Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Francoski razsvetljenski filozof Charles de Montesquieu je bil tisti, ki je prvi teoretično predstavil delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti. Predvsem z namenom, da te veje oblasti nadzorujejo druga drugo in da ne prihaja do tiranije, bodisi s strani oligarhije, bodisi posameznika. Idejo so kasneje razvijali tudi drugi politični filozofi, tudi Alexis de Tocqueville.

Ideja se je v praksi prvič uveljavila v ustavi ZDA konec 18. stoletja, v Evropi pa z nastankom ustavnih monarhij v 19. stoletju in kasneje v republikanskih ureditvah. Totalitarne države te ločitve v praksi niso poznale, saj je denimo v komunistični Jugoslaviji glavno besedo imel CK ZKJ, skupščina (zvezna, republiška ali skupščinska) je potrjevala odločitve partijskih organov, nato pa so jih izvršni sveti uveljavili. Od jugoslovanske ustave leta 1974 dalje je bil Izvršni svet izvršilni organ, ki je bil dejansko vezan na skupščino, ki naj bi bila zakonodajni organ. V sodni veji oblasti pa so bili sodniki ravno tako člani zveze komunistov. Lahko bi rekli, da je znani rek “kadija tuži, kadija sudi” v tem okviru odlično deloval.

Slovenija po ustavi sledi delitvi treh vej oblasti, pri čemer ima dejansko najvišji status sodne veje oblasti Vrhovno sodišče RS. Vendar je potrebno dodati, da sodnike na predlog Sodnega sveta še vedno izvoli zakonodajni organ, to je Državni zbor RS. Enako velja za Ustavno sodišče RS, ki ima tu poseben status, saj neposredno ne sodi v nobeno od vej oblasti. Naloga ustavnega sodišča je varovanje ustave in človekovih pravic, kar pomeni, da lahko zakone, za katere presodi, da so neustavni, razveljavi.

Pred kratkim smo že pisali o tem, da je veliko večino sedanjih ustavnih sodnikov predlagala sedanja predsednica RS Nataša Pirc Musar, potrdila pa večina prejšnje sestave DZ, ko je imel sedanji opozicijski trojček izrazito večino. Za izvolitev kandidata za ustavnega sodnika je namreč potrebno 46 glasov, torej kvalificirana večina, ki zadostuje volji trenutne koalicije. Ker ni potrebna ustavna, torej dvotretjinska večina, za izvolitev ustavnih sodnikov ni potreben širši konsenz, to pa predstavlja nevarnost, da si politična opcija priskrbi nekakšno dolgoročno zaščito v primeru, če bi morala oditi v opozicijo. Ob tem naj spomnim, da mandat ustavnih sodnikov traja devet let, mandat vlade in DZ pa štiri leta. Mandat predsednika republike traja pet let, v primeru ponovne izvolitve torej (do) deset let. Če k temu dodamo še nagrajevanje nekdanjih ustavnih sodnikov za »primerna« glasovanja, se hitro pokaže, da ustavno sodišče s tem izgublja primarno legitimnost in postane arbitrarni zaveznik politične opcije, ki ga je postavila. Tako smo pred kratkim bili priče prestopa nekdanje ustavne sodnice Špelce Mežnar v tožilske vrste. Sklep o tem je tik pred svojim odhodom sprejela še Golobova vlada.

Primer RTV: v 90ih letih je ustavno sodišče ščitilo pred vplivom politike
Če analiziramo denimo zadnjo odmevno odločitev US o RTV Slovenija, se lahko začudimo, kako je edino Marko Starman od novejših ustavnih sodnikov upal glasovati proti. Pa tudi, kako je US v 90ih letih tedaj ščitil RTV pred prevelikim vplivom politike, ko je hotel Svet RTVS po zamenjavi zakona o RTVS spodbiti mandat tedanjega generalnega direktorja RTVS Žarka Petana. Ob tem naj spomnimo, da je po tistem še dobro desetletje obveljala ureditev, po kateri je člane Sveta RTVS kakor delegirala civilna družba oz. vnaprej zakonsko določene organizacije. Torej v duhu delegatskega korporativnega sistema, na katero volivci dejansko nimamo vpliva (takšno sestavo ima denimo Državni svet RS, vendar njegove člane volijo skupine elektorjev). Zato so lahko določene vplivne politične osebnosti, kot je Janez Kocijančič, dolgoletni politik SD in v preteklosti tudi predsednik te stranke, preko delegiranja npr. Olimpijskega komiteja Slovenije dobile močno moč odločanja. Zakonska novela je leta 2005 (v času prve Janševe vlade) takšen način odpravila in uvedla Programski svet RTVS, v katerega so lahko skupine državljanov predlagale različne kandidate (tudi z različno dolgimi mandati!), potrjeval pa jih je državni zbor.

