Sredi septembra je Park vojaške zgodovine v Pivki na osrednji slovesnosti s koncertom Orkestra Slovenske vojske praznoval 20-letnico svojega obstoja. O nastanku, razvoju in načrtih tega edinstvenega muzeja smo se pogovarjali z njegovim direktorjem mag. Jankom Boštjančičem.

Ob 20-letnici je Park vojaške zgodovine pooblaščen za izvajanje javne službe muzejev na področju vojaške premične in nesnovne kulturne dediščine širšega pomena. Kakšna je bila pot od lokalnega muzeja do nacionalno pomembne muzejske institucije?

Strma in ovinkasta, mestoma celo zelo nevarna. Mogoče se res šele zdaj, ko se ob 20. rojstnem dnevu oziramo nazaj, zavedamo, koliko je bilo ovir, na katerih bi projekt lahko spodletel, saj možnosti za uspeh res niso bile prav velike. Spomniti se velja, da se je projekt Park vojaške zgodovine začel kot razvojni projekt Občine Pivka. Ob robu občinskega središča je namreč propadal kompleks stare pivške vojašnice, ki je po odhodu Jugoslovanske ljudske armade Teritorialna obramba oz. Slovenska vojska ni vselila, ampak jo je začela uporabljati kot poligon, na katerem so pripadniki specialnih enot trenirali boje v mestu. Seveda je bil opuščeni kasarniški kompleks tudi predmet plenjenja – tako okoličani kot posamezniki od drugod so odnašali vse, kar je bilo uporabno ali pa je imelo neko vrednost. Zgradbe so se tako ena za drugo začele spreminjati v ruševine. Lokalna skupnost ob tem ni mogla stati križem rok, saj je bila kasarna praktično v sami Pivki in tik ob magistralni cesti Postojna–Reka, propadajoče zgradbe pa so postajale vse bolj nevarne in tudi vizualno moteče. Iskanje rešitve v smeri preobrazbe kasarniškega kompleksa v obrtno ali industrijsko cono se je kmalu izkazalo za neuspešno, saj je bil gospodarski potencial takrat v Pivki premajhen. Poleg tega smo zaznali, da ministrstvo za obrambo kot lastnik kompleksa nima rešitve za trajno hranjenje tankov, topov in raznih vozil, ki so kot dediščina Jugoslovanske ljudske armade ostali na slovenskem ozemlju. In tako se je nekega dne zaiskrilo – rodila se je ideja o ustanovitvi muzeja, s čimer bi ustavili tako propadanje vojašnice kot tudi uničenje pomembnega dela opuščene vojaške tehnike. Naša razvojna pot tako ni pot od lokalnega muzeja, ampak smo začeli še bistveno nižje – pri podirajoči se opuščeni vojašnici.

Poudarili ste, da sta bila za uspeh poleg entuziazma ekipe ključna podpora lokalne skupnosti ter sodelovanje z ministrstvom za obrambo in drugimi državnimi organi. Kako se je to sodelovanje skozi leta razvijalo?

Ključ za uspeh projekta je brez dvoma predana ekipa sodelavcev. Danes nas je v Parku zaposlenih dvanajst, a v našo ekipo štejemo tudi študente, ki pomagajo ob koncih tedna in turističnih konicah, zunanje sodelavce ter tudi prijatelje in podpornike našega muzeja.

Glede sodelovanja z lokalno skupnostjo velja pripomniti, da ne gre zgolj za sodelovanje – Park se je začel kot razvojni projekt Občine Pivka in se v tem okviru tudi razvijal. Občina je tudi ustanoviteljica Javnega zavoda Park vojaške zgodovine Pivka,  ki predstavlja formalni okvir delovanja našega muzeja. V letih, odločilnih za razvoj, je Občina Pivka Park prepoznala kot svoj osrednji razvojni projekt in mu stala ob strani. Brez te jasne in odločne podpore občinskih struktur in predvsem župana Roberta Smrdelja nikakor ne bi šlo.

