[Video] Kaj je sploh liberalizem? Zala in Boris Tomašič o ugrabljenem pojmu svobode

Avtor tega prispevka je Nova24TV.

Beseda “liberalizem” danes velja za eno najbolj pogosto uporabljenih političnih oznak, hkrati pa tudi za eno najbolj nejasno razumljenih. V javnosti jo uporabljajo skoraj vsi – od zagovornikov prostega trga do podpornikov močne socialne države. Prav o tem sta v podkastu razpravljala evropska poslanka Zala Tomašič in Boris Tomašič, ki sta skušala razložiti razliko med klasičnim liberalizmom in sodobnim razumevanjem liberalne politike. Poudarila sta, je da današnji liberalizem pogosto v nasprotju s temeljnimi idejami, iz katerih je zgodovinsko nastal.

Boris Tomašič je uvodoma poudaril, da je sam pomen besede liberal povezan s svobodo. “Sam koren besede liberal pomeni svoboden, torej svobodnjaštvo.” Razložil je, da lahko liberalizem razdelimo na dva ključna dela: osebno oziroma moralno svobodo posameznika ter gospodarsko svobodo. Klasični liberalizem je nastal kot ideja omejene države in močne osebne odgovornosti posameznika.

Zala Tomašič je razpravo postavila še v filozofski okvir in opozorila na razliko med negativno in pozitivno svobodo. “Če greva še v filozofske vode, imamo dve vrsti svobode: negativno in pozitivno svobodo. Klasični liberalizem izhaja iz te negativne svobode, in sicer da ne smemo omejevati nikogar. To pomeni, da ne smeš biti ovira, ne smeš imeti preprek, da nekaj lahko narediš. Pozitivna pa je, kaj se ti dovoljuje.”

Foto: Posnetek zaslona

Načelo klasičnega liberalizma je “če nekaj ni izrecno prepovedano, mora biti dovoljeno.”

Tomašič je razliko med različnimi sistemi opisal s primerom štirih držav iz časa hladne vojne. “Na negativni oziroma pozitivni strani svobode si imel Sovjetsko zvezo, kjer je bilo prepovedano vse, kar ni bilo izrecno dovoljeno. Potem si imel hujšo obliko, to je bila DDR oziroma Nemška demokratična republika, kjer je bilo prepovedano vse, tudi tisto, kar je bilo izrecno dovoljeno. Potem pa je bila na liberalni strani Zahodna Nemčija, kjer je bilo dovoljeno vse, kar ni bilo izrecno prepovedano, in Združene države Amerike, kjer je bilo dovoljeno vse, tudi tisto, kar je bilo izrecno prepovedano.”

Tudi Zala se je s tem strinjala in potrdila, da to izhaja iz klasičnega liberalizma, v današnjem liberalizmu pa je premik k tej pozitivni svobodi. “Ti si svoboden, ker ti je dovoljeno, da delaš to in to. Klasični pojem pa izhaja iz negativne svobode, da sta osebna odgovornost in osebna svoboda povezani s tem, da ti nekdo ne preprečuje delovanja, in da to pomeni, da si svoboden.”

V sodobnem času smo šli v hiperregulacijo

Prav tukaj pa oba sogovornika vidita največjo spremembo sodobnih zahodnih družb. Tomašič meni, da se Evropa vse bolj pomika v smer hiperregulacije. “Tukaj je zdaj razlika med klasičnim in sodobnim liberalizmom ta, da smo v sodobnem času šli v hiperregulacijo. Ne velja več pravilo: vse je dovoljeno, kar ni prepovedano, ampak se pravilo že nagiba k temu, da je vse prepovedano, kar ni dovoljeno.”

Država, birokracija in vedno več pravil

Zala Tomašič je pri tem izpostavila ravno ta koncept pri svojem delu v Evropskem parlamentu: “Včasih tega ne razumem, ker v sklopu pogajanj pridemo do nekih stvari, ki jih moramo vključiti v zakonodajo, da poveš, kaj se lahko dela. Ampak to nima smisla. Zakonodajo moraš napisati tako: ‘To se ne sme, to pa se mora.’ Vse drugo pa je prepuščeno svobodi. Zato potem končamo z ogromno birokracije, ker se v zakonodajo piše vse, kaj se lahko. Problem je, da nikoli ne moreš narediti izčrpnega seznama vsega. Lahko pride do drugačne okoliščine in potem se birokrati odločajo: ‘Tega pa noter ne piše, da se lahko.’ Ampak če ne piše, da ni dovoljeno, potem je razumljeno, da lahko.”

Države so kadrovsko prenapihnjene

Tomašič pa je pri tem opozoril, da hiperregulacija vodi tudi v kadrovsko širjenje države: “Predpisov je toliko, da potrebuješ ogromno birokratov, da jih sploh spremljajo.” Po njegovem mnenju ogromno število zakonov pomeni, da jih nihče več ne more poznati, zato je posameznik praktično ves čas v nevarnosti, da je v nekem prekršku.

“Hiperregulacija je povzročila tudi to, da so danes – ne govorim samo o slovenski državi, ampak o večini držav, vključno z Evropsko unijo – tudi kadrovsko prenapihnjene, ker je predpisov toliko, da potrebuješ ogromno birokratov, da jih sploh spremljajo. Na drugi strani pa smo ljudje manj svobodni, ne samo zaradi hiperregulacije, ampak tudi zato, ker zakonov ne moreš poznati. Mislim, da imamo v Sloveniji okoli 46.000 predpisov in nihče, tudi če bi se ukvarjal samo s tem, jih ne more vseh poznati.”

