Po dolgi borbi Roberta Goloba s pomočjo najbolj pasjega odvetnika v državi Stojana Zdolška, da bi preprečil stališče KPK, da je ravnal nepošteno (kršil integriteto) z večkratnimi čistkami v policiji, je KPK to ugotovil tik pred novim letom in volitvami. Premier je že veliko prej povedal, da je samoumevno, da bo v takšnem primeru odstopil. Seveda ni odstopil. Vsi smo vedeli, da ne bo odstopil.

Golobove besede niso vredne prebite pare. Celo, ko reče pika. In dokončna pika. In to se mu dogaja v položaju, ko vse institucije ocene gospodarske rasti države nižajo proti nuli, proračunska luknja pa je zaradi divjega trošenja eksplodirala proti dvema milijardama.

Če bi Golob odstopil, bi morala predsednica republike Nataša Pirc Musar razpisati izredne volitve in ne rednih. Redne volitve je razpisala 6. januarja letos. Po odločitvi KPK. Ni mogoče izključiti, da je vedela več kot smo vsi ostali. Za odločitev KPK je javnost ta teden izvedela od premiera Goloba. KPK je še ni objavila. Da so previdni, je razumljivo. Iz preteklosti je znan primer grobe politične zlorabe KPK, ko je Goran Klemenčič objavil ugotovitve o Janezu Janši, med drugim s podtikanji o Trenti, pa mu ni ponudil možnosti odgovoriti na obtožbe, kar bi po zakonu moral. To je pozneje pravnomočno ugotovilo tudi sodišče. Posledica zlorabe je bila, da je v času hudo gospodarske krize padla vlada. Ker je bil Klemenčič nastavljen na vrh KPK kot prej politični funkcionar (namestnik ministrice Katarine Kresal), ki je celo pripravljal spremembe zakona o KPK, ki jih je pozneje kršil, je bilo jasno, da je šlo za čisto zlorabo položaja za strankarske interese, kar je dolgoročno škodovala državi. Pa tudi KPK. Kdo bo takšnim še verjel?

Tokrat pa KPK celo, ko so izpeljali vse postopke, ni objavila odločitve. Golob je napovedal, da bo sprožil sodni spor proti tej javnosti prikriti vsebini. In zdaj čakajo na razplet tega. Smo pred volitvami, zavlačevanje se je Golobu maščevalo, problem pa zdaj prestavlja na način, da se postavlja v vlogo žrtve politične zlorabe komisije, kar je nekoč bil Janša. Ni prepričljiv, ker je celoten senat KPK nastavila njegova stran. Težavo pa ima tudi pri vsebini. Ko gre za KPK moramo pogledati argumente in vse preveriti. Na zaupanje nič. V preteklosti so že večkrat pokazali, da so komisija za politične obračune z desnico in za obrambo nečednosti na levi. Da je bilo kršitev integritete vladarja, ko je Golob večkrat na hitro menjaval razne šefe policije, kar je zdaj ugotovila tudi KPK, ni nič presenetljivega in je preprosto res. Vsi vemo, da je Golob brutalno zlorabljal oblast za lastne koristi, koristi svoje stranke in koalicije, da bi si zagotovili še drugi mandat. Na to sem sam opozoril že, ko sem bil še urednik Siol.net, s kolumno, ki jo je pozneje cenzuriral urednik, ki si ga je s čistko vrha Telekoma in Siol.net nastavil Golob. Tudi ta zaplet je pokazal pomanjkanje vsake integritete. Oblastniško bedo. V kolumni, ki je “izginila”, sem zapisal:

“Le neodvisen sodnik lahko odloči o krivdi Dušana Josipa Smodeja po objavi pričevanj, da naj bi spolno zlorabljal omamljene mladoletnice, fantazij o vezanju mladenk na radiator v kleti in finančnih prevar. Sodnika ne morejo nadomestiti objave na družabnih omrežjih, vaške opravljivke ali necenzurirani novinarji, ki jih za črnjenje nasprotnikov najemajo politiki ali so z njimi celo v posteljah. Težava primera Smodej pa je, da vemo, da sodbe sodnika najbrž ne bo. Ne le zaradi tega, ker posledice prijave spolne zlorabe, če si zlorabljene že drznejo prijaviti, praviloma udarijo po žrtvah samih. Imamo tudi vrh policije, ki je podoben necenzuriranim novinarjem v službi politikov. Nova vlada si je že nastavila svojega. Vrh policije je zamenjala hitreje in obsežneje kot prejšnja. Svoje so nastavili, tak vtis so ustvarili s politično čistko, da bi preganjali in diskreditirali opozicijske politike in varovali tiste na oblasti, če se znajdejo v težavah, kot so te z Dušanom Josipom Smodejem.”

A ni ostalo le pri tem in posebnem varovanju, ki ga je Golob ustanovil posebej zase, ker z običajnim za funkcionarje, ki tudi sodi pod njega, ni bil zadovoljen. Golob je ambiciozen. Vrh policije je zamenjal še enkrat. Pa vrh Siol.net tudi še drugič. Po prvi čistki še niso bili dovolj pridni in podrejeni. Ni meja za tega vladarja. Le da se mu je v drugo uprla notranja ministrica Tatjana Bobnar skupaj z generalnim direktorjem policije Boštjanom Lindavom, ki je bil le v.d., ker mu pravega mandata Golob ni želel potrditi, tako je namreč lažje vplivati na šefa policije. Podobno so imeli v preteklosti politiki v šahu pogosto odgovorne urednike državnih medijev. Tudi Siol.net. Šef policije je bil imenovan le za kratek čas, brez polnih pooblastil. Šibek. Negotov.

Posledice čistk so bile škodljive za državo in ljudi. Golob se je zaradi upora Bobnarjeve, pa tudi, ker se je razvedelo za zastonjsko bivanje s soprogo Tino Gaber v vili podjetnika Tomaža Subotiča v Istri, ko je ta hkrati dobival pomembne položaje v državnih bolnišnicah, oblast pa mu je pomagala tudi pri njegovih poslovnih ambicijah, denimo v Uniorju, znašel v postopkih KPK. Preiskuje ga tudi policija, ki slovi po tem, da ne more nič najti. Še veliko pomembnejša posledica pa je bila, da je država dobila generalnega direktorja policije, ki je bil imenovan po načelu, da ni važno, če je pismen, važno je, da je naš. Če je nepismen, je še boljši in še bolj naš. Generalni direktor je postal Senad Jušić. Jušić je, čeprav ni izpolnjeval pogojev za opravljanje te funkcije, bil do pred letom generalni direktor policije. Dokler potem še sodišče ni ugotovilo, kar smo vsi vedeli. Si lahko predstavljate sramoto? Pa tudi škodo za državo in policijo, ki jo to povzroči. Če voziš avto brez izpita, te kaznujejo. Lahko pa brez voziš celotno Golobovo policijo. S cenzurirano kolumno sem že na začetku vladanja natančno napovedal, kakšni bodo dosežki te Golobove policije in za kaj gre pri menjavah. Sojenja Dušanu Josipu Smodeju po treh letih ni. Bilo bi nerodno za sedanjo vlado. Denimo za Luko Mesca, ki je povsem brez potrebe zanikal poročanje Bojana Požarja tako, da je zatrdil, da ni imel nikoli nič s Smodejem, da ni bi bil na njegovih zabavah ali da bi imel karkoli s posilstvi mladoletnih deklet s pomočjo drog. A po tem zanikanju so se pojavili videoposnetki Meseca v Fotopubu, ki ga vodi Smodej, in to ob razstavi del slikarja Romana Uranjeka. Pa tudi posnetek Meseca s kozarcem v roki na zabavi tam. Tisti običajni ob kulturnem dogodku in ne s posiljevanjem s pomočjo drog za posilstva. Droge za posilstva naj bi po poročanju vladi naklonjenih medijev del deklet užival povsem prostovoljno in z zavedanjem posledic. Legitimno, ne pa čisto legalno, je dogajanje takrat prijazno relativizirala od časopisa Delo nagrajena politična aktivistka vladnih strank Nika Kovač.

Zlorabe oblasti za večkratne politične čistke v medijih, policiji, državnih podjetij niso bile brez cilja. Eden sam je bil: pridobiti si še en mandat na vrhu vlade.

