Prebivalci naselja Janeče na Ravne na Koroškem so izrazili zaskrbljenost nad domnevno organizirano versko dejavnostjo, ki se izvaja v stanovanjski hiši v Janečah na Koroškem.

Po njihovih navedbah se objekt javno predstavlja kot mesdžid (molilnica) in je povezan z Društvom Muslimanov Koroške, ki je bilo uradno registrirano novembra 2024 na istem naslovu, kot kažejo podatki iz javnih registrov, kot sta AJPES in Bizi.si.

Prebivalci menijo, da dejavnost ni v skladu z veljavnimi prostorskimi akti, saj naj bi bila hiša namenjena izključno stanovanjski rabi. Zbiranja naj bi potekala redno, z javno objavljenim delovnim časom na spletu, in so dostopna širši javnosti. Prebivalci navajajo, da to vpliva na njihovo vsakdanje življenje, zlasti zaradi prometnih in varnostnih težav, kot so neustrezno parkiranje in večje število udeležencev med zbiranji.

Društvo je nastalo 26. novembra 2024, kar kažejo podatki iz javnih registrov, sodeč po objavi na Facebooku pa dobivajo vedno več članov.

Kot zastopnik društva je vpisan Mersudin Ahmetovič, ki na svojem osebnem profilu na družbenem omrežju Facebook, promovira tudi Društvo srednja pot iz Ljubljane. Slednje obstaja od leta 2014, na Facebooku pa imajo kot dejavnost zapisano: “Predstavitev islama, islam v Sloveniji, Islamska predavanja, islamske publikacije, islamske knjige, islamski letaki, halke Kur’ana, Učenje arabskih črk.”

“Naš namen ni prejudicirati ugotovitev ali kogarkoli obtoževati, temveč opozoriti na stanje, ki po našem mnenju zahteva transparentnost, pojasnila in nadzor, zlasti z vidika javnega interesa in varnosti,” so zapisali zaskrbljeni prebivalci v sporočilu. Z vprašanji smo se obrnili direktno na pristojne institucije, odgovore pa objavimo, ko jih prejmemo.

A. H.

The post Prebivalce majhnega koroškega kraja moti organizirana islamska dejavnost v stanovanjski hiši first appeared on Nova24TV.

Obljube aktualne vlade o dostojnem življenju, socialni pravičnosti in nižjih stroških oskrbe starejših vse pogosteje trčijo ob kruto realnost ljudi. Primer Mariborčanke, ki se je obrnila na javnost, razgalja, kako daleč so besede oblasti od vsakdanjega življenja številnih družin.

Mariborčanka ima okoli 1.000 evrov mesečnih prihodkov. Njen mož, ki je invalid in je nameščen v Domu Danice Vogrinec Maribor, ki ga vodi član aktualne vlade – Gibanja Svoboda, Marko Slavič, pa prav tako prejema skoraj 1.000 evrov prihodkov. Skupaj torej zakonca razpolagata z okoli 2.000 evrov na mesec. A položnica za domsko oskrbo znaša kar 2.068 evrov. To pomeni, da jima po plačilu osnovne oskrbe ne ostane praktično nič – ne za stroške doma, ne za zdravila, ne za nepredvidene izdatke, ne za hrano.

Takšni primeri še posebej bodejo v oči ob dejstvu, da se je minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac večkrat javno pohvalil, da bodo z ukrepi vlade položnice v domovih za starejše nižje, sistem pa pravičnejši. Resničnost na terenu kaže ravno nasprotno. Stroški rastejo, ljudje pa so vse bolj ujeti v brezizhoden položaj, kjer niti dve povprečni plači ne zadoščata za osnovno oskrbo invalida v javnem domu. In to po tem, ko mora vsak državljan plačati davek za take primere, samo zato, da bo oskrba v domovih za ostarele cenejša.

Hči omenjenega invalida nam je povedala: “S strani socialne delavke sva z mamo izvedeli, da oče ni bil vključen v skupino s starostniki za dolgotrajno oskrbo, saj spada v skupino C, ki je bila izvzeta iz zakona. Vlogo za socialno oskrbo nato nisva podali na CSD Maribor, saj nam je iz Ministrstva za dolgotrajno oskrbo, Ljubljana, bila podana informacija, da bodo v oskrbo vključeni vsi – tako starostniki kot tudi invalidi. Svetovali so nam, naj v DSO-u oddajo soglasje za dolgotrajno oskrbo, saj da bodo oni to lažje uredili, zaradi posedovanja osebnih podatkov očeta. Z upanjem, da bo zadeva sprovedena, kot je bilo obljubljeno, smo predali zadevo v roke DSO-u.”

V torek, 13. 1. 2026, je na dom prispela prva položnica s pričakovanim nižjim plačilom. A sledil je šok: 2.068,00 €. Dosedanji znesek je znašal 1.486,00 €. “Sedaj me zanima, s kakšnim razlogom se je sploh cena dvignila? In zakaj oče ni bil vključen v tako lepo opevan Zakon o dolgotrajni oskrbi? Kakšnih dodatnih oziroma posebnih storitev je bil oče deležen v decembru za takšen drastičen dvig cene? Kaj se je v enem mesecu spremenilo, glede na to, da dom niti nima usposobljenega in strokovnega kadra za skrb invalidov?” se sprašuje naša sogovornica.

Kot je za naš portal zaupala hči omenjenega invalida, je oče v domu deležen enake oskrbe kot vsak drug starostnik in ni deležen popolnoma nobene posebne nege in oskrbe. “Kot invalidna oseba ni deležen nobenih posebnih dodatnih storitev, saj dom ne nudi zato ustrezno usposobljenega kadra. O takem dvigu cen ni nihče nikogar obvestil. Nobenega klica ni bilo, recimo, s strani DSO,” pravi naša sogovornica.

Seveda je brez besed ostal tudi večni direktor Doma starejših Danice Vogrinec Maribor, Marko Slavič, velik zagovornik stranke Svoboda. In dobro bi bilo, če bi bil še zagovornik svojih varovancev. Pri tem se seveda postavlja vprašanje, komu so bile namenjene vladne obljube? Tistim, ki komaj preživijo iz meseca v mesec, ali zgolj za politične govore in nastope pred kamerami? Primer iz Maribora ni osamljen, temveč simptom širšega problema – socialna politika Golobove vlade se v praksi sesuva na plečih najranljivejših.

Za številne družine je tako “solidarna prihodnost” postala prazna fraza, realnost pa neusmiljen obračun, ki ne pozna usmiljenja ne do invalidov ne do njihovih svojcev. Sramota!

E-Maribor

The post Primer dolgotrajne oskrbe v Mariboru? Invalid mora za oskrbo plačati kar 600 evrov več! first appeared on Nova24TV.

Zadnja javnomnenjska anketa Parsifala kaže na prepričljivo vodstvo SDS, hkrati pa tudi močan porast podpore Gibanju Svoboda, ki je kljub razsulu v zdravstvu, javnih financah in gospodarstvu med vsemi strankami od zadnjega merjenja (oktobra 2025) največ pridobila.

