Današnji oblačen in občasno deževni dan je kot naročen za pisarniško delo. Tako sem tudi danes začel zelo zgodaj z delom in tako kot vsak dan malo čez sedmo uro sem prejel seznam objav, v katerih je navedeno moje ime. Tako sem zasledil zapis »Petkove centrifuge« na Valu 202, Radia Slovenija, v katerem je bilo omenjeno moje ime. Petkova centrifuga je imela, tako izhaja iz zapisa objave, naslov »Ker ne morem molčati«. Tako je voditelj g. Luka Hvalc, to izhaja iz zapisa, saj ne poslušam Radia Slovenija in praviloma ne gledam TV Slovenija, čeprav naročnino redno plačujem, saj je to zakonska obveza, med drugim povedal:

»A z Vučićem je vedno dobro shajala tudi Janševa vlada, SDS. Med svojim zadnjim mandatom v času pandemije koronavirusa je za direktorja slovenske finančne uprave imenovala Ivana Simiča, ta je bil med drugim leta 2013 tudi že direktor srbske davčne uprave. Trenutno pa predvsem biznisira in nasprotuje morebitnemu nepremičninskemu davku v Sloveniji.«

Ne vem zakaj me je vključil v svojo zgodbo, saj mene v Srbijo ni povabil Aleksandar Vučić, temveč takratni finančni minister Republike Srbije Mlađan Dinkić, ki je v takratni vladi, katere predsednik je bil Ivica Dačić in ne Aleksandar Vučić, opravljal funkcijo finančnega ministra in to približno eno leto.

Pravilen komentar voditelja Luke Hvalca, če je že omenjal mene in mojo funkcijo v Srbiji, bi moral biti:

»Ivan Simič je bil v času od januarja 2006 do julija 2008 generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije. V tem času je davčna uprava uvedla veliko poenostavitev med katerim je bila največja uvedba informativnega izračuna dohodnine. To pomeni, da več kot enemu milijonu dohodninskih davčnih zavezancev ni bilo potrebno vlagati dohodninskih napovedi. Poleg tega je bila v tistem času ukinjena obveznost plačevanja upravne takse v davčnih postopkih, uvedena je bila virtualna davčna asistentka, ki je odgovarjala na vprašanja davčnih zavezancev, spremenjen je bil odnos zaposlenih v finančni upravi do davkoplačevalcev, da so lahko davkoplačevalci poslovali v miru in brez strahu, da bi jih kdo nezakonito obdavčil. Znižali so se davki in poenostavili so se davčni postopki.

 Po odhodu iz davčne uprave se je vrnil v svoje davčno svetovalno podjetje, katerega je ustanovil junija 1989 in se je ukvarjal z davčnim svetovanje. Julija 2012 je prejel poziv takratnega finančnega ministra Republike Srbije g. Mlađana Dinkića, ki je iskal svetovalca za področje davkov. Slišal je, da je Ivan Simič na tem področju naredil največ pri modernizaciji davčne uprave. Zaradi tega ga je poklical v Beograd in po razgovoru je Ivan Simič postal njegov svetovalec. Ker pa odgovorni v Davčni upravi Republike Srbije niso upali uvesti sprememb, ki jih je predlagal Ivan Simič, je Ivan Simič 01.02.2013 postal v.d. direktorja njihove davčne uprave. V enajstih mesecih, kolikor je vodil njihovo davčno upravo s 6.500 zaposlenimi, so vsem zaposlenim zamenjali računalnike in postavili sodoben računski center, kar je bila osnova za uvedbo sprememb. Tako je bila uresničena ideja Ivana Simiča, da se uvede en obrazec za vse vse dohodke fizičnih oseb in en vplačni račun za vse davke in prispevke od izplačanih dohodkov. Vse to se je prej opravljalo ročno, od 01.01.2014 pa le elektronsko. Prav tako je pospešeno elektronsko poslovanje na podorčju DDV in spremenil se je odnos davčne uprave do davkoplačevalcev. Za svoje enajstmesečno delo in vodenje Davčne uprave Republike Srbije je konec decembra 2013 prejel naziv reformator leta v srbski državni upravi na področju “rukovodilac regulatornog tela“, kar lahko preberete na spletni strani RTV Srbija: https://rtv.rs/sr_lat/drustvo/radulovic-i-simic-reformatori-godine_448706.html in si lahko ogledate na https://www.youtube.com/watch?v=wJaqHBLpZGY

