Avtor tega prispevka je Nova24TV.

To, da je Kitajska v hudi večplastni strukturni krizi, je bilo v Demokraciji lani že napisano. Čeprav se kitajsko vodstvo na vse kriplje trudi, da bi Kitajsko potegnilo iz krize, to najverjetneje ne bo šlo, saj je kriza strukturna in ne ciklična. Ko bo kitajsko vodstvo odigralo vse karte, da težave reši na miren način, bo po mnenju avtorja tega članka prijelo za orožje.

Naslov je morda zlovešč in številni bi rekli, da pretiravamo, toda zgodovina je najboljša učiteljica, ki pove, da je elegantna rešitev za reševanje strukturne krize neke države iskanje zunanjega sovražnika oziroma vojna, v kateri v nekaj letih zgori kopica problemov, ki so se v mirnem stanju za državo zdeli nerešljivi.

Med vojno umirajo ljudje, ki bi bili sicer brezposelni in s tem breme družbe ali pa bi celo netili socialne nemire. Med vojno se nacija poveže v solidarnosti proti zunanjemu sovražniku. Prej morda osovraženo vodstvo države se čez noč prelevi v vodstvo nacionalne fronte, ki je nenadomestljivo za preživetje nacije. Med vojno se razbije ogromno materiala: ne le orožja, pač pa tudi drugih dobrin in – če je vojna totalna – tudi dobršen del državnih nepremičnin. Vse to medvojno rušenje bo po vojni omogočilo prej nesluteno gospodarsko rast, polno zaposlenost in s tem blaginjo. Če domači ljudje umirajo v miru zaradi pomanjkanja, je odgovorno domače državno vodstvo. Če domači ljudje med vojno umirajo zaradi pomanjkanja, pa četudi zaradi nesposobnosti domačega vodstva, je to mogoče upravičiti zaradi težke situacije, ki jo je povzročil sovražnik. Če država v vojni pridobi novo ozemlje (npr. Kitajska Tajvan), ga lahko začasno opleni, a dolgoročno je tudi to novo ozemlje priložnost za novo rast.

Vojne so že večkrat v preteklosti prekinile gospodarske krize in vedno se je v kratkem času po njih okrepila gospodarska rast držav, ki so se prej vojskovale – če vojne le niso bile preveč rušilne, da bi tako povzročile nasproten efekt, še večje strukturne težave. A tak negativen efekt vojne se praviloma pojavi v manjši državi, in še to v tisti, ki vojno izgubi, medtem ko je pravzaprav praktično nemogoče, da bi Kitajska katero koli vojno, ki ne bi bila jedrska, izgubila ali da bi bila Kitajska popolnoma razrušena. Kitajska je ozemeljsko ogromna in po prebivalstvu druga najštevilčnejša država na svetu, zato je lahko izid vojne, v katero bi se vpletla, le neodločen ali pa bi vojno dobila. In nemogoče je, da bi bila razrušena celotna država, kar pomeni, da bi Kitajci zmogli povojni zagon, ki bi ustvaril novo, še hitrejšo kitajsko rast, kot so je vajeni iz preteklosti, a se je zdaj skoraj ustavila.

Razlogi za to, da gre Kitajska v vojno
Vodenje Kitajske je togo: komunistična partija Kitajsko vodi na enak način kot cesarska birokracija. To pa med drugim pomeni sistemsko korupcijo, ki se je zažrla v vse pore Kitajske. Kitajska se v resnici ne bori proti korupciji. Navidezni boj Kitajske proti korupciji so zgolj omejitveni ukrepi, ki preprečujejo, da bi se korupcija tako razrasla, da bi državo uničila. V takem vzdušju je praktično nemogoče sprejemati strukturne reforme, ker je Kitajska docela birokratizirana, reforme pa birokraciji nikoli niso pisane na kožo. Zato je vojna za reševanje problemov v tej luči za Kitajsko lažja pot.

Največja kriza Kitajske je demografska. Ne gre za to, da Kitajcem zaradi 35-letne politike enega otroka manjka mladih in še posebno žensk, saj so v tistih časih splavljali predvsem deklice. Ne gre za to, da mladi nočejo več imeti otrok. Bolj gre za to, da Kitajcem upadata življenjski standard in posledično kupna moč ter so manj optimistični in manj trošijo. Poleg tega imajo gospodinjstva največ premoženja v nepremičninah in nepremičninski trg se je na Kitajskem zlomil: cene nepremičnih so katastrofalno padle. Kitajsko ljudstvo je tako vse bolj revno. Kitajska gospodarska rast upada in zato bo še bolj revno. In če bo še bolj revno, utegne postati jezno ter ogroziti kitajsko komunistično vodstvo. Kitajska se lahko zaplete v državljansko vojno. Ne pomaga, da je na Kitajskem 56 etničnih skupin (neuradno kar 200), zato bi lahko notranji konflikt hitro dobil nacionalne note. Kitajsko vodstvo vse to ve in najbolj elegantna rešitev demografskega problema bi bila vojna z zunanjim sovražnikom. Na ta način ne bi le poenotili ljudstva, pač pa bi tudi rešili problem staranja prebivalstva, če bi na milijone Kitajcev umiralo na frontah v tujini.