Kakšna naj bo vloga države?

V jedru razprave je bilo tudi vprašanje, kako veliko vlogo naj ima država v življenju posameznika. Zala Tomašič meni, da ima država v klasičnem liberalizmu predvsem vlogo “čuvaja” – zagotavlja pravni red, spoštovanje pogodb, varnost in stabilnost sistema. “V klasičnem liberalizmu pa je vloga države veliko manjša, ker igra predvsem vlogo čuvaja. Seveda mora zagotoviti pravni red in spoštovanje pravil, da če se na primer sklene neka pogodba in jo ena stran krši, pogodba vseeno obvelja in da bo kršitelj kaznovan oziroma bo nosil posledice.”

Država se je pri nas razpasala – ni področja, kjer se ne bi vmešala

V sodobnem liberalizmu pa država po njenem postaja aktivni upravljavec družbe.  Boris Tomašič je pri tem opozoril, da se je evropska država močno razširila. “Pri tem se lahko vprašamo, kolikšno vlogo države želimo v našem življenju. Ali želimo državo, ki bo zagotavljala osnovne stvari, da lahko normalno funkcioniramo? Ena od teh je varnost – ne samo fizična, ampak tudi pravna varnost, pravna zaščita, fiskalna politika, obramba, veliki infrastrukturni projekti. Ali pa želimo državo, ki se ukvarja z vsem: s šolstvom, zdravstvom, varstvom otrok in praktično z vsemi področji družbe. Moramo reči, da smo v Evropi posebej znani po tem, da se je država zelo razpasla. Praktično ni področja, v katerega se država ne bi mešala.”

Prosti trg in zasebna lastnina

Pomemben del klasičnega liberalizma je po besedah Zale Tomašič tudi prosti trg. Sklicevala se je na idejo “nevidne roke trga”, ki jo je razvil Adam Smith. “Klasični liberalizem poudarja vlogo prostega trga. Trg se sam po sebi uravnava in vloga države je predvsem ta, da zagotovi osnovne pravne okvirje, varnost in stabilnost, ne pa da se vmešava v cene, marže in podobno. Pustiš trgu, da se uravnava sam, ker teorija pravi, da se na koncu najbolje uravna in so na koncu vsi zmagovalci, predvsem pa potrošniki.”

Boris je kot primer bolj liberane ekonomske ureditve navedel Nizozemsko, ki stavi na prosti trg. “Tudi zaposleni morajo biti odgovorni sami do sebe, saj ni nekega obveznega zavarovanja ali obveznega pokojninskega sistema. Praktično dobiš bruto plačo in moraš sam poskrbeti zase. To seveda zahteva odgovornega posameznika, ki ne bo vsega denarja porabil. Je pa res, da je Nizozemska na drugem področju, kar se tiče morale in etike, zelo liberalna v smislu, da je dovoljeno praktično vse.”

V zadnjem mandatu se je dogajalo to, da se je ljudem jemala svoboda

Zala je v nadaljevanju poudarila tudi pomen zasebne lastnine: “Zasebna lastnina je eden od temeljev in pravzaprav naravna pravica.” Boris je dodal, da ni mogoče govoriti o osebni svobodi brez ekonomske svobode. “Ni svobode brez ekonomske svobode. To je ena od stvari, ki jih vedno zagovarjam. S pretirano skrbjo države, kar se dogaja tudi v Sloveniji, sploh v zadnjem mandatu, ko se dvigujejo davki in država za vse poskrbi, se človeku jemlje svoboda.” Boris pa pri tem meni, da Slovenija spada med najbolj neliberalne države, kjer mora država za vse poskrbeti – za zdravstveno varstvo, šolstvo, praktično za vse.

Paradoks sodobnih “liberalnih” politik

Sogovornika sta se ob koncu dotaknila tudi sodobne uporabe besede liberalizem. Po njunem mnenju se je pomen izraza močno oddaljil od izvornih idej osebne odgovornosti, omejene države in svobode posameznika. Zala Tomašič je opozorila na paradoks sodobnih “liberalnih” politik. “Ironija je, da zdaj, ko so razrešili ta klasični liberalizem – osebno odgovornost, osebno svobodo, zasebno lastnino –, je to pravzaprav čisto nasprotje od tega, kar v današnji družbi uporabljamo kot besedo liberalizem. Imamo pri nas ‘liberalne’ stranke, ki dvigujejo davke, želijo večjo moč države, potem imamo ta premik pozitivne svobode k razumevanju: če ti jaz to dovolim, potem je to to. Ni več tega odmika od prisile.” Po njenem mnenju se sodobni liberalizem vse bolj odmika od enakosti pred zakonom in osebne odgovornosti ter se usmerja k ideji enakosti rezultatov.

Boris Tomašič pa je sklenil, da je sam pojem liberalizma danes “ugrabljen”, saj se uporablja kot sinonim za svobodo, čeprav pogosto pomeni ravno nasprotno – več pravil, več države in manj prostora za posameznika.

Oddajo si lahko ogledate spodaj.

A. G.

The post [Video] Kaj je sploh liberalizem? Zala in Boris Tomašič o ugrabljenem pojmu svobode first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom [Video] Kaj je sploh liberalizem? Zala in Boris Tomašič o ugrabljenem pojmu svobode z dne, 2026-05-25 15:30:47, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/video-kaj-je-sploh-liberalizem-zala-in-boris-tomasic-o-ugrabljenem-pojmu-svobode/