 Naslednji dan po prejemu nagrade je Ivan Simič odstopil s funkcije v.d. direktorja Davčne uprave Republike Srbije in se je vrnil v Slovenijo, kjer je nadaljeval z delom, v svojem davčno svetovalnem podjetju do 01.06.2021, ko je, na poziv takratnega finančnega ministra g. Andreja Širclja, ponovno postal direktor Finančne uprave Republike Slovenije in jo je vodil do 09.06.2022. Odstopno izjavo je podal tistega dne, ko je bila imenovana sedanja vlada.

 Dvakrat je vodil tudi IOTA – Evropsko združenje davčnih uprav in to od junija 2007 do julija 2008 in junija 2013 do decembra 2013.«

Mnogi me sprašujejo zakaj nisem, v skladu z Zakonom o medijih, zahteval objavo popravka. Moj odgovor je, da je zahtevati objavo popravka izguba časa in poniževanje samega sebe. Praviloma mediji ne želijo objaviti popravek ali pa zavlačujejo z objavo popravka. Potem jih moraš tožiti in celotna zadeva se samo zavleče. RTV Slovenija mi je že zavrnil objavo popravka in zato ne vidim razloga, da bi zahteval objavo popravka, sploh pa ne ob današnji dosegljivosti informacij na družbenih omrežjih. Več kot 15 let sem doživljaj medijske linče in bral neresnice, ki so jih o meni objavljali mediji, vlagal se zahteve za objave popravkov in le malo so jih objavili, vlagal sem tožbe, podpisoval sporazume s toženimi, izgubil sem mesece ali leta na dokazovanju, da mediji lažejo in danes še zmeraj najdete posameznike, ki bodo o meni trdili tisto, kar so jim posredovali mediji, čeprav to ni res in čeprav me ne poznajo. Ljudje so pač takšni. Zato je najbolje takoj reagirati na spletu.

Še zaključek:

“Nepremičninskemu davku ne nasprotujem, saj ga že imamo in to dva. Nasprotujem pa temu, da se z nepremičniskim davkom obdavčujejo le izbrani posamezniki, da je ta davek prihodek državnega proračuna in ne občinskega, da se potem pobrani davek preko zvišane splošne dohodninske olajšave razdeli dohodninskim davčnim zavezancem in da še naprej ostane obdavčitev z NUSZ.”

Mag. Ivan Simič

V zadnjem mesecu se je v Sloveniji razvila velika razprava o davku od premoženja oziroma o davku na nepremičnine, saj je vlada predstavila izhodišča za obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč. Tako je vlada predvidela:

• da se bodo obdavčevale le stanovanjske nepremičnine po stopnji 1,45 %, s katerim naj bi pobrali 600 milijonov evrov, ki bo vplačan v državni proračun in bo nato namenjen za zvišanje neto plač zaposlenih,
• da bo odpravljen davek od premoženja (leta 2023 je bilo plačanega le 9.587.346,00 EUR),
• da se bo še naprej plačeval NUSZ (v letu 2023 je bilo plačanega 272.240.321,00 EUR), ki pripada občinam.

Sam sem zaradi nestrinjanja s tem, da se obdavčijo le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča, kar je za mene nepošteno do lastnikov teh nepremičnin, pripravil predlog za obdavčitev tudi drugega premoženja. Če država želi obdavčiti premoženje posameznikov, potem je edino pravilno, da obdavči vse premoženje in ne le stanovanjske nepremičnine in stavbna zemljišča. Tako po moje mora biti predmet obdavčitve celotno premoženje posameznikov, in to:

• vse nepremične,
• denarna sredstva, bodisi v bankah ali v gotovini,
• plovila, letala in helikopterje,
• naložbe v vrednostne papirje,
• naložbe v deleže v gospodarske družbe,
• naložbe v virtualne valute in plemenite kovine.