In finale te bitke in odločanje, ali bo uspelo, je pred nami vsemi.

Peter Jančič, Spletnicasopis.eu

The post Radiatorska integriteta. Pika. Dokončna pika. first appeared on Nova24TV.

“V glavnem – res potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem, ki se rado prikazuje kot levičarstvo, kot antifašizem, kot jugonostalgija, v resnici pa ne gre za nič od tega.”

O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.

Gospod Vasle, najprej iskrene čestitke za prejeto častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.

Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?

Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.

Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?

V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.

Kaj so povzročila vaša odkritja?

V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida.

Danes vemo, da se “udbovske finance” niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?

Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij.

Kako pa se spominjate obdobja na Kmečkem glasu, ko sta s Slavo Partlič pisala o tako imenovanem agrarnem maksimumu – politiki socialističnega režima, ki je omejevala velikost kmetijskih zemljišč na največ 10 hektarjev in je preprečevala razvoj zasebnega kmetijstva. Ste že takrat vedeli, da gre pri tem za disidentsko novinarstvo?

Ah, kje pa! Naše uredništvo je bilo polno radovednih ljudi, veliko smo hodili po terenu, po vsej nekdanji Jugoslaviji, veliko videli, izvedeli. Potem sva se s Slavo na neki namig srečala z nekim Jožetom Pučnikom – nekim zato, ker do takrat pri nas nihče ni vedel, kdo je, kaj je komunistični režim počenjal z njim itn. In smo začeli raziskovati našo stalinistično kmetijsko politiko, od katere se diktator Tito niti po razhodu s Stalinom ni poslovil. Kmetje so v vseh režimih vedno predstavljali tisto neodvisno nevarnost, ki se ne da kar tako pokoriti. Znajo preživeti, se prehraniti in zato jim je režim moral to omejiti na 10 hektarjev. Zloba komunizma pa je bila na primer v tem, da kmetijske mehanizacije niso omejili, a 10 hektarjev si s slabim traktorjem lahko obdelal. Ker zemlja za preživetje velikih kmetij ni zadostovala, so se bili kmetje prisiljeni zaposliti v tovarnah in tako so nastale dvoživke, iz katerih so se norčevali.

Ko vas je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu – kakšen je bil občutek? Jeza, olajšanje ali kaj tretjega?

Zabavno je bilo, da mu ni uspelo, da bi me odstranil, čeprav je bilo veliko manevrov v to smer. Zahvala gre celotnemu uredništvu takrat, saj smo proti režimu nastopali kot eno. Ena od teh je bila tudi moja prijateljica Zlata Krašovec. In me Ribičič med mandatom odgovornega urednika celo v skladu s takratnimi zakoni ni mogel odstraniti. So me klicali na SZDL, naj odstopim, pa sem jim povedal, da ni razloga, čeprav so malo grozili. Mandat sem končal in potem smo počasi odšli vsak po svoje, ker so v hišo privlekli nove udbovske šefe. Še danes sem ponosen na takratne kolege in kolegice iz uredništva. Bili smo zoprno nesramni, tudi naivni, ko je šlo za režim. Nobene kvaziavtoritete nismo priznavali.

Kako pa gledate na današnje slovensko novinarstvo? Je ostalo še kaj duha »Slivnikove četice«, novinarjev, ki se brez strahu lotevajo največjih tem?

Razmere v mainstream novinarstvu in v javni hiši RTV so naravnost katastrofalne. Nikogaršnji hlapci hlapčujejo za dobro plačane pozicije. Plačuje se neprofesionalnost, t. i. depolitizacija drugače mislečih, samocenzura je osnovno vodilo novinarskega dela, spet imamo velikega cenzorja kot v času komunističnega režima, ko sta to bila na primer France Popit in za njim njegov politični hlapec Milan Kučan. Vsako drugačno mišljenje je razglašeno ali za fašizem ali za sovražni govor, ki ga v imenu vlade preganja tudi Nika Kovač, politična aktivistka skrajne levice in familiarne komunistične zapuščine. In vse to se zdaj prek ministrice za kulturo t. i. čebinarke Vrečko dodatno plačuje in nagrajuje, t. i. desni mediji pa se na vse načine omejujejo in celo procesirajo. Zadnjič sem razmišljal in ugotovil, da bi iz dobrih, profesionalnih slovenskih novinarjev težko naredil uredništvo dnevnega časopisa.

Kateri politik v Sloveniji vas je najbolj razočaral in kateri pozitivno presenetil?

Da ne bova preveč zapletala – volim SDS in Janeza Janšo, a noben politik v mojem življenju ni imel mandata, da grem na vrat na nos po kostanj v žerjavico zanj. Ocenjujem njihovo delo, spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot in kako vse to vpliva na življenja ljudi in napredek države. Ta čas smo v fazi, ko država razpada na vseh področjih, duh korporativne kraje in korupcije pa je vseobsežen. No, pa še o politiku, ki me je razočaral! Ni me, me je pa presenetil s svojo resnično vlogo v ozadju – to je bil Janez Drnovšek, ki si je upravičeno priboril naziv Dirty – Umazan. Bil je firer LDS, vse najbolj umazane kadrovske, finančne in korupcijske posle je prepuščal svojim podrepnikom, sam pa si je kot Poncij Pilat umil roke.

Vaše kolumne so polne ironije in črnega humorja. Od kod črpate to ostrino – iz osebnih izkušenj, branja ali česa tretjega?

Ko se ukvarjaš s politično satiro, je zelo pomembno, da si prostega duha, se pravi, da znaš biti primerno nesramen, ker če zaradi tvojega pisanja nihče malo ne znori, grozi in gre tudi na sodišče – če pisanje ni takšno, je zgubljen dan v satiri.

Kako komentirate, da vladajoči po novem na veliko financirajo režimske medije?

Nekaj so jih že v preteklosti, posebej javno hišo, ko so skozi obvod narodnostnega financiranja nekaj milijonov poslali v to neprofesionalno vrečo brez dna. Takrat so skušali še malo prikrivati prave namene, zdaj pa to počenjajo v zavetju svoje parlamentarne večine. Prepričan sem, da gre pri tem financiranju za grobo neustavnost, a v teh razmerah ukvarjati se z našim sedanjim ustavnim sodiščem, ki je postalo nekakšno zasebno levičarsko podjetje, je verjetno nemogoče. Da neki režim denar davkoplačevalcev dodeljuje po kriteriju politične, strankarske, celo ideološke pripadnosti, je nekaj hudo podlega in nesprejemljivega. Sta pa zato dva bistvena razloga: mainstream mediji, predvsem tiskani, so v hudih škripcih, ker njihove naklade vsak dan padajo. Razlogi so znani – novinarska propagandna mašinerija je pač dolgočasna, navijaška, lažniva in grobo neprofesionalna. Niso samo novi mediji razlog za takšne naklade in ljudje niso tako neumni, da tega ne bi prepoznavali. Ker pa se bližajo volitve in je treba propagandno mašinerijo dobro podmazati z našim denarjem, poudarjam, da rešijo, kar se rešiti sploh da. To je njihovo poslednje upanje – volivci Goloba so ne samo razočarani, ampak je številne tudi sram, da so njegovi stranki zaupali svoj glas. Levičarji z državo delajo kot s svojim fevdom in bankomatom in tudi to ni ostalo neopaženo. Zdaj je torej treba novinarsko druščino mainstream medijev stoodstotno pritegniti na svojo stran, in kaj je laže, kot z denarjem. In v teh časih novinarskih hlapcev seveda ne manjka. Od tod na primer napadi na Tarčo, ki si tu in tam privošči kakšno stranpot, a še to je za vladajoče nesprejemljivo. Zato bo RTV dobila denar, da nekatere šibke glasove povsem utiša, o čemer na primer govori dogajanje v zvezi z oddajo Pričevalci Jožeta Možine. V novi programski shemi so jo sklestili za pol programskega časa, ker jim kvari idealen lažni pogled na preteklost, ki se zadnja leta tega mandata ponavlja kot norost, patologija. Ne samo da davkoplačevalci plačujemo višji RTV-prispevek, ampak za ta denar dobiva čedalje manj in čedalje več dolgočasnih, zlasti pa enostranskih političnih vsebin. Slišal sem celo, da razmišljajo, kako poseči v tretji program in preprečiti nekatere neposredne prenose, ki temu režimu ne koristijo, še zlasti pa jim niso v čast. Se opravičujem seveda, o časti Golob in njegovi ne vedo nič. Jih ne zanima.

