Ministrstvo za solidarno prihodnost je bilo že ob nastanku razumljeno kot eden izmed resorjev iz kvote zavoda za zaposlovanje stranke Levica, kjer naj bi službe dobivali njihovi “uličarji”, ki so med letoma 2020 in 2022 neutrudno kolesarili. Povsem do konca so ostali zvesti svoji misiji. Zaposlujejo celo zdaj, ko je novi zakon o vladi njihov resor ukinil. Poglejmo zgodovino ministrstva, ki nas je močno udarilo po žepu.

Spomnimo, ključna projekta Ministrstva za solidarno prihodnost sta bila dva: gradnja stanovanj in dolgotrajna oskrba. Oba sta klavrno propadla, vendar na način, da so propad skupaj z medijskimi podporniki predstavljali kot uspeh. Šele po volitvah je dokončno postalo jasno, kako operativno nesposobni so bili akterji iz Levice.

Debakel dolgotrajne oskrbe

Spomnimo: dolgotrajna oskrba nam znižuje neto plače že od 1. junija 2025, storitve pa nikoli niso bile zares na voljo. Znižanje položnic za domove za starejše je bilo predstavljeno kot del projekta “dolgotrajne oskrbe”, čeprav ta znižanja (pogosto so bila celo povišanja) v resnici niso bila povezana s samo dolgotrajno oskrbo, ki vključuje tudi oskrbo na domu.

Le deset dni po volitvah je padel moratorij na poročanje o tem debaklu. Resnica o projektu, s katerim so se pred volitvami hvalili kot z eno največjih socialnih reform, je prišla na dan: izkazal se je za finančno katastrofo z naraščajočimi stroški in napačnimi izračuni. Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je obravnavala neskladje med finančnim načrtom in realnostjo na področju obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, državni sekretar pa je priznal, da je šlo za “podcenjevanje projekcij”.

“Dejansko se je izkazalo, da so projekcije nekoliko podcenile tako zahtevnost oskrbe kot število upravičencev. Zdaj po treh mesecih prihajamo do realnih podatkov,” je dejal Luka Omladič.

Februarja 2026 so za oskrbo v domovih za starejše plačali približno 40 odstotkov več, kot je bilo načrtovano – po nekaterih ocenah okoli 12,2 milijona evrov več na mesec. Če se pavšalne cene ne znižajo, naj bi do konca leta zmanjkalo približno 120 milijonov evrov.

Predsednica skupščine ZZZS Martina Vuk je bila jasna: “Računi, ki prihajajo, so bistveno višji, približno za 40 odstotkov višji, kot je to opredelil finančni načrt. Pokazalo se je, da izhodišča niso bila ustrezna.”

Dodala je tudi, da je potrebna revizija prevedbe iz starega sistema v novega, saj obstaja sum, da je prišlo do prekategorizacij tik pred uvedbo novega sistema.
“Nihče si ne sme ustvariti novega poslovnega modela, kako bo koval dobičke na oskrbi starejših iz javnih sredstev,” je poudarila.

Debakel z gradnjo stanovanj

Drugi paradni projekt ministrstva je bila gradnja stanovanj. Tudi ta je propadel. Sprva so napovedovali 30.000 stanovanj, nato 10.000, potem 5.000, na koncu pa le še 1.000. Tudi če bi jih zgradili 2.000, bi to pomenilo enega največjih gradbenih valov v zgodovini samostojne Slovenije. Vendar do tega ni prišlo.

Namesto dejanskih gradenj je javnost dobila obljubo zakonodajnega okvira. Minister Simon Maljevac in predsednik vlade sta se hvalila, da je vlada za stanovanja namenila 251 milijonov evrov.

Realnost je bila drugačna. Vlada se je sklicevala celo na projekte prejšnje vlade, kot v primeru stanovanj v Podbrezniku pri Novem mestu. Sredstva za projekt so bila zagotovljena leta 2021, gradbeno dovoljenje pa pridobljeno leta 2022.

Ob odprtju je poslanec SDS Andrej Poglajen dejal: “Premier Golob je prerezal še en trak, ki je zasluga vlade Janeza Janše. Gre za poceni PR akcijo.”

Po podatkih Stanovanjskega sklada je sicer v pripravi ali gradnji 1986 stanovanj, a je ta številka zavajajoča. Predsednik uprave sklada Črtomir Remec je priznal, da sta dejansko v gradnji le dva projekta – v Jesenicah (46 stanovanj) in Lendavi (80 stanovanj). Skupaj torej 126 stanovanj.

Večina drugih projektov še nima niti dokumentacije ali gradbenega dovoljenja. Številni so načrtovani šele za leti 2027 in 2028.

Debakel zaposlovanja “uličarjev”

Ministrstvo pod vodstvom Simona Maljevca je izvedlo več kot 100 zaposlitev, povprečna plača pa je znašala okoli 2.500 evrov, kar pomeni več kot 300.000 evrov mesečno za plače.

Veliko zaposlenih je bilo tik pred koncem mandata premeščenih v zaposlitev za nedoločen čas, čeprav so bili prej zaposleni na zaupanje. To odpira vprašanja tudi v luči opozoril Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je poudarila, da je hitenje z odločitvami tik pred koncem mandata lahko sporno.

Ministrstvo je šlo še dlje: vlada je tik pred ukinitvijo resorja objavila razpis za zaposlitev za nedoločen čas – na ministrstvu, ki naj bi prenehalo obstajati v nekaj dneh.

Jasno je, da gre za poskus zadnjega kadrovanja. Postavlja se vprašanje legitimnosti takšnih zaposlitev, saj gre za resor, ki ga ne bo več. Celotna zgodba se tako končuje podobno, kot se je začela – kot projekt, ki je bil razumljen kot prostor za zaposlovanje politično bližnjih kadrov.