Naštel sem le nekatere oblike premoženja in dopuščam možnost, da v današnjih digitalnih časih obstajajo še kakšne druge oblike premoženja. Moja izhodišča za obdavčitev premoženja so naslednja:

• uvede se obdavčitev premoženja (vsega prej naštetega),
• določi se znesek, do katerega premoženje ni predmet obdavčitve in moj predlog je, da je to 200.000,00 EUR, kar se lahko tudi zviša,
• vse kar presega znesek 200.000,00 EUR ali drugi določeni znesek, se obdavči po stopnji 0,3 %, kar je petkrat manj kot predlaga vlada,
• z uveljavitvijo te obdavčitev prenehajo veljati vse do sedanje obdavčitve premoženja, kot so NUSZ, davek od premoženja, davek na plovila in drugi oblike obdavčitve premoženja,
• pobrani davek je prihodek občinskih proračunov in ne državnega proračuna.

Po predstavitvi tega predloga sem prejel nekaj pohval za moj predlog, še več pa je bilo kritik. V glavnem mi kritiki očitajo, da uvajam novi davek, kar ni res, ker ta davek že imamo. Več kot očitno je, da kritiki mojega predloga ne vedo, da že sedaj plačujemo dva davka zaradi lastništva nepremičnin, in to:

• NUSZ – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki se plačuje od stanovanjskih in poslovnih stavb, katerega ugotavljanje in odmera sta določena v občinskih odlokih in
• davek od premoženja, ki je bil urejen v Zakonu o davkih občanov (Uradni listi SRS, številka 36/88) in se plačuje za stavbe, dele stavbe, stanovanja, garaže in za prostore za počitek in rekreacijo.

Najhuje od vsega je dejstvo, da kritiki mojega predloga nenehno poudarjajo, da želim obdavčiti denar v bankah, deleže v gospodarskih družbah, naložbe v plemenite kovine in podobno. Ne zanima jih, da je moja stopnja obdavčitve, ki zanaša 0,3 %, petkrat nižja od tiste, ki jo predlaga vlada v svojem izhodišču obdavčitve premoženja in da jaz predlagam, da se obdavči vso premoženje, saj ne vidim logike v tem, da se obdavči le določeno premoženje. Nekdo se pač odloči za naložbo v nepremičnine, drugi pa v vrednostne papirje ali plemenite kovine. Ne vidim utemeljenega razloga, zakaj bi bil prvi obdavčen, drugi pa ne. V moje primeru je pobrani davek prihodek občin, v vladinem predlogu pa je davek prihodek državnega proračuna, ki se nato deli vsem zaposlenim. Občine potem sredstva, ki jih prejmejo iz naslova tega davka porabijo za urejanje občinske infrastrukture in za druge potrebe občine. Zaradi tega ta davek imenujem »naš davek«, saj se porabi v naših občinah.

Imam občutek, da kritiki mojega predloga gledajo le sebe in da mogoče niso lastniki nepremičnin, saj mi ni jasno zakaj se ne strinjajo s petkrat nižjo obdavčitvijo in s tem, da davek prejmejo občine, ki ga nato porabijo za urejanje občinske infrastrukture, ne pa državni proračun, nato pa se razdeli le zaposlenim. Zato se sprašujem:

• če se že sedaj obdavčuje lastništvo oziroma posest nepremičnin, zakaj nihče tega ne kritizira,
• zakaj so obdavčene samo nepremičnine in ne tudi druge oblike naložb, saj ni nobenega utemeljenega razloga, da se obdavčujejo naložbe v nepremičnine, ki so lahko dosti manjše od naložb v ostalo prej našteto premoženje.

Tudi nepremičnine, ki so sedaj predmet obdavčitve, so bile kupljene iz že obdavčenega denarja. Podobno velja tudi za nakup ostalih oblik premoženja ali depozite v bankah. Tudi v teh primerih gre za že obdavčen denar. S tem, da v mojem primeru ta davek, ki je petkrat nižji, gre v občinski proračun, po vladinem predlogu pa gre davek v državni proračun, nato pa se razdeli zaposlenim. Ob tem pa poudarjam, da ta razdelitev denarja zaposlenim ne pomeni razbremenitev plač, temveč le povečanje neto plače, saj sta to dve različni zadevi.