Agencija Parsifal je dva meseca pred parlamentarnimi volitvami, med 12. in 14. januarjem, merila razpoloženje med slovenskimi volivci. V torek, 13. januarja, je odjeknila afera KPK, ki je razgalila še eno izmed mnogih prekršenih predvolilnih obljub premierja Roberta Goloba, da bo v primeru “obsodbe” zagotovo odstopil. Ali je afera že zajela razočarane volivce in je vplivala na Golobovo podporo, je na podlagi te ankete težko trditi. Je pa zagotovo, da je močan dvig Svobode od zadnjega merjenja posledica enormnih finančnih vložkov državnih družb, ki zalagajo medije in socialna omrežja s propagandnimi vsebinami in celo uporabe prepovedanih oglasov.

Na vprašanje “Katero stranko bi volili v slovenski državni zbor, če bi bile volitve to nedeljo?” so bili pridobljeni sledeči rezultati: največ anketirancev bi svojo podporo namenilo SDS 25,6 %, sledi Svoboda 20,2 %, Demokrati 5,4 %, SD 4,8 %, združeni Levica in Vesna (4,5 %) ter NSi 4,0 % (brez SLS in Fokus).

Vse ostale politične stranke (Prerod, Resnica, Pirati, Mi, socialisti, Glas upokojencev Slovenije, SLS, Fokus, Zaupanje) ne bi prestopile parlamentarnega praga. Kar 16,9 % jih še ne ve, koga bi volili v državni zbor, če bi bile volitve to nedeljo, 5,4 % pa jih ne bi šlo na volitve.

Še en graf pa prikazuje, kako se je spremenila podpora političnim strankam od 24. oktobra 2025 do 16. januarja 2026. SDS je na priljubljenosti pridobila za 3,2 odstotka, Svoboda pa za skoraj osem odstotkov.

Na tretjem mestu so Demokrati, ki jim je podpora celo upadla za 0,3 odstotne točke. Prav tako je upadla podpora Socialnim demokratom (s 6,5 % na 4,8 %), stranka Prerod je padla pod parlamentarni prag, NSi pa pristala na parlamentarnem pragu.

Če upoštevamo samo opredeljene volivce, pa so rezultati sledeči: SDS bi dobila 34,3 %, Svoboda 27,1, Demokrati 7,3 %, SD 6,5%, NSi 5,3%.

Med tistimi, ki se bodo zagotovo udeležili volitev in so opredeljeni, bi jih največ (37,7 %) podprlo SDS, sledi Svoboda (28,3 %), SD (6,7 %), NSi (5,9 %), Demokrati (5,8 %) ter združeni Levica in Vesna (5,5 %).

Domen Mezeg

The post [Politbarometer] SDS prepričljivo v vrhu first appeared on Nova24TV.

Po dolgi borbi Roberta Goloba s pomočjo najbolj pasjega odvetnika v državi Stojana Zdolška, da bi preprečil stališče KPK, da je ravnal nepošteno (kršil integriteto) z večkratnimi čistkami v policiji, je KPK to ugotovil tik pred novim letom in volitvami. Premier je že veliko prej povedal, da je samoumevno, da bo v takšnem primeru odstopil. Seveda ni odstopil. Vsi smo vedeli, da ne bo odstopil.

Golobove besede niso vredne prebite pare. Celo, ko reče pika. In dokončna pika. In to se mu dogaja v položaju, ko vse institucije ocene gospodarske rasti države nižajo proti nuli, proračunska luknja pa je zaradi divjega trošenja eksplodirala proti dvema milijardama.

Če bi Golob odstopil, bi morala predsednica republike Nataša Pirc Musar razpisati izredne volitve in ne rednih. Redne volitve je razpisala 6. januarja letos. Po odločitvi KPK. Ni mogoče izključiti, da je vedela več kot smo vsi ostali. Za odločitev KPK je javnost ta teden izvedela od premiera Goloba. KPK je še ni objavila. Da so previdni, je razumljivo. Iz preteklosti je znan primer grobe politične zlorabe KPK, ko je Goran Klemenčič objavil ugotovitve o Janezu Janši, med drugim s podtikanji o Trenti, pa mu ni ponudil možnosti odgovoriti na obtožbe, kar bi po zakonu moral. To je pozneje pravnomočno ugotovilo tudi sodišče. Posledica zlorabe je bila, da je v času hudo gospodarske krize padla vlada. Ker je bil Klemenčič nastavljen na vrh KPK kot prej politični funkcionar (namestnik ministrice Katarine Kresal), ki je celo pripravljal spremembe zakona o KPK, ki jih je pozneje kršil, je bilo jasno, da je šlo za čisto zlorabo položaja za strankarske interese, kar je dolgoročno škodovala državi. Pa tudi KPK. Kdo bo takšnim še verjel?

Tokrat pa KPK celo, ko so izpeljali vse postopke, ni objavila odločitve. Golob je napovedal, da bo sprožil sodni spor proti tej javnosti prikriti vsebini. In zdaj čakajo na razplet tega. Smo pred volitvami, zavlačevanje se je Golobu maščevalo, problem pa zdaj prestavlja na način, da se postavlja v vlogo žrtve politične zlorabe komisije, kar je nekoč bil Janša. Ni prepričljiv, ker je celoten senat KPK nastavila njegova stran. Težavo pa ima tudi pri vsebini. Ko gre za KPK moramo pogledati argumente in vse preveriti. Na zaupanje nič. V preteklosti so že večkrat pokazali, da so komisija za politične obračune z desnico in za obrambo nečednosti na levi. Da je bilo kršitev integritete vladarja, ko je Golob večkrat na hitro menjaval razne šefe policije, kar je zdaj ugotovila tudi KPK, ni nič presenetljivega in je preprosto res. Vsi vemo, da je Golob brutalno zlorabljal oblast za lastne koristi, koristi svoje stranke in koalicije, da bi si zagotovili še drugi mandat. Na to sem sam opozoril že, ko sem bil še urednik Siol.net, s kolumno, ki jo je pozneje cenzuriral urednik, ki si ga je s čistko vrha Telekoma in Siol.net nastavil Golob. Tudi ta zaplet je pokazal pomanjkanje vsake integritete. Oblastniško bedo. V kolumni, ki je “izginila”, sem zapisal:

“Le neodvisen sodnik lahko odloči o krivdi Dušana Josipa Smodeja po objavi pričevanj, da naj bi spolno zlorabljal omamljene mladoletnice, fantazij o vezanju mladenk na radiator v kleti in finančnih prevar. Sodnika ne morejo nadomestiti objave na družabnih omrežjih, vaške opravljivke ali necenzurirani novinarji, ki jih za črnjenje nasprotnikov najemajo politiki ali so z njimi celo v posteljah. Težava primera Smodej pa je, da vemo, da sodbe sodnika najbrž ne bo. Ne le zaradi tega, ker posledice prijave spolne zlorabe, če si zlorabljene že drznejo prijaviti, praviloma udarijo po žrtvah samih. Imamo tudi vrh policije, ki je podoben necenzuriranim novinarjem v službi politikov. Nova vlada si je že nastavila svojega. Vrh policije je zamenjala hitreje in obsežneje kot prejšnja. Svoje so nastavili, tak vtis so ustvarili s politično čistko, da bi preganjali in diskreditirali opozicijske politike in varovali tiste na oblasti, če se znajdejo v težavah, kot so te z Dušanom Josipom Smodejem.”

