*]:pointer-events-auto [content-visibility:auto] supports-[content-visibility:auto]:[contain-intrinsic-size:auto_100lvh] R6Vx5W_threadScrollVars scroll-mb-[calc(var(–scroll-root-safe-area-inset-bottom,0px)+var(–thread-response-height))] scroll-mt-[calc(var(–header-height)+min(200px,max(70px,20svh)))]” dir=”auto” data-turn-id=”request-6a116aee-5c80-83eb-b096-0c2721c6e46c-0″ data-turn-id-container=”request-6a116aee-5c80-83eb-b096-0c2721c6e46c-0″ data-testid=”conversation-turn-12″ data-scroll-anchor=”false” data-turn=”assistant”>

Novopečenemu predsedniku vlade Janezu Janši je čestital že cel kup tujih državnikov, kar je po mnenju nekaterih dober znak, da se Slovenija vrača v običajne tirnice ugledne, prozahodne države in stran od statusa iransko-katarskega satelita, kot naj bi bila pod “feministično” zunanjo politiko Tanje Fajon in predsednika vlade Roberta Goloba. Eden od tistih, ki je Janši že čestital, je bil izraelski predsednik Benjamin Netanjahu. To je pričakovano sprožilo odziv odhajajočega premierja Goloba, ki je v svojem slogu napadel tako Netanjahuja kot Janšo. Janša mu ni ostal dolžan.

Robert Golob je kot kak užaljen najstnik Janši očital, da Slovenijo postavlja “na sramotno stran zgodovine”. Golob je v svojem odzivu na družbenem omrežju X zapisal, da je Benjamin Netanjahu “skrajni politik, vojni zločinec, glavni krivec za genocid v Gazi, zatiralec človekovih pravic palestinskega prebivalstva ter konstantni kršitelj načel mednarodnega prava”. Ob tem je dodal, da bo Slovenija pod vodstvom Janeza Janše postala podpornica takšne politike. Gre za smešno, a za slovensko skrajno levico tipično stališče.

Preberite še: Najbogatejša država sveta zavrnila priznanje Palestine

Janša: “Koliko tujih državnikov je obiskalo Slovenijo v zadnjih štirih letih?

Na Golobove besede se je Janez Janša hitro odzval in premierju očital zlorabo uradnega profila vlade za politične obračune. “Umirite se. In prenehajte zlorabljati profil @vladaRS,” je zapisal. Dodal je, da je sam objavil čestitke, ker je to po njegovih besedah vprašanje politične kulture in dostojnosti.

Janša je poudaril, da bo tudi v prihodnje sprejemal in objavljal čestitke vseh predsednikov vlad držav, s katerimi ima Slovenija diplomatske odnose. Obenem je Golobovi vladi očital slabšanje mednarodnih odnosov Slovenije: “V prihodnje se bomo trudili, da krog prijateljskih držav povečamo in ne skrčimo, kar ste počeli vi.”

Novi premier je odhajajočega predsednika vlade vprašal tudi, koliko tujih državnikov je obiskalo Slovenijo v zadnjih štirih letih, ter odprl še vprašanje umika tožbe proti Izraelu: “Če so v Izraelu res taki zločinci, kot pravite, zakaj ste po objavi parih korupcijskih posnetkov odstopili od tožbe?” je zapisal Janša.

I. K.

The post Golob po Netanjahujevi čestitki Janši očita podporo genocidu, Janša vrača: »Zakaj ste po objavi korupcijskih posnetkov umaknili tožbo?« first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Golob po Netanjahujevi čestitki Janši očita podporo genocidu, Janša vrača: »Zakaj ste po objavi korupcijskih posnetkov umaknili tožbo?« z dne, 2026-05-24 18:30:36, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/golob-po-netanjahujevi-cestitki-jansi-ocita-podporo-genocidu-jansa-vraca-zakaj-ste-po-objavi-korupcijskih-posnetkov-umaknili-tozbo/

Nemčija je po enem letu Merzove vlade še vedno v krizi. Kaže, da se bo Friedrich Merz zapisal v zgodovino kot najmanj priljubljen kancler od ustanovitve Zvezne republike Nemčije. Znotraj sredinsko desno-leve koalicije vladajo nenehna trenja.

