Avtor tega prispevka je Nova24TV.
V predvolilnem času je predsednik vlade Robert Golob risal idilično podobo Slovenije kot gospodarskega čudeža, po katerem se lahko zgledujejo celo zahodnoevropske države. Navadni ljudje so se medtem praskali po čelu in pregledovali številke o nižjem uvozu, industrijski proizvodnji in padcu realnih plač ter se zraven spraševali, ali s premierom živijo na istem planetu. Mediji so mu pri tem pomagali: novic o slabem stanju gospodarstva praktično ni bilo. Zdaj, le nekaj tednov po volitvah, pa je jez informacij popustil in so se kot gobe po dežju začeli pojavljati članki, ki nakazujejo, da smo praktično na poti v bankrot.
Spomnimo, Golob je malce pred volitvami na sestanek sklical cvetober prorežimskih gospodarstvenikov, na čelu skupaj z ministrom za finance Klemnom Boštjančičem, Matevžem Frangežem, državnim sekretarjem na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, in Igorjem Mallyem, državnim sekretarjem za evropske zadeve v Kabinetu predsednika vlade, kjer so v nebo povzdigovali svoj centralnoplanski koncept gospodarstva.
V predvolilnih soočenjih je večkrat trdil, da je slovensko gospodarstvo izredno uspešno, to pa je utemeljeval s tem, da je brezposelnost minimalna, 4,2 %, in drugič, ker so v času te vlade po vseh kriterijih, ne samo po dobičkih, borzni indeksi poskočili za 100 %. Poudaril je, da “vlagatelji vseh narodnosti cenijo slovensko gospodarstvo in obete in zato vlagajo v slovenska podjetja”, zato pa naj bi poskočili tudi borzni indeksi.
Vse lepo in prav, a opozicijski politiki ter gospodarstveniki so mu že takrat dopovedovali, da borza ni vse, saj indeks (SBITOP) ni celotno gospodarstvo (to temelji na le devetih velikih državnih družbah). V Sloveniji pa imamo okoli 200.000 podjetij, od tega 500 velikih in 1.377 srednjih, ki jih borzni indeks ne odraža, in ta podjetja so v času Golobove vlade doživela pravo opustošenje. Priča smo bili nižjim dobičkom v praktično vseh gospodarskih družbah, padcu rasti BDP, močnemu padcu industrijske proizvodnje (nekaj časa smo bili celo rekorderji po padcu tega indeksa). V času Golobove vlade je Slovenija izgubila osem mest na lestvici svetovne konkurenčnosti IMD, upadel je izvoz, delež tujih investicij se je praktično ustavil (razen tam, kjer davkoplačevalci investicije sofinancirajo), zaposlenost, s katero se hvali Golob, pa je zelo selektivna (vedno več je delovnih mest v javnem sektorju, medtem ko delovna mesta v gospodarstvu ugašajo).
Še leta 2022, ko so se čutili učinki vlade Janeza Janše, je gospodarska rast oz. rast BDP znašala 2,7 odstotka. Leta 2023 je bila zabeležena 2,4-odstotna rast, leta 2024 1,7-odstotna, lansko leto zgolj še odstotek oz. 0,9 odstotka (prilagojeno na število delovnih dni).
Tretja vlada Janeza Janše (Foto: Gov.si)
Slovenska gospodarska rast je nižja od (tudi sicer nizkega) povprečja Evropske unije. Ta je v evrskem območju znašala 1,5 odstotka, v celotni Evropski uniji pa 1,6 odstotka. Pred dnevi smo poročali, da je slovensko gospodarstvo zaradi socialističnih politik trenutne vlade letargično. Ravno nasprotno je v sosednji Hrvaški, kamor se med drugim selijo številna slovenska podjetja. Hrvaški mediji so se letos razpisali, da je življenje v njihovi domovini že v tem trenutku lažje kot v Sloveniji. Negativni trendi pa se ne ustavijo tukaj. Izvoz (spomnimo, izvozna podjetja so hrbtenica slovenskega gospodarstva) se je zvišal zgolj za 0,3 odstotka. Uvoz pa za 2,1 odstotka, poroča STA.