V Sloveniji imamo davek od premoženja že od leta 1988, ko je bil sprejet Zakon o davkih občanov, ki je bil objavljen v Uradnem listu SRS številka 36/88. Osnovne značilnosti davka od premoženja predstavljam v nadaljevanju.

Davek od premoženja

Davek od premoženja se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.  Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika.

V primeru solastništva stavbe se vrednost stanovanjske površine deli v sorazmerju s solastniškimi deleži.

Davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, se ne plačuje:

• od kmetijskih gospodarskih poslopij;
• od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti;
• od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva;
• od stavb, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;
• od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati.

Davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, so začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let. Za prvega lastnika se šteje tudi tisti, ki je tako stavbo podedoval, vendar le v obsegu pravic, ki jih je imel prvi lastnik. Oprostitev se prizna tudi za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oziroma stanovanja in garaže, če se je zaradi popravila ali obnove vrednosti stanovanjske hiše oziroma stanovanja ali garaže povečala za več kot 50 %. Ta doba se računa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji dovoljenja za uporabo stavbe oziroma od pričetka uporabe stavbe, če se stavba prične uporabljati pred izdajo dovoljenja. Če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba za izpolnitev teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Če obstaja dvom, ali so izpolnjeni osnovni pogoji za bivanje, odloči o tem davčni organ na podlagi podatkov za stanovanjske zadeve pristojnega občinskega upravnega organa in krajevne skupnosti. Začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Oprostitev davka po tem členu se ne more priznati za prostore za počitek oziroma rekreacijo, pa tudi ne za poslovne prostore, četudi so sestavni del stanovanjske stavbe.

Zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, s katerimi je v letu pred letom, za katero se odmerja davek, stalno prebival v lastni stanovanjski hiši ali stanovanju, se odmerjeni davek zniža za 10 % za četrtega in vsakega nadaljnjega družinskega člana. Za družinske člane se štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Zavezanec uveljavlja olajšavo s posebno vlogo, ki jo mora predložiti davčnemu organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava ne prizna.

Davčna obveznost za davek od premoženja nastane takrat, ko je sklenjena pogodba o prodaji. Če je zavezanec stavbo oziroma prostor za počitek oziroma rekreacijo pridobil z gradnjo, nastane davčna obveznost z izdajo dovoljenja za uporabo. Če zavezanec prične stavbo ali prostor za počitek oziroma rekreacijo uporabljati pred izdajo dovoljenja, nastane davčna obveznost s pričetkom uporabe teh prostorov. Nastanek, sprememba ali prenehanje davčne obveznosti se pri odmeri davka upošteva od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je obveznost nastala oziroma prenehala ali je prišlo do spremembe.

Kot lahko vidimo, je ta ureditev bila dokaj enostavna in velja že od leta 1988 in zato me preseneča, da vlada pred pripravo izhodišč za obdavčitev premoženja, ni uporabila dobrih rešitev iz te določb.

Zakon o davku na nepremičnine

Leta 2013 je bil sprejet Zakon o davku na nepremičnine – ZDavNepr, ki je bi objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013. V veljavo je stopil 01.01.2014. Takrat so prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, kar je posledično pomenilo, da se v letu 2014 ni izvajala odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), davek od premoženja, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest ter davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

Z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, z izjemo davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

NUSZ – Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča

V skladu z določilom 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Uradni list SRS, številka 18/84 z vsemi spremembami in dopolnitvami) se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Uradni list RS, številka 102/04-UPB, s spremembami in dopolnitvami)občinski svet predpiše in ustrezno razdela z občinskim odlokom za NUSZ nadaljnje pogoje in merila. NUSZ se plačuje od zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča na območju občine. NUSZ plača neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Če uporabnik ni znan, je zavezanec za plačilo lastnik ali upravljalec. Višina NUSZ se določi z upoštevanjem metode točkovanja, določene z občinskim odlokom.