Mogoče še vaš komentar glede preiskovalne komisije, ki jo vodi Tamara Vonta. Se ta zlorablja za obračun z mediji, ki so kritični do Golobove vlade?

V vladavini tako imenovanega antifašizma in pod krinko fašizma desnice, ki jo razglaša Golob, je to idealen prostor za ponavljanje zgodovinskega vzorca o “naših medijih in naših novinarjih”, zato se krepijo tudi različni napadi na medije, ki so v primerjavi z Golobovimi manjšina in tudi glas tistih, ki so kritični, nezadovoljni, ki razkrivajo več kot samo ukradene identitete, ampak državno korupcijo neverjetnih razmer. Že to, da parlamentarna večina ustanovi takšno komisijo, je več kot zgovorno, češ da skušajo dokazati nesprejemljivo financiranje teh medijev. Kar je smešno, če vemo, kako oni delajo z našim denarjem. A tudi to, da za šefico te komisije okrona Tamaro Vonta, ki sodi v skupino najbolj histeričnih in primitivnih poslank, je dovolj zgovorno. Takšni nastopi, kot jih uprizarja Vontova, so podoba leta 1945, ko so nasprotnike in sovražnike zasmehovali, lažnivo obtoževali in procesirali. Ne samo ta, tudi nekatere druge komisije, ki jih vodijo kadri večinske zmage, so tako imenovani sindrom ad Hitlerum. Ker so pač pijani od večinske zmage, mislijo, da lahko počenjajo, kar hočejo. V tem smislu je Vontova izvorno, bom rekel genetsko nesramna, poniglava, diktatorska in razlogi za to niso samo politične narave. Vendar strokovnjak za vedenje ljudi nisem. A Vontovi in tem okrog nje drugega tudi ne preostane – z najbolj gnusnimi načini se borijo za svoj politični obstoj, ker, ko pogorijo – kdo jih bo zaposlil, kam bodo šli? Bi vi zaposlili Klakočarjevo ali pa Vontovo in Vrečkovo, da vam sesuje podjetje s svojo histerijo?

Kako vidite prihodnost medijev glede na to, da čedalje večjo vlogo igrajo družbeni oziroma družabni mediji?

Zame je prihodnost medijev že zelo dolgo z menoj! Propagandnih medijev ne berem, ne poslušam in ne gledam, pa sem izvrstno informiran. Državni oziroma vladni mediji so selektivni do takšne mere, da o nekaterih stvareh preprosto ne izveš nič. Ko ta nič objavijo, ga pa seveda v svojem stilu komentirajo – v stilu pranja možganov. Zato takšni mediji dolgoročno vsebinsko ne morejo preživeti, ne samo tehnološko. O tem priča zadnji primer islamističnega pokola na plaži v Sydneyju! Dogajanje smo lahko na družbenih medijih spremljali tako rekoč neposredno, v živo, brez politikantskega leporečenja, ki je tako zelo značilno za naše mainstream medije. V številnih primerih so ljudje novinarjem iz rok vzeli pravico do informiranja, tudi pri nas ogromno izveš na X, na FB itn. Težko je novinarjem v teh časih kaj prikriti, se zlagati, manipulirati. V tej stiski so tudi propagandni mediji v Evropi, zato ta ihta Bruslja, da omeji, če že ne prepove katerega od družabnih medijev. Pri nas to počenjajo pod krinko sovražnega govora, ki je čista izmišljija, še posebej ker se bojijo nekaterih javnomnenjskih gurujev na X in FB, ki imajo ne samo velik vpliv, ampak razpolagajo z informacijami, ki jih režim skuša prikriti.

Petra Janša

The post [Intervju] Vinko Vasle: “Potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem” first appeared on Nova24TV.

“V glavnem – res potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem, ki se rado prikazuje kot levičarstvo, kot antifašizem, kot jugonostalgija, v resnici pa ne gre za nič od tega.”

O novinarski nagradi častnem priznanju Boruta Meška za življenjsko delo, njegovih dobrih in znanih novinarskih zgodbah, občutkih, ko ga je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu, pa tudi o stanju v slovenskem novinarstvu danes, smo se pogovarjali z legendarnim novinarjem Vinkom Vasletom.

Gospod Vasle, najprej iskrene čestitke za prejeto častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo.

Hvala. Človek je vedno vesel, če se ga kdo spomni in ni pozabljen. In da so kolegi, ki moje delo poznajo in menijo, da nekaj velja.

Na omrežju X ste zapisali, da ste skromen človek, ne navajeni nagrad in priznanj, zato vam ta nagrada še posebej veliko pomeni. Tudi zato, ker nosi ime prezgodaj umrlega kolega in prijatelja Boruta Meška. Kako se ga spominjate?

Srečevala sva se ob različnih priložnostih. Ko sem postal direktor nacionalnega radia, sem se z njim celo pogovarjal, da bi prišel za urednika, a se ni odločil. Takrat se je nasmejal, da mu tako hudo še ni, da bi imel posla z raznimi veselinovići in frelihi – dvema, naj rečem razvpitima radijcema, slabšalno mišljeno. A pota usode so čudna in nenavadna in obeh omenjenih sem se z radia znebil in tako je Borut dobil za šefa – Veselinovića. Spomnim pa se, da ni nikoli omenil, ko je bil že hudo bolan, da je z njim karkoli hudo, zato sem bil šokiran in prizadet, ko sem izvedel za njegov odhod. Posebej še, ko se je razvedelo, da Veselinović z njim ni ravnal, kot bi bilo treba, a to ni nič novega, ker sem ga spoznal kot ošabnega in neprijetnega človeka.

Ena dobrih in znanih novinarskih zgodb, pod katero ste se podpisali, je dolgoletno raziskovalno delo o aferi Hit konec 80. in na začetku 90. let. Kaj vam je bilo takrat pri razkrivanju med Udbo, orožjem in igralništvom najteže?

V resnici je bilo kriminalno napeto, saj smo dregnili v samo jedro te države, ki ga je obvladovala Udba – orožje, mamila, prostitucija, posojilna služba v Hitu, povezana z italijansko mafijo itn. In celo neki nekdanji šef ljubljanske Udbe mi je kasneje nekoč dejal, da smo se v resnici igrali z življenji.

Kaj so povzročila vaša odkritja?

V resnici nič! Bilo je nekaj sodnih procesov, direktor Hita Kovačič je bil obsojen na zaporno kazen in je prišel samo do vratarja na Dobu, ko so mu povedali, da ga je Drnovšek pomilostil. Se pravi, niti minute ni sedel. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Udba se je počasi spet postavila na noge, njihov šef Milan Kučan je bil še kako živ in živahen, nikomur se po osamosvojitvi ni nič zgodilo in so tkali svoje niti še naprej. Denarja je bilo dovolj, ogromno na tujih računih, z njim se je lahko kupovalo in podkupovalo – tudi volitve. S tem denarjem se delajo tudi novi obrazi, ta denar se usmerja tudi v ulične razbijaške pohode, kar je bilo jasno v času covida.

Danes vemo, da se “udbovske finance” niso nikoli zares razčistile. Zakaj, kako se to vidi?

Nekaj sem omenil že v prejšnjem odgovoru, izvorno pa se je Udba po osamosvojitvi dodatno kapitalizirala s pomočjo pidovskih prevarantov in prevar, z razprodajo državnega premoženja »primernim« kadrom, mislim pa, da se ta neoudbovska kriminalna hobotnica še vedno finančno oplaja s trgovino z mamili in s povezavami z balkansko mafijo. Ne pozabimo pa tudi, da je po osamosvojitvi na primer ves denar partijske centrale poniknil in se je kasneje uporabljal za načrtovanje političnih diskvalifikacij in likvidacij.