Tudi ministrstvo za obrambo ni bilo zgolj podpornik, ampak je bilo in je partner tega projekta. Z ministrstvom je bilo treba rešiti nešteto administrativnih vprašanj, deležni pa smo bili tudi pomembne pomoči z njegove strani. V ta sklop seveda šteje tudi podpora Slovenske vojske, ki je ravno tako sprejela projekt za svojega. Prepričan sem, da je bila to prava odločitev – Park je pomembna točka za promocijo Slovenske vojske in vojaških poklicev ter verjetno eden najboljših primerov civilno-vojaškega sodelovanja. Park vojaške zgodovine je z vpisom v razvid muzejev leta 2019, predvsem pa s pridobitvijo pooblastila leta 2021, vzpostavil odnos tudi z ministrstvom za kulturo, ki sofinancira izvajanje javne muzejske službe. Zavod namreč izvaja pomembne naloge na področju ohranjanja vojaškozgodovinske dediščine na nacionalni ravni.

Med ministrstvi velja izpostaviti še ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj. Park vojaške zgodovine namreč predstavlja primer dobre prakse na področju izrabe razvojnih sredstev Evropske unije. Treba se je zavedati, da se zgodba odvija v podeželski občini, ki ni brez razvojnih problemov in velikih potreb po vlaganjih v infrastrukturo; brez evropskih sredstev Parka preprosto ne bi bilo. To z veseljem povemo vsakomur.

Park je postal pomembna turistična točka Pivke in širše Primorske. Kako pomemben je njegov razvoj za lokalno gospodarstvo in turistično ponudbo? 

Park vojaške zgodovine je kmalu postal najpomembnejša in najprepoznavnejša turistična točka v občini Pivka. Ta se je namreč soočala z zanimivim paradoksom – kljub temu da leži le deset kilometrov od Postojnske jame, da so v neposredni bližini tudi druge pomembne turistične točke, kot so Lipica, Škocjanske jame in Predjamski grad, ter da jo preči magistralna cesta, ki predstavlja pomembno turistično prometno žilo severnega Jadrana, je bila na področju turizma popolnoma nerazvita. V prejšnjem režimu je bil namreč zaradi velike in pomembne vojašnice ter poligona Poček–Bač razvoj turizma z družbenimi načrti onemogočen. Pivka je tako od turizma imela dejansko le gnečo na cestah. S projektom Park vojaške zgodovine smo to dokončno spremenili in Pivko razvili v prepoznaven turistični kraj. S tem smo dolgoletno prisotnost vojske iz razvojne ovire preobrazili v turistični potencial.

Širše gledano pa Park z razstavami vojaškotehnične in vojaškozgodovinske dediščine v regionalno ter nacionalno turistično ponudbo vnaša pomembno pestrost, ki dopolnjuje ponudbo jam, zdravilišč, neokrnjene narave in starih mestnih jeder. Tovrstnega muzeja v Sloveniji ni, ni pa ga niti v soseščini, kar močno dviga njegov pomen in privlačnost.

Park danes obiskujejo ljudje različnih generacij. Kako se je v teh 20 letih spreminjal odnos obiskovalcev do vojaške zgodovine? Ali opažate večje zanimanje obiskovalcev za vojaške teme zaradi aktualnih dogodkov, vojne v Evropi?

Težko bi rekel, da se je zanimanje obiskovalcev za vojaške teme zaradi vojnega dogajanja povečalo, se je pa brez dvoma spremenilo, lahko bi rekli, da se je nekako zresnilo. Obiskovalci postajajo dojemljivejši za resnejše teme, ki obravnavajo strahote vojne, in za zgodbe posameznikov, ki jih je zajel njen vrtinec. V času, ko v bližini divja vojna ter se politična nasprotja in varnostne razmere vse bolj zaostrujejo, prav v tem prepoznavamo svoje posebno poslanstvo. Naše glavne razstave se zato v zadnjih letih vse bolj posvečajo nekoliko resnejšim temam. Prav tako smo opustili dobro uveljavljeni Festival vojaške zgodovine, ki je temeljil predvsem na prikazovanju vojaškega življenja in ponazoritvah vojaških spopadov v različnih zgodovinskih obdobjih. V času, ko so vojne in vojaški spopadi osrednja novica v vseh medijih, se nam to ne zdi etično sprejemljivo. Festival smo spremenili v ZgodoVikend in ga postavili na povsem drugačne temelje. Veseli nas, da se je dobro prijel ter da po obsegu in številu obiskovalcev že presega prejšnji dogodek.

Razstava »Pot v samostojnost« je ena osrednjih vsebin Parka. Zakaj je po vašem mnenju ta del slovenske zgodovine danes še posebej pomembno ohranjati? Se vam zdi, da mlajše generacije dovolj poznajo dogodke iz leta 1991?