A ni ostalo le pri tem in posebnem varovanju, ki ga je Golob ustanovil posebej zase, ker z običajnim za funkcionarje, ki tudi sodi pod njega, ni bil zadovoljen. Golob je ambiciozen. Vrh policije je zamenjal še enkrat. Pa vrh Siol.net tudi še drugič. Po prvi čistki še niso bili dovolj pridni in podrejeni. Ni meja za tega vladarja. Le da se mu je v drugo uprla notranja ministrica Tatjana Bobnar skupaj z generalnim direktorjem policije Boštjanom Lindavom, ki je bil le v.d., ker mu pravega mandata Golob ni želel potrditi, tako je namreč lažje vplivati na šefa policije. Podobno so imeli v preteklosti politiki v šahu pogosto odgovorne urednike državnih medijev. Tudi Siol.net. Šef policije je bil imenovan le za kratek čas, brez polnih pooblastil. Šibek. Negotov.

Posledice čistk so bile škodljive za državo in ljudi. Golob se je zaradi upora Bobnarjeve, pa tudi, ker se je razvedelo za zastonjsko bivanje s soprogo Tino Gaber v vili podjetnika Tomaža Subotiča v Istri, ko je ta hkrati dobival pomembne položaje v državnih bolnišnicah, oblast pa mu je pomagala tudi pri njegovih poslovnih ambicijah, denimo v Uniorju, znašel v postopkih KPK. Preiskuje ga tudi policija, ki slovi po tem, da ne more nič najti. Še veliko pomembnejša posledica pa je bila, da je država dobila generalnega direktorja policije, ki je bil imenovan po načelu, da ni važno, če je pismen, važno je, da je naš. Če je nepismen, je še boljši in še bolj naš. Generalni direktor je postal Senad Jušić. Jušić je, čeprav ni izpolnjeval pogojev za opravljanje te funkcije, bil do pred letom generalni direktor policije. Dokler potem še sodišče ni ugotovilo, kar smo vsi vedeli. Si lahko predstavljate sramoto? Pa tudi škodo za državo in policijo, ki jo to povzroči. Če voziš avto brez izpita, te kaznujejo. Lahko pa brez voziš celotno Golobovo policijo. S cenzurirano kolumno sem že na začetku vladanja natančno napovedal, kakšni bodo dosežki te Golobove policije in za kaj gre pri menjavah. Sojenja Dušanu Josipu Smodeju po treh letih ni. Bilo bi nerodno za sedanjo vlado. Denimo za Luko Mesca, ki je povsem brez potrebe zanikal poročanje Bojana Požarja tako, da je zatrdil, da ni imel nikoli nič s Smodejem, da ni bi bil na njegovih zabavah ali da bi imel karkoli s posilstvi mladoletnih deklet s pomočjo drog. A po tem zanikanju so se pojavili videoposnetki Meseca v Fotopubu, ki ga vodi Smodej, in to ob razstavi del slikarja Romana Uranjeka. Pa tudi posnetek Meseca s kozarcem v roki na zabavi tam. Tisti običajni ob kulturnem dogodku in ne s posiljevanjem s pomočjo drog za posilstva. Droge za posilstva naj bi po poročanju vladi naklonjenih medijev del deklet užival povsem prostovoljno in z zavedanjem posledic. Legitimno, ne pa čisto legalno, je dogajanje takrat prijazno relativizirala od časopisa Delo nagrajena politična aktivistka vladnih strank Nika Kovač.

Zlorabe oblasti za večkratne politične čistke v medijih, policiji, državnih podjetij niso bile brez cilja. Eden sam je bil: pridobiti si še en mandat na vrhu vlade.

In finale te bitke in odločanje, ali bo uspelo, je pred nami vsemi.

Peter Jančič, Spletnicasopis.eu

The post Radiatorska integriteta. Pika. Dokončna pika. first appeared on Nova24TV.

“V glavnem – res potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem, ki se rado prikazuje kot levičarstvo, kot antifašizem, kot jugonostalgija, v resnici pa ne gre za nič od tega.”

O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.

Gospod Vasle, najprej iskrene čestitke za prejeto častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.

Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?

Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.

Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?

V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.

Kaj so povzročila vaša odkritja?

V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida.

Danes vemo, da se “udbovske finance” niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?

Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij.

Kako pa se spominjate obdobja na Kmečkem glasu, ko sta s Slavo Partlič pisala o tako imenovanem agrarnem maksimumu – politiki socialističnega režima, ki je omejevala velikost kmetijskih zemljišč na največ 10 hektarjev in je preprečevala razvoj zasebnega kmetijstva. Ste že takrat vedeli, da gre pri tem za disidentsko novinarstvo?

Ah, kje pa! Naše uredništvo je bilo polno radovednih ljudi, veliko smo hodili po terenu, po vsej nekdanji Jugoslaviji, veliko videli, izvedeli. Potem sva se s Slavo na neki namig srečala z nekim Jožetom Pučnikom – nekim zato, ker do takrat pri nas nihče ni vedel, kdo je, kaj je komunistični režim počenjal z njim itn. In smo začeli raziskovati našo stalinistično kmetijsko politiko, od katere se diktator Tito niti po razhodu s Stalinom ni poslovil. Kmetje so v vseh režimih vedno predstavljali tisto neodvisno nevarnost, ki se ne da kar tako pokoriti. Znajo preživeti, se prehraniti in zato jim je režim moral to omejiti na 10 hektarjev. Zloba komunizma pa je bila na primer v tem, da kmetijske mehanizacije niso omejili, a 10 hektarjev si s slabim traktorjem lahko obdelal. Ker zemlja za preživetje velikih kmetij ni zadostovala, so se bili kmetje prisiljeni zaposliti v tovarnah in tako so nastale dvoživke, iz katerih so se norčevali.

Ko vas je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu – kakšen je bil občutek? Jeza, olajšanje ali kaj tretjega?

Zabavno je bilo, da mu ni uspelo, da bi me odstranil, čeprav je bilo veliko manevrov v to smer. Zahvala gre celotnemu uredništvu takrat, saj smo proti režimu nastopali kot eno. Ena od teh je bila tudi moja prijateljica Zlata Krašovec. In me Ribičič med mandatom odgovornega urednika celo v skladu s takratnimi zakoni ni mogel odstraniti. So me klicali na SZDL, naj odstopim, pa sem jim povedal, da ni razloga, čeprav so malo grozili. Mandat sem končal in potem smo počasi odšli vsak po svoje, ker so v hišo privlekli nove udbovske šefe. Še danes sem ponosen na takratne kolege in kolegice iz uredništva. Bili smo zoprno nesramni, tudi naivni, ko je šlo za režim. Nobene kvaziavtoritete nismo priznavali.

Kako pa gledate na današnje slovensko novinarstvo? Je ostalo še kaj duha »Slivnikove četice«, novinarjev, ki se brez strahu lotevajo največjih tem?

Razmere v mainstream novinarstvu in v javni hiši RTV so naravnost katastrofalne. Nikogaršnji hlapci hlapčujejo za dobro plačane pozicije. Plačuje se neprofesionalnost, t. i. depolitizacija drugače mislečih, samocenzura je osnovno vodilo novinarskega dela, spet imamo velikega cenzorja kot v času komunističnega režima, ko sta to bila na primer France Popit in za njim njegov politični hlapec Milan Kučan. Vsako drugačno mišljenje je razglašeno ali za fašizem ali za sovražni govor, ki ga v imenu vlade preganja tudi Nika Kovač, politična aktivistka skrajne levice in familiarne komunistične zapuščine. In vse to se zdaj prek ministrice za kulturo t. i. čebinarke Vrečko dodatno plačuje in nagrajuje, t. i. desni mediji pa se na vse načine omejujejo in celo procesirajo. Zadnjič sem razmišljal in ugotovil, da bi iz dobrih, profesionalnih slovenskih novinarjev težko naredil uredništvo dnevnega časopisa.