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin

Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin je bil sprejet leta 2006 https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2006-01-2126/ to je v času vlade Janeza Janše. To je bil prvi korak, k ureditvi nepremičnin, kar je bi predpogoj za pripravo in uvedbo Zakona o davku na nepremičnine, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013 in je v veljavo stopil 01.01.2014.

Navedbe predstavnikov vlade so neresnične

Zato ne držijo navedbe predstavnikov vlade, da na tem področju v zadnjih tridesetih letih ni bilo narejeno ničesar. Bilo je narejeno veliko. Ta vlada ima vse te informacije in zaradi tega ni potrebe po sprenevedanju, sploh ob dejstvu, da je bil Zakon o davku na nepremičnine sprejet v času, ko je vlado vodila Alenka Bratušek, ki je danes članica aktualne vlade.

Neznanje med državljani

Kot lahko ugotovite, so bile te zadeve uvedene že pred štiridesetimi leti in zaradi tega me preseneča tolikšno nepoznavanje teh zadev, ki se odražajo tudi v zapisih na družabnih omrežjih. Težko dojamem, da je med ljudmi toliko neznanja in to tudi pri tistih, ki že vsa leta plačujejo NUSZ in mogoče tudi davek od premoženja. Ne morem verjeti, da ne vedo, kaj plačujejo.

Sedaj, ko vlada želi uvesti visoko obdavčitev stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč s stopnjo 1,45 %, mnogi napadajo moj predlog petkrat nižje davčne stopnje in z bolj pošteno obdavčitvijo celotnega premoženja. Zakaj bi davek plačevali samo tisti, ki se odločijo za investicijo v stanovanja oziroma nepremične, ne pa tisti, ki investirajo v druge oblike premoženja?

Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da po vladinem predlogu pride do dvojne obdavčitve stanovanjskih nepremičnin in stavbnih zemljišč, saj se bo poleg davka, ki ga predlaga vlada po stopnji 1,45 %, še naprej plačevalo Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Za lažje razumevanje, koliko davka od premoženja, ki je občinski prihodek, se pobere v Sloveniji v primerjavi z ostalimi davčnimi viri, sem pripravil naslednjo tabelo, ki predstavlja znesek pobranih davkov in socialnih prispevkov v letu 2023:

Kot je razvidno iz tabele, vsi davki od premoženja predstavljajo zgolj 1,32 % od vseh davčnih prihodkov.

Ob zaključku tega zapisa še enkrat poudarjam, da po mojem predlogu bo pobrani davek predstavljal prihodek občin in nikakor ne prihodek državnega proračuna. Zaradi tega vsem tistim, ki v moje predlogu vidijo, da davek predstavlja prihodek državnega proračuna predlagam, da pozorno berejo moje zapise.

Davčna zakonodaja mora biti poštena do vseh davkoplačevalcev in ne sme dajati prednost določenim oblikam premoženja, ali določenim vrstam dohodkov oziroma prihodkov. Davkoplačevalci pa pri spremembah davčne zakonodaje ne smejo gledati le lastni interes, temveč morajo zagovarjati davčno zakonodajo, ki je enaka do vseh.

Mag. Ivan Simič

Spremljam davčne preglede finančnih inšpektorjev, ki po navodilih z Generalnega finančnega urada opravljajo davčne preglede prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, čeprav v letu 2022 prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile predmet obdavčitve kot dividenda, temveč kot kapitalski dobiček. Osebno menim, da gre za zlorabo finančne uprave kot državnega organa in za ustrahovanje davčnih zavezancev. Naloga finančne uprave je nadzor poslovanja davčnih zavezancev in seveda odmera davka v primerih, ko davčni zavezanci kršijo davčne predpise. V primeru prodaje lastnih poslovnih deležev v letu 2022 davčni zavezanci niso kršili davčne predpise, ker v letu 2022 prodaja lastnih poslovnih deležev ni bila obdavčena kot prikrito izplačilo dobička, saj je bila črtana določba, ki je to določala. To pomeni, da z izvajanjem davčnih pregledov prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bili izvedeni v letu 2022 in z obdavčitvijo teh prodaj kot, da gre za izplačilo dividend, davčne predpise krši finančna uprava. Žal, to lahko finančna uprava počne predvsem s pozicije moči in pa zaradi dejstva, ker se davčni zavezanci uklonijo temu nasilnemu dejanju. Nikakor mi ni jasno, kako se na finančni upravi ne najde oseba, ki bi razumela sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka 1/2024 z dne 18.09.2024, ki je v šestnajsti točki obrazložitve zapisalo:

16. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).

