Nemški novinar Thomas Fasbender v svojem mnenjskem članku opozarja, da se Nemčija sooča z globokimi demografskimi spremembami, ki bi lahko vodile celo v resne družbene konflikte. Kljub temu pa njegov zapis ne ponuja konkretnih rešitev, temveč predvsem poudarja neizogibnost teh procesov, kar odpira vprašanja o odgovornosti politike in prihodnjih usmeritvah države

Fasbender v članku, objavljenem v časniku Berliner Zeitung, opisuje hitro spreminjanje demografske slike Nemčije. Po njegovih navedbah se država iz tradicionalno homogena družbe preoblikuje v vse bolj raznoliko, kar prinaša številne izzive.

Poudarja, da migracije vplivajo tako na priseljence kot na domače prebivalstvo ter povzročajo občutek izgube in družbeni pritisk. Kot zapiše: “Migracije vplivajo na družbo. Prinašajo izkušnje izgube tako za priseljence kot za ljudi v državi gostiteljici.”

Ob tem navaja projekcije, po katerih naj bi do sredine stoletja umrlo med 17 in 20 milijonov Nemcev brez migrantskega ozadja, medtem ko bo rodnost ostajala nizka. Hkrati naj bi se zaradi višje rodnosti in nadaljnjih migracij povečal delež prebivalstva z migrantskim ozadjem.

Po njegovih besedah: “Izenačenje rojstev – z migrantskim ozadjem in brez njega – bo doseženo najpozneje po letu 2030.”

Fatalizem brez rešitev

Ena ključnih kritik Fasbenderjevega zapisa je njegov izrazit fatalizem. Avtor namreč ponavlja idejo, da teh trendov ni mogoče ustaviti ali obrniti, saj naj bi šlo za naraven potek dogodkov.

Tak pogled implicitno razbremenjuje politične odločitve, ki so prispevale k trenutnemu stanju. Fasbender zavrača tako desnico kot levico: prve zaradi nerealističnih predlogov, druge zaradi naivnosti.

Zapiše: “Ta opis se nanaša na spremembe, ki so neizogibne.”

Ob tem opozarja tudi na možnost nemirov, podobnih tistim v Franciji, ter celo na potencialni izbruh državljanskega konflikta.

Ali so alternative sploh možne?

Kritiki takšnega pristopa poudarjajo, da obstajajo različni politični modeli upravljanja migracij. Nekatere države so se odločile za strožji nadzor in omejevanje priseljevanja.

Primeri iz sveta kažejo, da so množične deportacije in omejitve migracij izvedljive, če obstaja politična volja. V teoriji bi lahko tudi Nemčija omejila nadaljnje priseljevanje ali bolj dosledno izvajala obstoječo zakonodajo.

Države z drugačnim pristopom

Nekatere države, kot so Japonska, Južna Koreja, Tajvan in Kitajska, so ubrale drugačno pot. Namesto množičnih migracij so se osredotočile na tehnološki razvoj, avtomatizacijo in notranje prilagoditve.

Na primer, Japonska ohranja zelo nizko stopnjo priseljevanja in kljub staranju prebivalstva ohranja visoko stopnjo družbene stabilnosti. Podobno tudi druge azijske države uspešno obvladujejo demografske izzive brez velikih migracijskih tokov.

Ključna pomanjkljivost: politika kot izbira

Osrednji problem Fasbenderjevega pristopa je, da demografske spremembe predstavlja kot neizogibne, namesto kot rezultat političnih odločitev.

Migracijska politika, azilni sistemi, združevanje družin in nadzor meja so posledica konkretnih odločitev, ki bi jih bilo mogoče spremeniti.

Možni ukrepi vključujejo:

• omejitev priseljevanja,
• strožje izvajanje zakonodaje,
• deportacije nezakonitih migrantov,
• selektivno priseljevanje glede na potrebe trga dela.

I. K.