Kateri politik v Sloveniji vas je najbolj razočaral in kateri pozitivno presenetil?

Da ne bova preveč zapletala – volim SDS in Janeza Janšo, a noben politik v mojem življenju ni imel mandata, da grem na vrat na nos po kostanj v žerjavico zanj. Ocenjujem njihovo delo, spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot in kako vse to vpliva na življenja ljudi in napredek države. Ta čas smo v fazi, ko država razpada na vseh področjih, duh korporativne kraje in korupcije pa je vseobsežen. No, pa še o politiku, ki me je razočaral! Ni me, me je pa presenetil s svojo resnično vlogo v ozadju – to je bil Janez Drnovšek, ki si je upravičeno priboril naziv Dirty – Umazan. Bil je firer LDS, vse najbolj umazane kadrovske, finančne in korupcijske posle je prepuščal svojim podrepnikom, sam pa si je kot Poncij Pilat umil roke.

Vaše kolumne so polne ironije in črnega humorja. Od kod črpate to ostrino – iz osebnih izkušenj, branja ali česa tretjega?

Ko se ukvarjaš s politično satiro, je zelo pomembno, da si prostega duha, se pravi, da znaš biti primerno nesramen, ker če zaradi tvojega pisanja nihče malo ne znori, grozi in gre tudi na sodišče – če pisanje ni takšno, je zgubljen dan v satiri.

Kako komentirate, da vladajoči po novem na veliko financirajo režimske medije?

Nekaj so jih že v preteklosti, posebej javno hišo, ko so skozi obvod narodnostnega financiranja nekaj milijonov poslali v to neprofesionalno vrečo brez dna. Takrat so skušali še malo prikrivati prave namene, zdaj pa to počenjajo v zavetju svoje parlamentarne večine. Prepričan sem, da gre pri tem financiranju za grobo neustavnost, a v teh razmerah ukvarjati se z našim sedanjim ustavnim sodiščem, ki je postalo nekakšno zasebno levičarsko podjetje, je verjetno nemogoče. Da neki režim denar davkoplačevalcev dodeljuje po kriteriju politične, strankarske, celo ideološke pripadnosti, je nekaj hudo podlega in nesprejemljivega. Sta pa zato dva bistvena razloga: mainstream mediji, predvsem tiskani, so v hudih škripcih, ker njihove naklade vsak dan padajo. Razlogi so znani – novinarska propagandna mašinerija je pač dolgočasna, navijaška, lažniva in grobo neprofesionalna. Niso samo novi mediji razlog za takšne naklade in ljudje niso tako neumni, da tega ne bi prepoznavali. Ker pa se bližajo volitve in je treba propagandno mašinerijo dobro podmazati z našim denarjem, poudarjam, da rešijo, kar se rešiti sploh da. To je njihovo poslednje upanje – volivci Goloba so ne samo razočarani, ampak je številne tudi sram, da so njegovi stranki zaupali svoj glas. Levičarji z državo delajo kot s svojim fevdom in bankomatom in tudi to ni ostalo neopaženo. Zdaj je torej treba novinarsko druščino mainstream medijev stoodstotno pritegniti na svojo stran, in kaj je laže, kot z denarjem. In v teh časih novinarskih hlapcev seveda ne manjka. Od tod na primer napadi na Tarčo, ki si tu in tam privošči kakšno stranpot, a še to je za vladajoče nesprejemljivo. Zato bo RTV dobila denar, da nekatere šibke glasove povsem utiša, o čemer na primer govori dogajanje v zvezi z oddajo Pričevalci Jožeta Možine. V novi programski shemi so jo sklestili za pol programskega časa, ker jim kvari idealen lažni pogled na preteklost, ki se zadnja leta tega mandata ponavlja kot norost, patologija. Ne samo da davkoplačevalci plačujemo višji RTV-prispevek, ampak za ta denar dobiva čedalje manj in čedalje več dolgočasnih, zlasti pa enostranskih političnih vsebin. Slišal sem celo, da razmišljajo, kako poseči v tretji program in preprečiti nekatere neposredne prenose, ki temu režimu ne koristijo, še zlasti pa jim niso v čast. Se opravičujem seveda, o časti Golob in njegovi ne vedo nič. Jih ne zanima.

Mogoče še vaš komentar glede preiskovalne komisije, ki jo vodi Tamara Vonta. Se ta zlorablja za obračun z mediji, ki so kritični do Golobove vlade?

V vladavini tako imenovanega antifašizma in pod krinko fašizma desnice, ki jo razglaša Golob, je to idealen prostor za ponavljanje zgodovinskega vzorca o “naših medijih in naših novinarjih”, zato se krepijo tudi različni napadi na medije, ki so v primerjavi z Golobovimi manjšina in tudi glas tistih, ki so kritični, nezadovoljni, ki razkrivajo več kot samo ukradene identitete, ampak državno korupcijo neverjetnih razmer. Že to, da parlamentarna večina ustanovi takšno komisijo, je več kot zgovorno, češ da skušajo dokazati nesprejemljivo financiranje teh medijev. Kar je smešno, če vemo, kako oni delajo z našim denarjem. A tudi to, da za šefico te komisije okrona Tamaro Vonta, ki sodi v skupino najbolj histeričnih in primitivnih poslank, je dovolj zgovorno. Takšni nastopi, kot jih uprizarja Vontova, so podoba leta 1945, ko so nasprotnike in sovražnike zasmehovali, lažnivo obtoževali in procesirali. Ne samo ta, tudi nekatere druge komisije, ki jih vodijo kadri večinske zmage, so tako imenovani sindrom ad Hitlerum. Ker so pač pijani od večinske zmage, mislijo, da lahko počenjajo, kar hočejo. V tem smislu je Vontova izvorno, bom rekel genetsko nesramna, poniglava, diktatorska in razlogi za to niso samo politične narave. Vendar strokovnjak za vedenje ljudi nisem. A Vontovi in tem okrog nje drugega tudi ne preostane – z najbolj gnusnimi načini se borijo za svoj politični obstoj, ker, ko pogorijo – kdo jih bo zaposlil, kam bodo šli? Bi vi zaposlili Klakočarjevo ali pa Vontovo in Vrečkovo, da vam sesuje podjetje s svojo histerijo?

Kako vidite prihodnost medijev glede na to, da čedalje večjo vlogo igrajo družbeni oziroma družabni mediji?