Kako pa se spominjate obdobja na Kmečkem glasu, ko sta s Slavo Partlič pisala o tako imenovanem agrarnem maksimumu – politiki socialističnega režima, ki je omejevala velikost kmetijskih zemljišč na največ 10 hektarjev in je preprečevala razvoj zasebnega kmetijstva. Ste že takrat vedeli, da gre pri tem za disidentsko novinarstvo?

Ah, kje pa! Naše uredništvo je bilo polno radovednih ljudi, veliko smo hodili po terenu, po vsej nekdanji Jugoslaviji, veliko videli, izvedeli. Potem sva se s Slavo na neki namig srečala z nekim Jožetom Pučnikom – nekim zato, ker do takrat pri nas nihče ni vedel, kdo je, kaj je komunistični režim počenjal z njim itn. In smo začeli raziskovati našo stalinistično kmetijsko politiko, od katere se diktator Tito niti po razhodu s Stalinom ni poslovil. Kmetje so v vseh režimih vedno predstavljali tisto neodvisno nevarnost, ki se ne da kar tako pokoriti. Znajo preživeti, se prehraniti in zato jim je režim moral to omejiti na 10 hektarjev. Zloba komunizma pa je bila na primer v tem, da kmetijske mehanizacije niso omejili, a 10 hektarjev si s slabim traktorjem lahko obdelal. Ker zemlja za preživetje velikih kmetij ni zadostovala, so se bili kmetje prisiljeni zaposliti v tovarnah in tako so nastale dvoživke, iz katerih so se norčevali.

Ko vas je zloglasni Mitja Ribičič “odstranil” s Kmečkega glasu – kakšen je bil občutek? Jeza, olajšanje ali kaj tretjega?

Zabavno je bilo, da mu ni uspelo, da bi me odstranil, čeprav je bilo veliko manevrov v to smer. Zahvala gre celotnemu uredništvu takrat, saj smo proti režimu nastopali kot eno. Ena od teh je bila tudi moja prijateljica Zlata Krašovec. In me Ribičič med mandatom odgovornega urednika celo v skladu s takratnimi zakoni ni mogel odstraniti. So me klicali na SZDL, naj odstopim, pa sem jim povedal, da ni razloga, čeprav so malo grozili. Mandat sem končal in potem smo počasi odšli vsak po svoje, ker so v hišo privlekli nove udbovske šefe. Še danes sem ponosen na takratne kolege in kolegice iz uredništva. Bili smo zoprno nesramni, tudi naivni, ko je šlo za režim. Nobene kvaziavtoritete nismo priznavali.

Kako pa gledate na današnje slovensko novinarstvo? Je ostalo še kaj duha »Slivnikove četice«, novinarjev, ki se brez strahu lotevajo največjih tem?

Razmere v mainstream novinarstvu in v javni hiši RTV so naravnost katastrofalne. Nikogaršnji hlapci hlapčujejo za dobro plačane pozicije. Plačuje se neprofesionalnost, t. i. depolitizacija drugače mislečih, samocenzura je osnovno vodilo novinarskega dela, spet imamo velikega cenzorja kot v času komunističnega režima, ko sta to bila na primer France Popit in za njim njegov politični hlapec Milan Kučan. Vsako drugačno mišljenje je razglašeno ali za fašizem ali za sovražni govor, ki ga v imenu vlade preganja tudi Nika Kovač, politična aktivistka skrajne levice in familiarne komunistične zapuščine. In vse to se zdaj prek ministrice za kulturo t. i. čebinarke Vrečko dodatno plačuje in nagrajuje, t. i. desni mediji pa se na vse načine omejujejo in celo procesirajo. Zadnjič sem razmišljal in ugotovil, da bi iz dobrih, profesionalnih slovenskih novinarjev težko naredil uredništvo dnevnega časopisa.

Kateri politik v Sloveniji vas je najbolj razočaral in kateri pozitivno presenetil?

Da ne bova preveč zapletala – volim SDS in Janeza Janšo, a noben politik v mojem življenju ni imel mandata, da grem na vrat na nos po kostanj v žerjavico zanj. Ocenjujem njihovo delo, spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot in kako vse to vpliva na življenja ljudi in napredek države. Ta čas smo v fazi, ko država razpada na vseh področjih, duh korporativne kraje in korupcije pa je vseobsežen. No, pa še o politiku, ki me je razočaral! Ni me, me je pa presenetil s svojo resnično vlogo v ozadju – to je bil Janez Drnovšek, ki si je upravičeno priboril naziv Dirty – Umazan. Bil je firer LDS, vse najbolj umazane kadrovske, finančne in korupcijske posle je prepuščal svojim podrepnikom, sam pa si je kot Poncij Pilat umil roke.

Vaše kolumne so polne ironije in črnega humorja. Od kod črpate to ostrino – iz osebnih izkušenj, branja ali česa tretjega?

Ko se ukvarjaš s politično satiro, je zelo pomembno, da si prostega duha, se pravi, da znaš biti primerno nesramen, ker če zaradi tvojega pisanja nihče malo ne znori, grozi in gre tudi na sodišče – če pisanje ni takšno, je zgubljen dan v satiri.

Kako komentirate, da vladajoči po novem na veliko financirajo režimske medije?

Nekaj so jih že v preteklosti, posebej javno hišo, ko so skozi obvod narodnostnega financiranja nekaj milijonov poslali v to neprofesionalno vrečo brez dna. Takrat so skušali še malo prikrivati prave namene, zdaj pa to počenjajo v zavetju svoje parlamentarne večine. Prepričan sem, da gre pri tem financiranju za grobo neustavnost, a v teh razmerah ukvarjati se z našim sedanjim ustavnim sodiščem, ki je postalo nekakšno zasebno levičarsko podjetje, je verjetno nemogoče. Da neki režim denar davkoplačevalcev dodeljuje po kriteriju politične, strankarske, celo ideološke pripadnosti, je nekaj hudo podlega in nesprejemljivega. Sta pa zato dva bistvena razloga: mainstream mediji, predvsem tiskani, so v hudih škripcih, ker njihove naklade vsak dan padajo. Razlogi so znani – novinarska propagandna mašinerija je pač dolgočasna, navijaška, lažniva in grobo neprofesionalna. Niso samo novi mediji razlog za takšne naklade in ljudje niso tako neumni, da tega ne bi prepoznavali. Ker pa se bližajo volitve in je treba propagandno mašinerijo dobro podmazati z našim denarjem, poudarjam, da rešijo, kar se rešiti sploh da. To je njihovo poslednje upanje – volivci Goloba so ne samo razočarani, ampak je številne tudi sram, da so njegovi stranki zaupali svoj glas. Levičarji z državo delajo kot s svojim fevdom in bankomatom in tudi to ni ostalo neopaženo. Zdaj je torej treba novinarsko druščino mainstream medijev stoodstotno pritegniti na svojo stran, in kaj je laže, kot z denarjem. In v teh časih novinarskih hlapcev seveda ne manjka. Od tod na primer napadi na Tarčo, ki si tu in tam privošči kakšno stranpot, a še to je za vladajoče nesprejemljivo. Zato bo RTV dobila denar, da nekatere šibke glasove povsem utiša, o čemer na primer govori dogajanje v zvezi z oddajo Pričevalci Jožeta Možine. V novi programski shemi so jo sklestili za pol programskega časa, ker jim kvari idealen lažni pogled na preteklost, ki se zadnja leta tega mandata ponavlja kot norost, patologija. Ne samo da davkoplačevalci plačujemo višji RTV-prispevek, ampak za ta denar dobiva čedalje manj in čedalje več dolgočasnih, zlasti pa enostranskih političnih vsebin. Slišal sem celo, da razmišljajo, kako poseči v tretji program in preprečiti nekatere neposredne prenose, ki temu režimu ne koristijo, še zlasti pa jim niso v čast. Se opravičujem seveda, o časti Golob in njegovi ne vedo nič. Jih ne zanima.

Mogoče še vaš komentar glede preiskovalne komisije, ki jo vodi Tamara Vonta. Se ta zlorablja za obračun z mediji, ki so kritični do Golobove vlade?