Odločitev, da je osrednja razstava Parka vojaške zgodovine posvečena osamosvojitvi Republike Slovenije, temelji na dejstvu, da se je vojna za Slovenijo začela prav v vojašnici, kjer je zdaj muzej. Od tu so namreč na ceste zapeljali prvi tanki JLA, da bi v kali zatrli slovensko osamosvojitev in demokratične procese. To se je zgodilo že v sredo, 26. junija 1991, dopoldne – deset ur pred slovesnostjo ob razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani. Od tistega trenutka dalje to ni več zgolj ena od nekdanjih vojašnic JLA, ampak zgodovinsko pomembna točka v nacionalnem merilu. Odločitev, da osrednjo razstavo posvetimo osamosvojitvenemu dogajanju, je bila zato precej preprosta in logična. Seveda nam tako prostorske kot kadrovske omejitve onemogočajo celovit prikaz osamosvojitve, zato se razstava osredotoča na samo vojno, pa vendar žanje pohvale domačih in tujih obiskovalcev. Posebno nas veseli, da je med našimi obiskovalci veliko družin z otroki in mladostniki ter veliko šol. Lahko namreč pritrdim splošnemu spoznanju, da mlajše generacije zelo slabo poznajo dogajanje, na katerem temelji naša država. Še hujše kot nepoznavanje pa se mi zdi nezanimanje – da se tema mladim zdi popolnoma obrobna, nezanimiva in nevredna pozornosti. In tu pride do izraza vloga Parka vojaške zgodovine, saj začne mlade ta tema ob tankih, letalih in scenski postavitvi s povoženim jugom nenadoma zanimati. V muzeju smo že zdavnaj opustili utvaro, da bomo mlade napolnili z vsemi informacijami, prepričani pa smo, da jim lahko vzbudimo zanimanje ter spoznanje, da vojna ’91 ni bila nikakršna operetna vojna, ampak resen vojaški konflikt, v katerem sta slovenska Teritorialna obramba in policija premagali bistveno močnejšo JLA.

Park ne predstavlja samo slovenske osamosvojitve, ampak tudi širšo vojaško zgodovino – od prve svetovne vojne do obdobja Jugoslavije in sodobnosti. Kako določate, kaj sodi v muzejsko zbirko in kaj ne?

Park je muzej, pooblaščen za zbiranje, hranjenje in obravnavo vojaškozgodovinske dediščine vseh obdobij na ozemlju Republike Slovenije. Gre seveda za izjemno široko področje, naša skupina sodelavcev pa je majhna, pesti nas tudi prostorska stiska. Treba pa je vedeti, da pooblaščenost, ki določa zbiralno politiko muzeja, ni neposredno povezana s tem, kaj je v muzeju razstavljeno. Razstavni prostor je pač omejen in treba se je odločiti, kaj bo predstavljeno v stalni razstavi in kaj v začasnih razstavah, kaj pa bo »zgolj« shranjeno v depojih. Posebnost Parka vojaške zgodovine je v tem, da obiskovalcem ponuja res širok nabor razstav in različnih eksponatov. V okviru stalne razstave o razvoju lokostrelstva tako npr. gostimo drugi najstarejši lok v Evropi, ki je star 5.600 let; najden je bil na Ljubljanskem barju in prihaja iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana. Park vojaške zgodovine je tako dejansko muzej, kjer si obiskovalci lahko ogledajo vse od kamenodobnega loka do reaktivnega letala.

Poseben izziv pri našem muzejskem delu pa so veliki, t. i. »XXL-eksponati«, ki so nekakšna posebnost Parka. Govorimo o podmornici P-913 Zeta, nemški vojaški lokomotivi 52-4936 iz druge svetovne vojne in policijskem čolnu P-111 ter nekaterih drugih vozilih. Pridobitev teh eksponatov – predvsem pa njihov transport – je veliko pripomogla k prepoznavnosti našega muzeja in povečala njegovo privlačnost.

ZgodoVikend velja za največji vojaškozgodovinski dogodek v Sloveniji in je bil letos prav zaradi 20-letnice Parka še posebej obsežen. Kaj so obiskovalci tokrat lahko doživeli in videli?