Zame je prihodnost medijev že zelo dolgo z menoj! Propagandnih medijev ne berem, ne poslušam in ne gledam, pa sem izvrstno informiran. Državni oziroma vladni mediji so selektivni do takšne mere, da o nekaterih stvareh preprosto ne izveš nič. Ko ta nič objavijo, ga pa seveda v svojem stilu komentirajo – v stilu pranja možganov. Zato takšni mediji dolgoročno vsebinsko ne morejo preživeti, ne samo tehnološko. O tem priča zadnji primer islamističnega pokola na plaži v Sydneyju! Dogajanje smo lahko na družbenih medijih spremljali tako rekoč neposredno, v živo, brez politikantskega leporečenja, ki je tako zelo značilno za naše mainstream medije. V številnih primerih so ljudje novinarjem iz rok vzeli pravico do informiranja, tudi pri nas ogromno izveš na X, na FB itn. Težko je novinarjem v teh časih kaj prikriti, se zlagati, manipulirati. V tej stiski so tudi propagandni mediji v Evropi, zato ta ihta Bruslja, da omeji, če že ne prepove katerega od družabnih medijev. Pri nas to počenjajo pod krinko sovražnega govora, ki je čista izmišljija, še posebej ker se bojijo nekaterih javnomnenjskih gurujev na X in FB, ki imajo ne samo velik vpliv, ampak razpolagajo z informacijami, ki jih režim skuša prikriti.

Petra Janša

The post [Intervju] Vinko Vasle: “Potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem” first appeared on Nova24TV.

“V glavnem – res potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem, ki se rado prikazuje kot levičarstvo, kot antifašizem, kot jugonostalgija, v resnici pa ne gre za nič od tega.”

O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.

Gospod Vasle, najprej iskrene čestitke za prejeto častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.

Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?

Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.

Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?

V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.

Kaj so povzročila vaša odkritja?

V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida.

Danes vemo, da se “udbovske finance” niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?

Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij.

Kako pa se spominjate obdobja na Kmečkem glasu, ko sta s Slavo Partlič pisala o tako imenovanem agrarnem maksimumu – politiki socialističnega režima, ki je omejevala velikost kmetijskih zemljišč na največ 10 hektarjev in je preprečevala razvoj zasebnega kmetijstva. Ste že takrat vedeli, da gre pri tem za disidentsko novinarstvo?

Ah, kje pa! Naše uredništvo je bilo polno radovednih ljudi, veliko smo hodili po terenu, po vsej nekdanji Jugoslaviji, veliko videli, izvedeli. Potem sva se s Slavo na neki namig srečala z nekim Jožetom Pučnikom – nekim zato, ker do takrat pri nas nihče ni vedel, kdo je, kaj je komunistični režim počenjal z njim itn. In smo začeli raziskovati našo stalinistično kmetijsko politiko, od katere se diktator Tito niti po razhodu s Stalinom ni poslovil. Kmetje so v vseh režimih vedno predstavljali tisto neodvisno nevarnost, ki se ne da kar tako pokoriti. Znajo preživeti, se prehraniti in zato jim je režim moral to omejiti na 10 hektarjev. Zloba komunizma pa je bila na primer v tem, da kmetijske mehanizacije niso omejili, a 10 hektarjev si s slabim traktorjem lahko obdelal. Ker zemlja za preživetje velikih kmetij ni zadostovala, so se bili kmetje prisiljeni zaposliti v tovarnah in tako so nastale dvoživke, iz katerih so se norčevali.

Ko vas je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu – kakšen je bil občutek? Jeza, olajšanje ali kaj tretjega?

Zabavno je bilo, da mu ni uspelo, da bi me odstranil, čeprav je bilo veliko manevrov v to smer. Zahvala gre celotnemu uredništvu takrat, saj smo proti režimu nastopali kot eno. Ena od teh je bila tudi moja prijateljica Zlata Krašovec. In me Ribičič med mandatom odgovornega urednika celo v skladu s takratnimi zakoni ni mogel odstraniti. So me klicali na SZDL, naj odstopim, pa sem jim povedal, da ni razloga, čeprav so malo grozili. Mandat sem končal in potem smo počasi odšli vsak po svoje, ker so v hišo privlekli nove udbovske šefe. Še danes sem ponosen na takratne kolege in kolegice iz uredništva. Bili smo zoprno nesramni, tudi naivni, ko je šlo za režim. Nobene kvaziavtoritete nismo priznavali.

Kako pa gledate na današnje slovensko novinarstvo? Je ostalo še kaj duha »Slivnikove četice«, novinarjev, ki se brez strahu lotevajo največjih tem?

Razmere v mainstream novinarstvu in v javni hiši RTV so naravnost katastrofalne. Nikogaršnji hlapci hlapčujejo za dobro plačane pozicije. Plačuje se neprofesionalnost, t. i. depolitizacija drugače mislečih, samocenzura je osnovno vodilo novinarskega dela, spet imamo velikega cenzorja kot v času komunističnega režima, ko sta to bila na primer France Popit in za njim njegov politični hlapec Milan Kučan. Vsako drugačno mišljenje je razglašeno ali za fašizem ali za sovražni govor, ki ga v imenu vlade preganja tudi Nika Kovač, politična aktivistka skrajne levice in familiarne komunistične zapuščine. In vse to se zdaj prek ministrice za kulturo t. i. čebinarke Vrečko dodatno plačuje in nagrajuje, t. i. desni mediji pa se na vse načine omejujejo in celo procesirajo. Zadnjič sem razmišljal in ugotovil, da bi iz dobrih, profesionalnih slovenskih novinarjev težko naredil uredništvo dnevnega časopisa.

Kateri politik v Sloveniji vas je najbolj razočaral in kateri pozitivno presenetil?

Da ne bova preveč zapletala – volim SDS in Janeza Janšo, a noben politik v mojem življenju ni imel mandata, da grem na vrat na nos po kostanj v žerjavico zanj. Ocenjujem njihovo delo, spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot in kako vse to vpliva na življenja ljudi in napredek države. Ta čas smo v fazi, ko država razpada na vseh področjih, duh korporativne kraje in korupcije pa je vseobsežen. No, pa še o politiku, ki me je razočaral! Ni me, me je pa presenetil s svojo resnično vlogo v ozadju – to je bil Janez Drnovšek, ki si je upravičeno priboril naziv Dirty – Umazan. Bil je firer LDS, vse najbolj umazane kadrovske, finančne in korupcijske posle je prepuščal svojim podrepnikom, sam pa si je kot Poncij Pilat umil roke.

Vaše kolumne so polne ironije in črnega humorja. Od kod črpate to ostrino – iz osebnih izkušenj, branja ali česa tretjega?

Ko se ukvarjaš s politično satiro, je zelo pomembno, da si prostega duha, se pravi, da znaš biti primerno nesramen, ker če zaradi tvojega pisanja nihče malo ne znori, grozi in gre tudi na sodišče – če pisanje ni takšno, je zgubljen dan v satiri.

Kako komentirate, da vladajoči po novem na veliko financirajo režimske medije?