Kitajsko gospodarstvo se ohlaja. Nekoč dvomestna gospodarska rast je le še oddaljen spomin. Po nekaterih informacijah je bila gospodarska rast na Kitajskem leta 2025 le okrog tri odstotke. Velika težava je, ker Kitajci zelo malo trošijo, zato se Kitajska rešuje z izvozom. Zaradi zaostritve carinske vojne pod Trumpovo administracijo v letu 2025 se je bilateralna trgovina Kitajske z ZDA zmanjšala za približno četrtino do tretjino. Kljub kitajski hitri preusmeritvi dela izvoza na svetovni jug (ASEAN, Afrika, Latinska Amerika) v letu 2025 kupna moč tam ostaja bistveno nižja kot v Evropi in ZDA, zato je to delna, a ne popolna nadomestitev za izgubljene zahodne trge. Vse te probleme reši vojna zelo elegantno, ker se domači viri preusmerijo v vojno industrijo in težav ni več. Po vojni pa se rast nadaljuje ali celo še poveča – ne nujno pri obnavljanju Kitajske, pač pa razrušenih zaveznikov ali sovražnikov. ZDA so denimo ekstremno rasle po drugi svetovni vojni, ko so z Marshallovim planom praktično zastonj preživljale razrušeno Evropo, tudi še pred kratkim sovražno Nemčijo, in s tem obogatele.

Kitajski mladi so obupani. Ne vidijo perspektive; četrtina jih ne bi imela otrok, večina pa bi jih imela, ko se bo stanje v državi izboljšalo. Številni mladi so postali nihilistični, saj menijo, da je najbolje, da brezskrbno živijo od danes do jutri. Če ima država takšno mladino, nima perspektive. Če bi prišlo do vojne, bi nihilistični mladci v večini čez noč postali veliki domoljubi in bi svoj smisel življenja našli v boju za domovino. Tak zanos in optimizem se potem preneseta tudi v povojno obdobje, še posebno, če država zmaga, kar Kitajska verjetno bi. Tudi to je argument, ki bi kitajsko vodstvo lahko prepričal, da inscenira zunanjega sovražnika in sproži vojno.

S kom in kdaj bo šla Kitajska v vojno?
Na to vprašanje je zdaj nemogoče odgovoriti. Toda glede na situacijo na Kitajskem in na Zahodu (ZDA in EU) je realno pričakovati, da bi šla Kitajska v vojno v petih do dvajsetih letih. V tem trenutku se Kitajska vojaško boji ZDA. Toda čas je na kitajski strani. Gospodarska moč ZDA zaradi katastrofalnih politik v preteklosti slabi in predsedniki od Busha mlajšega naprej so se izkazali za slabe: edina izjema, ki pozitivno izstopa, je Trump. Trumpova agresivna mednarodna politika je najboljši porok za to, da Kitajska ne bi šla v vojno, ker taka ameriška politika Kitajsko zastrašuje. Navidezno spravljivo majsko srečanje med Šijem in Trumpom na Kitajskem in Trumpova opozorila Tajvanu, naj ne razglasi neodvisnosti, so le spretni diplomatski manevri ameriškega lisjaka, ki v odnosu do Kitajske uporablja pristop palice in korenčka. Če pa se bo po Trumpu nadaljevala mlačna politika v duhu Bidna, bo Kitajska šla v vojno, in to dokaj kmalu. EU v tem trenutku sploh ni svetovni igralec na vojaškem področju in tudi gospodarsko slabi, zato je velesile ZDA, Rusija in Kitajska ne jemljejo resno.

Mogoče je, da bi Kitajska poskusila napasti in zavzeti Tajvan kot nek omejen mednarodni test kitajskega militarizma, ki bi ga Kitajska v primeru, če bi se vojaško opekla, zlahka moralno upravičila pred domačo in tujo javnostjo. Če bi bil odziv ZDA mlačen ali ga sploh ne bi bilo, bi sledila večja vojna. Glede na sedanjo situacijo in duh kitajskega vodstva bi šla zdaj Kitajska v vojno, če bi bilo to res nujno: prej bi izkoristila vse druge možne blažilne gospodarske ukrepe. A ta politična kitajska filozofija se lahko ob nadaljnjem slabenju Zahoda hitro spremeni in Kitajska se lahko retorično čez noč militarizira in začne z vojaškimi mednarodnimi agresijami. Če se bo kitajsko vodstvo zavedelo, da ujetost v lastne meje Kitajsko slabi in da gospodarska mednarodna ekspanzija ne bo zadoščala za ustrezno kitajsko rast oziroma razvoj, bo Kitajska začela delovati v mednarodnem prostoru vojaško. Pri Kitajcih ne bo nobena sprememba strategije brezglava, vse bo dodobra premišljeno, kakor tudi posledice njihovega delovanja. Z drugimi besedami: če bodo Kitajci šli v vojno, bodo verjetno uspešni ali pa bodo vsaj izenačeni z vojaškim odgovorom ZDA oziroma Zahoda.

Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist

The post Kitajska bo šla v vojno first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Kitajska bo šla v vojno z dne, 2026-06-07 18:45:30, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/kitajska-bo-sla-v-vojno/