Avtor tega prispevka je Nova24TV.

V Sloveniji so sindikati že zdavnaj prenehali biti zgolj zastopniki delavcev. Postali so močna, delno netransparentna politična sila, oborožena z zgodovinskimi privilegiji, obilnim nepremičninskim premoženjem in avtomatskim odtegljajem članarine, ki jim zagotavlja stabilen denar brez pravega truda.

Namesto da bi se borili za višje plače prek produktivnosti, predvsem ščitijo status quo javnega sektorja in levi politični interes. Aktualni predlog za ukinitev obveznega odtegljaja članarin je zato sprožil paniko, saj razkriva, kako zelo so odvisni od prisilnega financiranja.

Vloga sindikatov v demokratičnih družbah
Sindikati so v demokratičnih družbah pomemben mehanizem za uravnoteženje moči med delavci in delodajalci. Njihova temeljna naloga je kolektivno pogajanje za višje plače, boljše delovne pogoje in socialno varnost. V Sloveniji pa se sindikati vse pogosteje soočajo z legitimnimi kritikami: da so postali preveč spolitizirani in netransparentni pri upravljanju premoženja ter da delujejo predvsem kot zaščitniki statusa quo v javnem sektorju, namesto da bi spodbujali rast plač prek višje produktivnosti.

Aktualni predlog poslancev SDS in NSi iz maja 2026 za novelo zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki bi ukinil obveznost delodajalcev pri avtomatskem odtegljaju sindikalne članarine, je ponovno odprl to razpravo. Sindikati predlog označujejo za napad na delavsko gibanje, poznavalci pa ga vidijo kot korak k normalizaciji razmerij in zmanjšanju administrativnega bremena za podjetja.

Pregledali smo financiranje, premoženje, transparentnost, spolitiziranost in primerjavo s tujino. Podatki kažejo na paradoks: slovenski sindikati imajo stabilen finančni in nepremičninski položaj, hkrati pa nizko zaupanje v zasebnem sektorju in upadajočo legitimnost.

SDS in NSi predlog za spremembo ZDR-1
Poslanci SDS in NSi so maja 2026 vložili predlog novele, ki spreminja 207. člen ZDR-1 in ukinja obveznost delodajalcev – tehnično obračunavanje in brezplačno odtegovanje sindikalne članarine. Cilj je jasna ločnica med podjetjem in financiranjem sindikatov – članarino naj delavec plačuje neposredno. Sindikati so do predloga zelo kritični, najglasnejši navajajo, da gre za maščevanje zaradi njihovega aktivizma proti interventnemu zakonu. Pa je res tako? Preverili smo delovanje sindikatov, ki razkrivajo tudi privilegije vodilnih.

Obvezno obračunavanje članarin
Obveznost izhaja iz socialistične dediščine in je urejena v zakonu o delovnih razmerjih. Določba glede članarin, ki je povzela obveznost iz nekdanje skupne države, je bila sprejeta leta 2002 in je začela veljati s 1. januarjem 2003. To je v času vlade LDS. Po tem mora delodajalec na zahtevo reprezentativnega sindikata in s soglasjem delavca brezplačno obračunavati članarino (običajno od 0,6 do 1 odstotka bruto plače). Takšen avtomatski sistem, ki je v večini liberalnih gospodarstev redkost, sindikatom zagotavlja stabilen prihodek brez dodatnega truda za pridobivanje članov.

Število sindikatov in članov
V Sloveniji je registriranih kar 2.669 sindikatov (podatki Ajpesa za leto 2025). Večina jih deluje pod okriljem večjih sindikalnih central. Skupno članstvo vseh sindikatov se ocenjuje na 140.000 do 200.000 oseb, kar predstavlja približno od 15- do 20-odstotno stopnjo sindikaliziranosti aktivnega prebivalstva. Članstvo je močno koncentrirano v javnem sektorju (predvsem vzgoja in javna uprava), medtem ko je v zasebnem sektorju razmeroma šibko, zlasti med mladimi. Največji sindikati so Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS). Pri tem je Branimir Štrukelj predsednik KSJS in glavni tajnik SVIZ. To pomeni, da je eden najvplivnejših sindikalnih voditeljev v Sloveniji, predvsem v javnem sektorju. Preko KSJS koordinira več sindikatov javnega sektorja, hkrati pa neposredno vodi SVIZ, ki je daleč največji sindikat v šolstvu in izobraževanju.

Financiranje, premoženje in nepremičninska dediščina
Leta 2025 je celotni sindikalni sektor ustvaril okoli 49 milijonov evrov prihodkov, od tega deset največjih sindikatov 15,7 milijona evrov. SVIZ izstopa s 5,5 milijona evrov prihodkov, ZSSS z 2,7 milijona evrov. Podatke o poslovanju reprezentativnih sindikalnih central v letu 2025 objavljamo v posebni tabeli.

Reprezentativni sindikati so jedro sistema. Trije največji (ZSSS, SKEI, Pergam) obvladujejo več kot 91 odstotkov njihovih prihodkov, ZSSS sam več kot 58 odstotkov. Večina denarja gre za stroške dela (od 70 do 79 odstotkov). Nepremičninska dediščina je eden največjih privilegijev. Sindikati so po osamosvojitvi prek zakona o lastninjenju pridobili številne objekte iz socialistične dediščine. ZSSS upravlja Dom sindikatov v Ljubljani in druge nepremičnine, SVIZ ima okoli 39 nepremičnin, večinoma počitniških enot. Pergam pa ima kar 67 nepremičnin. Podatki so vzeti iz baze Gvin.com, ki je povezana z zemljiško knjigo.