Nekaj so jih že v preteklosti, posebej javno hišo, ko so skozi obvod narodnostnega financiranja nekaj milijonov poslali v to neprofesionalno vrečo brez dna. Takrat so skušali še malo prikrivati prave namene, zdaj pa to počenjajo v zavetju svoje parlamentarne večine. Prepričan sem, da gre pri tem financiranju za grobo neustavnost, a v teh razmerah ukvarjati se z našim sedanjim ustavnim sodiščem, ki je postalo nekakšno zasebno levičarsko podjetje, je verjetno nemogoče. Da neki režim denar davkoplačevalcev dodeljuje po kriteriju politične, strankarske, celo ideološke pripadnosti, je nekaj hudo podlega in nesprejemljivega. Sta pa zato dva bistvena razloga: mainstream mediji, predvsem tiskani, so v hudih škripcih, ker njihove naklade vsak dan padajo. Razlogi so znani – novinarska propagandna mašinerija je pač dolgočasna, navijaška, lažniva in grobo neprofesionalna. Niso samo novi mediji razlog za takšne naklade in ljudje niso tako neumni, da tega ne bi prepoznavali. Ker pa se bližajo volitve in je treba propagandno mašinerijo dobro podmazati z našim denarjem, poudarjam, da rešijo, kar se rešiti sploh da. To je njihovo poslednje upanje – volivci Goloba so ne samo razočarani, ampak je številne tudi sram, da so njegovi stranki zaupali svoj glas. Levičarji z državo delajo kot s svojim fevdom in bankomatom in tudi to ni ostalo neopaženo. Zdaj je torej treba novinarsko druščino mainstream medijev stoodstotno pritegniti na svojo stran, in kaj je laže, kot z denarjem. In v teh časih novinarskih hlapcev seveda ne manjka. Od tod na primer napadi na Tarčo, ki si tu in tam privošči kakšno stranpot, a še to je za vladajoče nesprejemljivo. Zato bo RTV dobila denar, da nekatere šibke glasove povsem utiša, o čemer na primer govori dogajanje v zvezi z oddajo Pričevalci Jožeta Možine. V novi programski shemi so jo sklestili za pol programskega časa, ker jim kvari idealen lažni pogled na preteklost, ki se zadnja leta tega mandata ponavlja kot norost, patologija. Ne samo da davkoplačevalci plačujemo višji RTV-prispevek, ampak za ta denar dobiva čedalje manj in čedalje več dolgočasnih, zlasti pa enostranskih političnih vsebin. Slišal sem celo, da razmišljajo, kako poseči v tretji program in preprečiti nekatere neposredne prenose, ki temu režimu ne koristijo, še zlasti pa jim niso v čast. Se opravičujem seveda, o časti Golob in njegovi ne vedo nič. Jih ne zanima.

Mogoče še vaš komentar glede preiskovalne komisije, ki jo vodi Tamara Vonta. Se ta zlorablja za obračun z mediji, ki so kritični do Golobove vlade?

V vladavini tako imenovanega antifašizma in pod krinko fašizma desnice, ki jo razglaša Golob, je to idealen prostor za ponavljanje zgodovinskega vzorca o “naših medijih in naših novinarjih”, zato se krepijo tudi različni napadi na medije, ki so v primerjavi z Golobovimi manjšina in tudi glas tistih, ki so kritični, nezadovoljni, ki razkrivajo več kot samo ukradene identitete, ampak državno korupcijo neverjetnih razmer. Že to, da parlamentarna večina ustanovi takšno komisijo, je več kot zgovorno, češ da skušajo dokazati nesprejemljivo financiranje teh medijev. Kar je smešno, če vemo, kako oni delajo z našim denarjem. A tudi to, da za šefico te komisije okrona Tamaro Vonta, ki sodi v skupino najbolj histeričnih in primitivnih poslank, je dovolj zgovorno. Takšni nastopi, kot jih uprizarja Vontova, so podoba leta 1945, ko so nasprotnike in sovražnike zasmehovali, lažnivo obtoževali in procesirali. Ne samo ta, tudi nekatere druge komisije, ki jih vodijo kadri večinske zmage, so tako imenovani sindrom ad Hitlerum. Ker so pač pijani od večinske zmage, mislijo, da lahko počenjajo, kar hočejo. V tem smislu je Vontova izvorno, bom rekel genetsko nesramna, poniglava, diktatorska in razlogi za to niso samo politične narave. Vendar strokovnjak za vedenje ljudi nisem. A Vontovi in tem okrog nje drugega tudi ne preostane – z najbolj gnusnimi načini se borijo za svoj politični obstoj, ker, ko pogorijo – kdo jih bo zaposlil, kam bodo šli? Bi vi zaposlili Klakočarjevo ali pa Vontovo in Vrečkovo, da vam sesuje podjetje s svojo histerijo?

Kako vidite prihodnost medijev glede na to, da čedalje večjo vlogo igrajo družbeni oziroma družabni mediji?

Zame je prihodnost medijev že zelo dolgo z menoj! Propagandnih medijev ne berem, ne poslušam in ne gledam, pa sem izvrstno informiran. Državni oziroma vladni mediji so selektivni do takšne mere, da o nekaterih stvareh preprosto ne izveš nič. Ko ta nič objavijo, ga pa seveda v svojem stilu komentirajo – v stilu pranja možganov. Zato takšni mediji dolgoročno vsebinsko ne morejo preživeti, ne samo tehnološko. O tem priča zadnji primer islamističnega pokola na plaži v Sydneyju! Dogajanje smo lahko na družbenih medijih spremljali tako rekoč neposredno, v živo, brez politikantskega leporečenja, ki je tako zelo značilno za naše mainstream medije. V številnih primerih so ljudje novinarjem iz rok vzeli pravico do informiranja, tudi pri nas ogromno izveš na X, na FB itn. Težko je novinarjem v teh časih kaj prikriti, se zlagati, manipulirati. V tej stiski so tudi propagandni mediji v Evropi, zato ta ihta Bruslja, da omeji, če že ne prepove katerega od družabnih medijev. Pri nas to počenjajo pod krinko sovražnega govora, ki je čista izmišljija, še posebej ker se bojijo nekaterih javnomnenjskih gurujev na X in FB, ki imajo ne samo velik vpliv, ampak razpolagajo z informacijami, ki jih režim skuša prikriti.

Petra Janša

The post [Intervju] Vinko Vasle: “Potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem” first appeared on Nova24TV.

Na portalu povezanem s premierom Robertom Golobom Necenzurirano.si so ta teden objavili dva propagandna članka, da bi oblatiti podjetnika Aleša Štrancarja, ker ta kot lastnik več manjših medijev, ki niso pod nadzorom vladnih strank, kritizira vlado in politiko premiera.

Ker je politiko Goloba Štrancar primerjal celo s politiko Benita Mussolinija, ga šef vlade toži. Z zahtevo za omejevanje svobode javne besede in pravice do medijske kritike politike vlade, nima resnih možnosti. Poskusu očrniti Štrancarja se je pridružil portal Siol.net, ki je poobjavil diskreditacije portala Necenzurirano. Novinarji Necenzurirano so bili v preteklosti v času levih vlad preko posebnega zasebnega podjetja zaposleni na Siol.net, GEN-I, ki ga je vodil Robert Golob (pa tudi podjetje finančnega ministra Klemna Boštjančiča), pa je takrat začel še dodatno pod mizo plačevati podjetje novinarke Siol.net (pozneje Necenzurirano, pozneje generalna sekretarka Svobode) Vesne Vuković. To podjetje je na koncu kot zadnji lastnik likvidiral urednik portala Primož Cirman.