Še najbolj pa buri duhove neravnovesje med rastjo plač v javnem in zasebnem sektorju ter disproporcionalna kadrovska rast javnega sektorja. Lansko leto se je povprečna plača v zasebnem sektorju zvišala za 3,9 odstotka, v javnem sektorju pa kar za 9,4 odstotka. V državnih institucijah se je plača zvišala kar za 11,2 odstotka, kar je med drugim povezano s plačno reformo. Ker se javni sektor povečuje kadrovsko in ker imajo ti kadri višje plače, se posledično drastično povečuje tudi plačna masa javnega sektorja.
Povolilno razsvetljenje
Vse to smo vedeli že takrat. Vedeli so tudi mediji, a so bili tiho. Kaj pa danes? Tako mediji kot levi politiki so doživeli “razsvetljenje” in se kar naenkrat začenjajo zavedati resnosti situacije. Minister za finance je resorjem že poslal dopis, v katerem jih poziva, da pošljejo predloge o tem, kako se bo na ministrstvu zaradi fiskalne krize varčevalo. Celo Robert Golob priznava, da so razmere krizne in zahtevajo pravočasno in usklajeno delovanje, ter tako hoče prav to krizo uporabiti kot izgovor za posiljeno sestavo leve vlade. Časnik Delo poroča, da je gospodarstvo v krču in da bo proračunski primanjkljaj višji od predvidenega, doseže pa lahko celo 3,5 odstotka. Gospodarstvenik Bogomir Kovač na RTV Slovenija svari, da bo kriza, ki prihaja, hujša kot tista leta 2022. Na Odlazkovem Svet24 poročajo, da se je zaradi krize in zamrznjenih marž že zlomila farmacevtska dobavna veriga.
Kar naenkrat so torej vsi ugotovili, da se nam bliža kriza vseh kriz, prej pa smo vso predvolilno soočenje poslušali, da vlada dela odlično in da je gospodarstvo v izvrstni formi.
Politiki in komentatorji na desni so razumljivo slabe volje zaradi takšnega očitnega moratorija na poročanje o slabih novicah. “Kdo bo zmeril škodo zaradi slabega dela novinarjev, ki so šele po volitvah spoznali slabo finančno stanje države. Ljudje se ne morejo odločiti, če jim servirajo pravljice in pomanjkljive informacije. RTV Slovenija k uravnoteženemu in verodostojnemu poročanju zavezuje Zakon o RTV,” je zapisala poslanka SDS Alenka Jeraj.
Simon Vidmar je izpostavil dve izjavi Klemna Boštjančiča, ki sta si v diametralnem nasprotju, med njima pa je le nekaj tednov. 1. decembra 2025, tik pred predvolilnim obdobjem, je povedal, da je “strašenje, da hodimo po robu, veliko pretiravanje”. Le štiri mesece kasneje pa pričakuje predloge, kje rezati proračunsko porabo.
Zaščita lika in dela Roberta Goloba ter njegove vlade
Postavlja se torej vprašanje, zakaj o prihajajoči krizi ni govoril nihče v medijih pred volitvami. Razlog je na dlani: najbrž nihče ni želel okrniti lika in dela Roberta Goloba in njegove vlade. V medijih je vladal moratorij na poročanje o slabih fiskalnih in gospodarskih rezultatih. Nekaj podobnega smo videli leta 2020, ko veliki mediji niso smeli poročati o prenosnem računalniku Hunterja Bidna z občutljivimi podatki, ki bi v korupcijsko afero potisnil tudi predsedniškega kandidata Joeja Bidna. Tudi tam so mediji usklajeno novico povsem ignorirali, socialna omrežja pa so jo celo cenzurirala in brisala objave, povezane z njo.
Jasno je namreč, da bi bilo poročanje o slabih gospodarskih obetih tudi obsodba Golobovega redistributivnega, centralnoplanskega ekonomskega modela.
I. K.