V vladavini tako imenovanega antifašizma in pod krinko fašizma desnice, ki jo razglaša Golob, je to idealen prostor za ponavljanje zgodovinskega vzorca o “naših medijih in naših novinarjih”, zato se krepijo tudi različni napadi na medije, ki so v primerjavi z Golobovimi manjšina in tudi glas tistih, ki so kritični, nezadovoljni, ki razkrivajo več kot samo ukradene identitete, ampak državno korupcijo neverjetnih razmer. Že to, da parlamentarna večina ustanovi takšno komisijo, je več kot zgovorno, češ da skušajo dokazati nesprejemljivo financiranje teh medijev. Kar je smešno, če vemo, kako oni delajo z našim denarjem. A tudi to, da za šefico te komisije okrona Tamaro Vonta, ki sodi v skupino najbolj histeričnih in primitivnih poslank, je dovolj zgovorno. Takšni nastopi, kot jih uprizarja Vontova, so podoba leta 1945, ko so nasprotnike in sovražnike zasmehovali, lažnivo obtoževali in procesirali. Ne samo ta, tudi nekatere druge komisije, ki jih vodijo kadri večinske zmage, so tako imenovani sindrom ad Hitlerum. Ker so pač pijani od večinske zmage, mislijo, da lahko počenjajo, kar hočejo. V tem smislu je Vontova izvorno, bom rekel genetsko nesramna, poniglava, diktatorska in razlogi za to niso samo politične narave. Vendar strokovnjak za vedenje ljudi nisem. A Vontovi in tem okrog nje drugega tudi ne preostane – z najbolj gnusnimi načini se borijo za svoj politični obstoj, ker, ko pogorijo – kdo jih bo zaposlil, kam bodo šli? Bi vi zaposlili Klakočarjevo ali pa Vontovo in Vrečkovo, da vam sesuje podjetje s svojo histerijo?

Kako vidite prihodnost medijev glede na to, da čedalje večjo vlogo igrajo družbeni oziroma družabni mediji?

Zame je prihodnost medijev že zelo dolgo z menoj! Propagandnih medijev ne berem, ne poslušam in ne gledam, pa sem izvrstno informiran. Državni oziroma vladni mediji so selektivni do takšne mere, da o nekaterih stvareh preprosto ne izveš nič. Ko ta nič objavijo, ga pa seveda v svojem stilu komentirajo – v stilu pranja možganov. Zato takšni mediji dolgoročno vsebinsko ne morejo preživeti, ne samo tehnološko. O tem priča zadnji primer islamističnega pokola na plaži v Sydneyju! Dogajanje smo lahko na družbenih medijih spremljali tako rekoč neposredno, v živo, brez politikantskega leporečenja, ki je tako zelo značilno za naše mainstream medije. V številnih primerih so ljudje novinarjem iz rok vzeli pravico do informiranja, tudi pri nas ogromno izveš na X, na FB itn. Težko je novinarjem v teh časih kaj prikriti, se zlagati, manipulirati. V tej stiski so tudi propagandni mediji v Evropi, zato ta ihta Bruslja, da omeji, če že ne prepove katerega od družabnih medijev. Pri nas to počenjajo pod krinko sovražnega govora, ki je čista izmišljija, še posebej ker se bojijo nekaterih javnomnenjskih gurujev na X in FB, ki imajo ne samo velik vpliv, ampak razpolagajo z informacijami, ki jih režim skuša prikriti.

Petra Janša

The post [Intervju] Vinko Vasle: “Potrebujemo še eno osamosvojitev, a tokrat pred kriminalnim političnim, mafijskim podzemljem” first appeared on Nova24TV.

Na portalu povezanem s premierom Robertom Golobom Necenzurirano.si so ta teden objavili dva propagandna članka, da bi oblatiti podjetnika Aleša Štrancarja, ker ta kot lastnik več manjših medijev, ki niso pod nadzorom vladnih strank, kritizira vlado in politiko premiera.

Ker je politiko Goloba Štrancar primerjal celo s politiko Benita Mussolinija, ga šef vlade toži. Z zahtevo za omejevanje svobode javne besede in pravice do medijske kritike politike vlade, nima resnih možnosti. Poskusu očrniti Štrancarja se je pridružil portal Siol.net, ki je poobjavil diskreditacije portala Necenzurirano. Novinarji Necenzurirano so bili v preteklosti v času levih vlad preko posebnega zasebnega podjetja zaposleni na Siol.net, GEN-I, ki ga je vodil Robert Golob (pa tudi podjetje finančnega ministra Klemna Boštjančiča), pa je takrat začel še dodatno pod mizo plačevati podjetje novinarke Siol.net (pozneje Necenzurirano, pozneje generalna sekretarka Svobode) Vesne Vuković. To podjetje je na koncu kot zadnji lastnik likvidiral urednik portala Primož Cirman.

V času vladanja Goloba so na Siol.net izvedli dve politični čistki: predčasni menjavi direktorjev in odgovornih urednikov. Nazadnje so za direktorja nastavili Rolanda Žela, pred tem funkcionarja obrambnega ministrstva, za propagando za Goloba pa lani zaposlili kot novinarko prej piarovko tega ministrstva Matejo Trunk Hrvatin. Tako v pregledu člankov na portalu Necenzurirano najdemo oba propagandna izdelka proti Štrancarju:

Tako je enako propagando širil Siol.net v lasti državnega Telekoma, na vrhu Telekoma je bila v času Roberta tudi izvedena politična čistka, da si je vladar nastavil podložne nadzornike in upravo:

Oba medija sta na propagandne objave dobila zahtevo za objavo popravka, ki ga v celoti objavljam v Spletnem časopisu, kjer bom opazoval tudi, kdaj bodo odgovore objavili v obeh Golobovih propagandnih medijih:

»Aleš Štrancar iz podjetja BIA Separations Inc. nikoli ni prejemal plačil, vse s prodajo zaslužene milijone pa je družba porabila za svojo dejavnost«

Vsebina popravka:

Peter Jančič, Spletni Časopis

The post Bodo Golobovi propagandisti na Necenzurirano in Siol.net objavili Štrancarjev popravek? first appeared on Nova24TV.

Agencija za varnost prometa (AVP) in policija začenjata nacionalno preventivno akcijo Osredotoči se na cesto, ki bo potekala do nedelje. V času akcije bo policija izvajala poostren nadzor nad uporabo mobilnih telefonov in drugih naprav ter opreme, ki vpliva na zmožnost obvladovanja vozila, so sporočili z agencije.

Bo že držalo, da vladajoča koalicija drugim očita to, kar počne sama. In še več: v času pred volitvami si kupuje naklonjenost medijev z davkoplačevalskim denarjem.

Na drugi strani pa parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo vodi Tamara Vonta (Svoboda), širi svoje področje, ker se koaliciji mudi. Zato želi pred komisijo privesti celo nekatere komentatorje iz oddaje Ura resnice. Cilj pa je pred volitvami ustvariti čim več hrupa in umazati ime medijev, ki jih vlada nima pod nadzorom.

Koaliciji se zelo mudi
Kot smo omenili, se koaliciji mudi, predvsem kar zadeva finance. Pred božičem so tako poskrbeli za še en popravek obstoječega zakona o RTV, da bi ji lahko legalno zagotovili dodatna finančna sredstva. Ob tem so čisto mimogrede spremenili tudi zakon o javnih financah, da jim nihče ne bo mogel očitati nezakonitega prerazporejanja sredstev. To pomeni, da bo vlada lahko še bolj trošila denar mimo proračunskih načrtov, pa tudi iz državnih rezerv. “Nakup stavbe na Litijski čez novo leto na vrat na nos (iz denarja za poplavljence), za kar sta se v preteklosti odločila Robert Golob in Boštjan Klemenčič, ne bo več kršenje zakona o javnih financah,” opozarja novinar in urednik Peter Jančič. Slednji tudi svari pred zvijačno politiko koalicije: “Pri RTVS na novo v resnici podarjajo le nekaj milijonov letno, za večino, kakšnih dvajset milijonov, pa so vladajoči le uzakonili, kar so že doslej podarjali mimo načrtov državnega proračuna in nad določbami zakona. Več si niso upali uzakoniti niti zdaj, ker bi opozicija lahko sprožila postopek za referendum. Ljudje pa nad tem, da bi plačevali še več za medij, ki ga večina ne spremlja, niso preveč navdušeni.”