Friedrich Merz je po zmagi na lanskih volitvah prevzel položaj nemškega kanclerja pred dobrim letom, 6. maja 2025. Njegovo koalicijo sestavljajo zveza sestrskih strank, Krščansko-demokratska unija Nemčije (CDU) in Krščansko-socialna unija na Bavarskem (CSU), ter Socialni demokrati (SD). Slednji so po poraznem vodenju stare vlade in razpadu koalicije, ki je pripeljal do predčasnih volitev, na volitvah prejeli le 16 odstotkov glasov, a je domnevno “konservativni” Merz z njimi sklenil koalicijo, ker zavrača sodelovanje z Alternativo za Nemčijo (AfD), ki je prejela dobrih 20 odstotkov glasov in je največja opozicijska skupina v nemškem bundestagu. Medtem ko ima vladajoča CDU/CSU 208 poslancev, jih ima AfD 152, koalicijski partnerji, Socialni demokrati, pa le 120. V opoziciji sicer sedijo tudi Zeleni s 85 poslanci, Levica s 64, en sam sedež pa je prejelo Zavezništvo Sahre Wagenknecht.

Ponižujoč začetek kanclerstva

Merz po dobrem letu vladanja stoji na čelu koalicije, ki jo zaznamujejo prepiri in nestrinjanja, medtem ko se država še vedno sooča z notranjimi in zunanjimi krizami na različnih področjih, kot so gospodarstvo, infrastruktura, migracije in industrija. Roko na srce, zdi se, da je njegovo kanclerstvo zaznamovano z neuspehom že od začetka, saj se je začelo precej ponižujoče. Za kanclerja je bil v zveznem parlamentu imenovan šele v drugem krogu, saj je v prvem krogu 18 anonimnih »uporniških« poslancev iz njegove lastne koalicije glasovalo proti njemu. Tako se je zgodilo, da bodoči kancler prvič v zgodovini Zvezne republike Nemčije ni dobil potrebne večine svojih poslancev že ob prvem glasovanju. V drugem krogu pa mu je le uspelo zagotoviti 325 glasov, kar je le devet več od potrebnih 316 za kanclerstvo. Tako je Friedrich Merz postal deseti kancler po drugi svetovni vojni, ponižujoč začetek prevzema položaja pa je mnogim pustil grenak priokus in vzbudil dvome o stabilnosti njegove vlade.

Neenotnost v času velikih izzivov

Dvomi so bili očitno upravičeni, saj se njegova koalicija velikokrat težko usklajuje, sam Merz pa je s svojimi nepremišljenimi izjavami že večkrat prilil olje na ogenj. Nenehna trenja znotraj vlade tako v očeh javnosti spodkopavajo njeno enotnost v času, ko se Nemčija sooča z velikimi izzivi. Velika večina volivcev danes dvomi, da lahko Merzova vlada obnovi že tako pešajoče gospodarstvo, reši avtomobilsko industrijo, ki se je znašla v krizi zaradi Trumpovih carin in kitajske konkurence, ustrezno prilagodi sistem socialnih pomoči ter se spopade z demografskimi težavami. Ob tem tako imenovana velika koalicija sploh ni več zares »velika«, saj ima ravno dovolj sedežev, da tvori majhno večino v bundestagu. Po prevzemu oblasti je Merz v prvih poletnih dneh leta 2025 napovedal, da bo jesen istega leta “jesen reform”. Slednje naj bi vključevale ravno spremembe na področju socialne države, pokojnin, zdravstva in medicinske nege, obenem pa naj bi zmanjšale birokracijo. A v naslednjih mesecih se nič od tega ni zgodilo.

