Črni scenarij za Slovenijo

Evropa je bila med prvimi regijami, ki je že občutila posledice. Zaradi svoje odvisnosti od uvoza energentov se je se znašla pod dodatnim pritiskom, kar vpliva tako na industrijo kot na vsakdanje življenje. Dražja energija pomeni višje proizvodne stroške, zmanjšano konkurenčnost podjetij in počasnejšo gospodarsko rast. Negotovost na trgih hkrati zavirala investicije in povečevala tveganje za širše gospodarsko ohlajanje.

Če se scenarij nadaljuje, bi bilo to predvsem za Slovenijo katastrofalno, čeprav država ni neposredno odvisna od iranske nafte. Ker se cene energentov oblikujejo globalno, podražitve hitro dosežejo tudi slovenski trg. To se je najprej pokazalo na bencinskih črpalkah, nato pa se bo postopoma še v višjih stroških ogrevanja, elektrike in transporta. Posledično se utegnejo zvišati tudi stroški hrane in drugih osnovnih dobrin, kar bi neposredno vplivalo na življenjski standard prebivalstva.

Slovensko gospodarstvo, ki je močno vpeto v evropske dobavne verige, bo zato pod vse večjim pritiskom. Podjetja se že zdaj soočajo z dražjim transportom in energijo, kar dodatno zmanjšuje njihovo konkurenčnost. Ker je velik del slovenskega izvoza vezan na države Evropske unije, se bo nadaljnje ohlajanje evropskega gospodarstva hitro preneslo tudi na slovenska podjetja. To bi lahko pomenilo manj naročil, počasnejšo rast in v skrajnem primeru tudi zmanjševanje zaposlenosti.

Poseben vpliv bo viden tudi v logistiki. Luka Koper bi se lahko znašla v okolju večje nepredvidljivosti, saj bi globalne motnje v pomorskem prometu povzročale zamude, višje stroške prevoza in manj stabilne dobavne tokove. Čeprav Koper ni neposredno odvisen od Irana, je močno povezan z globalnimi trgovinskimi tokovi, zato bi se vsaka večja motnja hitro odrazila tudi tam.

Mednarodni pritiski bi se seveda zgodili na vrhu že štiri leta trajajoče vojne Golobove vlade z gospodarstvom. Desnosredinsko vlado v nastajanju torej čaka še veliko dela.