Spremljam davčne preglede finančnih inšpektorjev, ki po navodilih z Generalnega finančnega urada opravljajo davčne preglede prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bile izvedene v letu 2022, čeprav v letu 2022 prodaje lastnih poslovnih deležev niso bile predmet obdavčitve kot dividenda, temveč kot kapitalski dobiček. Osebno menim, da gre za zlorabo finančne uprave kot državnega organa in za ustrahovanje davčnih zavezancev. Naloga finančne uprave je nadzor poslovanja davčnih zavezancev in seveda odmera davka v primerih, ko davčni zavezanci kršijo davčne predpise. V primeru prodaje lastnih poslovnih deležev v letu 2022 davčni zavezanci niso kršili davčne predpise, ker v letu 2022 prodaja lastnih poslovnih deležev ni bila obdavčena kot prikrito izplačilo dobička, saj je bila črtana določba, ki je to določala. To pomeni, da z izvajanjem davčnih pregledov prodaj lastnih poslovnih deležev, ki so bili izvedeni v letu 2022 in z obdavčitvijo teh prodaj kot, da gre za izplačilo dividend, davčne predpise krši finančna uprava. Žal, to lahko finančna uprava počne predvsem s pozicije moči in pa zaradi dejstva, ker se davčni zavezanci uklonijo temu nasilnemu dejanju. Nikakor mi ni jasno, kako se na finančni upravi ne najde oseba, ki bi razumela sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka 1/2024 z dne 18.09.2024, ki je v šestnajsti točki obrazložitve zapisalo:
- Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Vrhovno sodišče je pri tem posebej poudarilo, da je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. V takšnem primeru gre namreč za oblikovanje pravnega razmerja, ki bi ga za dosego svojih poslovnih ciljev ob določenih poslovno pomembnih okoliščinah sklenile razumne pogodbene stranke. Zgolj en tovrstni pravni posel tako ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 (20. tč. obrazložitve).
O tem sem že pisal v blogu številka 240 https://simic-partnerji.si/2024/11/04/ali-je-vrhovno-sodisce-res-pritrdilo-fursu-240/ in blogu 241 https://simic-partnerji.si/2024/11/20/je-obdavcitev-prodaje-lastnih-poslovnih-delezev-iz-leta-2022-nezakonita-241/
Torej, če je šlo za samo eno prodajo lastnega poslovnega deleža, to pomeni za en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil, ne more priti do nedovoljenega davčnega izogibanja. Tako pravi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, finančna uprava pa tega ne upošteva. Zato finančni inšpektorji od davčnih zavezancev zahtevajo, da jim le-ti pojasnijo zakaj so se odločili za prodajo lastnega poslovnega deleža v letu 2022. Pojasnjevati morajo zakaj so storili tisto, kar ni bilo prepovedano in kar ni bilo predmet obdavčitve. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, kdaj bo konec te samovolje. Žal je tovrstnih primerov še več.
Tako na primer ponovni davčni pregled, ko drugostopni organ vrne zadevo Fursu v ponovno odločanje, izvaja isti finančni inšpektor, kot ga je izvajal prvotni davčni pregled in to kljub temu, da je v 35. členu Zakona o splošnem upravnem postopku določeno, da predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. To pomeni, če je zadeva vrnjena davčnemu organu v ponovno odločanje, mora ta ponovni postopek voditi drugi finančni inšpektor. Žal temu ni tako.
V naslednjih dveh primeri vam bom poskušal prikazati, kako nenavadno je početje finančne uprave in finančnih inšpektorjev, ko danes opravljajo davčne preglede prodaje lastnih poslovnih deležev, ki so bili prodani v letu 2022, ko niso bili predmet obdavčitve kot prikrito izplačilo dobička, temveč kot kapitalski dobiček.
PRIMER 1
V vaši ulici je hitrost vožnje z avtomobili omejena na 50 km na uro in vi ste zmeraj vozili 50 km na uro. Po enem letu se odgovorni odločijo in v vaši ulici hitrost omejijo na 40 km na uro. Sedaj pride k vam policist in od vas zahteva, da mu obrazložite zakaj ste lani vozili 50 km na uro. Vi mu poveste, da je lani bila omejitev 50 km na uro, on vam odgovori, da ste s tem zlorabili takratni predpis in da je vaša vožnja, ko ste lani vozili 50 km na uro, neke vrste navidezni pravni posel. Zato vas letos kaznuje zaradi lanske prehitre vožnje, ki pa je lani bila v okviru omejitve.
PRIMER 2
Jaz, Ivan Simič, sem prejšnja leta vozil službeni osebni avtomobil, ki je kot gorivo uporabljal dizel. Zaradi tega mi je delodajalec pri obračunu plače obračunal boniteto in vsak mesec sem plačal ustrezen davek ter socialne prispevke. Nato sem se konec leta 2023 odločil, da kupimo električni osebni avtomobil, saj se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne obračunava in ne plačuje boniteta, vstopni DDV se lahko poračuna in še se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.
To pomeni, da smo, po logiki finančne uprave, ki jo le-ta letos uporablja pri davčnih pregledih prodaj lastnih poslovnih deležev, izkoristili oziroma zlorabili davčne predpise, ki so določali, da se za uporabo električnega osebnega avtomobila ne plačuje boniteta, da se lahko poračuna vstopni DDV in da se lahko uveljavlja davčna olajšava za investiranje.
Torej, sedaj bi se lahko davčni organ odločil, da bo prišel v davčno kontrolo in bo trdil, da smo se za nakup električnega osebnega avtomobila odločili izključno zaradi davčnih ugodnosti, da smo zlorabili davčne predpise in zaradi tega moramo podati obrazložitev, zakaj smo se odločili za nakup električnega osebnega avtomobila.
Na podlagi vsega navedenega se upravičeno lahko vprašamo, zakaj imamo zakone.
Mag. Ivan Simič