Namesto dejanj kompromisi

Vlada je sicer na hitro ustanovila poseben sklad za infrastrukturo in “podnebno nevtralnost”, za katerega je bilo do leta 2045 namenjenih kar 500 milijard evrov. S temi sredstvi naj bi se financirali projekti za posodobitev železniškega omrežja in gradnjo novih mostov, saj se Nemčija, nekoč znana po točnosti, danes sooča tudi s propadajočo infrastrukturo. Vendar pa naj bi se zapletlo pri sodelovanju med finančnim ministrom Larsom Klingbeilom iz vrst Socialnih demokratov in ministrico za gospodarstvo Katherino Reiche iz CDU-ja, kar se je sprevrglo v nenehen konflikt. Reichejeva namreč zagovarja številne ukrepe, ki bi izničili rezultate prejšnje levičarske vlade Socialnih demokratov, Zelenih in Svobodnih demokratov. Slednja je namreč vodila gospodarsko politiko s poudarkom na podnebni zaščiti. Reichejeva poleg tega hoče znova uvesti uporabo jedrske energije za gospodinjstva, s katero je prekinila vlada Angele Merkel. V nedavnem intervjuju je Merz sicer povedal, da se mu zdi, da mora znotraj trenutne vlade kompromise sklepati predvsem njegova stranka, govoril pa je tudi o »koaliciji z večjo in manjšo partnerico«, kjer so potrebni kompromisi, ki pa, je dejal, ne morejo biti »enosmerni«. Zdi se, da Merza, ki ni hotel sodelovati z AfD, češ da gre za »skrajne desničarje«, zdaj v kot potiskajo njegovi levičarski koalicijski partnerji. Čeprav se vlada lahko pohvali z zmanjšanjem migracij, so deportacije ostale redke, večje gospodarske težave, kot so visoke cene energentov, visoki davki, preobsežna birokracija in deindustrializacija, pa še naprej vztrajajo.

Polom na mednarodnem parketu

Ne glede na stanje doma se je zdelo, da gre Merzu bolje na področju zunanjih zadev, a ravno pred prvo obletnico njegove vladavine je izgubil tudi to prednost, ki je slonela na njegovih dobrih odnosih z Belo hišo. Merz, znan po tem, da včasih ne zna »držati jezika za zobmi«, si je to sam zakuhal, ko je prejšnji mesec brez povoda ob obisku neke srednje šole pred učenci spregovoril o ameriški vojni z Iranom in obtožil ZDA, da so napadle bližnjevzhodno državo brez strategije ali izhodiščnega načrta. Dejal je, da je iransko vodstvo »ponižalo celoten ameriški narod«. Trump se je seveda takoj odzval in rekel, da Merz »nima pojma, o čem govori«, ter pristavil, da »ni čudno, da gre Nemčiji tako slabo, gospodarsko in drugače«. Ni pa ostalo le pri jeznih besedah, Trump se je odločil Nemčijo tudi drugače kaznovati. Bilateralni odnosi so se ohladili, ameriški predsednik pa je napovedal umik vsaj 5.000 ameriških vojakov iz Nemčije, kot tudi nove trgovinske sankcije za uvoz evropskih avtomobilov. Tudi načrtovana namestitev raket tomahawk v Nemčiji, ki je del načrta odvračanja Rusije od morebitnih napadov, bi lahko splavala po vodi. Berlin sicer skuša reševati svoj ugled s trditvami, da je bilo število ameriških enot že prej v reviziji in da glede raket še nič ni bilo odločeno.

Andrej Sekulović

The post Se bo Friedrich Merz zapisal v zgodovino kot najmanj priljubljen kancler Nemčije? first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Se bo Friedrich Merz zapisal v zgodovino kot najmanj priljubljen kancler Nemčije? z dne, 2026-05-24 17:15:32, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/se-bo-friedrich-merz-zapisal-v-zgodovino-kot-najmanj-priljubljen-kancler-nemcije/

Ob ocenah sedanjega stanja se pogosto širijo dokaj pavšalne ocene, kaj vse so pustili za seboj »levi in desni«. Poanta takih ocen je, da sta obe opciji enako krivi za stanje, ki ga imamo sedaj.

