Pred nami je nova knjiga »Anti-Pirjevec – akademika površnost v znanosti«, v kateri avtorja Igor Omerza in dr. Jože Dežman podrobno analizirata dve zadnji knjigi dr. Jožeta Pirjevca. To sta knjigi Kardelj in Partizani. V tokratnem podkastu Vroča tema Igor Omerza podrobno razloži, zakaj je knjiga o Kardelju površna in ne temelji na arhivskih dokumentih Udbe. Omerza razloži, da gre za minimiziranje Kardeljeve vloge pri množičnih zločinih. Medtem ko Pirjevec Kardelja pretežno slika kot “kabinetnega človeka”, ideologa in teoretika (čeprav omenja njegovo vpletenost v povojno nasilje), Omerza dokazuje, da je bil Kardelj neposreden in ključen operativni arhitekt državnega terorja. Omerza izpostavlja Kardeljevo neposredno odgovornost za povojne zunaj sodne poboje, za taborišče Goli otok in za delovanje tajne politične policije. Za Omerzo Kardelj ni bil zgolj utopični teoretik, temveč neusmiljen komunistični diktator in zločinec. Omerza Pirjevcu očita ignoriranje primarnih arhivskih virov (zlasti Udbe), saj se Pirjevec raje zanaša na sekundarno literaturo, prirejene spomine partijskih funkcionarjev ter “udomačene” mite. Omerza Pirjevčevo pisanje razume kot mehko apologetiko nekdanjega totalitarnega sistema. Ali torej želi Pirjevec zgodovinsko oprati oziroma rehabilitirati vodilne može revolucije in njihove zločine relativizirati z mednarodnim kontekstom(npr. z neuvrščenimi ali z grožnjo Stalina), njihove politične poteze pa prikazuje kot prizadevanje za dobrobit naroda? Omerza poudarja, da je bil edini resnični cilj Kardelja in Tita absolutna in neomejena oblast, za katero sta bila pripravljena žrtvovati tisoče življenj. Omerza poudarja pomen dekonstrukcije mita o Kardelju kot vizionarju in intelektualcu, česar pa v Pirjevčevi knjigi ni. Pogovor vodi Vida Petrovčič.