti iz slovenščine pokazali 10-odstotni padec znanja, ni nihče zagnal plat zvona, kot ga niso niti pri Titaniku. Zakaj!?

To je nedoumljivo! … Menite, da dejavniki, kot so nedostopna stanovanja, vrtci in nizke plače, niso odločilni razlogi za nizko rodnost. Zakaj?

Znanstvene analize (OECD, Sobotka in drugi) kažejo, da ekonomski dejavniki niso odločilni. Tudi države z visokim BDP in dobrim socialnim sistemom imajo prenizko rodnost. Ključni vzroki so globlji in kulturni: preobremenjenost žensk (delo + gospodinjstvo + karierna pričakovanja), medijska in digitalna kultura, individualizem (otroci kot “strošek” ali ovira), odlaganje starševstva ter slabljenje družbenega ugleda stabilne družine z več otroki (pet ključnih vplivov, podrobneje v mojem prispevku v zborniku). V znanstvenih študijah je moja ekipa analizirala kakšnih 100 vplivov na rodnost in jih razdelila v nekaj kategorij. Stanovanja in denar so bili med manj ali najmanj pomembnimi.

So pa materialni atributi pomembni zaradi nečesa drugega – starši se morajo močno žrtvovati za svoje otroke in edino pošteno je, da imajo zato vsaj nekakšno nadomestilo. Če bi bilo ekonomsko pošteno, bi morali imeti precej večje plače, ugodnosti, pokojnine itd.

Ženske so danes preobremenjene, pravite, in se jih spodbuja k odlaganju materinstva, bodisi zaradi kariere, potovanj ali še česa. Kaj bi bilo treba spremeniti v družbi, da bi se ta pritisk zmanjšal? Odlaganje starševstva na »potem« je eden ključnih problemov. Zakaj?

Prevladujoči protinatalni narativi prepričujejo ženske, da lahko brez težav prestavijo prvega otroka na 35. ali 40. leto. A če ženska načrtuje prvega otroka po 40. letu, je 90-odstotna verjetnost, da ne bo imela nobenega kljub vsej pomoči. Medicina pomaga, a ne more v celoti nadomestiti bioloških zakonitosti (podatki iz prispevka doc. dr. Nine Jančar v zborniku). Druga ključna komponenta je, ali si ženska zgodaj ustvari družino s kakovostnim moškim. To je ključna točka demografskega uspeha ali poraza. Zadnja desetletja tu najbolj izgubljamo.

Kakšen je vpliv medijev in digitalne kulture na rodnost? Katere vsebine ali sporočila imate pri tem v mislih?

Mediji in digitalna kultura pogosto normalizirajo življenje brez otrok, prikazujejo starševstvo kot oviro osebni svobodi in širijo sporočila, ki odvračajo od zgodnjega materinstva, saj so kariera in potovanja prikazani kot prioriteta. To prispeva k odlaganju in nižji rodnosti, kot izhaja iz kulturnih analiz v mojem prispevku v zborniku in mednarodnih študij o vplivu medijev na demografske odločitve.

Poglejte konkreten primer: 1. julija 2026 smo predstavili zbornik Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II. Nekateri mediji, kot je Demokracija, so o dogodku dobro poročali, nekateri pa vsaj nekaj. Po drugi strani pa se nekateri mediji, ki prejemajo velika javna sredstva, predstavitve niso udeležili in o njej niso poročali. Res mislite, da je to naključje?

Zakaj se v medijih, ki jih podpira država, ne omogoča strokovne predstavitve o najpomembnejšem strateškem vprašanju naše prihodnosti? Brez ljudi ni države in brez otrok ni prihodnosti.

Zakaj se je torej v današnji družbi razvilo in razširilo mišljenje, da je starševstvo ovira osebni svobodi?

To mišljenje izhaja iz individualizma, potrošniške kulture in protinatalnih ideologij. Znanstveno gledano negativen opis starševstva ni utemeljen – longitudinalne študije kažejo, da starševstvo dolgoročno po pravilu prinaša večji smisel in stabilnost, čeprav kratkoročno zahteva žrtve. Otroci potrebujejo veliko časa, energije in ljubezni, vendar je vrnejo še več.

