“Tarča politične policije je lahko vsak, ki je napisal kritično objavo, podpisal peticijo, šel na protest ali se zameril kakemu politiku”; “Lahko bodo brali naše SMS-e, poslušali telefonske klice, gledali naše bančne račune in zasliševali nas, naše prijatelje in družinske člane” predstavljata konkreten primer zavajajočih navedb Inštituta 8. marec v zvezi z novim Zakonom o parlamentarni preiskavi. S politično policijo je že v luči zbiranja podpisov za razpis referenduma pričel strašiti nekdanji premier Robert Golob.  “Bi dovolili, da vam kdo brska po telefonu? Bi dovolili, da vam kdo brska po računalniku? Bi dovolili, da vam kdo brska po računu?” je namreč navajal. Poslanka Levice Tina Brecelj pa denimo pred nedeljskim referendumom vztraja: “S politično policijo vsi postajamo lahke tarče”.

Vse to lahko poslušamo, čeprav se zakon v ničemer ne dotika življenja običajnih ljudi, kot se to poskuša prikazati. 1. člen zakona namreč pravi: “Parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena se opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij.” Nosilci javnih funkcij pa niso sleherniki, ampak so to ministri, poslanci, predsednik vlade, župani in občinski svetniki. Sicer pa je na mestu tudi omeniti, da parlamentarna komisija ni policija in kot taka tudi nima policijskih pooblastil.

Tina, ko steguje roko po Robijevem tošlu. Za crknit smešno! https://t.co/PUiUBhJsUr

— Ana T.K. (@AnaTonKo) June 15, 2026

Ustavni pravnik dr. Avbelj: jezik o politični policiji ni spodoben

Pravnik dr. Matej Avbelj v svoji kolumni na portalu IUS-INFO na podlagi vsebine dveh odločb pojasnjuje, kaj resnična politična policija sploh je. “Namen te kolumne ni pozivati udeležence referenduma h glasovanju za eno ali drugo stran. Njen namen je spomniti, kaj politična policija v pravnem smislu sploh je,” je pojasnil na samem začetku in izpostavil, da sta tako Ustavno kot tudi Vrhovno sodišče v luči bridkih zgodovinskih izkušenj povedali nekaj v zvezi z delovanjem le-te.

Ustavni sodniki so po njegovih besedah leta 1997 v odločbi U-I-25/95 “zavrnili vsakršno podobnost med kazenskopravnimi ukrepi, sprejetimi na podlagi 37. člena Ustave, ki izjemoma za namene kazenskega postopka dopušča poseg v komunikacijsko zasebnost, in nekdanjo politično policijo”. Avbelj je opozoril, da je najvišje sodišče v državi v 84. točki med drugim navedlo: “Vse navedeno utemeljuje sklep, da ukrepa prisluškovanja, kot ga je na podlagi pooblastila iz 37. člena Ustave uvedel ZKP, sploh ni mogoče primerjati s tovrstnimi ukrepi, izvajanimi v prejšnjem nedemokratičnem režimu pod monopolom komunistične partije. Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da je že sam obstoj tajnih in skrivnih predpisov s pooblastili tajni politični policiji pomenil hudo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.”

Nekdanjo jugoslovansko tajno policijo, znano pod imenom UDBA, je po navedbah Avblja Vrhovno sodišče leta 2002 v sodbi I Ips 187/98 okarakteriziralo z naslednjimi besedami: “Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala, pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov UDBE in rehabilitacije.”

Avbelj je sklenil, da je mogoče na podlagi omenjenih odločb priti do zaključka, da ima politična policija, ki je v preteklosti delovala na območju Slovenije, naslednje značilnosti:

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Proti politični policiji (@proti.politicni.policiji)

Zaključil je, da teh pet značilnosti definira politično policijo po slovenskem pravu, kot so ga razlagala slovenska sodišča. “Ali na referendumu izpodbijani zakon o parlamentarni preiskavi uvaja tak organ, kot zatrjujejo pobudniki referenduma, in ali je v kontekstu nove slovenske ustavne ureditve po letu 1991 res prepričljivo, nemara sploh spodobno, uporabljati tak jezik? K premisleku o tem vas je povabila prav ta kolumna,” še zaključuje povedno.

S. K.