V času vladanja Goloba so na Siol.net izvedli dve politični čistki: predčasni menjavi direktorjev in odgovornih urednikov. Nazadnje so za direktorja nastavili Rolanda Žela, pred tem funkcionarja obrambnega ministrstva, za propagando za Goloba pa lani zaposlili kot novinarko prej piarovko tega ministrstva Matejo Trunk Hrvatin. Tako v pregledu člankov na portalu Necenzurirano najdemo oba propagandna izdelka proti Štrancarju:

Tako je enako propagando širil Siol.net v lasti državnega Telekoma, na vrhu Telekoma je bila v času Roberta tudi izvedena politična čistka, da si je vladar nastavil podložne nadzornike in upravo:

Oba medija sta na propagandne objave dobila zahtevo za objavo popravka, ki ga v celoti objavljam v Spletnem časopisu, kjer bom opazoval tudi, kdaj bodo odgovore objavili v obeh Golobovih propagandnih medijih:

»Aleš Štrancar iz podjetja BIA Separations Inc. nikoli ni prejemal plačil, vse s prodajo zaslužene milijone pa je družba porabila za svojo dejavnost«

Vsebina popravka:

Peter Jančič, Spletni Časopis

The post Bodo Golobovi propagandisti na Necenzurirano in Siol.net objavili Štrancarjev popravek? first appeared on Nova24TV.

Agencija za varnost prometa (AVP) in policija začenjata nacionalno preventivno akcijo Osredotoči se na cesto, ki bo potekala do nedelje. V času akcije bo policija izvajala poostren nadzor nad uporabo mobilnih telefonov in drugih naprav ter opreme, ki vpliva na zmožnost obvladovanja vozila, so sporočili z agencije.

Bo že držalo, da vladajoča koalicija drugim očita to, kar počne sama. In še več: v času pred volitvami si kupuje naklonjenost medijev z davkoplačevalskim denarjem.

Na drugi strani pa parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi Tamara Vonta (Svoboda), širi svoje področje, ker se koaliciji mudi. Zato želi pred komisijo privesti celo nekatere komentatorje iz oddaje Ura resnice. Cilj pa je pred volitvami ustvariti čim več hrupa in umazati ime medijev, ki jih vlada nima pod nadzorom.

Koaliciji se zelo mudi
Kot smo omenili, se koaliciji mudi, predvsem kar zadeva finance. Pred božičem so tako poskrbeli za še en popravek obstoječega zakona o RTV, da bi ji lahko legalno zagotovili dodatna finančna sredstva. Ob tem so čisto mimogrede spremenili tudi zakon o javnih financah, da jim nihče ne bo mogel očitati nezakonitega prerazporejanja sredstev. To pomeni, da bo vlada lahko še bolj trošila denar mimo proračunskih načrtov, pa tudi iz državnih rezerv. “Nakup stavbe na Litijski čez novo leto na vrat na nos (iz denarja za poplavljence), za kar sta se v preteklosti odločila Robert Golob in Boštjan Klemenčič, ne bo več kršenje zakona o javnih financah,” opozarja novinar in urednik Peter Jančič. Slednji tudi svari pred zvijačno politiko koalicije: “Pri RTVS na novo v resnici podarjajo le nekaj milijonov letno, za večino, kakšnih dvajset milijonov, pa so vladajoči le uzakonili, kar so že doslej podarjali mimo načrtov državnega proračuna in nad določbami zakona. Več si niso upali uzakoniti niti zdaj, ker bi opozicija lahko sprožila postopek za referendum. Ljudje pa nad tem, da bi plačevali še več za medij, ki ga večina ne spremlja, niso preveč navdušeni.”

Jančič je tudi opozoril, da je vlada doslej vsako leto mimo proračunskih načrtov podarjala RTVS okoli deset milijonov za programe narodnosti. Po novem zakon določa to kot vsakoletno obvezo, kar bodo zaradi tega lahko vključili v proračunske načrte države. Vlada je tudi že povišala prispevek za RTVS za desetino (kar letno prinese okoli deset milijonov), zdaj so to povišanje določili še z zakonom, kar bo omogočilo dodatno vladno povišanje za največ desetino čez leto. Dodali so še dodatne milijone vsako leto iz proračuna za Simfonični orkester in druge glasbene korpuse, ki jih RTVS za svoje programe ne potrebuje. “So pa bili običajni za velike državne televizije bogatih evropskih držav v prejšnjem tisočletju. Ministrstvo za kulturo Aste Vrečko pa jih noče prevzeti v svoj proračun kot državno kulturno bogastvo,” je še spomnil Jančič na portalu Spletni časopis.

Kadunc oster do vodstva RTV
Ob tem velja tudi spomniti na reakcijo nekdanjega generalnega direktorja RTVS, ki je spremljal razpravo o spremembi zakona o RTV. In ujel podporo svoje sedanje naslednice Natalije Gorščak. “Z velikim začudenjem sem poslušal predsednico uprave RTV Natalijo Gorščak na Odboru DZ za kulturo. Izrekla je tri stavke. Najprej, da RTV podpira sprejetje novele. RTV podpira vsak zaposleni na RTV? Morda reprezentativni sindikati? Svet delavcev? Je bila znotraj RTV o tem opravljena kakšna javna razprava? Dopuščam, da je o tem razpravljala Uprava RTV in sprejela tak sklep! Verjamem pa ne in bom zaprosil za sklep o tem, da vidim, ali obstaja, in kdo od štirih članov je bil za. Seveda tudi Svet RTV o tem ni zavzel stališča,” je zapisal. In še: “Iz kratkega 24-sekundnega nastopa Natalije Gorščak je mogoče razbrati bistvo njenega delovanja: ugajati vsem in vsakomur! Kako more podpirati zakon, ki bo v veliki meri zaznamoval financiranje vsaj za leto, verjetno dve. Da bo RTV dobila sicer 3,3 milijona evrov več, kot jih je dobila recimo za 2024 in 2025 iz proračuna, vendar se ve, da bo za 2026 potrebovala okoli 7 milijonov evrov več samo za plače!” Kadunc tako izprašuje vest naslednici: greste lahko še niže?

Višji izdatki tudi za STA
Odločanje o spremembi zakona o RTV je obstruirala SDS, češ da ustavno sodišče še ni izreklo mnenja o tem, ali je zakon v skladu z ustavo. Spomnimo: pred dvema letoma so ustavni sodniki veljavnost zakona “zadržali”, a po razvpitem obisku tedanje podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove je prišlo do spremembe: zakon je začel veljati, ustavno sodišče pa je o (ne)ustavnosti zakona molčalo. In molči še danes. Namesto tega bo lahko RTV iz državnega proračuna potegnila več sredstev. Vendar podobno velja tudi za STA. Direktorica UKOM Petra Bezjak Cirman je namreč podpisala višjo letno pogodbo glede vladnega financiranja javnega servisa STA, in sicer po novem s skoraj 20 odstotki večjo finančno pogačo. Ali povedano v finančnem jeziku: 650 tisoč evrov več kot v letu 2025. Ob tem velja spomniti, da je STA v celoti v državni lasti, poslovni in uredniški vrh so si nastavile vladajoče stranke, nedavno se je na STA kot uredniški funkcionar po krajšem “izletu” na Siol vrnil Mihael Šušteršič. Vlada je tako določila tudi pogoje in merila, po katerih bo lahko dodatne davkoplačevalske milijone delila medijskim tajkunom, od Stojana Petriča do Martina Odlazka. Že zdaj imajo dejansko precejšnjo prednost pred maloštevilnimi mediji, ki ne sodijo v vladni nabor, po novem se bo ta prednost še povečevala. Denar naj bi bil namenjen predvsem za podporo digitalizaciji in spletni navzočnosti mainstream medijev, ki so že sedaj vsi na spletu. Verjetno bodo po novem lahko na platformah družbenih omrežjih povečevali svojo navzočnost s sponzoriranimi objavami. No, po svoje razumljivo, kajti naklade tiskanih izdaj gredo počasi v zaton, dnevniki na tem področju beležijo izgube. Prav tako vlada medijske razpise prireja v prid večjim medijskim deležnikom. “Novi medijski zakon omogoča delitev denarja davkoplačevalcev ‘pravim medijem’ tudi za več let. Tudi za čas prihodnje vlade torej,” opozarja Jančič.