Kot sem že omenil, je ZgodoVikend nadomestil nekdanji Festival vojaške zgodovine, ko smo se zaradi vojne v Ukrajini odločili, da ne bomo več ponazarjali zgodovinskih vojaških spopadov. ZgodoVikend je tako zasnovan kot družinski festival obogatenega muzejskega dogajanja. Vrhunec nedeljskega dogajanja predstavljajo predstavitve nacionalnih obrambnovarnostnih struktur. Tako so se tudi letos s statičnimi in dinamičnimi prikazi predstavili Slovenska vojska, policija ter gasilci. Imeli smo srečo z vremenom, bil je krasen poznopoletni dan, vse je teklo kot namazano, obiskovalci in sodelujoči so bili zelo zadovoljni. Največ zanimanja so seveda vzbudile dinamične predstavitve. Že dopoldne se je tako predstavila Specialna enota slovenske policije v spektakularni protiteroristični akciji, gasilci lokalnih gasilskih društev so prikazali načine gašenja požarov v naravi z različnimi vozili in opremo, popoldne pa se je predstavil še 17. bataljon vojaške policije Slovenske vojske s prikazom intervencije. Dodatno atrakcijo so predstavljali še helikopterja Slovenske vojske in policije ter prelet air tractorja in letala Pilatus 15. brigade Slovenske vojske. Veseli nas, da so si dogajanje ogledali tudi minister za obrambo mag. Valentin Hajdinjak, drugi visoki gostje in več diplomatskih ter vojaških predstavnikov tujih držav. Tako smo v velikem slogu zaključili praznovanje 20-letnice našega muzeja. To se je začelo že spomladi s postavitvijo fotografske razstave »Arzenal dediščine – 20 let: fotoutrinki razvoja Parka vojaške zgodovine 2006–2026«, ki jo je ob dnevu Evrope odprl predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič. Pomemben dogodek letošnjega jubilejnega leta je bilo tudi odkritje spomenika s kipom »General Maister na konju« akademskega kiparja Boštjana Putricha ob dnevu državnosti. Vrhunec praznovanja 20-letnice našega muzeja pa je bila slovesnost s koncertom Orkestra Slovenske vojske v sredo, 16. septembra. Slavnostni govor je imela ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. V njem je čestitala vodstvu Parka in Občine Pivka za izjemno zgodbo, ki so jo ustvarili z ustanovitvijo muzeja v propadajočem kompleksu opuščene pivške vojašnice. Poudarila je, da je v današnjem času, ko smo ponovno priča vojnim vihram v naši neposredni bližini, pomembna simbolika v tem, da kraj, nekdaj povezan z vojno, danes ob razstavljenih tankih in drugih vojaških eksponatih ozavešča predvsem o vrednoti miru.

Ali ima kakšen eksponat oziroma pridobitev iz teh 20 let za vas poseben osebni pomen in zakaj? Si kakšnega še posebej želite pridobiti?

Veste, vsak muzejski eksponat ima svojo zgodbo, vsak mi je na nek način pri srcu in je »naj« eksponat. Nekaterim sem res posvečal nekoliko več svojega časa in energije ter se nanje mogoče nekoliko bolj navezal. Tak eksponat je brez dvoma Enigma, nemški šifrirni stroj iz druge svetovne vojne, ki smo ga kot donacijo dobili leta 2021. Gre za izjemno redek in dragocen predmet, saj govorimo o mornariški Enigmi modela M4, ki je še posebej redka, poleg tega pa ima za seboj zelo zanimivo zgodbo. Enigma je bila namreč najdena sredi 80. let prejšnjega stoletja v razbitinah nemškega minolovca R-15, ki je bil potopljen v noči s 16. na 17. april 1945 ob istrski obali. Enigmo smo v Parku ustrezno konservirali in se lotili raziskovanja. Rezultat tega je nova stalna razstava »Enigma – skrivnostno zakulisje vojne«, za katero sva s soavtorjem dr. Andrejem Gasparijem prejela Valvasorjevo nagrado kot najvišje stanovsko priznanje za tovrstne projekte.