Jančič je tudi opozoril, da je vlada doslej vsako leto mimo proračunskih načrtov podarjala RTVS okoli deset milijonov za programe narodnosti. Po novem zakon določa to kot vsakoletno obvezo, kar bodo zaradi tega lahko vključili v proračunske načrte države. Vlada je tudi že povišala prispevek za RTVS za desetino (kar letno prinese okoli deset milijonov), zdaj so to povišanje določili še z zakonom, kar bo omogočilo dodatno vladno povišanje za največ desetino čez leto. Dodali so še dodatne milijone vsako leto iz proračuna za Simfonični orkester in druge glasbene korpuse, ki jih RTVS za svoje programe ne potrebuje. “So pa bili običajni za velike državne televizije bogatih evropskih držav v prejšnjem tisočletju. Ministrstvo za kulturo Aste Vrečko pa jih noče prevzeti v svoj proračun kot državno kulturno bogastvo,” je še spomnil Jančič na portalu Spletni časopis.

Kadunc oster do vodstva RTV
Ob tem velja tudi spomniti na reakcijo nekdanjega generalnega direktorja RTVS, ki je spremljal razpravo o spremembi zakona o RTV. In ujel podporo svoje sedanje naslednice Natalije Gorščak. “Z velikim začudenjem sem poslušal predsednico uprave RTV Natalijo Gorščak na Odboru DZ za kulturo. Izrekla je tri stavke. Najprej, da RTV podpira sprejetje novele. RTV podpira vsak zaposleni na RTV? Morda reprezentativni sindikati? Svet delavcev? Je bila znotraj RTV o tem opravljena kakšna javna razprava? Dopuščam, da je o tem razpravljala Uprava RTV in sprejela tak sklep! Verjamem pa ne in bom zaprosil za sklep o tem, da vidim, ali obstaja, in kdo od štirih članov je bil za. Seveda tudi Svet RTV o tem ni zavzel stališča,” je zapisal. In še: “Iz kratkega 24-sekundnega nastopa Natalije Gorščak je mogoče razbrati bistvo njenega delovanja: ugajati vsem in vsakomur! Kako more podpirati zakon, ki bo v veliki meri zaznamoval financiranje vsaj za leto, verjetno dve. Da bo RTV dobila sicer 3,3 milijona evrov več, kot jih je dobila recimo za 2024 in 2025 iz proračuna, vendar se ve, da bo za 2026 potrebovala okoli 7 milijonov evrov več samo za plače!” Kadunc tako izprašuje vest naslednici: greste lahko še niže?

Višji izdatki tudi za STA
Odločanje o spremembi zakona o RTV je obstruirala SDS, češ da ustavno sodišče še ni izreklo mnenja o tem, ali je zakon v skladu z ustavo. Spomnimo: pred dvema letoma so ustavni sodniki veljavnost zakona “zadržali”, a po razvpitem obisku tedanje podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove je prišlo do spremembe: zakon je začel veljati, ustavno sodišče pa je o (ne)ustavnosti zakona molčalo. In molči še danes. Namesto tega bo lahko RTV iz državnega proračuna potegnila več sredstev. Vendar podobno velja tudi za STA. Direktorica UKOM Petra Bezjak Cirman je namreč podpisala višjo letno pogodbo glede vladnega financiranja javnega servisa STA, in sicer po novem s skoraj 20 odstotki večjo finančno pogačo. Ali povedano v finančnem jeziku: 650 tisoč evrov več kot v letu 2025. Ob tem velja spomniti, da je STA v celoti v državni lasti, poslovni in uredniški vrh so si nastavile vladajoče stranke, nedavno se je na STA kot uredniški funkcionar po krajšem “izletu” na Siol vrnil Mihael Šušteršič. Vlada je tako določila tudi pogoje in merila, po katerih bo lahko dodatne davkoplačevalske milijone delila medijskim tajkunom, od Stojana Petriča do Martina Odlazka. Že zdaj imajo dejansko precejšnjo prednost pred maloštevilnimi mediji, ki ne sodijo v vladni nabor, po novem se bo ta prednost še povečevala. Denar naj bi bil namenjen predvsem za podporo digitalizaciji in spletni navzočnosti mainstream medijev, ki so že sedaj vsi na spletu. Verjetno bodo po novem lahko na platformah družbenih omrežjih povečevali svojo navzočnost s sponzoriranimi objavami. No, po svoje razumljivo, kajti naklade tiskanih izdaj gredo počasi v zaton, dnevniki na tem področju beležijo izgube. Prav tako vlada medijske razpise prireja v prid večjim medijskim deležnikom. “Novi medijski zakon omogoča delitev denarja davkoplačevalcev ‘pravim medijem’ tudi za več let. Tudi za čas prihodnje vlade torej,” opozarja Jančič.

Nagrajevanje in stimuliranje “naših”
Vse to seveda ni nič novega. Vlada namreč o tem, da bi si s finančnimi darili zagotovila trdno javno podporo medijev, dejansko razpravlja že ves mandat. A ker je bila v svoji darežljivosti prepočasna, je sedaj svoje naredila bližina volitev. Devet milijonov davkoplačevalskih evrov naj bi vlada namenila za iskanje novih sodelavcev in za digitalizacijo. Pa je res tako? Nekateri medijski imperiji, kot je denimo Večer, so v zadnjem času odslovili kar nekaj novinarjev – sedaj pa naj bi ti isti mediji zaposlovali nove sodelavce? Jasno je torej, da je pravi namen teh daril nekje drugje, zelo verjetno v nagrajevanju za “zvestobo” in dodatni stimulaciji pred volitvami. Ali kot je dejal premier Golob na bratenju z Zoranom Jankovićem sredi decembra na zabavi ljubljanskega holdinga: “Tisti drugi” vam bo božičnico vzel. Torej: zastraševanje po metodi korenčka in palice. V normalni svobodni družbi bi mediji preživeli predvsem z enakopravnim delovanjem na trgu. Pri tem je ključno, da imajo vladi naklonjeni mediji odprte vse oglaševalske poti za tovrstno preživetje, medtem ko se opozicijsko usmerjenim medijem to odreka in onemogoča. In takšen odnos dejansko poteka že dlje časa, za portal Nova24tv.si komentira Aljuš Pertinač. “Gre za konstanten odnos medijev, ki so servilni do aktualne oblasti, in oblast se jim oddolži tako, da jih izdatno financira. Gotovo pa je motiv pri oblastnikih, glede na to, da se bližajo volitve, še večji. Mediji oziroma njihovi lastniki, ki so dejanski prejemniki tega denarja in ki imajo največjo korist, pa se teh sredstev ne branijo,” je dejal Pertinač in ob tem ocenil, da vsaj starejši del populacije precej verjame klasičnim medijem, tudi tiskanim, čeprav njihova naklada ves čas pada in vse finančne injekcije nič ne pripomorejo k temu, da bi se to padanje ustavilo, da bi bili ti mediji bolj spremljani oz. razširjeni, kar je spet svojevrsten paradoks. “Imajo občutek, vsaj v enem delu upravičen, da glede na to, da v štirih letih vladanja niso kaj veliko pokazali, morajo plačati za to, da je medijska slika bolj rožnata, kot je v resnici.”

Seveda je jasno, da je to samo del širše vladne strategije, s katero vladajoči rokohitrsko spreminjajo zakone, da bi lahko premier Robert Golob pred javnostjo izpadel kot nekakšen “dobri stric”, ki je mnogim poskrbel za izplačilo božičnice. In to, pomislite, prvič v življenju. Pri tem pa opozicija ne sme niti govoriti, ker ne bi bilo dobro za vlado, da bi se kdo javno oglasil o “nagem cesarju”.

Gašper Blažič

The post Tik pred volitvami “futrajo” svoje medije – z davkoplačevalskim denarjem first appeared on Nova24TV.

Po referendumu o državni pomoči pri samomorih, ki so ga vladne stranke Svoboda, SD in Levica presenetljivo izgubile, organizatorji kampanj na portalu Ajpes še objavljajo poročila o tem, kako kampanj sploh niso imeli.