Nagrajevanje in stimuliranje “naših”
Vse to seveda ni nič novega. Vlada namreč o tem, da bi si s finančnimi darili zagotovila trdno javno podporo medijev, dejansko razpravlja že ves mandat. A ker je bila v svoji darežljivosti prepočasna, je sedaj svoje naredila bližina volitev. Devet milijonov davkoplačevalskih evrov naj bi vlada namenila za iskanje novih sodelavcev in za digitalizacijo. Pa je res tako? Nekateri medijski imperiji, kot je denimo Večer, so v zadnjem času odslovili kar nekaj novinarjev – sedaj pa naj bi ti isti mediji zaposlovali nove sodelavce? Jasno je torej, da je pravi namen teh daril nekje drugje, zelo verjetno v nagrajevanju za “zvestobo” in dodatni stimulaciji pred volitvami. Ali kot je dejal premier Golob na bratenju z Zoranom Jankovićem sredi decembra na zabavi ljubljanskega holdinga: “Tisti drugi” vam bo božičnico vzel. Torej: zastraševanje po metodi korenčka in palice. V normalni svobodni družbi bi mediji preživeli predvsem z enakopravnim delovanjem na trgu. Pri tem je ključno, da imajo vladi naklonjeni mediji odprte vse oglaševalske poti za tovrstno preživetje, medtem ko se opozicijsko usmerjenim medijem to odreka in onemogoča. In takšen odnos dejansko poteka že dlje časa, za portal Nova24tv.si komentira Aljuš Pertinač. “Gre za konstanten odnos medijev, ki so servilni do aktualne oblasti, in oblast se jim oddolži tako, da jih izdatno financira. Gotovo pa je motiv pri oblastnikih, glede na to, da se bližajo volitve, še večji. Mediji oziroma njihovi lastniki, ki so dejanski prejemniki tega denarja in ki imajo največjo korist, pa se teh sredstev ne branijo,” je dejal Pertinač in ob tem ocenil, da vsaj starejši del populacije precej verjame klasičnim medijem, tudi tiskanim, čeprav njihova naklada ves čas pada in vse finančne injekcije nič ne pripomorejo k temu, da bi se to padanje ustavilo, da bi bili ti mediji bolj spremljani oz. razširjeni, kar je spet svojevrsten paradoks. “Imajo občutek, vsaj v enem delu upravičen, da glede na to, da v štirih letih vladanja niso kaj veliko pokazali, morajo plačati za to, da je medijska slika bolj rožnata, kot je v resnici.”

Seveda je jasno, da je to samo del širše vladne strategije, s katero vladajoči rokohitrsko spreminjajo zakone, da bi lahko premier Robert Golob pred javnostjo izpadel kot nekakšen “dobri stric”, ki je mnogim poskrbel za izplačilo božičnice. In to, pomislite, prvič v življenju. Pri tem pa opozicija ne sme niti govoriti, ker ne bi bilo dobro za vlado, da bi se kdo javno oglasil o “nagem cesarju”.

Gašper Blažič

The post Tik pred volitvami “futrajo” svoje medije – z davkoplačevalskim denarjem first appeared on Nova24TV.

Po referendumu o državni pomoči pri samomorih, ki so ga vladne stranke Svoboda, SD in Levica presenetljivo izgubile, organizatorji kampanj na portalu Ajpes še objavljajo poročila o tem, kako kampanj sploh niso imeli.

Doslej je edini resen znesek prijavil Zavod za pastoralno dejavnost, v imenu katerega je Igor Dolinšek prijavil 7.865 evrov stroškov, večino, 6.772 evrov, je plačal založbi Družina. Skoraj nič pa ni prijavilo društvo Srebrna nit, od koder je Irena Žagar prijavila porabo 2.257 evrov stroškov, od tega so dva tisoč evrov nakazali Katarini Keček za medijske storitve, Igorja Pribcu pa so za dva potna naloga plačali 84 evrov.

Še manj, le 67 evrov stroškov, pa je v imenu koalicije proti zastrupitvi bolnikov prijavil Aleš Primc, ki je bil prvi podpisani pod podpisi za referendum. Plačal je stroške odprta in zaprtja posebnega računa. Pregled doslej prijavljenih kampanj je takšen.

Katarina Keček je javnosti znana kot hčerka oficirja jugoslovanske vojske, ki se je kot polnoletna študentka odločila ostati v Sloveniji, ko so starši odšli in se je znašla med tistimi, ki bi jim morala država avtomatično dodeliti status tujca, a tega pri urejanju statusov državljanov iz drugih republik, ki so pri nas živeli, na notranjem ministrstvu niso storili, zaradi česar so ti tujci imeli precej težav. Parlament je na koncu na predlog Gregorja Viranta po dolgih zapletih sprejel zakon, s katerim jim je zagotovil odškodnine. Je tudi avtorica več knjig.

Večje stranke o kampanjah doslej še niso poročale. Z Izjemo Demokratov, Nič od tega in Zelenih Slovenije, ki pa za prijavljene kampanje niso porabile nič. Kampanjam brez kampanj smo priča, ker to zagotavlja brezplačen čas in prostor za nastope v naivnih državnih medijih, ki jih dodeljujejo uradno prijavljenim organizatorjem kampanj, ki nimajo nobenih kampanj. Zakon o volilnih kampanjah prijave zahteva in regulira za plačane volilne kampanje (in delna povračila stroškov, ko gre za volitve).

Smisel zakona je zagotoviti preglednost, od kod pride denar za kampanje. A tega nikakor ne zagotavlja niti pri tistih, ki stroške kampanj imajo. Večinoma namreč trdijo, da so denar za kampanjo zbrali na posebnem volilnem računu tako, da so si ga nakazali iz svojega rednega računa. Tudi to je zloraba ureditve. Dejansko so denar zbirali na rednem računu, o katerega virih pa jim ni treba poročati in tako prikrijejo javnosti, kdo je dejansko plačal. Zakoni v naši državi, ko gre za transparentnost poslovanja politikov, so velika šala.

Posebej sporno pa je sodelovanje v referendumskih kampanjah o zakonih, ki jih v parlamentu uzakonijo vladne stranke, pri Zavodih in društvih, ki so močno vladno financirani, kar je, denimo, zavod Danes je nov dan, ki za kampanjo z izjemo stroškov za odprtje in zaprtje računa sicer tudi trdi, da ni porabil niti centa. V zadnjih petih letih so pokasirali kar 538.440 evrov javnega denarja, daleč največ iz ministrstva za javno upravo. Da takšni sodelujejo v političnih kampanjah o vladnih zakonih, ustvarja vtis koruptivnosti.

Članek je bil najprej objavljen na Spletnem časopisu.

The post Srebrna nit kampanjo plačala Katarini Keček in Igorju Pribcu first appeared on Nova24TV.