Kako bi morali javni mediji, šole in druge institucije predstavljati družino in starševstvo? Kakšne ukrepe predlagate za spodbujanje zgodnejšega odločanja za otroke?

Kaj vse je »protinatalna reklama«? Kdo jo ustvarja in s kakšnim ciljem?

»Protinatalna reklama« obsega sistematična sporočila v medijih, oglaševanju, izobraževanju in politiki, ki odvračajo od rojevanja otrok. Poudarjajo kariero, potrošništvo in uživanje brez omembe bioloških omejitev, razbijajo tradicionalno zakonsko zvezo kot normo ter ustvarjajo distrakcije (kariera, potrošništvo), zaradi katerih ženske odlagajo materinstvo na kasneje. To najbolj škoduje majhnim narodom, kar je podrobneje obrazloženo v mojem prispevku v zborniku.

Marsikateri velik narod ima podobne težave, a zaradi svoje velikosti premore toliko več časa, da obrne negativne trende. Majhni evropski narodi pa so že globoko zabredli zaradi premajhne rodnosti in odprtih migracij, zato se njihov čas izteka. Naš prvi zbornik iz leta 2018 je bil prva strokovna diagnoza, drugi zbornik iz leta 2026 pa druga.

Kakšen vpliv ima diskurz o enakosti spolov ter istospolnih družinah na rodnost?

Najprej je treba »izenačenje« spolov ločiti od enakopravnosti, ki je pozitiven in pomemben civilizacijski dosežek! Vendar pa se moški in ženske razlikujejo tako biološko kot tudi v nekaterih kognitivnih vzorcih. Hkrati meritve splošne inteligentnosti ne kažejo omembe vrednih razlik med spoloma v povprečju. Zanikanje obstoja teh razlik zaradi ideoloških razlogov pomeni zanikanje realnih danosti in znanstvenih ugotovitev. To je ena izmed oblik napada na znanost, ki smo mu priča v zadnjih letih.

S pritiski na enakost spolov se v resnici vrši pritisk na ženske, da tekmujejo z moškimi v športu, karieri, v vseh dejavnostih. Potem ni časa in energije za materinstvo – to je neposreden vpliv na rodnost. Da bi ženske lahko imele otroke, morajo za materinstvo dobiti posebne ugodnosti, konkretno povečane in ne zmanjšane!

Kje izobraževalne institucije na tem področju delajo največje napake?

Po podatkih Sursa je v raznospolnih partnerskih družinah približno štirikrat več otrok kot v istospolnih partnerskih skupnostih. Nekatere izobraževalne institucije sistematično in simbolno promovirajo istospolne družine, niso pa družini prijazna institucija – torej gre za promoviranje nižje rodnosti in za zmanjševanje možnosti za preživetje malih evropskih narodov.

Poglejmo sistematičen način zavajanja: ko vprašate LLM (recimo ChatGPT), koliko otrok ima istospolna in koliko klasična družina, ta navede podatek 1 : 1,6. Šele ko vrtate naprej, pove, da je to razmerje pri družinah, ki že imajo otroke; če bi pa upoštevali vse družine, tudi tiste brez otrok, bi bilo razmerje 1 : 4. Teh zavajanj na različne načine je toliko, da težko verjamemo zgodbicam o naključjih – preveč pokazateljev kaže na sistemsko protinatalno reklamo. Se strinjate?

Se, seveda … Kakšna pa so vaše osebne izkušnje z napadi zaradi zagovarjanja znanstvene resnice?

Osebno sem bil tarča večletnih organiziranih napadov: potvarjanja izjav oz. generiranja čistih laži v medijih (npr. trditve o tem, da pošiljam ženske nazaj za štedilnik, ali o hvaljenju Hitlerja, ko sem ga v resnici navedel kot primer hudobca), gostilniškega izražanja na slovenski Wikipediji, pritiskov na matično institucijo (moral sem odstopiti vsaj z ene funkcije), zbiranja pamfletov in celo fizičnih incidentov (vijak pod pnevmatiko, razbita šipa na hiši). Gre za tipičen nasilen pristop kulture zanikanja (cancel culture), ki ga podrobneje opisujem v prispevku v zborniku in ki je podoben primerom Carole Hooven ali Jordana Petersona (preberite). A to so malenkosti. Jezi me predvsem, da so napadalci pogosto nagrajeni kot napredni, mi, ki opozarjamo na grožnje preživetju slovenskega in malih evropskih narodov, pa označeni za negativce – s tem izgubljamo v javni percepciji. Nekateri mi svetujejo, naj o tem ne govorim, ker se to za resnega znanstvenika ne spodobi. Vendar medijska in protinatalna vojna potekata in gre za preživetje naroda – zato ne smemo več nastavljati drugega lica.