Toda primerjava, vsaj za obdobje od leta 1990 dalje, pokaže na precejšnjo asimetričnost, kar se tiče vladanja levice in desnice. Kar je sicer prav tako zelo pavšalna oznaka. Ob tem nismo upoštevali 45-letnega obdobja vladanja Zveze komunistov Slovenije, ki so od leta 1945 dalje nastavljali tudi svoje predsednike vlade, ob tem pa celo nalašč napačno navajajo, da je bil Boris Kidrič prvi slovenski premier.

45 let komunističnih “vlad”

O »ajdovski« vladi iz leta 1945 smo že večkrat pisali in tudi dokazali, da je bila prva slovenska narodna vlada v resnici postavljena jeseni 1918. So se pa po Kidriču, ki sicer ni dolgo opravljal svoje funkcije, zvrstili še Miha Marinko (“kurji tat”), Boris Kraigher, Viktor Avbelj, Janko Smole, Stane Kavčič, Andrej Marinc, Anton Vratuša, Janez Zemljarič in Dušan Šinigoj. Ob tem še velja omeniti, da so se leta 1953 komunisti odrekli nazivu »republiška vlada« in z ustavno reformo uvedli »izvršni svet«. To poimenovanje je ostalo celo v času po imenovanju Demosove vlade, čeprav smo vsi vedeli, kaj ti izrazi pomenijo. Z nekaj zakonodajnimi spremembami je Skupščina RS po prvih večstrankarskih volitvah postopoma omogočila nastanek prave vlade, za začetek pa je predsednike republiških komitejev preimenovala v republiške sekretarje, ki so sčasoma tudi uradno postali ministri, sekretariati pa ministrstva. No, to je bil seveda le prvi del reforme, ki je ukinjal kardeljanski “novorek”. Pravzaprav je bil od partijskih »premierjev« nekaj več spoštovanja vreden le Stane Kavčič, ki je bil, čeprav je malo pred tem sodeloval v ideološki komisiji, ki je pripomogla k družbeni izločitvi Jožeta Pučnika, izrazit reformist. In je nato postal žrtev čistk v začetku sedemdesetih let. »Zdrave sile« so ga poslale v dosmrtno izolacijo. Umrl je leta 1987.

Kako so blefirali glede »sestopa z oblasti«

Ob tem seveda velja spomniti na še nekaj dejstev. Prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni so bile 8. aprila 1990, na cvetno nedeljo, dva tedna kasneje pa sta sledila še drugi krog volitev za predsednika predsedstva ter volitve delegatov v zbor občin. Te volitve so bile sad prizadevanj novonastajajoče opozicije (denimo z javno zahtevo »Kakšne volitve hočemo«). Vendar pa partijska nomenklatura tedaj ni želela slišati ničesar, čeprav so v državah vzhodnega bloka že potekali procesi pogajanj med novonastajajočimi demokratičnimi silami ter vladajočimi partijskimi elitami. SZDL je sprva hotela zadržati nastanek novih strank v svojem institucionalnem okviru, vendar so se nove stranke leta 1989 vse bolj temu izmikale. Jeseni 1989 je bila stara socialistična skupščina, ki jo je vodil Miran Potrč, že prisiljena sprejemati zakonodajo, ki je legalizirala nastanek strank. Vseeno pa je bil interes partije, da ohrani oblast preko demokratičnih volitev, zelo velik. Januarja 1990, ko je Demos že uradno nastal in je potekala neuradna kampanja, so stare sile poskrbele za videz demokratičnosti tudi z odhodom svoje delegacije z jugoslovanskega kongresa v Beogradu. V tistem času so se tudi stare družbenopolitične organizacije že transformirale v stranke. Če se nove demokratične sile ne bi združile v Demos, bi mandat za sestavo vlade zelo verjetno pripadel Janezu Kocijančiču (SDP), tedanjemu direktorju družbe Adria Airways ter človeku iz kroga Milana Kučana, ki je z vrha CK ZKS že preskočil v vodenje države. No, takrat še preko predsedstva, ki je imelo poleg predsednika še štiri člane. Ne glede na tesno zmago Demosa je treba priznati, da partijski »sestop z oblasti« ni bil iskren. Uporabili so vso svojo prednost in kadrovske resurse, tako v medijih kot v volilnih komisijah. Zato ne preseneča, da je dr. Lovro Šturm, ki je takrat postal ustavni sodnik, volitve sicer ocenil za prve večstrankarske, vendar pa po njegovem mnenju niso bile poštene. Tekma med starimi silami in novo demokracijo ni bila izenačena, kar se je kasneje jasno pokazalo.