Kot je znano, je ta ureditev zdržala približno dve desetletji. Golobova vlada je s spremembo zakona to ukinila in spet uvedla stari delegatski sistem, s čimer je javni zavod RTV Slovenija kakor “depolitizirala”, dejansko pa ohranila vpliv svojih političnih korifej pod pretvezo civilne družbe. Kar pomeni, da smo dobili nekakšen “deja vu” iz 90h let. In to ureditev je US v sedanji sestavi večinsko potrdilo kot skladno z ustavo. Ker je treba prejšnjim oblastnikom verjeti na besedo, da so javni zavod zaščitili pred vplivi politike in torej herojsko žrtvovali tudi ves svoj političen vpliv na javni zavod. Kdo je lahko še bolj naiven?

US z arbitrarnim odločanjem kot zaveznik opozicije
Če bi denimo sedanja koalicija ob pomoči stranke Resni.ca sprejela novi zakon o RTVS – kar bi bilo nujno – in uvedla približek ureditve iz leta 2005, bi zelo verjetno prišlo do situacije, da bi skupina poslancev iz opozicije zakon odnesla v presojo ustavnega sodišča, ki bi zakon seveda razveljavil. Pa ne zato, ker bi bil v resnici v neskladju z ustavo, pač pa zato, ker se ne ujema s pogledi tranzicijske levice na ustavo.

In to je ta situacija, na katero tranzicijska levica računa in dejansko je od tega profitirala že v času tretje Janševe vlade. Na račun kadrovske sestave senata US, ki odloča predvsem arbitrarno in politično pristransko, lahko vsak pomembnejši zakon pade. To dejansko pomeni, da smo se znašli v nekakšni ustavni »luknji«, ko je ustavno sodišče nekakšna vzporedna veja oblasti in pri tem uživa sistemsko zaščito, medtem ko je izvajanje programa, ki so ga volivci podprli na volitvah, vedno bolj omejeno.

Na drugi strani imamo predsednico republike, ki je bila sicer izvoljena na neposrednih volitvah, a očitno noče dajati odgovorov javnosti v zvezi s sumljivo prometno nesrečo na zadnji julijski dan, pač pa igra na čustva ljudi, češ da je žrtev vladne propagande, morda celo kakšne zarote. Četudi je njen vpliv formalno omejen, velja spomniti na čas osamosvajanja, ko je imel Milan Kučan kot predsednik predsedstva dejansko večji vpliv kot tedanja neokomunistična opozicija, in je močno omejeval delovanje Demosa.

Vse to izhaja iz politične filozofije “enovitosti” in “monolitnosti”, na katero je prisegal tudi znameniti razvpiti komunistični funkcionar Stane Dolanc, za katerim tako Pirc Musarjeva kot ustavno sodišče lahko ponavljajo: “Mi smo oblast – če ne bi bili mi, bi bil nekdo drug, a za zdaj temu ni tako in tudi nikoli ne bo.”

Gašper Blažič

The post Rušenje ravnovesja med vejami oblasti: ustavno sodišče in predsednica v vlogi, ki spominja na stare čase first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Rušenje ravnovesja med vejami oblasti: ustavno sodišče in predsednica v vlogi, ki spominja na stare čase z dne, 2026-08-12 19:45:32, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/rusenje-ravnovesja-med-vejami-oblasti-ustavno-sodisce-in-predsednica-v-vlogi-ki-spominja-na-stare-case/