Kakšen je bil odnos prejšnje vlade do demografije? Višek je bila ukinitev Urada za demografijo.

Upam, da bo urad spet vzpostavljen, in prav tako upam, da bo vlada uspešnejša pri demografiji. Ključno je, da tokrat ne delujemo ločeno: stroka posebej, družinske pobude posebej, politika posebej … Stopiti moramo skupaj in povabiti tudi naše nasprotnike, da skupaj preživimo demografsko zimo. Čas je, da zavihamo rokave.

Kako demografija vpliva na gospodarsko rast in blaginjo?

Demografija je eden najmočnejših makroekonomskih dejavnikov – čisto ekonomsko analizirano. Manjša delovna sila in staranje znižujeta rast BDP na prebivalca in produktivnost ter povečujeta pritisk na pokojninske ter zdravstvene sisteme (analize IMF, OECD in prispevki prof. Sambta ter Sare Ražman v zborniku). Brez ljudi ni niti dolgoročne gospodarske rasti niti vzdržne blaginje.

Kateri evropski ali svetovni primeri kažejo, da je rodnost mogoče uspešno povečati?

Nobena država sicer ni dvignila rodnosti nad 2,1, potem ko je padla pod to mejo, niti Kitajska ne, čeprav prirejajo partijske mitinge za večjo rodnost. So pa posamezne države z določenimi uspehi dosegle nekatere izboljšave (podatki iz mednarodnih analiz, omenjenih v zborniku). Če bo v nekaj letih Slovenija uspela priti nad 1,7 ali 1,8, bo to izjemen dosežek. Zgodili sta se dve ključni spremembi – kultura zanikanja kot nasilna protinatalna ideologija izgublja ugled v javnosti, poleg tega pa je demografska znanost v zadnjih letih napredovala in vse več ljudi prepoznava resnost razmer.

Če bi morali izpostaviti en ukrep, ki bi ga morala Slovenija sprejeti takoj, kateri bi bil in zakaj? Katere nadaljnje ukrepe predlagate?

Sprejeti je treba vrsto interventnih pronatalnih ukrepov, ki v ničemer ne bremenijo proračuna. Vplivati je treba na medije, da bodo manj širili protinatalno reklamo, ter v širši strokovni debati pripraviti usmeritve in smernice za izboljšanje rodnosti. Med njimi so: sprejetje celovite družinske politike z močnim poudarkom na podpori zgodnjemu starševstvu, skupaj s stanovanjsko podporo in prilagoditvijo trga dela. Za vsak predlog zakona naj strokovna komisija poda mnenje, ali pozitivno ali negativno vpliva na rodnost. Nadaljnji ukrepi obsegajo kulturno spremembo v šolah, ki naj krepijo vrednoto družine in starševstva, krepitev nacionalnega ponosa in identitete ter zmanjševanje strukturne odvisnosti od priseljevanja. Uspeh čez 10–20 let bi bili TFR blizu 2,1, stabilen delež avtohtonega prebivalstva, manjša odvisnost od migracijskih tokov in vitalna družba.

Kaj bi bil uspeh slovenske demografske politike čez deset ali dvajset let oziroma ali se nas Slovence še da rešiti pred izumrtjem?

Da, še vedno se nas da rešiti – Slovenci smo že preživeli veliko pritiskov in z odločnimi, strokovno utemeljenimi ukrepi ter politiko lahko ohranimo svoj narod, kot poudarjamo v zborniku in na posvetu. Moramo biti pametni in strniti svoje vrste.

Lucija Kavčič

The post [Intervju] Bomo Slovenci kmalu manjšina in nato izumrli? first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom [Intervju] Bomo Slovenci kmalu manjšina in nato izumrli? z dne, 2026-08-08 23:45:25, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/intervju-bomo-slovenci-kmalu-manjsina-in-nato-izumrli/