Demosova vlada – vlada narodne enotnosti

Prvo demokratično vlado, torej Demosovo, bi sicer zelo težko ocenili kot »desno«. Demos je bil sestavljen iz dokaj raznolikih strank, od socialdemokratov do podjetniških liberalcev. Imel je torej svojo levico (Tomšičevi oz. Pučnikovi socialdemokrati, Zeleni Slovenije) ter desnico (Liberalna stranka, ki se je sprva imenovala obrtniška oz. podjetniška). Vmes so bili konservativni Slovenski krščanski demokrati ter Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka pa tudi Slovenska demokratična zveza. Pravzaprav bi lahko Demosovo vlado poimenovali “vlada narodne enotnosti”. V njej sta bila formalno vsaj dva ministra iz strank formalne opozicije (Jožica Puhar za delo ter Franc Godeša za borce). Matija Malešič, ki je bil podpredsednik vlade za družbene dejavnosti, je bil pred tem predsednik Skupščine občine Maribor, še en podpredsednik vlade Leo Šešerko (Zeleni Slovenije) je predaval na FSPN itd. Raznolikost vlade ter tudi vpletanje starih struktur v njeno delo je bilo precej usodno. Vlado so hoteli razbiti celo tik pred osamosvojitvijo z nekakšnim protestnim pismom proti generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču, ki je sodeloval v društvu Nova slovenska zaveza. Jeseni 1991 pa je razpadla najprej Slovenska demokratična zveza, njena liberalna frakcija (Demokratska stranka Igorja Bavčarja) se je kasneje priključila k LDS-u. Nato pa je na zadnji dan leta 1991 Demos razglasil samorazpustitev, kar je bil uvod v viharno leto 1992, ko je prišlo do dokončne restavracije preoblečenih dedičev revolucije. Že spomladi 1992 je v tretjem poskusu konstruktivne nezaupnice padla osamosvojitvena vlada, novi mandatar je postal Janez Drnovšek, nekateri člani vlade pa so se obdržali vse do rednih volitev pozno jeseni 1992.

Usodno leto 2008

To obdobje se je pokazalo kot usodno za nadaljnji razvoj slovenske demokracije. Ob izbruhu afere Hit se je pokazalo, da lahko stara nomenklatura volitve kupi tudi z mafijskim denarjem. Nato je sledil konstrukt Depala vas kot prva resna vojna napoved stare nomenklature demokratičnim silam. Vendar je treba priznati, da je tedanja LDS pod Drnovškovim vodstvom skušala zadržati dokaj džentelmenski obraz, a tisti, ki je stvari vodil iz ozadja, je bil dejansko Milan Kučan; ta je po koncu drugega mandata leta 2002 formalno odšel v pokoj, a že kmalu ustanovil Forum 21, ki se je pred leti sicer kakor samorazpustil. Do leta 2004, ko je SDS prvič zmagala na parlamentarnih volitvah, je bila edina prekinitev vladanja levih vlad v letu 2000 s kratkotrajno Bajukovo vlado – pa še ta je bila dejansko izsiljena zaradi ustavne krize, ki bi nastala z volitvami po starem volilnem sistemu. Ustavno krizo so nato vseeno zaobšli s škodljivo in rokohitrsko spremembo ustave, v katero so direktno vpisali proporcionalni volilni sistem. Je pa prva Janševa vlada zagotovo do sedaj edina desnosredinska vlada, ki je prestala celoten mandat brez večjih pretresov. Le novega mandata ni smela osvojiti, zato so v ta namen potencirali afero Patria z zgodbo, ki jo je predvajala finska televizija YLE z Magnusom Berglundom, ki je Janeza Janšo neposredno in javno očrnil kot nekoga, ki sprejema podkupnine. To je sprožilo obdobje levih, na prvi pogled šibkih vlad, ki so omogočale novo etapo tranzicijskega plenjenja.

