Katastrofalni padec rasti slovenskega gospodarstva je drugačen kot leta 2008, ko so bili krivi zunanji dejavniki. Tokrat je kriza predvsem interne narave. Štiri leta Golobovega redistributivnega socializma so naredila svoje. En podatek še posebej jasno identificira glavni stranski produkt vladne vojne z gospodarstvom: rast stroškov dela.

Podatki OECD za zadnje četrtletje 2025 namreč kažejo zaskrbljujoč trend: Slovenija beleži kar +19,1 % rast stroškov dela na uro, kar je daleč največji skok med vsemi primerjanimi državami. Za primerjavo: tudi Bolgarija in Hrvaška sta v tem oziru evropska pacienta, a še vedno veliko boljša kot Slovenija. Bolgarija (+13,8 %) in Hrvaška (+10,5 %) beležita visoko rast stroškov dela, ki pa je neprimerljiva s slovensko eksplozijo.

Medtem je rast stroškov dela v največjih evropskih gospodarstvih bistveno nižja: v Franciji denimo 1,1 %, v Nemčiji pa 2,7 %.

Zakaj je delo v Sloveniji postalo tako drago?

Glavni razlogi za ta skok niso nobena skrivnost. Vzroke lahko brez težav izsledimo v neposrednih odločitvah Golobove vlade. Eden od teh je agresivno dvigovanje minimalne plače. V zadnjih letih je minimalna plača rasla veliko hitreje kot produktivnost. To pomeni, da podjetja plačujejo več, ne da bi ustvarila sorazmerno večjo dodano vrednost. Posledica je pritisk na celotno plačno strukturo, inflacija in ekonomska stagnacija. Da plače rastejo izven vseh okvirov ekonomske resničnosti, sta vlado večkrat opozorila tako GZS kot Fiskalni svet.

Drastično povečanje stroškov dela preko noči predstavlja drastičen padec konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in hudo grožnjo tako neto plači zaposlenih kot splošni blaginji.

Posledice nerazumne, uničevalne politike skrajne levice zadnjih let bomo čutili še dolgo. pic.twitter.com/LUnQdupwQH

— Janez Janša (@JJansaSDS) May 4, 2026

Še bolj so podjetniki na udaru zaradi splošne visoke obremenitve dela. Prispevki in davki na delo v Sloveniji ostajajo med višjimi v Evropi. Tako je bilo že od nekdaj, Janševa vlada je želela ta trend obrniti s sprejetjem dohodninske reforme, na podlagi katere je delavcem vsak mesec ostalo več (neto) denarja na tekočem računu, vendar je Golobova vlada v imenu proračuna (države) to reformo razveljavila (danes celo Matjaž Han to priznava kot napako). Kot je na enem od javnih soočenj poudaril finančni minister Klemen Boštjančič, “pri nižjih davkih je ključno vprašanje, kje in kako izpad nadomestiti”. A takšne “temeljite razprava” ni bilo pri financiranju dolgoročnih učinkov rasti mase plač v javnem sektorju. Nova plačna reforma bo namreč do leta 2028 proračun stala več milijard evrov (letno okoli 2.000.000.000 evrov), vlada pa se ne ukvarja z vprašanjem, kako nadomestiti manko, tako kot se je takrat, ko je razveljavila dohodninsko lestvico.

Še več: namesto razbremenitve je vlada skozi mandat uvajala dodatne stroške na delo, od dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki po novem obremenjuje plače, pa do neobstoječe dolgotrajne oskrbe. Vse to neposredno povečuje stroške delodajalcev in hkrati niža plače delavcev. S tem izgubimo vsi, razen država, ki ji ostane več za razdeljevanje denarja svojim “uličnim” bojevnikom.

Posledice so jasne in merljive

Posledice višjih stroškov dela so empirično dobro merljive: visoka inflacija in manj realnega denarja za isto količino dela – inflacija ni namreč nič drugega kot prikriti davek na revne. Pri tem ni pomagalo, da je vlada sklepala obsežne dogovore o dvigu plač v javnem sektorju, kar je dvignilo pričakovanja tudi v zasebnem sektorju. Namesto uravnoteženega pristopa smo dobili splošno rast stroškov dela.

Nato se je sprožila smrtonosna spirala: zaradi visoke inflacije so se plače umetno prilagajale navzgor, vendar brez ustreznih reform na strani produktivnosti. Največji dvig so beležili v javnem sektorju, kjer povprečni delavec zasluži že več sto evrov višjo plačo od delavca v zasebnem sektorju. Začaran krog se vrti še danes: višje plače povzročijo višje cene, višje cene pa dodatne pritiske na dvig plač. Medtem ko se produktivnost ne povečuje – kako bi se le, saj si delodajalci ne morejo več privoščiti kakovostnih strokovnjakov. Ti lahko v tujini namreč za isto bruto plačo na tekoči račun prejmejo tudi tisoč ali več evrov višjo neto plačo kot v Sloveniji.

Pomenljivo je tudi, da je neto povprečna davčna stopnja za samskega delavca v Sloveniji znaša 36,2 %, kar je 4. najvišje v OECD; to omeni, da delavec obdrži le 63,8 % bruto plače, medtem ko je povprečje OECD 74,9 %. Z drugimi besedami: v primerjavi z drugimi članicami razvitega kluba OECD, slovenska vlada delavcu dobesedno ukrade 10 odstotkov več za isto ali slabšo javno storitev.

Primerjava z drugimi državami je pomenljiva

Medtem ko Slovenija beleži skoraj 20-odstotno rast, razvite države, poleg prej omenjene Francije in Nemčije, kažejo, da to ni splošni trend. Italija (+2,3 %), Danska (+2,5 %) in Finska (+2,6 %) ohranjajo stabilno rast stroškov dela brez izrazitih skokov. Visoka rast torej ni neizogibna posledica globalnih razmer, temveč rezultat domačih politik. Posebej izstopa tudi Malta, kjer so stroški dela celo padli (-3,9 %), kar pomeni, da obstajajo alternative – vendar zahtevajo premišljeno in odgovorno ekonomsko politiko.

Pot v stagflacijo

Golobova vlada je torej zastavila ekonomsko politiko, ki nas vodi na pot zmanjšanja konkurenčnosti slovenskih podjetij, selitev proizvodnje v cenejše države, manj tujih investicij (predvsem takih brez davkoplačevalske participacije) in posledično dolgoročno nižje gospodarske rasti.

Vse to medtem, ko plače v javnem sektorju in minimalne plače še vedno rastejo s pomočjo političnih dekretov – torej umetno. To pa je pot, ki dokazano vodi v najhujši ekonomski scenarij, ki ga država lahko doživi: v stagflacijo. Razmere, kjer je država uradno v recesiji (beleži padec gospodarske rasti ali celo gospodarsko regresijo), poleg tega pa državljani trpijo inflacijo. Nekaj podobnega smo doživeli v zadnjih vzdihljajih SFRJ, podobno usodo so doživeli tudi Venezuelci in Argentinci, preden je vajeti prevzel libertarec Javier Milei.

Zadnji trenutek pred potopom se je torej v državnem zboru oblikovala večina, ki ima potencial, da obrne ladjo stran od ledenih gora prezadolževanja in ekonomske stagflacije.

Mitja Iršič