Doslej je edini resen znesek prijavil Zavod za pastoralno dejavnost, v imenu katerega je Igor Dolinšek prijavil 7.865 evrov stroškov, večino, 6.772 evrov, je plačal založbi Družina. Skoraj nič pa ni prijavilo društvo Srebrna nit, od koder je Irena Žagar prijavila porabo 2.257 evrov stroškov, od tega so dva tisoč evrov nakazali Katarini Keček za medijske storitve, Igorja Pribcu pa so za dva potna naloga plačali 84 evrov.

Še manj, le 67 evrov stroškov, pa je v imenu koalicije proti zastrupitvi bolnikov prijavil Aleš Primc, ki je bil prvi podpisani pod podpisi za referendum. Plačal je stroške odprta in zaprtja posebnega računa. Pregled doslej prijavljenih kampanj je takšen.

Katarina Keček je javnosti znana kot hčerka oficirja jugoslovanske vojske, ki se je kot polnoletna študentka odločila ostati v Sloveniji, ko so starši odšli in se je znašla med tistimi, ki bi jim morala država avtomatično dodeliti status tujca, a tega pri urejanju statusov državljanov iz drugih republik, ki so pri nas živeli, na notranjem ministrstvu niso storili, zaradi česar so ti tujci imeli precej težav. Parlament je na koncu na predlog Gregorja Viranta po dolgih zapletih sprejel zakon, s katerim jim je zagotovil odškodnine. Je tudi avtorica več knjig.

Večje stranke o kampanjah doslej še niso poročale. Z Izjemo Demokratov, Nič od tega in Zelenih Slovenije, ki pa za prijavljene kampanje niso porabile nič. Kampanjam brez kampanj smo priča, ker to zagotavlja brezplačen čas in prostor za nastope v naivnih državnih medijih, ki jih dodeljujejo uradno prijavljenim organizatorjem kampanj, ki nimajo nobenih kampanj. Zakon o volilnih kampanjah prijave zahteva in regulira za plačane volilne kampanje (in delna povračila stroškov, ko gre za volitve).

Smisel zakona je zagotoviti preglednost, od kod pride denar za kampanje. A tega nikakor ne zagotavlja niti pri tistih, ki stroške kampanj imajo. Večinoma namreč trdijo, da so denar za kampanjo zbrali na posebnem volilnem računu tako, da so si ga nakazali iz svojega rednega računa. Tudi to je zloraba ureditve. Dejansko so denar zbirali na rednem računu, o katerega virih pa jim ni treba poročati in tako prikrijejo javnosti, kdo je dejansko plačal. Zakoni v naši državi, ko gre za transparentnost poslovanja politikov, so velika šala.

Posebej sporno pa je sodelovanje v referendumskih kampanjah o zakonih, ki jih v parlamentu uzakonijo vladne stranke, pri Zavodih in društvih, ki so močno vladno financirani, kar je, denimo, zavod Danes je nov dan, ki za kampanjo z izjemo stroškov za odprtje in zaprtje računa sicer tudi trdi, da ni porabil niti centa. V zadnjih petih letih so pokasirali kar 538.440 evrov javnega denarja, daleč največ iz ministrstva za javno upravo. Da takšni sodelujejo v političnih kampanjah o vladnih zakonih, ustvarja vtis koruptivnosti.

Članek je bil najprej objavljen na Spletnem časopisu.

The post Srebrna nit kampanjo plačala Katarini Keček in Igorju Pribcu first appeared on Nova24TV.

Novo leto je idealen trenutek, da nadgradite svojo tehnologijo in povečate produktivnost v prihajajočem letu. Ne glede na to, ali delate od doma, študirate ali opravljate osebne naloge, sta Microsoft Office in Windows 11 Pro temelja sodobne in učinkovite.Keysoff je pripravil izjemno novoletno razprodajo 2026, kjer si lahko zagotovite doživljenjski dostop do Microsoft Office in Windows 11 Pro – že od 13 evrov (€). Ta ponudba omogoča neprekosljive prihranke pri programski opremi, ki lahko v celoti spremeni vašo uporabniško izkušnjo v letu 2026.

MS Office 2021 Professional je trenutno na voljo po neverjetno nizki ceni 30,55 € (redna cena 249 €). Microsoft Office 2021 ostaja prva izbira tako za profesionalce kot tudi za vsakdanje uporabnike. Od Worda in Excela do PowerPointa in Outlooka – ta orodja že desetletja predstavljajo zlati standard za produktivnost.Z doživljenjsko licenco prejmete popoln dostop do celotnega paketa – brez skrbi glede mesečnih naročnin. Plačate samo enkrat in imate dostop za vedno. Ne čakajte, da se cene zvišajo – izkoristite zdaj!

Povečajte svojo produktivnost z MS Office 2021 po ugodni ceni!

• MS Office 2021 Professional Plus – 1 računalnik– 30,55 €
• MS Office 2021 Home and Business za Mac– 49,99 €
• MS Office 2021 Professional Plus – 2 ključa– 59,50 € (29,75 €/ključ)
• MS Office 2021 Professional Plus – 3 ključi– 81,25 € (27,08 €/ključ)
• MS Office 2021 Professional Plus – 5 računalnikov– 127,95 € (25,59 €/računalnik)
• MS Office 2019 Professional Plus – 1 računalnik– 25,25 €
• MS Office 2019 Home and Business za Mac– 39,29 €
• Microsoft Office 2024 Home and Business– 149,00 evra (redna cena 299 €)

Prav tako lahko pridobite doživljenjsko licenco za Windows 11 Professional za samo 13,55 € (redna cena 199 €) in takoj povečate hitrost, varnost ter produktivnost svojega računalnika. S funkcijami, kot so razporeditve oken (snap layouts), izboljšana varnostna orodja in Copilot – vgrajeni pomočnik z umetno inteligenco, ki pomaga pri pisanju e-pošte, povzetkih vsebin ali celo hitrih predlogih kode – gre za resno nadgradnjo za podjetnike, delo na daljavo in vse, ki želijo podaljšati življenjsko dobo svojega obstoječega računalnika. Te ponudbe so idealne za delo na daljavo, študente, samostojne podjetnike, lastnike malih podjetij ter vse, ki še vedno uporabljajo starejšo različico Officea ali odlašajo z nadgradnjo operacijskega sistema.

Najboljša ponudba Windowsa že od 6 € naprej

• Windows 11 Professional – 1 računalnik– 13,55 €
• Win 11 Enterprise 2024 LTSC – 1 PC – 12.80€
• Windows 11 Professional – 2 ključa– 25,75 € (12,88 €/ključ)
• Windows 11 Professional – 5 ključev – 54,95 € (10,99 €/ključ)
• Windows 11 Home – 1 računalnik– 13,25 €
• Windows 10 Enterprise 2021 LTSC – 1 PC– 12.25€
• Windows 10 Professional – 1 računalnik– 8,45 €
• Windows 10 Home – 1 računalnik– 8,25 €

62-odstotni popust na še več Officeov in pakete (koda: SKK62)

• Windows 11 Pro + Office 2021 Pro Plus – Paket– 41,60 €
• Windows 11 Home + Office 2021 Pro plus – Paket– 41.19€
• Windows 10 Pro + Office 2021 Pro Plus – Paket– 37,82 €
• Windows 11 Pro + Office 2019 Pro Plus – Paket– 37,15 €
• Windows 10 Pro + Office 2019 Pro Plus – Paket– 32,37 €

Veliki paketi, nepremagljive cene

• Windows 11 Professional – 50 ključev– 400 € (samo 8 €/ključ)
• Windows 11 Professional – 100 ključev– 750 € (samo 7,5 €/ključ)
• MS Office 2021 Professional – 50 ključev– 1250 € (samo 25 €/ključ)
• MS Office 2021 Professional – 100 ključev– 2400 € (samo 24 €/ključ)

Računalniška orodja (brez kode za popust)

• Ashampoo PDF Pro 5– 29,99 €
• MacBooster 8 doživljenjska naročnina– 20,48 €
• Adguard za Windows/Mac/Android/iOS – 1 naprava– 10,24 €
• Internet Download Manager – 1 računalnik (doživljenjsko)– 21,99 €

Keysoff vam ne nudi le odličnih izdelkov, ampak tudi izvrstne poprodajne storitve. Če boste kupovali na Keysoffu, vam nudijo tudi doživljenjske poprodajne storitve. Zdaj imate odlično priložnost, da s to odlično ponudbo prihranite denar pri nadgradnji svojega računalnika.

