Ali se v Sloveniji izrisuje nova koalicija, ki bo zaobšla doslej vladajočo Svobodo? Nedavna izvolitev novega predsednika državnega zbora je marsikaj postavila na glavo, tudi številne stereotipe o zamerljivih desnih politikih.

V trenutku, ko z odra vladajočih evropskih politikov odhaja Viktor Orbán kot predstavnik srednjeevropskega suverenizma, ki je blizu Moskvi, se je na položaj, ki v praksi pomeni položaj »podpredsednika države«, nepričakovano povzpel Zoran Stevanović, sicer novinec v parlamentu. To je sprožilo panične odzive v vrstah tranzicijske levice, a prav ti odzivi so jo dokončno razgalili.

Vitka država in manj davkov

Bodimo iskreni: izvolitev predsednika najmanjše in hkrati nove parlamentarne stranke je sicer res neobičajna praksa, a to hkrati ne pomeni, da je Stevanović ustoličen za nadaljnja štiri leta. Leta 2018 se je denimo zgodilo, da je bil po volitvah za predsednika DZ izvoljen Matej Tonin (dobil je zelo veliko število glasov), a se je dejansko umaknil zelo hitro, namreč po tistem, ko se je izoblikovala »antijanša« koalicija pod vodstvom Marjana Šarca. Torej tistega politika, ki sedaj javnosti dopoveduje, da nikakor ne bi smeli izigrati bojda nespornega zmagovalca volitev, namreč Roberta Goloba, čeprav je sam naredil natanko to.

Leta 2018 je namreč zmagala Janševa SDS, prednost pred LMŠ (ki je sedaj del Svobode) pa je bila precej večja, kot je sedaj prednost Svobode pred SDS – po sedaj veljavnem štetju, ki bo zelo verjetno dočakalo tudi sodno revizijo. Tako da sama izvolitev predsednika DZ še ni pokazatelj nastanka koalicije. Je pa panika v tranzicijskem taboru vseeno logična: zavedajo se namreč, da Zoran Janković izgublja nadzor nad državno politiko, prav tako se kaže tudi simbolni poraz politike, ki jo narekuje Levica, ki ji simbioza z Vesno ni prinesla velikega presežka glasov.

Zavedajo se tudi nepredvidljivosti Zorana Stevanovića, ki se od običajnih populistov iz evropskega suverenističnega bloka vendarle v nečem razlikuje: ponuja program, ki je gospodarsko liberalen, čeprav je res, da je boj proti korupciji po drugi strani dokaj popularna usmeritev. Zagotovo pa je prizadevanje za nizke davke in vitko državo nekaj, kar se zelo »tepe« s prakso, ki jo je uveljavila dosedanja koalicija.

Resni.ca kot garant nevtralnosti?

Če se je še tik pred konstitutivno sejo DZ minuli petek (10. aprila) govorilo o možnosti, da bi se dosedanja koalicija razširila s pomočjo t. i. sredinskega bloka, je nato prišlo do preobrata, v katerem je celo dosedanja (ekscentrična) predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič izpadla precej džentelmensko, češ da bo naslednji mandat očitno »zelo zanimiv«.

Najprej je sredinski blok (Demokrati, NSi + SLS + Fokus, Resni.ca) dobil v roke vodenje mandatno-volilne komisije. Kazalo je sicer, da bi lahko prišlo do izvolitve Janeza Ciglerja Kralja za predsednika DZ, nato pa so zaokrožile informacije o obrisih nove koalicije, v kateri naj ne bi bilo dosedanje koalicije, saj so denimo v SD dali vedeti, da bodo pri glasovanju v DZ glasovali za levosredinskega kandidata, ki pa se niti ni pojavil.

Spomniti pa velja, da želi biti Resni.ca vsaj relativno neodvisna od vsake prihodnje koalicije, saj bi sicer moral Zoran Stevanović prevzeti vlogo katerega od ministrov. V preteklosti je namreč Janez Janša opozoril na napako, ki se je zgodila v njegovi drugi vladi, ko v njej ni bilo Gregorja Viranta. Slednji pa je bil predsednik DZ v tistem času; v Janševi prvi vladi je bil denimo minister za javno upravo in hkrati pogajalec v imenu države s sindikati javnega sektorja.

To pomeni, da če se bo Stevanović obdržal na novi funkciji, bo Resni.ca projektni podpornik nove koalicije (katera koli že bo) in je zavzela načelno držo nevtralnosti. Na drugi strani so denimo glasovali proti le poslanci Svobode, medtem ko poslanci iz vrst SD in Levice niso dvignili glasovnic.