Prej sem omenil tudi naše »XXL-eksponate«. Tudi do njih sem razvil nekoliko globlji odnos, ki je verjetno povezan z velikimi organizacijskimi napori in tehničnimi težavami pri njihovem transportu. Spomnimo se samo prevoza podmornice P-913 leta 2011, ki jo je bilo treba najprej pripraviti na pot, nato pa prepeljati iz Boke Kotorske v pristanišče Bar in s trajektom prek Jadranskega morja v Bari. Podmornica je nato potovala po cesti vzdolž celotne Italije vse do Pivke. To je bil naš prvi tovrstni podvig. V zadnjih letih pa je bil zelo odmeven transport policijskega čolna P-111. Gre za pomemben objekt nacionalne dediščine, ki pač ne more kar tako v razrez ali pa se prodati nekam v tujino. Čoln je služil vzpostavljanju in varovanju suverenosti naše države na morju, rešil celo vrsto ponesrečencev ter nazadnje služil tudi kot protokolarno plovilo. Kot tak je po našem morju zapeljal več tujih državnikov in visokih delegacij. V muzejski ekipi smo bili odločeni, da ga bomo skušali rešiti; zavihati je bilo treba rokave in se lotiti projekta. Prevoz s slovenske obale do Pivke se je sicer na prvi pogled zdel onkraj meje mogočega, in to iz dveh razlogov. Prvi omejevalni dejavnik so bile dimenzije čolna, saj gre za skoraj 20 metrov dolgo, 5 metrov široko in 44 ton težko plovilo. A kot največja težava se je pokazala višina – kljub vsem posegom in prilagoditvam čolna na kamionski prikolici ni bilo mogoče znižati pod 7 metrov. To je onemogočalo prevoz po avtocesti, ki dopušča največjo skupno višino tovora 4,5 metra. Prevoz je bil torej mogoč le po stranskih cestah, kjer pa je bila množica elektrovodov, telefonskih in optičnih kablov ter podvoz pri Divači …

Nič manjša ni bila druga ovira – denar. Že na prvi pogled je bilo jasno, da bo šlo za izjemno drag projekt. A leto 2021 je bilo leto epidemije, ki je v veliki meri ustavila turistični promet in s tem močno oklestila muzejske prihodke. Kje torej dobiti denar za plačilo vseh izvajalcev, zapore cest, odmike elektrovodov in drugih napeljav ter za vse potrebne elaborate in soglasja? Glede na to, da je bila naša muzejska blagajna tisto jesen res precej prazna, je bila edina možnost za rešitev čolna P-111 v tem, da vse akterje prepričamo, da gre za pomemben projekt ohranjanja nacionalne dediščine ter da sodelovanje pri tem pomeni nekaj častnega in uglednega. V muzeju smo to logistično operacijo poimenovali Argo II. Čez naše kraje je namreč po suhem enkrat že potovala ladja. Slavni Argonavti naj bi namreč prav tu čez prenesli svojo ladjo Argo. Šlo je za projekt na meji mogočega, zato se nam je zdelo to mitološko ime nadvse primerno. Ni šlo povsem brez zapletov, a čoln P-111 je srečno prispel v Pivko. Danes se obiskovalci že lahko povzpnejo na njegovo palubo in si ogledajo notranjost. Kako torej po vseh teh dogodivščinah ne bi bil navezan nanj?

Ob letošnjem praznovanju dneva državnosti ste v Parku odkrili spomenik generala Maistra. Kako se je rodila ta ideja?

Spomenik s kipom »General Maister na konju« je bil v Parku postavljen v počastitev 35-letnice samostojnosti Republike Slovenije ter ob 20-letnici delovanja muzeja. General Maister namreč predstavlja pomemben simbol narodne zavesti, domoljubja, poguma in odločnosti. Ne gre le za sposobnega vojaškega poveljnika, temveč za vizionarja, ki je ključno vplival na oblikovanje slovenskih meja in ohranitev nacionalnega ozemlja. Zgodba samega kipa in celotnega spomenika je zelo zanimiva. Akademski kipar Boštjan Putrich se je že v 80. letih 20. stoletja ukvarjal z idejo, da Slovenci kot narod potrebujemo kip vojskovodje na konju, in se lotil snovanja generalovega kipa. V 90. letih je umetnik ustvaril kip »General Maister na konju«, ki ga uvrščamo med vrhunska dela slovenskega realističnega spomeniškega kiparstva in pomeni resničen, globok poklon temu velikemu častniku ter domoljubu. Boštjan Putrich je pri livarju Romanu Kamšku v Komendi odlil dva odlitka tega kipa. Eden je bil leta 2000 postavljen pred stavbo ministrstva za obrambo na Vojkovi cesti v Ljubljani, drugi pa je ostal deponiran. Kip je pred leti odkupil projekt Neodvisnost, ki ga je koordiniral predsednik osamosvojitvene vlade Alojz Peterle. Prav on je prišel na idejo, da bi kip ob 35-letnici samostojnosti Republike Slovenije in 20-letnici Parka vojaške zgodovine podarili muzeju, če se najde primerna lokacija ter pripravi podstavek zanj. Park in Občina Pivka sta pobudo sprejela z navdušenjem ter uredila podnožje spomenika in podstavek za kip ob samem vhodu v muzej. Spomenik tako na pomembni turistični točki, ob vhodu v enega najbolj obiskanih muzejev v Republiki Sloveniji, opozarja na pomembno zgodovinsko vlogo generala Rudolfa Maistra ter na stoletja prizadevanj in bojev za ohranjanje slovenske kulture in jezika.