Za svoje visokokakovostne izdelke in profesionalne storitve je Keysoff prejel že 900 ocen resničnih uporabnikov na strani TrustPilot s povprečno oceno 4,9 in 98 % zadovoljnih strank. Tehnična pomoč 24 ur na dan in doživljenjske poprodajne storitve Pišite Keysoffu: service@keysoff.com

Kako je lahko tako poceni? Kaj morate vedeti o tem?

• Pomembno je vedeti, da obstajata dve vrsti licenc. Komercialne, ki jih je mogoče kupiti tudi na MSovem spletnem mestu, in OEM, kar je kratica za proizvajalca originalne opreme. Po funkcionalnosti sta enaki.
• Rabljene programske ključe se lahko v skladu s sklepom Evropskega sodišča v Evropski uniji prodaja popolnoma zakonito.
• Vendar obstaja razlika v podpori in uporabi med obema različicama. Komercialna različica se lahko uporablja na več računalnikih, medtem ko je različica OEM vezana na strojno opremo, na kateri je bila prvič aktivirana.
• Spletna trgovina Keysoff.com prodaja tako imenovane licence OEM.
• Keysoff.com vsak dan proda približno 1.500 licenc po vsem svetu. Garancijsko nadomestilo se aktivira le v enem odstotku primerov.

Naročnik oglasnega članka je keysoff.com

The post Povečajte produktivnost v 2026: Doživljenjski MS Office 2021 in Windows 11 že od 13 € na Keysoff! first appeared on Nova24TV.

V medijskem prostoru je udarilo kot strela z jasnega – poslanec Tašner Vatovec iz skrajne Levice se seli k Socialnim demokratom. “Kraja” poslanca je bila izpeljana v popolni tajnosti, saj je več kot očitno presenetila tudi poslance SD. Stran od pozornosti medijev pa “ponosni nasledniki” kadrujejo tudi v sindikatih. Za generalno sekretarko Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) je bila izvoljena vidna članica Socialnih demokratov Martina Vuk.

Mediji o kadrovski spremembi na vrhu KSJS niso poročali. Zato pa je nov kadrovski podvig potrdila na svojem Facebook profilu. “Naj se delovno (in delavsko) leto začne! S 1. 1. 2026 sem postala generalna sekretarka KSJS – Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije. Naš dosedanji generalni sekretar Bojan Hribar je začel uživati v tretjem življenjskem obdobju, nas na KSJS pa čakajo novi izzivi,” je zapisala.

Pod objavo so ji čestitali znani kadri SD, med njimi tudi “ponosni naslednik” Zveze komunistov Marko Koprivc. Pa tudi Jernej Štromajer, ki je pred leti kristjanom zaželel: “Vesel Božič, umazane živali”.

Na KSJS so očitno še vedno praznično razpoloženi, saj še vedno niso uspeli posodobiti spletne strani, da bi ta odrežala spremembo v vodstvu sindikata. Vukova je namreč še vedno navedena kot namestnica generalnega sekretarja KSJS.

Pot je začela v Mladem forumu

Kot smo poročali v preteklosti, gre za karierno političarko. Njena karierna pot je neposredno povezana s Socialnimi demokrati. Članica Mladega foruma (podmladka SD) je postala ob koncu srednje šole. Nato je bila četrtna svetnica v Črnučah (Ljubljana), med leti 2010 in 2014 strokovna sodelavka SD v Državnem zboru, med leti 2016 in 2020 predsednica ženskega foruma SD, med leti 2018 in 2022 pa ljubljanska mestna svetnica. Dvakrat je bila tudi državna sekretarka.

Svoja politična stališča jasno izraža na družbenih omrežjih. Očitno je naklonjena provladni organizaciji Inštitut 8. marec, socialističnemu županu New Yorka Mamdaniju, zdi se tudi zelo kritična do politike Združenih držav. Sicer se predstavlja kot “progresivka”.

Monopolizirana država

Tovrstna imenovanja oziroma kadrovanja zgolj potrjujejo, kar je bilo doslej popolnoma jasno vsem podrobnim opazovalcem slovenske politike. Neodvisnost sindikatov v Sloveniji ne obstaja, tako kot ne obstaja neodvisnost javne Radiotelevizije ali zasebnih medijev in nevladnih organizacij, ki ne bi mogli preživeti brez davkoplačevalskega denarja. Bolj ali manj vsi državni podsistemi so del monopola tranzicijske levice.

Tovrstna imenovanja prav tako kažejo, da so sindikati skoraj izključno orodje političnega boja. Seveda v rokah levice. Sindikati, ki bi morali enako odločno nadzorovati vsako oblast, tako postanejo selektivno slepi: proti desnosredinskim vladam so glasni, radikalni in nepopustljivi, medtem ko levim vladam prizanašajo, relativizirajo napake ali celo molčijo.

S. K.

The post “Kradejo” poslance in si podrejajo sindikate first appeared on Nova24TV.

Agenti ameriške imigracijske in carinske službe (ICE) so v sredo zjutraj, 7. januarja 2026, v Minneapolisu smrtno ustrelili 37-letno žensko Renee Nicole Good. Po uradni različici zveznih oblasti je ženska uporabila svoje vozilo kot orožje in poskušala zapeljati čez agente.

Agenti ICE so izvajali ciljane aretacije v okviru poostrenih imigracijskih operacij nove Trumpove administracije. Skupina ljudi je poskušala blokirati agente, medtem ko naj bi ženska z avtomobilom napadla policiste.

Ministrstvo za domovinsko varnost (DHS) je na družbenem omrežju X objavilo uradno izjavo. “Danes je v dejanju domačega terorizma udeleženka izgrednikov, ki je nasprotovala ICE, uporabila svoje vozilo za orožje proti organom pregona. Naš policist se je zanašal na svoje usposabljanje in rešil svoje življenje, pa tudi življenja svojih sodelavcev. Politiki, ki živijo v zatočiščih, so ustvarili okolje, ki spodbuja besneče napade na organe pregona,” je dejala ministrica za domovinsko varnost Kristi Noem.

Čeprav dodatne podrobnosti o incidentu še niso bile objavljene, je Noemova dejala, da Ministrstvo za domovinsko varnost (DHS) sodeluje z Ministrstvom za pravosodje pri pregonu obtoženih napadov na organe pregona. Do streljanja je prišlo nekaj dni po tem, ko je DHS na območje Minneapolisa napotil dodatnih 2000 policistov, kar je sprožilo proteste v tem modrem mestu. Noem je dejala, da so policisti ICE v Minneapolisu aretirali “na stotine in stotine nevarnih kriminalcev“, vključno z nasilnimi storilci kaznivih dejanj.

Incident se je zgodil na območju Portland Avenue in 34. ulice v soseski Central (ali Powderhorn) v Minneapolisu. Župan Minneapolisa Jacob Frey (demokrat) je ostro obsodil dejanja ICE, jih obtožil povzročanja kaosa v mestu in zahteval takojšen odhod agentov, a ameriški televizijski voditelj Dan O’Donnell trdi, da je na videoposnetku očitno, da so agenti delovali v samoobrambi: “Ženska, ki jo je danes v Minneapolisu ustrelil in ubil agent ICE, ga je očitno poskušala povoziti s svojim vozilom. Ni dvoma, da je bila ta strelba upravičena samoobramba in župan Jacob Frey laže in je sramotno, da poskuša spodbujati izgrede.”

The woman shot and killed by an ICE agent in Minneapolis today was very clearly trying to run him down with her vehicle. There is no question that this shooting was justified self-defense and @MayorFrey is a lying disgrace who is trying to incite rioting. pic.twitter.com/I1rwN9Rcyl

— Dan O’Donnell (@DanODonnellShow) January 7, 2026

The post [Video] Smrtni strel na žensko v ZDA: Je šlo za samoobrambo? first appeared on Nova24TV.