Ob cestah ste zagotovo že opazili table z napisi, da je to ali ono sofinancirala Evropska unija (EU). Pustimo zdaj ob strani, da tudi EU zgolj prerazporeja denar neto davkoplačevalcev držav članic, ampak se ustavimo ob zmotnem prepričanju, da se z evropskimi sredstvi (iz kohezijske politike, ESRR, Kohezijskega sklada, ESF+ in drugi viri) pokrije celotna investicija. To je daleč od resnice.

Kandidiranje za evropska sredstva je pogosto izgovor (in, resnici na ljubo, tudi realen razlog), zakaj se občine zadolžujejo. Zakon o financiranju občin izrecno dovoljuje zadolževanje za projekte, sofinancirane iz EU, in sicer do višine odobrenih evropskih sredstev oziroma za obdobje do prejema teh sredstev. V praksi to pomeni, da mnoge občine najamejo posojila (stopnje sofinanciranja EU se gibljejo med 50 in 85 odstotkov vrednosti investicije), da pokrijejo lastno udeležbo v projektu, ker teh sredstev nimajo pripravljenih ali načrtovanih v proračunu. Slovenske občine so zato zelo zadolžene.

Občine imajo primanjkljaj

Lokalne volitve so pravi čas za obračun. Volivci bodo 15. novembra v 212 občinah izbirali župane in svetnike. Pred tem pa bi morali narediti nekaj, kar v Sloveniji skoraj nikoli in nikomur ne pride v navado: pogledati, za koliko so prejšnji gospodarji občinske blagajne zadolžili svoje volivce. Ne koliko kilometrov asfalta so položili, ne koliko trakov so prerezali in ne koliko evropskih milijonov so izpogajali. Ampak koliko dolga so naložili na hrbet neto davkoplačevalcev, ki bodo ta dolg odplačevali, In to tisti, ki ustvarjajo in ne tisti, ki delijo.

Prihodki vseh slovenskih občin so v letu 2025 znašali približno 3,3 milijarde evrov, kar je približno desetino več kot leta 2024. Ob tem je treba povedati, da občine pridobivajo prihodke iz treh virov: davka na dohodek in dobiček (predvsem dohodnina, ki jo občine prejemajo po posebni formuli), transferni prihodki (vključno z državnimi in EU sredstvi) in lastnimi viri (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, prihodki od premoženja, komunalni prispevki, takse, globe, koncesije in podobno). Tega je bilo lani torej za 3,3 milijarde evrov. Skupni odhodki občin pa so v istem letu znašali približno 3,4 milijarde evrov (3.408 milijonov), zato so občine leto zaključile s primanjkljajem okoli 112 milijonov evrov. Skupni primanjkljaj seveda ni tako velik (čeprav presega 3 odstotke prihodkov), da bi moral zvoniti alarm, težava je dolg občin.

Zadolženost občin znaša 1,5 milijarde evrov

Skupna zadolženost slovenskih občin, skupaj z javnimi zavodi in podjetji, v katerih imajo občine odločujoč vpliv, je konec lanskega leta dosegla približno 1,5 milijarde evrov. Povprečni dolg na prebivalca znaša 735 evrov (glej Tabela 1). To je 168 evrov več kot ob nastopu sedanjih mandatov konec leta 2022. V treh letih se je zadolženost povečala za več kot 350 milijonov evrov oziroma za dobrih 30 odstotkov. Dolg na prebivalca se je zvišal v 130 od 212 občin. In to v času, ko so prihodki občin rasli, evropska sredstva so se pretakala in država je občinam dajala dodatne milijone. Kljub temu so se mnogi odločili, da je bolje zadolžiti prihodnost kot živeti znotraj možnosti.

Rekorderka ostaja občina Gornji Petrovci z 2.860 evri dolga na prebivalca. Občina, ki ima račune blokirane že od leta 2009. Sledita Radlje ob Dravi s skoraj 2.000 evri dolga na prebivalca in Prevalje z 1.441 evri. Ljubljana, ki rada igra vlogo zgledne prestolnice, ima 1.376 evrov dolga na prebivalca in skoraj 374 milijonov evrov skupnega dolga (skoraj četrtino vsega občinskega dolga v državi, njen dolg dosega 70 odstotkov prihodkov občine). Dolg Maribora presega 124 milijonov, Celje ga ima skoraj 53, Kranj 46, Koper blizu 40 milijonov evrov dolga. (Glej Tabela 2) 23 občin je preseglo tisoč evrov na prebivalca. Pred tremi leti jih je bilo le 11.