Nastavili ogledalo Golobu

A tisto, zaradi česar je bil Robert Golob po glasovanju v DZ vidno prizadet (dobesedno je odvihral iz dvorane), ni samo to, da je Zoran Stevanović zbral potrebno število glasov in za dva glasova presegel mejo 46 glasov (dobil jih je 48, kar ustreza vsoti glasov iz poslanskih skupin SDS, desnega trojčka, Demokratov in Resni.ce), pač pa to, da je v javnosti nastopil spravljivo in s tem dejansko spravil v zadrego levičarje, saj jim je nastavil ogledalo glede njihovega izključevanja.

Tako je med drugim dejal, da funkcijo prevzema “z jasnim zavedanjem, da dvorana DZ ni prostor, kjer zmagujejo posamezniki ali stranke, temveč prostor, kjer mora zmagovati Slovenija”. Prepričan je, da politika prihodnosti ne more biti politika izključevanja. “Slovenija ni samo ideja, Slovenija so ljudje – ljudje, ki so nam dali mandat, ljudje, ki od nas ne pričakujejo popolnosti, pričakujejo pa poštenost, ne pričakujejo čudežev, pričakujejo pa trud in predvsem pričakujejo, da jih ne pozabimo takoj po tistem, ko se zaprejo volišča,” je dodal Stevanović, ki je tako »prvi med enakimi«.

Slovenija potrebuje sanacijo

Ali torej drži, da vse kaže v smer četrte Janševe vlade? Odgovor je načeloma pozitiven. A predvsem zato, ker je reakcija levičarjev takšna, da bi lahko sprožila dogajanje, podobno tistemu v začetku leta 2012. Takrat je bil Zoran Janković kot predsednik zmagovalne stranke Pozitivna Slovenija nezmožen “šteti do 46”, nato pa se je oblikovala »koalicija za izhod iz krize«, ki je sestavila vlado mimo njega.

Kar je bil pravzaprav rezultat dejstva, da se Janković ni znal pogajati za sestavo koalicije. In očitno ima sedaj zelo podobne težave tudi Robert Golob. Dokler je njegova stranka imela 41 sedežev (sedaj ima dosedanja koalicija enega manj), je lahko igral na pozicijo moči. Sedaj tega ne more več. Njegovi pozivi k “vladi narodne enotnosti” ob sočasnem izključevanju SDS so namreč izpadli neresno.

Po drugi strani pa je tudi koalicijska povezava med SDS in t. i. sredinskim blokom dovolj raznolika, da Demokrati ne bi imeli pomislekov glede sodelovanja, saj je pri sedanjih razmerjih nemogoče, da bi se sestavljala “enoblokovska” koalicija. To sicer prinaša izziv predvsem za vse bodoče koalicijske stranke, ki bodo morale zaradi interesa države stopiti korak nazaj. In tu se bo pokazalo, kdo je zmožen sodelovanja – kar pomeni stopiti korak nazaj, da bi lahko stopili tri korake naprej.

Pred časom je Janez Janša večkrat namignil, da ne bo šel v sestavljanje vlade brez neke trdne večine. Na nek način je to priznanje, da je sodelovanje v koalicijah v pat poziciji, kot jo imamo sedaj, napornejše, a morda je to priložnost, da do rezultatov pri sanaciji Slovenije po štirih letih “golobizma” pride čim prej.

Resnični putinist v Sloveniji je Janković

Petek, 10. april, sicer kaže na to, da bo levica skušala v preprečevanju morebitne desne koalicije tudi kupovati poslance sredinskega bloka. Nič ni nemogoče, navsezadnje smo ta scenarij videli že po volitvah leta 1996, ko Ciril Pucko ni bil edini kandidat za prestop, pač pa so nagovarjali še nekatere.

Zato ni nemogoče niti to, da bi prišlo do dogovora o tehnični vladi, ki pa bi bila le pot do novih predčasnih volitev. Akterji nove morebitne koalicije bi tako počakali le toliko časa, da se izkristalizira nedržavotvorno početje levičarjev, vsake nove volitve, seveda izvedene pod zelo močnim nadzorom, pa bi verjetno povsem potopile dosedanjo koalicijo.

Verjetno bi to pomenilo pot do madžarskega scenarija, v katerem je bil Viktor Orbán sicer poražen, vendar pa ostaja desni blok na oblasti, medtem ko imajo levičarji v madžarskem parlamentu le neznaten vpliv. Priložnost za desno vlado se tako kaže predvsem v oblikovanju skupnih programskih točk, a očitno bi to pomenilo oblikovanje koalicije po modelu 3 + 1.

Spomnimo, da je bila Levica že v času Šarčeve vlade sicer izven koalicije, vendar je imela poseben status “nadkoalicijske stranke”. Bizarno pa je, da sedaj vse to, kar so sami v veliki oziroma večji meri počeli, očitajo drugim. Navsezadnje: Zoran Janković je še vedno nosilec ruskega odlikovanja in je v precej večji meri nosilec putinizma v Sloveniji kot pa Zoran Stevanović. Na potezi sta torej SDS in sredinski blok, veliko pa bo odvisno tudi od ravnanja Jankovićevih izpostav v DZ.