Naslednji dve leti bosta odločilni za prihodnost naše celine. Ko smo leta 2006 na 17. kongresu EPP v Rimu sprejeli Rimsko deklaracijo, je Evropska ljudska stranka (EPP) kot vodilna politična sila z optimizmom govorila o prihodnosti, v kateri bo močna in popolnoma združena Evropa oblikovala globalizacijo.

Danes je jasno, da se ta vizija ni uresničila. Čeprav smo uspešno premagali nevarnosti svetovne finančne krize in pandemije covida-19, smo doživeli tudi veliko nazadovanja. Ena največjih držav članic je zapustila Evropsko unijo. V istem obdobju je ameriško gospodarstvo raslo 50 odstotkov hitreje od evropskega. Postali smo odvisni od poceni kitajskega blaga, ruske energije in ameriškega varnostnega dežnika. Po aneksiji Krima smo Putinu drugič popustili. Z odprtimi mejami smo uvozili milijone varnostnih izzivov. Dovolili smo, da je progresivna levica prevzela veliko večino kulturnih institucij, medijev in sodstva. Namesto da bi zasledovali pragmatičen zeleni prehod, ki spoštuje načela svobodnega trga, smo zdrsnili v nerealno zeleno utopijo. Predvsem pa smo zanemarili dve temeljni vprašanji.

Prvič, demografijo: trendi so katastrofalni. Brez Evropejcev ni Evrope kot politične skupnosti niti Evropske unije, kot jo opredeljuje Lizbonska pogodba.

Drugič, trdo moč: svet je takšen, kot je, in ne takšen, kot bi si ga želeli. V zadnjih dvajsetih letih se je svet drastično spremenil zaradi tehnološkega napredka, demografskih sprememb ter vzpona, utrjevanja in vse tesnejšega sodelovanja avtokratskih režimov. Dejansko smo na začetku nove hladne vojne z delno novimi akterji, čeprav mnogi te realnosti nočejo priznati.

Če realno pogledamo na današnje globalne varnostne, politične in gospodarske razmere, je jasno, kam vodijo. Težišče moči v tej novi hladni vojni se je premaknilo v Azijo in pacifiško regijo. Izjave ameriškega predsednika o Panamskem prekopu in Grenlandiji moramo razumeti v tej luči. Evropa je postala sekundarno prizorišče. Celo vojna v Ukrajini, kjer tedensko umirajo stotine ljudi, je za velike sile sekundarno bojišče. Ena stran želi konflikt čim prej končati, pri čemer jo malo briga, kakšno ceno bosta za to plačali Ukrajina in Evropa, medtem ko druga stran — Kitajska in njene zaveznice — želi konflikt čim bolj podaljšati. Njihov vpliv je obsežen, kar kaže teroristični napad Hamasa na Izrael ter nedavne napetosti med Indijo in Pakistanom, obema jedrskima silama na robu vojaškega spopada. Svet je danes nevarnejši kot kadar koli po padcu berlinskega zidu. Za šibkost Evrope in njeno obrobno vlogo v tem dogajanju smo delno odgovorni tudi sami, kar si moramo pošteno priznati. EPP nosi še večjo odgovornost za prihodnost naše celine in civilizacije. V tem trenutku sta ključni dve prednostni nalogi:

1.    Krepitev obrambnih zmogljivosti: nujno in bistveno moramo povečati obrambne zmogljivosti držav članic, ponovno uvesti splošno vojaško obveznost ter učinkovito povezati raziskovalne, razvojne in proizvodne kapacitete za sodobno orožje.

2.    Krepitev čezatlantskih vezi: ker prva prednostna naloga ne bo dala takojšnjih rezultatov, bomo srednjeročno še naprej odvisni od ameriškega varnostnega dežnika. Zato moramo stabilizirati čezatlantske odnose in nedvoumno izpolnjevati svoje obveznosti v okviru Nata. Če na obeh področjih ne bomo ukrepali, ne bo dovolj žrtvovati dela Ukrajine. Evropo bodo kmalu čakale nove ozemeljske zahteve režima, ki je gospodarsko sicer bistveno šibkejši od nas, a ima več trde moči in jo je pripravljen uporabiti za dosego svojih ciljev. Naslednji dve leti bosta odločilni za prihodnost naše celine. Čeprav EPP ne nosi vse odgovornosti, imamo zaradi političnih razmer v državah članicah in institucijah EU največjo odgovornost. Pred nami je najzahtevnejše in najnevarnejše obdobje od ustanovitve EPP, prednostne naloge pa so jasne. V igri je izjemno veliko. Zato ti, dragi Manfred, novo izvoljeni predsednik EPP, želim veliko sreče, izjemno veliko poguma in obilo uspeha.