Le osem občin brez dolga

In potem so tu tiste, ki dokazujejo, da gre tudi drugače. Osem občin je konec lanskega leta poslovalo brez kakršnegakoli dolga: Bloke, Domžale, Gorišnica, Kranjska Gora, Markovci, Mengeš, Trzin in Žetale. Ne gre za bogate občine z naftnimi vrtinami. Gre za občine, kjer so se očitno odločili, da se z javnim denarjem ne igrajo. Da investicije niso izgovor za zadolževanje za vsako ceno. Da evropska sredstva niso magična paličica, ki upravičuje kredite, saj tudi tista »brezplačna« sredstva na koncu plačajo davkoplačevalci – bodisi prek prispevkov v bruseljski proračun bodisi prek lastne udeležbe in kasnejšega vzdrževanja.

Tukaj je bistvo, ki ga liberalni glasovi že leta ponavljajo, a ga politični razred in večina medijev sistematično ignorira. Dolg ni abstraktna številka v bilanci. Dolg so bodoči davki, bodoče nižje investicije, bodoče višje komunalne tarife, bodoče omejitve. Dolg plačujejo neto davkoplačevalci – ljudje, ki delajo, ustvarjajo, tvegajo in plačujejo. Ne tisti, ki živijo od prerazporejanja. Ko župan in svetniki najamejo kredit za »razvoj«, v resnici zadolžujejo ljudi, ki še niti niso volilno upravičeni, in tiste, ki bodo še leta delali, da bodo ta dolg odplačali.

Evropska sredstva kot izgovor za zadolževanje

Argument, da je zadolževanje nujno zaradi evropskih sredstev, je še posebej ciničen. Evropska sredstva niso dež iz neba. So denar, ki ga najprej poberejo davkoplačevalcem v državah članicah, nato pa ga Bruslju in ministrstva delijo po političnih in birokratskih merilih. Ko občina reče, da se mora zadolžiti, da ne bi izgubila evropskega denarja, v resnici pravi: »Raje bomo zadolžili lastne prebivalce, da bomo lahko porabili denar, ki so ga že plačali drugi davkoplačevalci, in s tem dokazali, kako uspešni smo pri črpanju.« To ni gospodarjenje. To je nagrada za nesposobnost ali za politično razsipnost.

Občine niso podjetja, nimajo tržne discipline, nimajo lastnikov, ki bi jih zaradi slabega poslovanja lahko zamenjali čez noč. Imajo volilni cikel. In v tem ciklu se pred volitvami radi pokažejo s projekti, ki bodo odplačani šele po volitvah. Zato je pred lokalnimi volitvami edino razumno merilo: koliko ste nas zadolžili? Koliko ste povečali dolg na prebivalca v tem mandatu? Kje ste ga znižali? Kje ste ga podvojili? V Ajdovščini so z 51 evrov skočili na 1.244. Na Jezerskem so iz nič prišli na 1.224. V Radljah so dolg skoraj podvojili. To niso številke, ki bi jih smeli spregledati zaradi lepih plakatov in obljub o novih krožiščih.

Lokalna samouprava kot manjša in milejša različica državne razsipnosti.

Ministrstvo za finance sicer trdi, da stanje ni zaskrbljujoče, saj gre za okoli dva odstotka BDP. To je res, ampak zadolženost občin po drugi strani presega 40 odstotkov prihodkov občin. Zato je argument ministrstva za finance klasičen argument birokrata: dokler ne eksplodira, je vse v redu. A za posameznika, ki v občini z 2.000 evri dolga na prebivalca plačuje komunalne storitve in gleda, kako se občina zadolžuje še naprej, to ni abstraktni odstotek. To je realnost.

Lokalna samouprava je v Sloveniji prevečkrat le manjša in milejša različica državne razsipnosti. Manjši proračuni, a isti mentalitetni vzorec: denar ni omejen, dolg ni problem, evropska sredstva so izgovor, davkoplačevalec pa obstaja zato, da plača. Volitve so trenutek, ko bi lahko ta vzorec vsaj malo prekinili. Ne zato, ker bi volivci nenadoma postali fiskalni konservativci, ampak zato, ker bi morali vsaj enkrat voliti s svojimi denarnicami: kdor me bo manj zadolžil, tega bom volil.

Dolg ni razvoj. Dolg je odloženo plačilo. In to plačilo bo vedno prišlo na račun tistih, ki ustvarjajo. Preden oddate glas, poglejte številke. Ne verjemite obljubam o novih projektih. Verjemite bilancam. Ker na koncu vedno plača neto davkoplačevalec. In on bi moral imeti zadnjo besedo.

Jože Biščak

The post Dolgovi občin: Jankovićeva Ljubljana, prvak med dolžniki, ima kar 0,37 milijarde evrov dolga! first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom Dolgovi občin: Jankovićeva Ljubljana, prvak med dolžniki, ima kar 0,37 milijarde evrov dolga! z dne, 09.11.2026 00:04, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/dolgovi-obcin-jankoviceva-ljubljana-prvak-med-dolzniki-ima-kar-037-milijarde-evrov-dolga/