O tem sem že pisal v blogu številka 240 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/ in blogu 241 https://simic-partnerji.si/2024/11/20/je-obdavcitev-prodaje-lastnih-poslovnih-delezev-iz-leta-2022-nezakonita-241/

Torej, če je šlo za samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža, to pomeni za en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil, ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja. Tako pravi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, finančna uprava pa tega ne upošteva. Zato finančni inšpektorji od davčnih zavezancev zahtevajo, da jim le-ti pojasnijo zakaj so se odločili za prodajo lastnega poslovnega deleža v letu 2022. Pojasnjevati morajo zakaj so storili tisto, kar ni bilo prepovedano in kar ni bilo predmet obdavčitve. Zato se lahko upravičeno  sprašujemo, kdaj bo konec te samovolje. Žal je tovrstnih primerov še več.

Tako na primer ponovni davčni pregled, ko drugostopni organ vrne zadevo Fursu v ponovno odločanje, izvaja isti finančni inšpektor, kot ga je izvajal prvotni davčni pregled in to kljub temu, da je v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. To pomeni, če je zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovno odločanje, mora ta ponovni postopek voditi drugi finančni inšpektor. Žal temu ni tako.

V naslednjih dveh primeri vam bom poskušal prikazati, kako nenavadno je početje finančne uprave in finančnih inšpektorjev, ko danes opravljajo davčne preglede prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bili prodani v letu 2022, ko niso bili predmet obdavčitve kot prikrito izplačilo dobička, temveč kot kapitalski dobiček.

PRIMER 1

V vaši ulici je hitrost vožnje z avtomobili omejena na 50 km na uro in vi ste zmeraj vozili 50 km na uro. Po enem letu se odgovorni odločijo in v vaši ulici hitrost omejijo na 40 km na uro. Sedaj pride k vam policist in od vas zahteva, da mu obrazložite zakaj ste lani vozili 50 km na uro. Vi mu poveste, da je lani bila omejitev 50 km na uro, on vam odgovori, da ste s tem zlorabili takratni predpis in da je vaša vožnja, ko ste lani vozili 50 km na uro, neke vrste navidezni pravni posel. Zato vas letos kaznuje zaradi lanske prehitre vožnje, ki pa je lani bila v okviru omejitve.

PRIMER 2

Jaz, Ivan Simič, sem prejšnja leta vozil službeni osebni avtomobil, ki je kot gorivo uporabljal dizel. Zaradi tega mi je delodajalec pri obračunu plače obračunal boniteto in vsak mesec sem plačal ustrezen davek ter socialne prispevke. Nato sem se konec leta 2023 odločil, da kupimo električni osebni avtomobil, saj se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne obračunava in ne plačuje boniteta, vstopni DDV se lahko poračuna in še se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

To pomeni, da smo, po logiki finančne uprave, ki jo le-ta letos uporablja pri davčnih pregledih prodaj lastnih poslovnih deležev, izkoristili oziroma zlorabili davčne predpise, ki so določali, da se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne plačuje boniteta, da se lahko poračuna vstopni DDV in da se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.

Torej, sedaj bi se lahko davčni organ odločil, da bo prišel v davčno kontrolo in bo trdil, da smo se za nakup električnega osebnega avtomobila odločili izključno zaradi davčnih ugodnosti, da smo zlorabili davčne predpise in zaradi tega moramo podati obrazložitev, zakaj smo se odločili za nakup električnega osebnega avtomobila.

Na podlagi vsega navedenega se upravičeno lahko vprašamo, zakaj imamo zakone.

Mag. Ivan Simič