Podstavek kipa nosi napis »RUDOLF MAISTER, GENERAL IN PESNIK, 1874–1934« ter posvetilo »SLOVENSKIM VOJAKOM«. S tem napisom smo spomenik posvetili vsem rojakom, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v uniformah različnih vojsk, a so služili vojaški rok, se borili ali umirali z mislijo na slovensko domovino. Ob praznovanju 35-letnice samostojnosti Republike Slovenije je posvetilo »SLOVENSKIM VOJAKOM« še posebej namenjeno vsem, ki so se za svobodo in neodvisnost Slovenije borili v vojni leta 1991, ter vsem pripadnikom Teritorialne obrambe in Slovenske vojske do danes.

Spomenik sta odkrila predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša in predsednik osamosvojitvene vlade Alojz Peterle. Slovesnosti se je udeležilo veliko število uglednih gostov, med katerimi velja posebej omeniti poveljnika Poveljstva združenih zavezniških sil v Neaplju admirala Georgea Wikoffa.

V Parku pa ne počivate na lovorikah, ampak že pripravljate ambiciozne načrte za prihodnost. Kaj je naslednji veliki cilj Parka in kakšen Park vojaške zgodovine si želite npr. leta 2046? Kaj bo največji izziv v prihodnjih letih?

Zavedamo se, da bo muzej začel nazadovati takoj, ko se bo nehal razvijati. Preprosto ni mogoče stati na mestu, ni mogoče počivati in uživati sadov preteklega dela. Z muzejskega vidika je še veliko neobdelanih tem, veliko dediščine čaka na obdelavo, zaščito in predstavitev javnosti. Glede na obseg našega muzeja je morda težko razumeti, a Park vojaške zgodovine se srečuje z veliko prostorsko stisko in bi nujno potreboval še en paviljon. Na streho nad glavo namreč čaka veliko dragocenih eksponatov. Tudi eksponate, ki so zdaj na muzejskem platoju, je treba čim prej spraviti pod streho, saj gre za pomembno dediščino, ki jo je mogoče dolgoročno hraniti le v pokritih prostorih in je ne izpostavljati vremenskim vplivom. V Parku imamo za ta novi paviljon že gradbeno dovoljenje, saj smo imeli leta 2012 že zagotovljena kohezijska sredstva za njegovo izgradnjo. Po padcu vlade Janeza Janše leta 2013 so bila sredstva za projekt znatno zmanjšana in novi paviljon ni bil zgrajen. Potreba po njem pa je vsak dan večja, saj je bilo v teh letih pridobljenih še veliko novih vozil in drugih eksponatov. Z izgradnjo novega paviljona bi Park postal ne samo največji muzejski kompleks v Sloveniji, ampak tudi v širšem prostoru. Verjetno bo naslednja razvojna stopnica, čez katero bomo stopili, precej visoka.

Na vprašanje, kakšen Park si želim leta 2046, je težko odgovoriti. Dosedanji razvoj je bil sunkovit, nepredvidljivo hiter in obsežen; v marsičem je presegel pričakovanja. Raje kot napovedoval bi si zato zaželel, da ekipe, ki soustvarja Park, še dolgo ne bi zapustila mladostna zagnanost, ki je potrebna za vse razvojne premike, in da bi še dolgo ohranila sindrom prve generacije, ki ima Park za svoj drugi dom, se z njim istoveti ter se veseli njegovih uspehov.

Lucija Kavčič, Demokracija

The post “Vojna ’91 ni bila nikakršna operetna vojna, ampak resen vojaški konflikt” first appeared on Nova24TV.

Radio Brežice Eu delimo članek z naslovom “Vojna ’91 ni bila nikakršna operetna vojna, ampak resen vojaški konflikt” z dne, 2026-10-17 23:00:02, avtorja Nova24TV. Celoten članek lahko preberete na izvornem naslovu: https://nova24tv.si/vojna-91-ni-bila-nikakrsna-operetna-vojna-ampak-resen-vojaski-konflikt/