Netransparentnost
Sindikati oddajajo letna poročila na Agencijo za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), vendar ta niso prosto in enostavno dostopna javnosti, potrebna je posebna registracija. Sami prostovoljno redko objavijo podrobne bilance, sezname nepremičnin, porabo članarin ali plače vodstev. Ta skrivnostnost reprezentativnih sindikatov vzbuja velike pomisleke glede upravljanja tujega denarja z nizko stopnjo odgovornosti, kar članarine nedvomno so.

Plače vodilnih sindikalistov – skrivnost
Plače funkcionarjev v večjih sindikatih pogosto presegajo državno povprečje. Nekateri omenjajo zneske okoli 5.000 evrov bruto in več, drugi tudi 8.000 evrov in več. Sindikalni voditelji pa zneskov niso pripravljeni razkriti. Vodstvom reprezentativnih sindikatov smo poslali enako vprašanje. Poleg smo dodali še Lidijo Jerkič, predsednico SKEI Slovenija, in Martino Vuk, generalno sekretarko KSJS, Štrukljevo pomočnico, ki se v zadnjem času pogosto pojavlja v javnosti. Nihče od vprašanih nam ni odgovoril – kot bi se dogovorili med seboj, da podatkov o lastnih plačah javnosti ne razkrivajo. Ob tem spomnimo, da vodilni sindikalisti pogosto javno kritizirajo »visoke plače direktorjev«, zdaj pa sami molčijo.

Spolitiziranost sindikatov
Večina velikih sindikalnih central (ZSSS, KSJS, SVIZ idr.) izhaja iz kontinuitete prejšnjega sistema in v javnem delovanju pogosto nastopa v skladu z levim političnim spektrom. V Ekonomsko-socialnem svetu, pri referendumih in v javnih nastopih njihove pozicije redko odstopajo od stališč leve opozicije.

Stavke, protesti in javni pritiski so v zadnjih desetletjih pogosto usmerjeni predvsem proti desnosredinskim vladam in strukturnim reformam (trg dela, pokojninski sistem, davčna politika).

Posebno izrazito je bilo to v času vlade Roberta Goloba. Leta 2022 je koalicija spremenila dohodninsko lestvico, kar je po izračunih davčnih strokovnjakov do leta 2025 večini zaposlenih v zasebnem sektorju prineslo znižanje neto plač v višini približno ene mesečne plače. Sindikati so kljub temu reformo podprli oziroma se niso bistveno uprli. Lidija Jerkič, predsednica SKEI Slovenije, je v intervjuju za Radio Slovenija javno priznala, da ne zna pojasniti, zakaj so sindikati proti višjim neto plačam, a da pri tej drži vztrajajo.

Podobna situacija se ponavlja tudi zdaj. Sindikati ostro nasprotujejo interventnemu zakonu nove vlade (SDS, NSi, SLS, Fokus in Demokrati s podporo Resni.ce), ki med drugim predvideva nižje davke na osnovna živila in energente. To krepi vtis, da sindikati niso zgolj zastopniki delavcev, temveč tudi pomembni akterji leve politične opcije, ki branijo določeno ideološko linijo tudi takrat, ko bi konkretne spremembe lahko koristile širšemu krogu delavcev in gospodinjstev.

Primerjava s tujino
Švedski in avstrijski sindikati so zgled uspešnega modela: visoka pokritost kolektivnih pogajanj, fokus na konkurenčnost in prekvalifikacijo ter tesno sodelovanje z delodajalci (v Avstriji prek sistema socialnega partnerstva). Primerjavo po državah objavljamo v posebni tabeli.

Zakaj se počutijo ogrožene?
Sindikati in del levega političnega spektra, vključno s predsednico republike Natašo Pirc Musar, predlog o ukinitvi obveznega avtomatskega odtegljaja članarin predstavljajo kot resno grožnjo delavskemu gibanju. Vendar ta trditev ne drži.

Plačevanje članarine na enak način, kot velja za vsa druga društva, združenja in nevladne organizacije, sindikatov ne more ogroziti. Če res uspešno zastopajo interese delavcev, kot sami trdijo, bi moralo biti prostovoljno plačevanje članarin zanje celo prednost – članstvo bi jih s plačilom neposredno legitimiralo.

Višje plače delavcev so dolgoročno trajnostne le z rastjo produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva, ne pa z redistribucijo in političnim izsiljevanjem. V Sloveniji pa sindikati pogosto delujejo kot zaščitniki statusa quo v javnem sektorju, medtem ko s svojo rigidnostjo otežujejo fleksibilnost in rast plač v zasebnem sektorju.

Za konec
Slovenski sindikati imajo stabilno financiranje in bogato nepremičninsko dediščino, njihova šibka točka pa so netransparentnost, spolitiziranost in nizka reprezentativnost v zasebnem sektorju. Višje plače si delavci zaslužijo. Vendar te ne pridejo iz avtomatskih članarin in zgodovinskih privilegijev, temveč iz zdravega, dinamičnega in produktivnega gospodarstva. Sindikati doslej še niso doživeli tranzicije. Zdaj imajo priložnost, da postanejo del rešitve. Dejstvo je, da se morajo pri tem pripraviti na večjo odgovornost in transparentnost. Vprašanje pa je, če si tega res želijo. Kot kaže, te želje njihova vodstva nimajo, očitno jim je lažje krmariti v svojih vrtičkih.

Vida Kocjan

The post Spolitizirani sindikati: od netransparentnega premoženja do političnega orodja first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Spolitizirani sindikati: od netransparentnega premoženja do političnega orodja z dne, 2026-06-06 15:45:16, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/spolitizirani-sindikati-od-netransparentnega-premozenja-do-politicnega-orodja/