Instant stranke, zmanipulirane volitve

Začnimo z letom 2008. Pahorjeva vlada je preko t. i. levega trojčka z »obveznim dodatkom« Erjavčeve upokojenske stranke doživela svoj »Waterloo« šele z izstopom Golobičeve stranke Zares iz koalicije, kar je konec leta 2011 pripeljalo do predčasnih volitev. Očitno namerno, saj so takrat že pripravljali Zorana Jankovića za vstop v politiko na državni ravni z instant stranko Pozitivna Slovenija, od katere se je kasneje odcepila frakcija Alenke Bratušek. Ne glede na prvo mesto Jankovićeve stranke na volitvah pa je vlado najprej sestavil Janša, a le za dobro leto, saj so ga ob pomoči »ljudskih vstaj« ter Klemenčičevega poročila sklatili z oblasti tako, da so Gregorja Viranta »prestopili«, z njim pa tudi Karla Erjavca. Sledile so nove predčasne volitve leta 2014, tokrat z novim projektom »instant« stranke Mira Cerarja, v tem času pa je globoka država preko pravosodja potencirala afero Patria z obsodbo Janeza Janše na krivično zaporno kazen. Leta 2018 pa je SDS znova dosegla prvo mesto, a je vlado najprej sestavil Marjan Šarec s svojo »antijanša« koalicijo in jo vodil vse do svoje resignacije tik pred pandemijo covida-19. Janša se je takrat še tretjič povzpel na premiersko funkcijo, a le do volitev 2022, ko smo dobili skrajno levičarsko koalicijo. V času njenega vladanja so sindikati in nevladne organizacije v glavnem počivali, razen takrat, ko je bilo treba »sesati« javni denar.

Kdo je torej odgovoren?

Če torej čez palec ocenimo vladanje od maja 1990 do letošnjega maja, ko prihaja na oblast (zelo verjetno) četrta Janševa vlada, bi lahko rekli takole: od takrat do danes je preteklo 432 mesecev. Od tega so ne-leve vlade skupno vladale kakih 120 mesecev, torej deset let od 36 let po prvih demokratičnih volitvah oziroma, če to izrazimo v deležu, 27,5 odstotka. Dobro četrtino torej. Če primerjalno upoštevamo še komunistične vlade od leta 1945 dalje, pa je odstotek ne-levih vlad še drastično nižji in znaša le dobrih 12 odstotkov. Povedano drugače: skoraj tri četrt časa od prvih demokratičnih volitev pa do sedaj so nam vladale tranzicijske levičarske vlade. Torej je jasna odgovornost za stanje v državi. Ob tem velja spomniti, da je bila razdiralna politika zadnje, tj. Golobove vlade še posebno intenzivna ter škodljiva. In če pogledamo volitve v preteklosti, lahko ugotovimo, da praktično nikoli ni bilo poštene tekme med programi, kjer bi glavno vlogo imeli argumenti, pač pa so glavno vlogo imeli afere, montirani sodni procesi in podobno. Tudi pred zadnjimi volitvami je konstrukt »Black Cube« poskrbel za brutalen poseg v volilno kampanjo. Toliko v poduk tistim, ki trdijo, da so »levi in desni« enako krivi.

Gašper Blažič

The post 1945–2026: Večinoma so bile na oblasti leve vlade first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom 1945–2026: Večinoma so bile na oblasti leve vlade z dne, 2026-05-24 17:15:42, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/1945-2026-vecinoma-so-bile-na-oblasti-leve-vlade/